When the street have no name

Rumeni Jopiči

Danes je torek 30.6.2020. Preiskovalci NPU so zjutraj začeli s hišnimi preiskavami v zvezi s korupcijo pri nabavi zaščitne opreme. Preiskave potekajo na enajstih naslovih po vsej državi. Premier Janša je vnaprej preiskavo označil za politično motivirano, NPU pa za politično Policijo. Ni dvoma, da je Janša osebno poskrbel za posel Geneplaneta in TZ Hmezada. Silni milijoni, ki so končali v teh dveh podjetjih, bodo poganjali medijske kampanje in druge rabote največje in najbolj organizirane stranke pri nas, SDS. Datum na začetku sem napisal z razlogom. Mogoče vas bo čez deset let v nekih drugih časih presenetila novica, da so bile vložene obtožnice proti Počivavšku, Toninu, Terčetu, Potočnikovi, Janši, Podobniku in ostalim! Mogoče, če sploh. Podobno, kot nas je pred tedni presenetila novica, da so vložene obtožnice v zvezi s TEŠ6. Tiste preiskave izpred desetletja in več, saj pomnite? Glede na tempo in sposobnosti našega tožilstva, me ne bi skrbelo, če bi bil Zdravko Počivavšek.

Sredina proslava oz. anti-proslava je bila navadna polomija in ponižanje. Približno trideset fantov, ki se imenujejo Rumeni Jopiči, je uničilo proslavo protestnikov proti vladi. Trideset mulcev proti 3.000 glavi množici, če verjamemo uradnim podatkom Policije? Zdaj si pa zamislite obratno situacijo. Janši v podporo protestira 3.000 njegovih gorečih vernikov. Pred nosom jim Prešernov spomenik zasede 30 »antifovcev« in jih začne provocirati. Kako mislite, da bi se končalo? Če ne veste, vam jaz povem. Antifovci bi jih fasali in najbrž bi jih večina končala v Ljubljanici. Ker, Janševi fanatiki očitno imajo »jajca«, kar za udeležence petkovih protestov žal ne morem reči.

Za Rumenimi Jopiči stoji državni sekretar za nacionalno varnost Žan Mahnič. On je v dogovoru s predsednikom vlade zbral skupino in jih poslal na Prešernov trg. Gre za fante iz okolice Ljubljane, eni so člani domžalske BH podružnice, drugi pa člani navijaške skupine Green Dragons. Skratka fantje, ki jim nasilje ni tuje. Da je bilo vse skupaj organizirano s strani Žana Mahniča, dokazuje dejstvo, da so jih na zbirnem mestu počakali policisti in jih pospremili na prizorišče, kjer so si nadeli rumene jopiče. Za njimi je ostal predplačniški mobilni telefon, sporočila na njem pa »najditelji« pripisujejo državnemu sekretarju Žanu Mahniču. Gre za nekaj sporočil v zvezi z lokacijo in številom jopičem, ki jih je poslal ZaM (pod tem imenom je shranjena predplačniška številka), kar naj bi po mnenju najditeljev pomenilo Žan Mahnič.  

Sramotna državna predstava, ki jo je za svoj ožji krog organiziral Janša in pri tem v ograje okoval prestolnico, je še bolj razdelila že tako sprt narod. Igor Pirkovič, sicer hišni pesnik SDS, je v sodelovanju s še enim potrjenim vernikom Janšizma Romanom Končarjem zrežiral tretjerazredno domobransko veselico, ki je razveselila predvsem vernike na Twiterju. Vse skupaj je bilo videti kot poceni groteska za maloumne kmete, ki se imajo za domoljube.  Za edini omembe vreden dogodek je poskrbel raper Zlatko, ki je vdrl na prizorišče in še bolj podžgal jezo premierja na hišo RTV SLO, ki naj bi mu to omogočila.

