Trgovina z orožjem 2

Tekst je povzet iz časopisa DELO. Raziskovalni novinar Blaž Zgaga je edini novinar v državi, ki si zasluži naziv "raziskovalni! Njegovi zapisi in trditve temeljijo na dejstvih in dokazih, ne oziraje se na dnevno politiko. Zakaj se nikoli ni razčistila trgovina z orožjem, je Zgaga predstavil in utemeljil s toliko zgodovinskimi viri in verodostojnimi dokumenti, da so stvari kristalno jasne. Ali obstajata interes in volja za obračun s politično elito, ki je v devetdesetih preprodajala orožje, pa bo pokazal čas in novi obrazi!

 Pomenljivo je, da se je na odgovor nekdanjemu predsedniku republike in vrhovnemu poveljnikuMilanu Kučanu odzval Anton Peinkiher, nekdanji vodja obveščevalnega oddelka Voma v letih 1991 in 1993, torej v času razpada Jugoslavije in najbolj obsežne trgovine z orožjem, čeprav ga v svojem odgovoru nisem nikjer omenil.

»Vendar je Blaž Zgaga v javnost spet vsilil svojo resnico, da je Slovenija kriva za razpad Jugoslavije in za vojna grozodejstva na Hrvaškem in v BiH. To utemeljuje z domnevo, da se je Kučan dogovoril z Miloševićem, kaj se bo dogajalo v nekdanji Jugoslaviji,« je zapisal.

Nikomur ne »vsiljujem svoje resnice«. V svojem članku sem zgolj predstavil ugotovitve tujih zgodovinarjev, publicistov in novinarjev, ki se bistveno razlikujejo od »osamosvojitvenega mita«, ki ga mnogi v Sloveniji utrjujejo zadnjih 23 let. Prav tako nikjer nisem zapisal, da je Slovenija »kriva za razpad Jugoslavije in za vojna grozodejstva na Hrvaškem in v BiH«.

Navedel sem, da je Slovenija soodgovorna za takratno tragedijo na področju nekdanje Jugoslavije, saj je predsednik Milan Kučan v imenu njenih državljanov privolil v dogovor, da lahko Slovenija uresniči pravico »do lastne poti« oziroma zapusti Jugoslavijo, v zameno pa priznal pravico Srbom, da vsi živijo v eni državi − torej do Velike Srbije.

Razlika med besedami »krivda« in »odgovornost« oziroma »soodgovornost« je velika in pri takšnih navedbah je treba biti natančen.

O sestanku med delegacijama pod vodstvom Milana Kučana in Slobodana Miloševića 24. januarja 1991 v Beogradu, na katerem je bil dosežen zgoraj omenjeni dogovor, je pisalo mnogo tujih zgodovinarjev, publicistov in novinarjev, ki so priznani kot vodilni svetovni strokovnjaki za področje bivše Jugoslavije. Naj omenim le nekatere: Sabrina P. Ramet (Norveška), Latinka Perović (Srbija),Misha Glenny (Velika Britanija), Florence Hartmann (Francija), Laura Silber in Allan Little (oba Velika Britanija). O tem je pisalo še mnogo strokovnjakov s področja bivše Jugoslavije, ki so v Sloveniji žal prepogosto sprejeti kot manj vredni in manj verodostojni.

O dogovoru so poročali največji svetovni mediji, na primer BBC, po drugi strani se je znašel v številnih biografijah Slobodana Miloševića in drugih strokovnih knjigah o jugoslovanskih vojnah, ki so jih založile in izdale: Yale University Press, Duke University Press, Cornell University Press, Routledge, Denoel, Indiana University Press in Center za strateške študije z US Army War College. To je le krajši seznam, saj je obstoj slovensko-srbskega dogovora v mednarodni strokovni javnosti uveljavljen, le slovenski javnosti je bil doslej prikrit, saj ruši mit o brezmadežni »osamosvojitvi«.

