Stalna dovolilnica JJ

Dober večer Slovenija. Tista z »dobro jutro« je že prežvečena, pa še v kontekstu ni! Kakšen kurac »dobro jutro«, se sprašujem, ko kar po vrsti nabijajo o nekakšnem dobrem jutru za Slovenijo. Slovenija je svoj svetel dan že preživela. Nastopil je večer, ki se počasi preveša v trdo temo. Zdaj smo v kontekstu. V trdi temi. Če kdo dvomi, naj se ozre okoli sebe. Večer, tokrat mislim na časopis, je nekako negiral moje trditve, da ima zapornik Janez Janša stalno dovolilnico. Češ, da mora vsakič znova sproti prositi in bla bla bla. Damjana Žist se tokrat moti, ali pa namerno zavaja redko bralstvo Mariborskega Večera. 

Torej še enkrat. Vsak zapornik v tej državi, ki mu je odobreno delo zunaj, dobi stalno dovolilnico. Zjutraj paznik vpiše uro odhoda, ko se zapornik vrne, vpiše uro prihoda. Na dovolilnici so osebni podatki, naslov ustanove kjer dela zapornik in razpredelnica, kamor paznik vpisuje ure prihoda.Tako velja za vse zapornike, ne samo za Janeza Janšo. Damjani se je zapisalo, da gre Janša iz zapora samo na seje vlade!? No, Janša ni član vlade in na vladne seje ne hodi. Je pa zaenkrat še poslanec in hodi v službo v Državni zbor. Državni zbor obratuje od ponedeljka do petka, tako ima Janez Janša dovolilnico od ponedeljka do petka. Za dogodke in delo izven delavnika, pa mora res zaprositi dodatno.

Na prvem prestajanju kazni sem lahko delal v TMK na Kajuhovi v Ljubljani. Takrat sem imel tudi sam stalno dovolilnico od 5.15 zjutraj do 16.00 popoldan. Od ponedeljka do petka. In z mano vsi, ki so lahko hodili ven na delo. Od nadzora in zapornika pa je odvisno, ali si res na delovnem mestu ali kje drugje. Jaz sem se takrat vsak dan ustavil doma, pojedel kosilo, se stuširal in se vrnil v zapor. Stalna dovolilnica je redna praksa, očitno pa bi nekdo rad iz Janše delal mučenika. #FuckOff

Janez Janša prestaja zaporno kazen! Jo res?

Janez Janša je na prestajanju zaporne kazni? Drhal, dirigirana iz zapora na Dobu, pa dnevno zganja cirkus po njegovih notah. Zgornji stavek ne drži povsem. Drhal je dirigirana iz Slovenskega parlamenta. Naš predsednik po nedolžnem gnije v ječi, družina pa trpi, vpije drhal pred sodiščem. Komedija je popolna, laž pa absurdna. Janez Janša, ta veliki režiser svojega trpljenja in zavajanja množice ovac, sploh ne prestaja nobene kazni. Stanje mu neznansko odgovarja, zato Franci Matoz vsake toliko časa vloži novo zahtevo po izločitvi, da stvar zastane. Politik, ki bi zaradi svoje koruptivnosti in nagnjenosti h kriminalnim rabotam moral ždeti za rešetkami, se nam roga iz parlamenta in domačega naslanjača. Poglejmo, kako izgleda prestajanje zaporne kazni Janeza Janše.

Od ponedeljka do petka ima stalno dovolilnico za odhod na delo. Zmotno je prepričanje, da ga pazniki vozijo v Ljubljano. Temu seveda ni tako. Janez Janša je zelo svoboden človek za zapornika. Dovoljenje velja od 6 ure zjutraj do 20 ure zvečer. Ob šestih ga ponavadi pred kapijo pobere Urška. Potem gre domov in kasneje v Ljubljano. Ali je v poslanski klopi, pisarni ali prostorih stranke na Trstenjakovi, je njegova izbira. Med tednom torej hodi samo prenočevat v Puščavo. Z vikendi pa je takole. Tri vikende v mesecu je Janša doma, četrtega pa ima 5 urni izhod. Obiskov v zaporu Janša nima že nekaj časa. Pa ne zato, ker bi mu jih kdo vzel. Enostavno ga nikoli v času obiskov ni na prestajanju kazni.

