Sramota

Slovenija, sramota moja. Zunaj sneži, kar je prijetno presenečenje za mularijo v državi. Naj jih vsaj narava razveseli, če jih je že država prikrajšala za vse. Malo iz konteksta; mladež, pogum velja, svet vas čaka. Ne zavrzite življenja v neskončnem čakanju in upanju doma. Ni tu prihodnosti, to je dejstvo! Nazaj! Nazaj kam? Aha, sneži, pa z sramoto sem začel….! Res, tole dogajanje ne morem opisati drugače kot sramotno. Tako očitno nategovanje zdravnice Metke Zorc ni vredno zdravniškega poklica. Kaj je že zinila vrla Metka v televizijsko kamero? Nekako takole; Jaz sem ugledna zdravnica, moj ugled je mednaroden, jaz se ne bi blamirala na ta način …! Ja seveda Metka. Ko je Igor Bavčar kasiral sedem let, se je lotil rezervnega načrta. Rezervni načrt je zdravniško izvedeniško mnenje, da ni sposoben za zapor. O povezavah in uslugah Zorčeve sem pred meseci že pisal, zato se v tem delu ne bom ponavljal. Iz zanesljivih virov blizu Koprskega župana Popovića sem že takrat slišal, da namerava Zorčeva vsakih 6 mesecev ugotoviti, da Igor Bavčar ne more v zapor. Zorčeva je Bavčarju obljubila, da bo poskrbela zanj. Da se tako kot Ivan Zidar, tudi on nima kaj bati. Popovićev primer ima med šefi Ljubljanskega narko podzemlja že brado. To so bili časi, ko je Pope »nabavljal« na Rimski cesti v Ljubljani. Potem pa je prišla zamenjava iz Obale. Eksplozivni Rajko je nekega Sebastjana privlekel in ga predstavil kot namestnika Koprskega župana v tej »zadevi«! Zašto to, so se namrščili Ljubljanski poslovni partnerji!?

Hm, ker je Pope v dreku na sodišču. Samo zastaranje ga reši. Za to pa mora biti hospitaliziran. Ena varianta je ludara, ampak ta je bržkone trajna, zato se jo poslužujejo le redki. Torej, Metka Zorc je za primerno plačilo oz. protiuslugo hospitalizirala Borisa Popovića in ga rešila zanesljive kehe. Tale Metka ni od muh, če jo celo narkoscena obvlada. Kot sem rekel, sramota. Sramota je tudi to, da ga Policija ne sme ali upa aretirati in odvleči na Dob. Itak je vsem jasno, da se mu ne bo zgodilo nič. Da si Zorčeva privošči takšno blamažo, da ga iz Ljubljane pošilja v Izolo, ne pa minuto stran na Ljubljansko urgenco, je dovolj zgovorno. Pa še to, Bavčar se je v Izolo pripeljal sam, ni ga pripeljal rešilec. Njegov terenec je še zdaj na parkingu Izolske bolnišnice, kjer ima Medicor svoje prostore. In ja, nekoč jih je plačal Istrabenz, takrat pod vodstvom Igorja Bavčarja.

Bilo je pred približno pol leta. Vabljen sem bil na Litostrojsko, na MNZ. Tam sta dva tipa želela govoriti z menoj. Višji kriminalistični svetnik, šef skupine za umore in najbrž eden njegovih pomočnikov. Sektor za umore torej! Kaj bi pa oni radi? Sedel sem tam pri receptorju in čakal, zraven pa tuhtal, zakaj gre?

Janša? Furjan? Beograd? Ferjanove puške in neraziskan umor kamnoseka? Bom kmalu izvedel! Čakati sta me pustila diplomatskih pet minut. Potem sta prišla in se predstavila. Šli smo v eno od praznih pisarn, ki služijo temu namenu. Po uvodnih vljudnostnih frazah smo prišli do teme srečanja. Višji kriminalistični svetnik je bil konkreten;

Roman Leljak.