Peinkiher v nadaljevanju zapiše, da je najagresivnejši srbski nacionalizem začel preurejati Jugoslavijo po svoji resnici in interesih. »V srbskih ozemeljskih ciljih Slovenije ni bilo, kar je bilo za nas v redu in velika priložnost, da se izognemo žrtvam in uničevanju ter državljanskim vojnam, ki so sledile na tleh nekdanje Jugoslavije. Seveda tudi Slovenija ni imela pretenzij po ozemlju drugih.«

In zgodilo se je prav to. Slovensko vodstvo, pred Milanom Kučanom je predsedstvo vodil dr. Janez Stanovnik, je spretno izrabilo priložnost in izkoristilo skladnost interesov Srbije, ki je želela doseči, da bi vsi Srbi živeli v eni državi, torej ustvariti Veliko Srbijo, in Slovenije, ki je želela postati samostojna država. Hrvati in Muslimani, ki so živeli vmes, so ostali prepuščeni vojni, etničnemu čiščenju in vojnim dobičkarjem vseh vrst in nacionalnosti.

Slovenski dobičkarji so bili med največjimi. Orožje se je z in čez ozemlje Slovenije prodajalo ob odobritvi Sveta za obrambo, ki ga je vodil Milan Kučan. S »pomočjo« Hrvaški je 26. avgusta 1991 soglašalo tudi kolektivno predsedstvo republike. Svet za obrambo je junija 1992, ko je Slovenija že postala polnopravna članica OZN, odobril celo urjenje in oboroževanje bošnjaških vojakov na slovenskem ozemlju. Zato so vsi slovenski vojaki, častniki, policisti, inšpektorji, uslužbenci Visa in Voma nezakonito in protiustavno prodajali orožje »v imenu države«.

V kazenskem zakoniku in mednarodnem pravu je poveljniška odgovornost jasno opredeljena. Kateri koli kazenski postopek proti kateremu od vpletenih v prodajo orožja v času embarga OZN bi vodil k vrhu. To pojasnjuje, zakaj trgovina z orožjem v Sloveniji nikoli ni bila razjasnjena.

Naj dodam, da so septembra 1993 v zaupne zapisnike in magnetograme sej sveta za obrambo in predsedstva vpogledali predstavniki predsednika vlade Janeza Drnovška in poslanec Igor Bavčar, ki je bil prej minister za notranje zadeve. »Gospod Bavčar je te dokumente prebral, nekaj podatkov pa si je tudi zapisal v svoj notes. Povedal je, da bo naslednji teden najbrž povabljen kot priča k preiskovalnemu sodniku v Maribor v zvezi z orožjem, najdenim na mariborskem letališču, in da mora zato preveriti nekatera dejstva, da se ne bo zanašal le na svoj spomin,« piše v zabeležki o vpogledu v zapisnike Sveta za obrambo pri Predsedstvu Republike Slovenije z dne 2. septembra 1993.

Takratni kazenski postopek zaradi zlorabe uradnega položaja je bil potem 17. decembra 1994 ustavljen, saj je tožilstvo umaknilo obtožbo. Podobno se se končali drugi primeri. Pregon vseh kaznivih dejanj v zvezi s prodajo orožja oziroma »pomočjo«, kot jo označujejo vpleteni, pa je danes zastaral.

Edina rešitev za razjasnitev nezakonite trgovine z orožjem je sprememba Ustave Republike Slovenije in kazenskega zakonika, po kateri kazniva dejanja, povezana z vojnim dobičkarstvom v obdobju 1990−1995 ne bi zastarala. Takšno spremembo Ustave so leta 2010 sprejeli na Hrvaškem, kjer nezastaranje velja tudi za kazniva dejanja, storjena ob privatizaciji.

Če nova sestava Državnega zbora ne bo premogla dovolj politične volje in modrosti, da na ustrezen način zapre temno poglavje novejše slovenske zgodovine, bodo vojni dobičkarji ostali nekaznovani, njihov negativni vpliv na slovensko družbo pa se utegne še dolgo nadaljevati. Sumljiva ravnanja vplivnih posameznikov in skupin, ki so »v imenu države« nezakonito prodajale orožje, pozneje oplenile državo in s svojim političnim vplivom onesposobile njen pravosodni sistem, morajo preiskati kriminalisti in tožilci.

Verjamem, da bi večina državljanov tovrstno spremembo Ustave podprla.

Blaž Zgaga, samostojni novinar

Trgovina z orožjem!

