Iz Prison bloga na Mikstone blogu Prosim ne, je na zgornjem ležišču presunljivo zacvilil domobranski prašiček Boštjan Marko Turk. Obilen kakor je, se je stiskal ob zid in v naročju držal blazino, da bi se z njo ubranil pred novimi udarci. Dejan je izgubil potrpljenje. »Šta ne, đubre domobransko, siđi dole«, je zavpil nanj iz z vso močjo brcnil v pograd. Turk je razumel. Urno je skočil na tla, kot ne bi imel sto in nekaj kilogramov. Dejan ga je prezirljivo gledal in pripomnil; »Šta si se usrao, ne vodim te u onaj Barbarin rov majmune«! Soba se je krohotala, Turk pa je postajal vse bolj zaripel v obraz. Potolčen in osramočen je stal sredi sobe in razmišljal, kako se zgodovina ponavlja. Že njegovega deda so partizani strpali v keho, kjer je lahko opazoval lepote Miklošičeve ulice in si ga drkal na sosedovo Angelco Vode. Potem je prišla rešitev, se pravi Udba. Samo tisti, ki je namočil vsaj deset znancev in tri sorodnike, je živ prišel iz takratnih zaporov na Miklošičevi. Samo zdaj ...
mikstone70@gmail.com