Prav ste prebrali. Zaradi tega, ne vem kako bi ga imenoval, ustaški provokator in hlapec Janeza Janše. Leljak me je prijavil, da mu grozim in  nekaj hočem od njega. Navaden bull shit, nimam kaj drugega reči. Da gre za navaden bull shit sta se strinjala oba. In potem naslednja zadeva. Spet Roman Leljak in njegove spletke. Kje je grob Stjepana Crnogorca? Policija mora to preiskovati, iz mojih zapisov pa sklepajo, da imam morda za preiskavo koristne informacije. Za to je pravzaprav šlo. Če vem, kje je grob Crnogorca?

Leljak jih je nalagal o parceli na Žalah, baje N 40 ali nekaj podobnega, itak je laž. Povedal sem torej, kaj vem o zadevi, kaj vem o Leljaku in njegovem iskanju ustaških kosti. Vem naprimer za več žrtev na Hrvaškem, ki jim je izvabil denar na to foro. Sestri pokojnega Crnogorca, Bernardi Crnogorac  je pobral celo premoženje, zaradi iskanja kosti, brskanja po arhivu, ponarejanja in laganja. Ampak Leljak ni od muh, to mu je treba priznati. Zakuhal je sramoto v Nemčiji, zdaj pa še v Avstriji. Ker mu Slovenska Policija ni nasedla, jih je kratko malo obtožil zavajanja, oviranja, laganja in udbovskega delovanja Avstrijskim preiskovalnim organom. Policija pa nič.

Sramota. Včeraj sem ujel zadnje dejanje sramotnega konca in prodaje nekoč uglednih znamk. Saj ni res pa je. Kaj vse smo imeli, pa so naši novodobni kapitalisti, nameščenci osamosvojiteljev in ostali deveto razredni mojstri zafurali. Mi, osamosvojeni in samostojni. Samostojni? Naslednja sramota! Osamosvojili smo se tako, da smo postali Bruseljska kolonija poskusnih zajčkov. O samostojnosti ne duha ne sluha. Še kihnit ne smemo brez Bruslja, Berlina in po novem Londonskega City-ja. Samostojni ja!

Vlada Mira Cerarja in stranka SMC. Žal, res žal, ampak sramota in megla. Pustimo zdaj buče o vladavini prava, klečeplazenje pred EU in cmeranje doma. Mobitel, ki so ga oblekli v Telekomova oblačila, bo kot vse kaže spodnesel cmeravega in neodločnega Cerarja. Že videno. Kar nismo videli, so obrazi tistih, ki v resnici vladajo. Vladati pomeni imeti denar, ne sedeti s prazno vrečo na Gregorčičevi. In ena redkih rek denarja, ki ne bo usahnila, je Telekom, se pravi storitve Mobitela v resnici. 

Sramota na Erjavčevi. Predsednik Pahor ni vreden besed. Ustavno sodišče, še večja sramota. Za razliko od Pahorja ima US izvršno moč, ta pa je v odločilnih zadevah trdno v rokah klerofašistov in Janeza Janše.

Sramote je toliko na vsakem koraku, da je sneg res dobrodošel. Pa prijeten vikend in čim manj težav s snegom. klapEND

    