Na prste ene roke bi lahko naštel vse tiste, ki smo v prvi polovici leta 1990 zaorali varnostno-obveščevalno ledino samostojne Republike Slovenije na prošnjo in pobudo Andreja Lovšina. Med temi je bil med prvimi prav Anton Peinkiher, košarkar, ki je v najtežjih in izredno nevarnih pogojih iz vrst JLA obveščal Andreja Lovšina, s strani predsednika vlade Alojza Peterleta dne 21. junija 1990 postavljenega na čelo prve slovenske vojaške obveščevalne službe.

Ko sem prebral v sobotnem Delu komentarje Andreja Lovšina in Lojzeta Peterleta na intervju Antona Peinkiherja, prav tako v Delu z naslovom Janša je razoroževal Slovenijo, me je zmotil odziv Alojza Peterleta z besedami: »Če je Peinkiher imel kaj povedati, bi moral v bran državi storiti precej prej.«

Prav tako me je presenetil odziv Andreja Lovšina, saj sem pričakoval, da bo končno povedal, kaj se je dogajalo z orožjem, in odločno stopil na stran Toneta Peinkiherja. V odzivu Andrej Lovšin z besedami: »S tem orožjem se je na drugih bojiščih lomila in zlomila napadalna moč takratne JLA oziroma vojska, ki so z njenim razpadom nastajale,« razlaga »strategijo pomoči«.

No, vse lepo in prav, vendar te strategije in poročil v zvezi s tem ne najdem ne v Lovšinovi Skriti vojni ne v Janševih Premikih.

Tudi mene so prizadele Peterletove besede, da se zdaj oglašamo, ko so nekateri že pokojni, nekateri pa zaprti in se ne morejo braniti. Zato sem se odločil, da objavim dokument, na podlagi katerega je avgusta 1994 predsednik vlade dr. Janez Drnovšek na MORS zahteval preiskave v zvezi z nedovoljeno trgovino z orožjem. Ustanovljena je bila prva preiskovalna komisija v zvezi z nedovoljeno trgovino z orožjem.

Po moji oceni je bilo opravljenih vsaj 40 razgovorov z operativci, ki so tako ali drugače sodelovali v »strategiji vojaške pomoči« Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, napisano je bilo končno poročilo in posredovano predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku. Tega poročila slovenska javnost in davkoplačevalci še niso videli.

Zato predlagam, da bivši predsednik Milan Kučan (še živ) iz stvarne in krajevne pristojnosti, saj se je »strategija« dogajala v resorju, katerega vrhovni poveljnik je bil prav on, naredi vse potrebno, da se ugotovi, kaj je s poročilom in kje je. Obenem pa naprošam vse, ki smo pri tej preiskavi sodelovali (Marjan Miklavčič, Andrej Osterman, Brane Lukač, Damjan Režek, Slavko Rečnik in drugi), da končno sklenemo zgodbo o nedovoljeni trgovini z orožjem in dovolimo mladi Sloveniji, da svobodno zadiha...

Vid Drašček, Vrhnika

obsojeni kriminalec Janez Janša. Trgovina z orožjem še čaka svoj epilog!

Dve resnici!

Blaž Zgaga

Kučan: »Resnici ne ustreza nič, ker sta tu dve resnici. Ena za javnost, ena pa za to.«

Nekdanji predsednik Slovenije in vrhovni poveljnik Milan Kučan piše, da je teza, na kateri »Zgaga gradi celotno svojo interpretacijo slovenske osamosvojitve«, absurdna.

A ne gre za mojo tezo, niti obelodanjena, prej prikrita, dejstva, niso absurdna. Dejstva o dogovoru med Kučanom in Miloševićem so v mnogih svojih delih zapisali tuji zgodovinarji in novinarji, katerih ugotovitve sem prenesel slovenski javnosti. Kot novinar samo opravljam svoje poslanstvo in obveščam javnost o dogodkih, ki jih želijo politične elite prikriti pred lastnimi državljani.