Policijsko varovanje Rumenih Jopičev

Korona je spet tu. Čeprav se mi vse bolj zdi, da niti ni odšla in je bil tisti prelet za zmago nad Korono preuranjen. Iz Hrvaške prihajajo alarmantne informacije o številu okuženih, tam pa so tik pred volitvami, zaprtje meje s Slovenijo pa bi jim uničila turistično sezono. Če bi bila podobna epidemiološka slika sredi marca, bi bile meje že zaprte. Zdaj zapreti meje s Hrvaško bi bil totalen šok za državljane, ki masovno počitnikujejo pri sosedih. Nepredstavljivo pravzaprav. Ker o teh zadevah na koncu odloči politika in ne stroka, se vam ni treba bati, da letos ne boste letovali na Hrvaškem. Hrvati imajo lahko 1000 okuženih na 100.000 prebivalcev in ne samo 40, kot je baje meja za naš rdeči spisek držav, pa se meje ne bodo zaprle. Sploh pa Hrvaški ni v interesu, da zdaj testira svoje državljane na korono, saj manj testov pomeni manj okuženih. Smešno je bilo včeraj poslušati tiskovno konferenco Janševega govorca Jelka Kacina.

Najprej je pol ure zamudil na konferenco (zakaj je napeta zgodba, o tem kdaj drugič), potem pa sprenevedanje na kvadrat. Vse Slovenke in Slovence zanima samo eno. Kaj je s Hrvaško in morjem? Jelko pa začne s Severno Makedonijo in nas vrti po Balkanu do konca. Hrvaško pa čim manj omenjati in je ne problematizirati, so bila zadnja navodila premierja.  Ker sta se tako dogovorila Janša in Plenković. Plenković naj bi Janšo prosil, ta pa naj bi mu ugodil, trdijo iz kroga premierja. Telefonski pogovor med njima se je zavlekel do 11.20, zato Jelko ni mogel na »tiskovko« brez novih navodil šefa Janeza okoli Hrvaške. Torej, s turizmom nad korono, je nova smer državnega vrha.

Aplikacijo ClearWiew za prepoznavo obrazov je Policija prvič uporabila na protestih pred stavbo MNZ na Štefanovi. Drugič je bila uporabljena minulo sredo na Prešernovem trgu. Ko boste dobili globo ali ovadbo zaradi sodelovanja na protestih, se zahvalite napredni tehnologiji in paranoidnem premierju.

fašist 

Da se bo nova oblast »spravila« tudi na mene, je bilo pričakovano. Kar se mene tiče, od države nimam nič. Nobenega denarja o katerem je razpredal Jelinčić, nisem videl niti dobil. Ker nisem prejemnik nobenega javnega denarja, nisem član nobenega NVO-ja in ne zasedam nobene funkcije, da bi mi to pobrali, so našli drug način za jebanje in škodovanje. Njim v veselje ne bom razlagal tega sranja, bi bilo pa lepo, če bi se kdo spet spomnil name s kakšno donacijo. Za vavčer mi je pa vseeno. Da bi šel zaradi vavčerja nekam, kamor sicer nikoli ne bi šel, hvala lepa. Vi podpirajte Počivavškov turistični holding, jaz ga ne bom.

Petek je dan za protest. Spet so se napovedali Rumeni Jopiči, ki bodo zagotovo prišli v večjem številu kot zadnjič, saj so v zadnjih dneh zagnali kampanjo po družbenih omrežjih in na portalu sovraštva, laži in paranoje Novi24TV. Torej udeleženci petkovih protestov! Čas bo, da se pokaže kdo je protestnik in  kdo je kaviar levičar. Slednjim ni mesta na petkovih protestih. Kaj je iskal Marjan Šarec na Prešernovem trgu? Je prišel ugajat ali iskat puško, ki jo je vrgel v koruzo.

SI56 0310 0100 1155 142

Parodija leftardov

Komedije se pišejo same. Korona se vrača. Mokre sanje Janše in njegove združbe se uresničujejo. Spet bodo reševali življenja (beri kradli davkoplačevalski denar). Protesti, ki se odvijajo vsak petek, pa po mojem mnenju ne peljejo nikamor. Ne ve se, kdo pije in kdo plača. Poleg tega imajo različni »organizatorji« povsem druga stališča okoli tega, čemu služijo protesti.