Zdaj mi pa vi povejte dragi Slovenčki. Kdo se tu dela norca in mučenika? Najbrž vam je zdaj jasno, zakaj Janša sam zavlačuje nekakšno odločanje, čeprav ni več o ničemer odločati. Sodišče ga je dvakrat potrdilo da je kriv. Tu je konec maše za vse navadne državljane. Sledi odhod v zapor. Razen, če si Janez Janša.

Oni dan sta se po Miklošičevi pripeljala Volvo in terenec Toyota z zatemnjenimi stekli. Družba v dveh prestižnih avtih so bili Janez Janša, Rajko Janša, Urška Bačovnik, Damir Črnčec in voznik (očitno varnostnik), ki ga ne poznam. Urška je izstopila z Damirjem in se napotila pred stavbo sodišča. Janez in Rajko pa sta počakala v Toyoti. Ko je Urška prebrala, kar ji je napisal trpeči soprog in spustila dve solzici, se je vrnila k njemu v avto. In so se odpeljali.

Janez Janša ima seveda kup opravkov po Ljubljani. Trikrat na mesec je doma za vikend, kar pa ne pomeni, da je res doma. Iz zanesljivih virov vem, da si je Janez Janša uredil stanovanje v prestolnici. Tam prenočuje, kadar se mu v petek ne da v Silo, ali kadar se sobote v prestolnici zavlečejo. Kdo prihaja v njegovo stanovanje, pa drugič. O stanovanju še najbolj pomembno. Uradno ga ima v uporabi smrkavi poslanec Janševe stranke Žan Mahnič. Njemu je Janša naročil, da zaprosi za poslansko stanovanje in mu da ključe. Vodenoglavi mulo je to seveda z zanosom storil. Ker se je Janši mudilo za ključe,  se je šel Mahnič izpostavit s teženjem komisiji, ki med drugim skrbi za poslanska stanovanja. Morala in etika sta na stranskem tiru, vse za šefa ali cilj posvečuje sredstva.

Janša se je namenil obračunati z vrhovnimi sodniki v državi. Zato je Lovru Šturmu naročil, da na Ustavnem sodišču prešteje vse sodbe, ki jih je to zavrglo. Na podlagi zavrženih sodb, pa so obtožili vrhovne sodnike, ki so bili v senatih zavrženih sodb, nič manj kot zavestnega kršenja ustave. Obračun je seveda selektiven, saj sta v senatih sedela ali jih vodila tudi Marko Šorli in Barbara Zobec, dva izpričana Janševa patrona na Vrhovnem sodišču.

Janša napoveduje, da bo Vrhovno sodišče sodbo vrnilo na prvo stopnjo. Češ, da Evropsko ne bo imelo možnosti raztrgati po njegovem krivične sodbe. Resnica je seveda diametralno nasprotna. Janša in njegova pravniška ekipa v senci (Šturm, Šorli, Jaklič) si na vso moč prizadevajo, da bi sodba romala na prvo stopnjo in zastarala. Jasno je namreč, da bi ESČP to sodbo brez težav potrdilo, saj Janši nihče ni kratil njegovih pravic.

Politika je umazana igra. Zato se prvovrstni umazanec Janša odlično znajde v njej. Predstava še kar traja, lopov nas vse skupaj nateguje, novi premier Miro Cerar pa se je izkazal za prodajalca megle. Kakšna je to pravna država, če obsojeni lopov sedi v parlamentu? Zraven pa vpije, da je zaprt? Vse normalno in zakonito, predvsem pa Ustavno.