Temeljito analizo dolgotrajnega skupnega delovanja Slovenije in Srbije proti federaciji je napisal tudi ugledni beograjski odvetnik dr. Aleksandar Sekulović, sicer član glavnega odbora Zveze antifašistov Srbije. (v srbskem jeziku)

Bivši predsednik je navedel, da »sestanek 24. januarja 1991 v Beogradu ni bil nikakršen 'dogovor slovenskega in srbskega vodstva', kot to piše Zgaga. Bilo je zgolj prvo v vrsti srečevanj z vodstvi vseh republik takratne države po slovenskem plebiscitu v decembru 1990. Vsa so imela isto vsebino in na vseh je Slovenija predstavila ista stališča. V iskanju miroljubne rešitve jugoslovanske krize se je pri vseh republikah zavzemala za dogovor o mirni razdružitvi države. Odločitev za svojo osamosvojitev je utemeljila s pravico do samoodločbe, ki jo je priznavala tudi vsem drugim republikam, tudi Srbiji, pod pogojem, da ne posežejo v enake pravice drugih.«

Toda njegov pravni svetovalec dr. Miha Ribarič je v polemiki v Dnevniku podrobneje pojasnil potek sestanka 24. januarja 1991 v Beogradu.

»Pogovoru delegacij Slovenije in Srbije v Beogradu 24. januarja 1991 je sledilo skupno sporočilo za javnost. Pri oblikovanju skupnega sporočila sva s slovenske strani sodelovala Marjan Šiftar in jaz, s srbske pa šef kabineta predsednika Miloševića in Dušan Mitević (direktor RTB v določenem obdobju vladavine Miloševića). Pri besedilu Saopštenja (Sporočila) med menoj in srbsko stranjo ni prišlo do soglasja pri naslednjem stavku: »Slovenija uvažava interes srbskog naroda da živi u jednoj državi i da budući jugoslovenski dogovor taj interes treba da poštuje.' Predlagal sem, da se besedilo dopolni tako, da se glasi: 'Slovenija uvažava interes srbskog naroda kao i svakog drugog naroda da živi u jednoj državi i da budući jugoslovenski dogovor taj interes treba da poštuje.« (predlog Ribariča je v krepkem tisku, opomba B. Z.) O tem smo nato poročali na sestanku obeh delegacij. Predsednik Milan Kučan se je tam strinjal s prvonavedenim besedilom. Je pa v Saopštenju pred obravnavanim odstavkom še naslednji odstavek: 'Zajednički je konstatovano da se u razrešavanju jugoslovenske krize mora polaziti od prava naroda na samoopredelenje koje ne može biti ničim ograničeno osim jednakim istim takvim pravom drugih naroda.'«

Predsednik torej kot vodja slovenske delegacije ni vztrajal pri predlogu svetovalca Ribariča, naj se v skupno sporočilo za javnost dodajo besede »kakor tudi vseh drugih narodov«, zato je sporočilo za javnost s slovensko-srbskega sestanka povzročilo veliko zaskrbljenost in vznemirjenost v vsem jugoslovanskem prostoru. Razumeli so ga namreč kot dogovor, da gre lahko Slovenija iz Jugoslavije, v zameno pa Slovenija prizna pravico, da vsi Srbi živijo v eni državi. Da so mediji takrat pravilno prenesli sporočilo s sestanka, je potrdil tudi dr. Jože Mencinger, ki je bil član slovenske delegacije.

Kot je razbrati iz doslej objavljene Ribaričeve zabeležke s sestanka 24. januarja 1991, je večino časa govoril samo Milošević oziroma srbska stran. Stališčem slovenske delegacije je namenjenih le nekaj vrstic, med drugim, da je »predsednik Kučan ob koncu pogovora dejal [...] nihče nikomur ne daje pravice niti ne osporava, da rešuje svoj problem na način, ki vsakomur najbolj ustreza. Pri tem mora upoštevati princip, da ne poseže v iste pravice in položaj drugih. Vsak mora najti ustrezen način, da bi prišli do sprejemljivih rešitev. Če to ne bo uspelo, se uresniči pravica do samoodločbe brez soglasja. Slednje je manj ugodna situacija za vsakega posebej in vse skupaj kot celoto.«

Predsednik predsedstva Republike Slovenije je bil po ustavi najvišji predstavnik republike. Pravno velja stališče, s katerim je soglašal predsednik, in ne predlog člana delegacije, ki ni bil potrjen s strani predsednika ali pri katerem predsednik v bilateralnih pogovorih ni vztrajal.