Minuli petek sem sedel v lokalu ob Maxi Marketu in opazoval dogajanje. Ena od »protestnic«, ki se ima sicer za organizatorko, je ustavila policista in hotela kazensko ovaditi Jašo Jenulla zaradi prerivanja ob ograji. Tam so mamice z otroci, je kričala. Policist jo je zavrnil z besedami; »Pojdi na Trdinovo težit«. Pa se ni vdala in je ustavila naslednjega policista. In tudi ta jo je po domače povedano odjebal. Naslednji dan je s svojo zgodbo težila na Facebooku, zato najbrž veste za katero ženšče gre. Dokler ne bo enotnosti med protestniki in dokler ne bo jasnih ciljev, kaj želijo doseči, ne bo kruha iz teh protestov. Druga Janševa vlada ni padla zaradi protestov, ki so bili precej številčnejši kot danes. Padla je, ker ji je podporo odtegnila Virantova DL zaradi poročila KPK.  

Vlada z Janšo na čelu naj odstopi, je enotna zahteva protestnikov. Razumljivo. Popolnoma nerazumljivo pa je, da si večina domišlja, da bo Janša odstopil zaradi pritiska »ulice«. Janša nikoli. Mirne proteste si lahko zataknete za klobuk. Stvar je sledeča. Kdo in kaj je Janez Janša, je znano vsem. Kako deluje njegova sekta fašistov, ki zanika NOB in se klanja domobrancem in novodobnim pedofilom iz RKC, vemo vsi. Klet, Janez, bog, migranti, globoka država, skrajni levičarji……! Obraz paranoje, če kliknete na portal sovraštva in laži.

Vlada lahko pade edino, če ji podporo odtegne Desus oz. Počivavškova skupinica, ki še vedno nosi ime po Miru Cerarju. Cinizem na kvadrat. Pritiski na SDS in protesti proti njim so brez vezni. Fašisti imajo trdo kožo in se jim jebe za kolesarje ob petkih. Kaj pa Pivčeva in falanga iz SMc, ki hodijo v DZ samo zaradi plač? Protesti bi morali biti usmerjeni proti kolaboraciji s fašistično SDS, torej proti Desusu in SMC. To bi mogoče prestrašilo Aleksandro, Janjo, Moniko in ostale kokoši. Protesti so itak proti SDS, ne proti nam, je bila dva dni nazaj pogumna Aleksandra. In najbrž ima prav. Pozabljate, kdo je omogočil prihod fašizma na oblast.

Urška Bačovnik Janša in njeno gostovanje na RTV SLO pri Možini! Urška sodi na NOVO 24TV, ne pa na nacionalno televizijo. Zanima me , kaj bi o njej povedal samooklicani psiholog Vodeb, če  bi smel. Meni se zdi škoda besed za tako prozoren trik Janše, da je Urško napol slečeno poslal k Možini. Možina si ga sicer ni vrgel na roko, manjkalo pa ni dosti. Sluz je bil isti, kot pri pacientu Rantu, ki ob ponedeljkih liže jajca gospodarju pred madžarsko kamero.

Še eno prednost ima trenutna vlada in na to opozarjam ves čas. Opozicija je žalost in farsa. Kaj ima opozicija iskati na protestih? Luka Mesec je drekač za svoj žep, Levica pa ne sodi v parlament, ker gre za navadne prevarante, ki so jih naplavile demonstracije pred osmimi leti. Si predstavljate Mesca za predsednika vlade, Kordiša pa za ministra? Raje ne. Levica in njeni poslanci so poleg izdajalcev iz vrst SMC-Desus, edini odgovorni, da nam življenja krojijo fašisti. Poleg kamniške liste Šarca, ki jo frizira užaljeni Črnčec. Damir je samo eden v vrsti fašistov, ki jih je naštancal Janša v zadnjih 25 ih letih. Šarec pa njegova lutka za dosego cilja, ki je šel z nepremišljenim odstopom v pizdo materino. Šarec, lesarski vajenec in drugorazredni komedijant je na poti, ki pelje na smetišče. Tja tud sodi.  