Poserjem se na takšno Ustavo. klapEND

Poleg prave vojne se je bíla tudi vojna za devize

Sodba Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in ostali je po dolgih letih dokončno razgalila kršitve človekovih pravic tujih varčevalcev s strani Republike Slovenije, zlasti njenih bančnikov, povezanih z visoko politiko. Mnogi, ki so takrat sprejemali sporne odločitve in jih zagovarjajo še danes, z najnovejšimi zapisi v časniku Delo poskušajo upravičiti odločitev o neizplačilu neprenesenih deviznih vlog varčevalcev Ljubljanske banke z izgovarjanjem na takratno finančno okolje, razpad jugoslovanske federacije z vsemi nejasnostmi, ki jih le-ta prinesla, in drugimi tezami, s katerimi očitno skušajo preusmeriti pozornost. Le nekdanji rektor Univerze v Ljubljani dr. Jože Mencinger je postregel s svojim 18 let starim člankom, v katerem je javnosti vnovič pokazal, da je šlo za nemoralno, pravno napačno in gospodarsko škodljivo odločitev. Evropsko sodišče mu je pritrdilo.

Za boljše razumevanje takratnih razmer, sodbe ESČP, s katero sta bili obsojeni Slovenija in Srbija, in zlasti reakcij oškodovanih Hrvaške in Bosne in Hercegovine je treba osvetliti takratno podtalno in dejansko dogajanje v vojnih in pol-vojnih razmerah, v katere je bila preko svojih tajnih služb aktivno vpletena Republika Slovenija.

Devize so bile namreč poleg zlata v razpadajoči Jugoslaviji takrat edino zaupanja vredno plačilno sredstvo. Primanjkovalo jih je povsod. Zaradi bližajoče se vojaške agresije paravojaških skupin pod nadzorom srbskega vodje Slobodana Miloševića in vse bolj pro-srbske Jugoslovanske ljudske armade (JLA), so vse ogrožene republike, zlasti Hrvaška in BiH, mrzlično potrebovale devize za nakupe orožja, streliva in druge vojaške opreme za obrambo.

Vendar je Slovenija pri tem imela lastne cilje in politiko, ki jo je s tajnimi službami tudi učinkovito izvajala. Pri tem je aktivno iskala devize in jih uspešno izčrpavala z ozemlja Hrvaške in BiH.

Afera Grubelič in singapurske puške

Leta 1990 je v Sloveniji izbruhnila afera, ki je odmevala po vsej Jugoslaviji. V Grosupljem so se zbirali ogoljufani kupci avtomobilov, katerim je podjetnik Sandi Grubelič ponujal avtomobile zahodnih proizvajalcev na leasing, vendar le v zameno za konvertibilne bankovce. Od 7800 kupcev je bilo 1700 srečnežev, ki so dobili želeno vozilo, osemstotim so vrnili denar, drugi so ostali brez avta in deviz. Sandi Grubelič je bil pozneje obsojen na zaporno kazen, vendar je nikoli ni v celoti prestal.

Toda novinar Primož Kališnik je že decembra 1990 v Delu Plus razkril pravo ozadje nenavadne podjetniške ponudbe. S temi devizami je namreč Slovenija kupila singapursko orožje in strelivo v tujini, ki je v Slovenijo s pomočjo Izraela prišlo ob koncu leta 1990, ko naj bi v Kočevski Reki »zadišalo po Slovenski vojski«. Devize, s katerimi je bilo plačano to orožje, torej niso bile le slovenske, temveč so jih nehote prispevali mnogi prevarani kupci iz drugih republik.

Pet milijonov mark iz zagrebške SDK

Sledili so novi podvigi. Iz hrvaške zakladnice so slovenski organi poleti 1991 izčrpali več milijonov mark gotovine. Marca 1991 je takratna slovenska skupščina odobrila 400 milijonov dinarjev za nakup orožja, ki so bili iz proračuna preko Slovenske investicijske banke (SIB) posredovani mednarodnemu trgovcu z orožjem Nikolaja Omana. Slednji je bil takrat glavni dobavitelj orožja za Slovenijo, orožje je prodajal tudi Hrvaški, pozneje je sodeloval s voditeljem bosanskih Srbov Radovanom Karadžićem. Prvo nakazilo iz proračuna je bilo izvršeno 9. julija 1991, dan pozneje pa so z Omanovega računa nakazali 136 milijonov dinarjev na Promdei banko v Zagrebu, prvo zasebno banko na področju nekdanje Jugoslavije. Vodil jo je razvpiti bankir Ibrahim Dedić, ki je leta 1999 padel pod streli atentatorjev. Njegov umor do danes ni pojasnjen.