originalen članek je bil objavljen na spletni strani www.mikstone.si

Vsi smo angeli

Bila sem deklica, žena, mati - danes pa sem ničvredna, nemočna starka vsem v napoto in sramoto !Bila sem deklica, živela brezskrbno otroštvo, se kopala v žuborečem potočku z vrstniki. Bilo nam je lepo, brez stresa, brez pohlepa. Uživali smo v naravi z živalmi na kmetiji, ki so nam dajale ljubezen in optimizem. Zrasla sem v dekle, ki se je poročilo, ustvarilo družino. Kmalu so otroci odrasli, šli po svoje. V tem hitrem tempu so pozabili name, na lastno mati, ki jih je rodila, nosila pod srcem, jih vzgojila. Postala sem ostarela vdova. Sama v hiški, v kateri me je pozimi grelo toplo srce, saj za drva zaradi prenizke pokojnine nisem imela in moje živali, ki so mi z dneva v dan kazale ljubezen in dajale občutek, da nisem sama. Tako zelo sem si želela videti vnuke, a moji otroci so bili prezaposleni, da bi me lahko obiskali, vnukom pa sem bila v sramoto, ker je bila moja hiška skromna, za rojstne dneve pa od mene niso dobili materialnih daril, saj jih nisem imela s čim kupiti. Z veseljem pa sem jim spletla rokavice in šal iz starih puloverjev in jih predala pismonoši, da jih je odnesel v dolino in predal vnukom. Starost in žalost sta počasi naredile svoje. Nemočna sem obležala v postelji, k meni so prišli mucki, psi, me ljubkovali, mi dajali optimizem in voljo. Tako sem si jih želela dotakniti, objeti, a telo tega ni bilo sposobno, s solzami v očeh in mislimi sem jih objemala, stiskala k sebi. Kljub nemoči, obupu, žalosti, je bilo vredno živeti zaradi njih, saj so imele le mene, mi hotele pomagati, a so se le nemočno stiskale k meni. K sreči je prišel k hiši pismonoša, trkal po vratih, me klical, a zaman. Nisem mu mogla odgovoriti, le s solzami v očeh sem prosila angele, da bo prišel v hišo, me našel, nahranil moje živalske prijatelje. Moj kuža Piki ga je s svojim laježem le prepričal, da je vstopil v hišo in me našel nemočno v postelji. Obvestil je moje otroke. Kmalu so bili vsi na kupu. Le opazovali so me, v njihovih očeh je bilo opaziti, da so zaskrbljeni, niso vedeli kaj bi z mano. Kaj bi z mati, ki jih je rodila, vzgojila, da so šli vsi za svojim kruhom, postali samostojni. Kar naenkrat sem jim bila odveč. Težko je bilo slišati glasove iz sosednje sobe, da kaj bodo z mano, saj nihče zaradi hitrega tempa nima časa skrbeti zame, da še sebe in otroke težko preživijo s prenizkimi prihodki. Izgubila sem vse, pred časom moža, družbo otrok, vnukov, iz danes na jutri postala nemočna v postelji, brez glasu, le s svojimi štirinožnimi prijatelji, ki v meni niso videli materialnih dobrin, ampak iskreno ljubezen in srce. Šušljanje otrok v sosednji sobi, je prišel do zaključka, da moje živali predajo v zavetišče, mene pa dajo v dom za ostarele. Ponovna žalost in bolečina v meni in vprašanje, s čim so si moji ljubljenčki zaslužili iti v zavetišče, ali jih ne more kdo od njih posvojiti, jih sprejeti, če že mene ne morejo. Odpeljali so jih isti dan, nemočna sem jokala in se spraševala zakaj. Preden so jih grobo odvzeli, so me vsi nemočno gledali, cvilil, žalostno zavijali in z očkami kazali, da naj ostanem optimistična, močna. Tudi mene so kar kmalu odpeljali z rešilnim avtomobilom v dom za ostarele. Pristala sem v sobi, kjer nas je bilo 6. Ta soba je bila najcenejša, saj je bilo otrokom že to tako težko plačevati za mojo oskrbo. Na obisk jih ni bilo, saj niso imeli časa. Nazadnje so bili, ko sem morala podpisati papirje odvetniku, da se odrekam zemlji in moji skromni hiški ob žuborečem potočku in vsakodnevnem petju