Biti prijazen do »drugačnih«, no way. Tokrat ni govora o politiki in  aktualni sceni. Na Facebooku sem za prijatelja sprejel fanta, ki je avtist. Napaka. Ker sem prijazno odgovoril na eno od njegovih sporočil, sem si nakopal nadlogo. Mulo me je čez noč zasul z več kot 100 sporočili. Ker se ni ustavil, sem ga blokiral. Pa se je usulo iz drugih računov, ki jih upravlja. Ko sem uspel vse blokirati, je napadel Gmail. In tako do nezavesti….! Poklical sem njegovo mamo, naj mu vendar vzame aparat, pa mi je odgovorila, da ima sin motnjo in je ona brez moči. Huje kot vsak virus. Zdaj ste tarča njegovih sporočil vsi, ki jih mulc uspe povezati z mano. Naj me Mitja odblokira, hvala za odgovor, potuje po Messengerju. Zato vas prosim, da me ne gnjavite več v njegovem imenu.

Protesti nocoj? Da!!! Priznam pa, da me moti, da se protestov udeležujejo kaviar levičarji, ki imajo vsega polne riti. Odjebite paraziti, ker vam intimno privoščim Janšo in Janšizem. Ker, dokler ste žrli naš denar, vas Trstenjakova ni motila. Tisti, ki jih je Janševa vlada res prizadela, v večini niti nimajo časa, koles in denarja, da bi petke zabijali na ljubljanskih ulicah. Zlatko, A. Novak in podobni, ostanite doma. Nujno, higiena pa to, če razumete.  Jebe se meni za vaše top privilegije, ki jih ogrožajo fašisti. Vi ste del problema, isti kurac kot z belim nasnifana pičkica Pahor.

Amen Ovce.  

Playmaker

Petek je. Bo treba na kolo, čeprav mi ni najbolj jasno, zakaj se ne organizirajo konkretne demonstracije proti sekti fašistov, ki so prišli na oblast izključno zato, da imajo razni Perići, Aleksandre in Monike službe? Gledam demonstracije in upore po svetu, pa nikjer ne zganjajo shode »ljubezni«, kot je to navada v Sloveniji. To, kar se zdaj dogaja v deželi pod Alpami, je navaden »self fuck«.

Playmaker, point guard razpadle SMC Zdravko je interpelacijo preživel. Preživel bi jo, če bi ga kamera posnela, kako sprejema milijonsko podkupnino od bratov Prešern. Ker ne gre za korupcijo, Zdravca in organiziran kriminal, ampak za obstoj vlade. In za vse njihove službe in proračunske pogače, do katere so se dokopali zaradi neuravnovešenega Šarca, ki je šel odstopit po nasvetu Murija??? Ni tukaj nobene vesti in morale, gre samo za denar. Si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi koga od »izdajalcev« zapekla vest in bi zminiral Zdravca? Klet bi ga isto noč »ubila«, tako ali drugače.

Po Židanu spet Pahor!? Tanja Fajon je prišla na čelo SD. Na Trstenjakovi so si oddahnili. Fajonova je tista poročevalka iz Bruslja, ki jo je Borut Pahor vzel za ljubico. V Bruslju, ko je bil Borut evro poslanec, sta skupaj živela in takrat ji je Borut obljubil, kar se je v nadaljevanju njenega življenja zgodilo. In zdaj je v.d. predsednica pogojno edine stranke, ki ta trenutek lahko spodnese sekto fašistov. Torej ne bo nič, ker Tanja je embalaža brez vsebine, SD pa z njo stranka brez prihodnosti. Partizanske proslave in sikanje na Twitterju (kar danes počno vsi) je njen domet. Ker je njen mentor Borut Janševa copata pa v nadaljevanju pomeni, da jo bo Borut prej ali slej na zahtevo Janše utišal in discipliniral, če bo potrebno.