Dedić je v naslednjih dneh z denarjem iz slovenskega proračuna s finančnimi mahinacijami v zagrebški poslovalnici Službe družbenega knjigovodstva uspel dvigniti okoli 5 milijonov nemških mark, ki so jih oboroženi slovenski vojaški specialci uspeli prinesti v Slovenijo k Nikolaju Omanu, ki je rabil devize za nakup orožja za Slovenijo.

Hrvaška policija je kmalu zatem sprožila kriminalistično preiskavo in prosila slovenske kolege za pomoč. Namesto pomoči v preiskavi gospodarskega kriminala je slovenska policija izdelala načrt, kako ovirati hrvaško preiskavo. Preiskava nikoli ni bila uspešno zaključena, toda hrvaška stran verjetno dobro pozna ozadje malverzacije.

Menjava dinarjev za devize na črnih trgih po Jugoslaviji

In kaj se je zgodilo s preostalimi več kot 250 milijoni dinarjev iz slovenskega proračuna? Po pričevanju soudeleženca, ki so ga zaslišali slovenski kriminalisti, so poleti 1991 s pomočjo albanskih kriminalnih struktur te dinarje menjavali v konvertibilne valute po črnih trgih na ozemlju takratne Jugoslavije. Njegove trditve so potrdili tudi drugi udeleženci. Tako so s proračunskim denarjem preplavili črni trg, domačinom, ki so se borili za preživetje, umetno dvignili tečaj, pridobljene devize pa pripeljali v Slovenijo in z njimi plačevali nakupe orožja, najpogosteje pri mednarodnem trgovcu z orožjem Konstantinu Dafermosu, ki je posloval na Dunaju.

Tovrstnih posegov Slovenije na denarno območje Hrvaške in BiH, ki sta bili že pod vojaškimi napadi srbskih sil, je bilo še več. Po koncu Brionskega moratorija 8. oktobra 1991, je Slovenija uvedla tolar, jugoslovanske dinarje pa umaknila iz obtoka. Toda dinarskih bankovcev niso v celoti uničili, temveč so jih v štirih tovornjakih, vsak je vseboval po tri tone bankovcev v manjših apoenih, prepeljali na Hrvaško in v BiH, kjer so vnovič kupovali devize na črnem trgu. Pozneje so z istim početjem v BiH nadaljevali pripadniki hrvaških tajnih služb, ki so kupovali devize z jugoslovanskimi dinarji, ki jih je iz obtoka umaknila Hrvaška.

Slovenija je načrtno izčrpavala devize od prebivalcev Hrvaške in BiH, državi pa sta devize nujno potrebovali za nakupe orožja za obrambo. Najlažje se ga je takrat dalo kupiti v Sloveniji, saj je Svet za obrambo pod vodstvom Milana Kučana odobril prodajo orožja in streliva iz skladišč JLA, ki so jih zasegle slovenske sile. Šlo je za več deset tisoč ton orožja in streliva. Samo vrednost streliva je bila ocenjena na pol milijarde takratnih ameriških dolarjev. Operativno sta prodajo vodila ministra Janez Janša in Igor Bavčar, sodelovali sta tajni službi Vomo in VIS, ki sta ju vodila Andrej Lovšin in dr. Miha Brejc.

Orožje, ki so ga takrat prodajali v imenu države Slovenije, ni bilo njeni lasti, temveč je bilo last JLA, torej jugoslovanske federacije, in bi kot tako moralo biti predmet nasledstvenih pogajanj. Vojni dobički so bili izjemno veliki, desetine milijonov dolarjev in mark pa je izginilo na bančnih računih v tujini.