ptic. Podpisala sem se s pomočjo hčere, saj se roki nista odzivali. Tako sem ostala v sobi z nemočnimi ljudmi, ki smo se po kapi lahko le gledali in pogovarjali z očmi. Minevali so dnevi, tedni, meseci, leta. Vsi dnevi bolj kot ne enaki. Na hitro so mi delavci za zajtrk zbasali v usta čokolino, čeprav ga nikoli nisem marala. Če nisem hotela požirat, so mi na silo z brizgalko brizgali v grlo, da sem vsaj nekaj zaužila. Ko je prišlo kosilo, sem ga nemočno gledala na nočni omarici in čakala, da so bili nahranjeni ostali, šele za tem sem prišla na vrsto jaz. Seveda je bilo vse mrzlo, pa še to sem morala goltati, čeprav sem vse življenje jedla počasi. Za večerjo sem dobila ponovno neko pasirano čorbo, pojesti sem jo morala na hitro, še vročo, saj sem bila za spremembo na vrsti prva za hranjenje. Prišel je čas hidracije. Tečne sestre so prehitele z vozom vročega čaja in nam tiščale dulčke v grlo, da smo na silo popile 200ml, saj so morale za zdravnika na tablico pri nogah vpisat koliko smo popile. To je bilo 3x na dan. Že je bil čas nege, ko so mi na hitro menjale plenico, me prevračale sem ter tja po postelji, kot da sem predmet. "Prijazen" delavec me je celo pokaral z besedami, "Prokleta prasica, si se spet usrala". Na hitro so mi zamenjali plenico, me namazali s hladilnim mazilom po vneti, rdeči riti, me obrnili na bok, da ne bom imela še več preležanin kot jih imam. Po nekaj urah so le prišli do mene in me obrnili na drug bok, v usta ponovno tiščali dulček vročega čaja. Tako srečna sem bila, ko sem zagledala prijazno sestro, ki mi je podarila svojih 5 minut, lepo besedo, me prijazno negovala, hranila. A kaj, ko ni bila vedno razporejena na moj oddelek, a za tistih 5 minut, tudi, če niso bili vsak dan je bilo vredno živeti. V posteljo mi je prinesla zajčka, ki so ga imeli v avli zaprtega v kletki. Obudila mi je lepe spomine na moje živali, ki niti ne upam pomisliti kje so pristale, če je bilo zame na tak način poskrbljeno. Na nočno omarico mi je večkrat prinesla šopek svežih rož, ker je vedela koliko mi pomenijo. Čez vikend, ko je imela več prostega časa, si je i vzela čas in nas vse nepokretne dala na voziček, nas peljala pred dom v park, nam postregla s kavico, nas česala, mazala s kremami, nas razvajala z manikuro, masirala roke, noge. Od doma je velikokrat pripeljala svojega kužka, ki me je tako zelo spominjal na mojega Pikija. Kmalu je slišala posmehovanje ostalih sodelavk, zakaj se tako razdaja za svojo službo, da naj raje gleda nase, da ne bo izgorela in raje pride k njim na čik in obrekovanje. S težkim srcem nas je vse zvozila v sobo, nas položila nazaj v posteljo in s solznimi očmi odšla iz sobe. Tako so minevali dnevi. Ko sem nekega dne ponovno doživela infarkt, dobila srčni napad. Zdravnik je postavil diagnozo popuščanje srca. Moje telo je živo propadalo. Pretok na nogah je bil vedno slabši, imela sem polno odprtih ran, prav tako na trtici, do kosti. Tako zelo sem si želela, da mi moja zlata sestra dela preveze, saj jih naredi z občutkom, a vedno nisem imela te sreče. Velikokrat so mi jih naredili na hitro, površno, boleče, saj so na preveze že čakale sosednje sotrpinke. Napočil je dan, ko sem se pričela dušiti, zalivala me je voda. Prišla je urgenca, na pol pri zavesti, sem slišala njihove besede. "Pa saj je že stara, pustimo jo umreti". Ne znam vam povedati, kako sem se počutila, tako rada bi zakričala, da sem živo bitje s srcem in dušo, ki bi še živelo za dneve s prijazno sestro, tudi, če samo 1x na mesec, a žal me ni nihče slišal, saj sem lahko govorila le v duhu, moje