Afera, druga Depala vas ipd.., zaradi vojaka, ki je ustavil tipa na meji in vanj uperil orožje. Kaj pa naj bi naredil? Da te pošljejo čuvat mejo brez vseh pooblastil, zraven pa te vsa država jebe, je itak naša posebnost. Najbrž smo edini narod na svetu, ki ne mara svoje vojske. Najbolje, da jo razpustimo, ker je očitno vsem v sramoto. Tonin je sicer tepec brez primere in primerna tarča za jahanje LMŠ-ja, ampak odleteti bi moral zaradi mask in Pečečnika, ne pa »kao« incidenta na meji.

Smrt Janšizmu svoboda narodu. In potem sprememba. Smrt Janšizmu svoboda vsem? Domiselni ravno niso tisti, ki so šli tiskat te plakate prejšnji teden. Kolikor vem je za fašiste sporna beseda smrt in ne narod. Janša pravi, da vemo kako se je končalo vzklikanje smrt fašizmu nekoč. Ja Janez, vemo in lahko bi vedel tudi ti. Stop Janšizmu svoboda narodu torej?

Janša ne more iz svoje lažnive kože in je na mestu, kjer so partizani pospravili izdajalce, spet ponovil laž o svojem očetu. Stari Janša je bil res domobranec, ampak čudne sorte. Svojim je kradel orožje in ga prodajal partizanom, kar sinu najbrž ne da spati. V nobeni jami ni končal, ampak je to zgodbo preživelega domobranca Janša ukradel iz knjige na to temo. Po vojni je stari Janša dobil službo v Kartonažni v Ljubljani, kjer je bil vratar in sodelavec Udbe. To je vsa resnica o njem.

Evropa nas po novem prepoznava (po Cerarju) kot Orbanovo provinco zla. Kar zaradi početja aktualne vlade ni daleč od resnice. Janez je ovce pomiril, da Murgelske lovke segajo v Bruseljske hodnike in pika. Tovarna laži in sovraštva je postala vladna TV,  uradni TW profil vlade pa je nacionalna sramota, ki jo gleda vsa zainteresirana »EU« bratovščina. Pravzaprav se strinjam z Britanci, da je Evropa OK, EU pa totalno birokratsko sranje in Big Time korupcija.

Dokler boste Hojsovcem na proteste nosili rože, ne bo nič od obljubljene demokracije in pravične družbe. Pot do svobode je bolj trnova. Se vidimo zvečer.

      

Mikstone special (1. Pobeg)

Vlak se je pričel ustavljati. Škripanje kot v nočni mori, ljudje so zijali vame in odvračali pogled. Lahko na koga računam? Težka bo dragi moj, tole juho boš moral sam ohladiti in pojesti. S pogledom sem preučeval moja spremljevalca. Eden vitek srednje visok Srb, atletske postave in lažji od mene. Ne vem, kaj naj si mislim o njem, drugi me je manj skrbel. Visok, zavaljen, precej neokreten, bolj za zbujanje strahospoštovanja kot, da bi bil tip res nevaren. Ker je vso pot molčal, narodnosti ni izdal. Napenjal sem oči skozi umazano okno zasvinjanega vagona Jugoslovanskih železnic in opazoval dogajanje na postaji. Skopje! Pred mesecem dni sem bil v Skopju na armadnem prvenstvu v krosu. Tako, da mi mesto ni bilo tuje, vse ostalo pač. Debeluh me je prijel pod roko in potegnil proti vratom. Lisice so se mi še bolj zarezale v roke. Na jok mi je šlo. Od strahu sem komaj zadrževal dreget in malo je manjkalo, da nisem padel po tleh vagona. Manjši vojaški policaj me je vlekel proti vratom medtem, ko me je večji debeluh neizprosno stiskal pod roko, da so me spreletavali mravljinci. Misli so mi begale in življenje se mi je vrtelo pred očmi. Še nekaj trenutkov, še nekaj trenutkov in potem bog stoj mi ob strani (čeprav v omenjenega seveda ne verjamem).