Velike razsežnosti deviznih plačil

Danes, ko je mnogo slovenskih podjetij in finančnih holdingov zadolženih za več sto milijonov evrov, so navedeni zneski videti nizki. Toda za kako veliko premoženje je v resnici šlo, ponazori podatek, da je ob uvedbi tolarja 8. oktobra 1991, Slovenija premogla samo 170 milijonov dolarjev deviznih rezerv. Samo v obdobju od junija 1991 do aprila 1992 je Slovenija za pet ladij polnih orožja, ki so priplule v koprsko pristanišče, plačala najmanj 47,1 milijona ameriških dolarjev. Veliko kupljenega orožja so pozneje z dobičkom preprodali na hrvaška in bosansko-hercegovska bojišča. Prodajali so ga za devize. V pisarni direktorja Voma Andreja Lovšina je bilo v enem obdobju shranjeno celo 40 milijonov mark gotovine.

Na računu mednarodnega trgovca z orožjem Konstantina Dafermosa v madžarski banki se je med septembrom 1991 in septembrom 1993 zbralo več kot 80 milijonov dolarjev nakazil iz Slovenije, Hrvaške in BiH, ki so bila potem posredovana poljskim in ukrajinskim prodajalcem orožja, dobiček v višini 13 milijonov dolarjev pa je končal v enem od panamskih podjetij. Dafermos je bil sicer osebno povezan z vplivneži iz Slovenije. V Panami je že leta 1989 ustanovil neko drugo podjetje, skupaj z »očetom« koncerna Gorenje Ivanom Atelškom.

Milijoni mark za orožje iz skladišč JLA, ki je bilo prodano poleti 1991 ob dogovoru slovenske in hrvaške vlade, so bili nakazani nekdanji podružnici podjetja Iskra v švicarskem Zürichu. Za kako visoke gotovinske zneske je šlo, so potrdili nemški kriminalisti, ki so preiskovali poslovanje »humanitarne organizacije« Third World Relief Agency (TWRA) s sedežem na Dunaju. Za pomoč Bošnjakom so islamske države med leti 1992 in 1995 na njene račune nakazale več kot 200 milijonov dolarjev. Od te vsote je več kot 80 milijonov v gotovini dvignil pooblaščenec predsednika BiH Alije Izetbegovića Hasan Čengić, ki je z njo kupoval orožje tudi v Sloveniji.

Srdit boj za devize

To je le manjši del takratnih skrivnih dejavnosti, ki kažejo, da je na področju nekdanje Jugoslavije potekal srdit boj med republikami za premoženje, zlasti v obliki deviz. Slovenija in Srbija sta bili pri tem uspešnejši. Slobodan Milošević in njegovi privilegirani »poslovneži« so uspeli prenesti stotine milijonov dolarjev na Ciper. Slovenski trgovci z orožjem so vojne dobičke rajši skrili v Švici in Avstriji. Po vojnah se je beg kapitala v tuje banke in davčne oaze iz celotne regije nadaljeval.

Gordijski vozel deviznih vlog varčevalcev Ljubljanske banke je šele letos uspelo presekati Evropsko sodišče, ki je razsodilo, da je Slovenija kršila človekove pravice tujim varčevalcem. Toda ozadje boja za devize, ki je potekal v najstrožji tajnosti, pojasnjuje globlje vzroke za neurejene in težavne odnose med nekdanjimi republikami Jugoslavije.

Današnje zunanje-politične poteze Hrvaške in Bosne in Hercegovine in njuna trda pogajalska izhodišča do Slovenije in Srbije je treba poskušati videti tudi v luči zgoraj navedenih dejavnosti slovenskih tajnih služb, ki jih tamkajšnji prebivalci in države poznajo, saj so jih izkusili na lastni koži. Problematike deviznih varčevalcev in sodbe ESČP ni mogoče v celoti razumeti brez poznavanja ozadja delovanje takratnih političnih elit in z njimi povezanih obveščevalnih služb.