Navedeni citati potrjujejo, da je Slovenija v zameno za prosto pot iz Jugoslavije pristala na srbsko zahtevo, da naj bi vsi Srbi živeli v eni državi. Vsi poznejši sestanki z drugimi republikami so bili le predstava za javnost. Mar se je katera druga republika, razen Srbije, strinjala s tem, da Slovenija odide iz Jugoslavije?

»Če to ne bo uspelo, se uresniči pravica do samoodločbe brez soglasja,« je torej 24. januarja 1991 Miloševiću povedal Kučan.

Slovenija je sprejela odločitev o samoodločbi enostransko in dokončno, s čimer je vse ostale republike v nekdanji Jugoslaviji postavila pred izvršeno dejstvo. Pri tem so bila spregledana dramatična opozorila na morebitne posledice te odločitve za druge jugoslovanske narode. Že marca 1990 so namreč v takratnem Republiškem komiteju za mednarodno sodelovanje opozorili, da bi enostransko konstituiranje samostojne Republike Slovenije »lahko pripeljalo do ustavne krize kot tudi možne vojaške intervencije, ki bi pripeljala do notranjih spopadov in državljanske vojne.« (Mednarodno pravni in politični vidiki konfederalizma in federalizma, Republiški komite za mednarodno sodelovanje, Ljubljana, 30. 3. 1990, v Božo Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2. del, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2003, stran 80)

Prav tako je predsednik Kučan kot priča na sojenju Slobodanu Miloševiću na mednarodnem sodišču za vojne zločine v bivši Jugoslaviji v Haagu maja 2003 dejal, da mu je že leta 1989, ko so se začele politične napetosti med jugoslovanskimi republikami, postalo jasno, da bo Milošević uporabil vsa sredstva, tudi nasilje, da bo ohranil vse Srbe v jugoslovanski državi.

»Miloševićevo sporočilo je bilo, da če bo Jugoslavija razpadla, 'se Srbija nikoli ne bo strinjala s položajem, v katerem bi del srbskega naroda, ki živi zunaj Srbije, ostal zunaj njenih meja,' je pričal Kučan. To stališče je napovedalo, da 'bodo meje spremenjene s silo.'« (New York Times, 22. maj 2003)

Čeprav je bilo slovensko politično vodstvo opozorjeno na posledice in se je zavedalo nevarnosti vojne, ni storilo nič, da bi preprečilo katastrofo, ki je sledila. Ob tem je Slovenija kmalu po začetku vojaških spopadov začela prodajati orožje in strelivo, ki ga je zasegla v skladiščih Jugoslovanske ljudske armade.

Prodajo orožja je po javno dostopnih dokumentih odobril Svet za obrambo pri Predsedstvu Slovenije, ki ga je vodil vrhovni poveljnik in predsednik republike Milan Kučan. Operativno pa sta bila za prodajo orožja zadolžena ministra Janez Janša in Igor Bavčar.

Na sestanku državnega vodstva 6. januarja 1993 so najvišji predstavniki Slovenije - predsednik Milan Kučan, predsednik državnega zbora Herman Rigelnik, predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, obrambni minister Janez Janša, notranji minister Igor Bavčar in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel - sklenili, da od tega dne dalje prodaja orožja na jugoslovanska bojišča ni več dovoljena in bo podvržena kazenskemu pregonu, čeprav je od leta 1991 veljal isti kazenski zakonik.

Toda na isti seji so sprejeli še en usodni sklep. Predsednik Kučan je zbrane funkcionarje pozval k prikrivanju in zavezi molka. Predlagal jim je, naj »navzven velja stališče, da Slovenija nikoli ni pomagala Hrvaški ter Bosni in Hercegovini z orožjem in z urjenjem vojakov.« V nadaljevanju pa pristavil: »Resnici ne ustreza nič, ker sta tu dve resnici. Ena za javnost, ena pa za to.« (Magnetogram sestanka pri Predsedniku Republike, Ljubljana, 6. januar 1993)

Bivši predsednik republike torej še naprej vztraja pri obstoju dveh resnic tudi glede vprašanja razpada Jugoslavije. Katera je prava in katera je absurdna, naj presodijo državljani sami.

***

Blaž Zgaga, samostojni novinar