Že, ko so me v Bitoli v vojaškem priporu vklenili in odpeljali na železniško postajo v spremstvu dveh vojaških policajev, sem se odločil, da poizkušam pobegniti. Lahko reči, toda kako. Do zdaj sem take podvige videl le v filmih, tole pa ni film in lisice na rokah so prekleto zaresne. Se mi res to dogaja? Najstnik, pa me zaradi nedolžne zajebancije bremenijo protidržavnega delovanja. Po nekajdnevnem jebanju v glavo v stilu “Janezu,mi sve znamo”, so me obtožili v imenu Jugoslovanske ljudske armade in konec je bilo služenja domovini Jugoslaviji. Kaj mi hoče vojaško sodišče, zakaj v Skopje? Kaj bodo z menoj, mi je rojilo po glavi, ko sem stopical med dvema vojaškima policajema. Misli so mi begale v čas, ko sem se poslavljal od domačih Od dekleta, od prijateljev, pustil sem mladost, ljubezen in otroštvo v Sloveniji. Zdaj pa me čaka bog ve kaj, dobrega očitno nič. Kaj mi je bilo treba risati grafite po WC-ju? Triglav, namesto OF pa sem namalal JJ, tako sem videl v reviji Mladina, ki je bila takrat hit med mladimi in vsemi, ki jim ni dišala juga in armada. Kapetana je zadela kap, ko je zagledal mojo stvaritev. Razen pol ure dretja in čiščenja vojaških sekretov, me hujšega ni doletelo. Ko pa sem dežurnega DJ-a zaklenil v WC in samovoljno zavrtel kaseto z Zdravljico v izvedbi Janija Kovačiča in prijateljev, je bila mera polna.

Po kasarni v daljni Bitoli je donela Zdravljica v čast državi, katere rojstvo se je zgodilo v naslednjih dneh. Kot osamljen krik odhoda iz skupne države, ki se je tako krvavo odvil in za vedno spremenil življenja ljudi v Jugoslaviji. Pisalo se je leto 1991, 23 junija zjutraj je na železniško postajo Skopje prispel vlak iz 200 kilometrov oddaljene Bitole. Zdaj ali nikoli, mi je rojilo po glavi. Šumelo mi je v ušesih, dvanajst let treningov se mi je rolalo pred očmi. V letu ko sem odhajal k vojakom, sem osvojil težko prigarani črn pas v meni najdražji borilni veščini. Bo to dovolj? Bo debeluh padel ali bom padel jaz? Stopnice, ki vodijo pod tire so se nezadržno bližale,še 50 metrov, potem pa kar bo bo. Koga naj lopnem, kdo bo kje stal, kam naj jo ucvrem, se bo kdo vmešal, so kje Skopski policaji? Ponavadi so postaje polne kifeljcev. Kje so vsi tokrat? Še nekaj metrov, napetost v meni je naraščala.

Manjši se je postavil pred mano in prvi stopil proti podhodu. V trenutku sem ga brcnil s tako močjo, da je vojaški pandur poletel proti dnu stopnic. Debelega sem mahnil z obema rokama, kot bi z obema rokama udaril tenis žogico. Z lisicami sem zadel debeluha v glavo in jo ucvrl po stopnicah, kot bi gorelo pod menoj !Pa saj mi je šlo za glavo ,kaj se grem, še včeraj sem bil priden dijak, danes pa v uniformi z lisicami na rokah kot vihar tečem proti reki Vardar, edini orientacijski točki, ki sem jo poznal v Skopju. Ne spomnim se natančno, koliko časa sem tako tekel, kolikokrat sem padel in koliko ljudi sem odrinil na poti, ustavil se nisem, dokler nisem zadihan in na smrt utrujen pritekel do obale reke Vardar. Skril sem se v grmovje in legel na tla. Slišal sem samo moje ubijajoče sopenje in razbijanje srca. Bil sem prepričan, da me bo izdalo razbijanje srca, kaj tako glasnega pa še ne.