Največja ironija je, da so prav državljani Hrvaške in Bosne in Hercegovine priskrbeli pomemben del deviz, s katerimi je Slovenija v tujini kupovala orožje in strelivo, katerega je potem preprodajala prav njim – spet za devize. Račune za to bodo ponovno plačali državljani Slovenije.

Trgovec z orožjem Janez Janša, obsojeni kriminalec!

Blaž Zgaga je samostojni novinar in soavtor trilogije V imenu države

Zaslišanje posrednika med svetovalcem vlade na Ministrstvu za obrambo in mednarodnim trgovcem z orožjem Nikolajem Omanom o pridobitvi deviz iz Hrvaške in s pomočjo albanskih kriminalnih struktur. Po izjavi posrednika so bili z nelegalnim nakupom orožja preko Nikolaja Omana seznanjeni predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle, obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar. (29. 9. 1994)

Zaslišanje posrednika med svetovalcem vlade na Ministrstvu za obrambo in mednarodnim trgovcem z orožjem Nikolajem Omanom o pridobitvi deviz iz Hrvaške in s pomočjo albanskih kriminalnih struktur. Po izjavi posrednika so bili z nelegalnim nakupom orožja preko Nikolaja Omana seznanjeni predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle, obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar. (29. 9. 1994)

Zaslišanje posrednika med svetovalcem vlade na Ministrstvu za obrambo in mednarodnim trgovcem z orožjem Nikolajem Omanom o pridobitvi deviz iz Hrvaške in s pomočjo albanskih kriminalnih struktur. Po izjavi posrednika so bili z nelegalnim nakupom orožja preko Nikolaja Omana seznanjeni predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle, obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar. (29. 9. 1994)

Zahteva oziroma račun posredniškega podjetja Daniel d.o.o. slovenskemu Ministrstvu za obrambo za nakazilo 400 milijonov dinarjev. (4. 7. 1991)

Potrdila o nakazilu 400 milijonov dinarjev na račun podjetja Daniel d.o.o. (9. 7. 1991) in nadaljnjih nakazilih na račun Nikolaja Omana pri Slovenski investicijski banki (SIB) (10. 7. 1991) in naprej na Promdei banko (10. 7. 1991) in druge račune.

Potrdila o nakazilu 400 milijonov dinarjev na račun podjetja Daniel d.o.o. (9. 7. 1991) in nadaljnjih nakazilih na račun Nikolaja Omana pri Slovenski investicijski banki (SIB) (10. 7. 1991) in naprej na Promdei banko (10. 7. 1991) in druge račune.

Zahtevek za prenos 136 milijonov dinarjev na račun odprt pri Promdei banki v Zagrebu (10. 7. 1991).

Potrdilo o nakazilu 136 milijonov dinarjev z Omanovega računa pri SIB na Promdei banko, Zagreb. (10. 7. 1991).

Potrdilo direktorja SIB banke o opravljenem nakazilu 136 milijonov dinarjev z Omanovega računa pri SIB na Promdei banko, posredovano svetovalcu vlade na Ministrstvu za obrambo.

Seznam prilivov podjetja Daniel d.o.o – 400 milijonov dinarjev iz Ministrstva za obrambo – in odlivov, najpogosteje na račune Nikolaja Omana pri SIB. (od 9. 7. 1991 do 23. 7. 1991)

Obračun podjetja Daniel d.o.o. za »naveden posel za Ministrstvo za obrambo, Narodno banko Slovenije in Slovensko investicijsko banko« v višini 400 milijonov dinarjev. (22. 10. 1991)

Informacija ljubljanskih kriminalistov o depeši hrvaške policije, prejete 12. 7. 1991. Hrvaški kriminalisti so preiskovali nakazilo z Omanovega računa pri SIB na Promdei banko Ibrahima Dedića z namenom odliva večje devizne vsote iz hrvaškega gospodarstva v Slovenijo. V prvi varianti odgovora so slovenski kriminalisti predlagali prikrivanje informacij. (13. 8. 1991)

Informacija ljubljanskih kriminalistov o depeši hrvaške policije, prejete 12. 7. 1991. Hrvaški kriminalisti so preiskovali nakazilo z Omanovega računa pri SIB na Promdei banko Ibrahima Dedića z namenom odliva večje devizne vsote iz hrvaškega gospodarstva v Slovenijo. V prvi varianti odgovora so slovenski kriminalisti predlagali prikrivanje informacij. (13. 8. 1991)

Zaslišanje pomočnika Nikolaja Omana o menjavi dinarjev iz slovenskega proračuna za pet milijonov mark iz Hrvaške. Po njegovih besedah so jih v Zagrebu v zasedi čakali Muslimani, ki so jih želeli oropati, toda oboroženi slovenski vojaški specialci so to preprečili. (21. 9. 1994)

Zaslišanje pomočnika Nikolaja Omana o menjavi dinarjev iz slovenskega proračuna za pet milijonov mark iz Hrvaške. Po njegovih besedah so jih v Zagrebu v zasedi čakali Muslimani, ki so jih želeli oropati, toda oboroženi slovenski vojaški specialci so to preprečili. (21. 9. 1994)

Zaslišanje svetovalca vlade Ministrstva za obrambo Slovenije, odgovornega na nakupe orožja, v katerem je potrdil menjavo 400 milijonov dinarjev v devize za nakupe orožja. (16. 11. 1994)

Zaslišanje svetovalca vlade Ministrstva za obrambo Slovenije, odgovornega na nakupe orožja, v katerem je potrdil menjavo 400 milijonov dinarjev v devize za nakupe orožja. (16. 11. 1994)

Poročilo svetovalca vlade obrambnemu ministru Jelku Kacinu o nakupih orožja za Slovenijo. Z devizami, ki so jih pridobili z menjavo 400 milijonov dinarjev, so kupili ruske protiletalske rakete in lanserje tipa Igla v skupni vrednosti 12.192.000 dolarjev. Ladja »Ardal« je z raketami iz Poljske prispela 21. 9. 1991. Svetovalec je v poročilu zapisal: »V Sloveniji je primanjkovalo deviz, zato sem dobil nalogo, da dinarje zamenjam v nemške marke, v sosednjih državah. [...] Zamenjan je bil celoten znesek, kar je znašalo 15.384.615 nemških mark ali 8.806.809 ameriških dolarjev.« (21. 9. 1994)

Poročilo svetovalca vlade obrambnemu ministru Jelku Kacinu o nakupih orožja za Slovenijo. Z devizami, ki so jih pridobili z menjavo 400 milijonov dinarjev, so kupili ruske protiletalske rakete in lanserje tipa Igla v skupni vrednosti 12.192.000 dolarjev. Ladja »Ardal« je z raketami iz Poljske prispela 21. 9. 1991. Svetovalec je v poročilu zapisal: »V Sloveniji je primanjkovalo deviz, zato sem dobil nalogo, da dinarje zamenjam v nemške marke, v sosednjih državah. [...] Zamenjan je bil celoten znesek, kar je znašalo 15.384.615 nemških mark ali 8.806.809 ameriških dolarjev.« (21. 9. 1994)

    Poročilo svetovalca vlade      obrambnemu ministru Jelku Kacinu o nakupih orožja za Slovenijo. Z devizami, ki so jih pridobili z menjavo 400 milijonov dinarjev, so kupili ruske         protiletalske rakete in lanserje tipa  Igla v skupni vrednosti 12.192.000 dolarjev. Ladja »Ardal« je z raketami iz Poljske prispela 21. 9. 1991. Svetovalec je v poročilu zapisal: »V Sloveniji je  primanjkovalo deviz, zato sem dobil nalogo, da dinarje zamenjam v nemške marke, v sosednjih državah. [...] Zamenjan je bil celoten znesek, kar je znašalo 15.384.615 nemških mark ali 8.806.809 ameriških dolarjev.« (21. 9. 1994)

Članek je bil objavljen na spletni strani  www.cpns.si