Ne vem koliko časa sem tako ležal, sčasoma mi je postalo neprijetno, roke so me bolele od lisic, umazana in prepotena uniforma se je zalepila name, groza. Koliko časa je preteklo, se mi ni sanjalo. Vedel sem da do mraka ne morem nikamor, moje skrivališče pa je postajalo vse bolj neudobno. Nekako sem uspel strgati srajco iz sebe in ovil sem jo okoli rok, da sem zakril lisice. Bil sem res bedna karikatura, umazan, prepoten, v spodnji majici in vojaških hlačah, okoli zapestij pa ovita vojaška srajca. Imel sem nekaj takratnega drobiža v žepu. Potreboval sem telefon, to mi je bila edina rešitev. Ko se je dovolj zmračilo in ko sem zbral dovolj poguma, sem stopil iz svojega skrivališča. Napotil sem se ob reki proti centru, saj sem v daljavi videl visoke antene, ki so mi nakazovale, kje stoji pošta. Hodil sem kakih dvajset minut. Vsakič, ko se mi je bližala večja skupina ljudi, sem zavil stran ali proti obali ali stran od nje, odvisno kje sem koga srečal. Nisem bil pripravljen tvegati, da bi za pomoč prosil napačnega človeka. Končno pošta. "Molil" sem pri sebi, da govorilnica dela. V tistih krajih je bilo takrat običajno, da so bile vse govorilnice demolirane. Prva razočaranje, nekdo ni imel miru in je nabil zagozdo v režo za kovance, pes naj ga poščije, kdorkoli je pač bil. Še ena je ostala, vsaj tokrat naj dela ta telefon. Dvignem slušalko in zoprni tu tu se je slišal kot odrešitev. Zatlačil sem kovanec v režo in zavrtel številke, ki sem jih zadnjih nekaj mesecev vrtel vsak dan. Izgubil sem nekaj sekund, da sem odpravil prijazno makedonsko gospo in končno slišal tako željen glas.

Klical sem prijateljico,ki sem jo spoznal pred meseci na izhodu iz kasarne in od takrat naprej sva tičala skupaj kolikor se je dalo, jaz vojak iz Ljubljane in ona nekaj let starejša domačinka, ki si je na vse pretege želela zapustiti rodno mesto. V nekaj stavkih sem ji pojasnil resnost položaja, čeprav me je vedno opozarjala, naj ne izzivam oficirjev v kasarni, jo je trenutna situacija šokirala. Tri ure kasneje sva se našla v bližini Skopske pošte, njen Yugo 45 je priropotal kot odrešitev. Solze so mi zalile lica,ko sem jo objemal in podoživljal podvig na železniški postaji, daleč od doma na pragu življenja v totalnem sranju. Kaj zdaj draga moja, sem jo vprašal in čakal odrešilno misel. Pojma nimam, ti povej kaj boš, ti si naredil frko, ti si pobegnil, ti povej kam? Kri mi je zaledenela, kam? Saj ne vem niti kje sem, kam naj grem in s čim? Do mojega doma je 1200 kilometrov, na rokah imam lisice in po vsej verjetnosti me iščeta obe policiji,vojaška in ta kurčeva ljudska milica! Ofelija, pomagaj mi, pojma nimam kaj naj. Sedela sva v travi in iskala rešitev. Ko sva prenehala sanjariti o tujih deželah in tujski legiji, sva ugotovila, da se moram za začetek rešiti lisic, potem pa naprej.Objeta sva odšla do njenega Yugota, objeta bolj da sva skrivala moje uklenjene roke in izgled nasploh, kot da se imava v tistem momentu res tako rada. Mrzel pot me je oblival, ko sva se bližala avtu. Bo vse kul, ne bo nikjer pandurjev? Odpri, odpri, sem živčno sikal, ko se je revica trudila z odpiranjem vrat. Kot bi odpirala trezor, jebi ga,Yugo. Potem pa sem kar padel v notranjost avta in sklonil glavo.Pa zdaj?

Kičevo! Kičevo?? Kje je to, kaj je tam? Ofelija je imela v tem malem Makedonskem mestu daljno sorodstvo,ki je bilo moje edino upanje. Ampak do Kičeva je bilo skoraj sto kilometrov, sto kilometrov strahu in živcev. Bo Yugo zdržal to pot sem jo moril. Kot, da ni imela sama dovolj skrbi v kaj se je zapletla. Sedel sem kot na žerjavici. Motril sem vsak obris v daljavi, pot se mi je vlekla kot Kristusov pasijon. Dvakrat sem bruhalod slabosti, smradu in strahu,. Prežemal me je grozen občutek. Še včeraj otrok, srednješolec ,potem pa via JLA in zdaj tole sranje. Ubežnik pred zakonom. V bistvu sem bil ubežnik pred armado, brez zapika. Ne grem se več, doma me čaka večerja, sem si mislil in kmalu zaspal.

Tu sva, me je predramila. Zaspal sem, čudež, uspel sem zaspati, ne vem,koliko časa sem spal, ampak bila sva tu v Kičevu. Pa zdaj draga moja, usodo sem v tistem momentu povsem prepustil njenim rokam in njeni iznajdljivosti. Počakaj me v avtu, da pripravim teren! Sedel sem v avtu in se ukvarjal s črnimi mislimi, ko so se okoli avta začeli zbirati vaški mulci. Kmalu se je pojavila še Ofelija in mi namignila; Hodi za menoj in ne ustavljaj se.

Ko sem stopil skozi vrata nizke stare hiše, nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Bil sem pripravljen na vse. Bo kdo skočil name, me bodo prijavili, kdo sploh je notri? Stopim torej v hišo, tam pa presenečenje. Nekaj njenih sorodnikov v drugem kolenu me je sprejelo kot svojega sina .Prvo so me odpeljali k vaškemu kovaču, da je opravil z lisicami, potem sem se lahko stuširal. Kakšno breme sem spiral s sebe ko sem stal v majhni kadi bogu za hrbtom ,vem le jaz. Za vedno so v meni občutki kako je, ko si preganjan, ko nimaš zavetja, ko si odvisen od dobrote drugih.

Po obilni večerji sem bliže spoznal ljudi, ki so mi tako nesebično pomagali. Na televiziji Makedonske tv sem ujel, da se v Sloveniji pripravlja odcepitev Še dva dni in Slovenija in Hrvaška gresta iz skupne države. Sranje, kaj pa jaz, kam spadam, kam naj grem, kaj bo z menoj, me je dušilo? Tehtal sem naslednji korak. Preden pa sem storil karkoli, sem moral poklicati domov v Ljubljano starše. Da jih obvestim, da sem živ, da sem pobegnil, pa kaj naj storim? Naj kar po mene pridejo, ne grem se več, domov bi šel rad. Vedel sem, da me čaka težek pogovor. Moja mama je bila sicer duša,le preveč je spila in se sekirala za vse. Stari pa je bil druga zgodba, pri njem nikoli nisem vedel, kakšne je volje in kaj to zame pomeni. Nepredvidljiv, težek, skratka moj fotr. Prosil sem gostitelje,če smem telefonirati v Slovenijo, kar so seveda pričakovali. Z muko sem prijel slušalko in zavrtel tako dobro znane številke.Po dolgem mučnem zvonenju se končno javi rezek glas;"Prosim"!

Kri mi je zaledenela v žilah in zajecljal sem; "Ati,jaz sem". več nisem spravil iz sebe.

Na drugi strani,1200 kilometrov stran je odzvanjala mučna tišina!

(se nadaljuje)