glasilke ne delujejo že nekaj let. Pustili so me samo, nafilali z injekcijami, tabletami, brez moje privolitve. Telo je na obroke umiralo od stranskih učinkov, še bolj razpadalo kot prej. Na kisik so me po navadi priklopili popoldan, ko ni bilo vodje, katera je diktirala, komu lahko sestre dajo kisik in komu ne. Velikokrat sem jo slišala, da je sestram ukazovala kdo naj dobi dodatno oskrbo in kdo ne. Po navadi so jo dobili tisti, ki so imeli zatežene svojce, ki so bili večkrat na obisku in pritiskali na vodilne. Jaz, ki nisem imela svojcev, da bi se brigali zame, sem pač dobila dodatno oskrbo od dobrih sester, ki so bile redke in so si to upale narediti. Nekega dne je prišla k meni sestra, ki sem jo ljubila kot svoj hčerko in povedala, da počasi odhaja na drugo delovno mesto, ker tega ne zmore več opravljati. Na nek način sem bila zelo srečna za njo, da gre na bolje, a moja duša je kljub temu jokala, saj je bilo vredno živeti za trenutke z njo. Čez tri dni sem dobila ponovno dihalno stisko. Nemočna sem ležala v postelji in prosila angele, da mi pomagajo oditi na drug svet, kjer bom zaželena, nikomur v napoto. Pred nekaj dnevi sem bila še tako zelo optimistična, danes pa sem se vdala. V tistem trenutku je v sobo pritekla moja zlata sestra, me prijela za roko in s solzami v očeh prosila, da ostanem. Odleglo mi je, dobila sem moč v roko, katere nisem imela že nekaj let, jo stisnila in z očmi povedala, da jo imam rada in da mi bo na drugi strani lepo. Dvignila sem se nad svoje fizično telo, končno sem lahko letela, imela sem moč. Težko in boleče je bilo opazovati mojo sestro ob mojem umrlem fizičnem telesu, tako zelo me je objemala, jokala, me lepo umila, oblekla v mojo najlepšo obleko in me odpeljala v najlepši posteljnini v vežico, kjer mi je prižgala svečko. Tako zelo sem ji hvaležna za ves njen trud in lepe trenutke, ki mi jih je dala. Ves čas sem ob njej kot angel varuh in jo čuvam na njeni življenjski poti in si želim, da bi bilo na zemlji vse več tako dobrih ljudi - ljudi v pravem pomenu besede, ki jim vse pomeni iskrena ljubezen in dejanja, ki se ne ozirajo na govorico ostalih zlobnih ljudi, ki samo obrekujejo, se pustijo vodit sistemu, so sebični in hlastajo po materialnih dobrinah. Vsi bodo nekoč zapustili svoje fizično telo in dobrin ne bodo mogli vzeti s sabo. Izza oblakov, v družbi puhastih angelčkov vas pozdravlja starka, ki ji je bilo vredno živeti za trenutke s svojimi živalmi in prijazno sestro v domu upokojencev. Imejte se radi, bodite zdravi in vedno poslušajte svoj notranji glas. Če se te je zgodba dotaknila in želiš, da si jo prebere še kdo, jo DELI naprej prijateljem in znancem.

tekst je objavljen na spletni strani mikstone.si

Vera Ban ne more spati!?

Mož, z začetnicama M. K., je imel hude sanje. Prikazala se mu je ženska in se mu predstavila kot Marija Škof. Toda ne. Za tem se mu je prikazala neka druga, starejša od te; neka »stara pastirica Vera Ban«, ki da naj bi bila pred mnogimi leti »dr. Jožetu Pučniku podtaknjena s strani UDBE«. Ja, sanje so res lahko prava grozljivka, posebej še tiste, v katerih se zloba in laž prepletata z resnico, ki je v sanjskih blodnjah ni mogoče potisniti v ozadje spomina. In tako se je M. K. v napol spečem stanju ves prepoten zjutraj začel spraševati, ali ne bi bilo zanj odrešujoče, če bi svoje moreče blodnje vrgel na papir. Kdo je Marija Škof v podobi Vere Ban, seveda tako kot jaz, tudi on ne ve, spozna pa se očitno na udbovske metode, s katerimi je želel po nekoč slavni prigodi, po kateri ga pozna vsa Slovenija, znova opozoriti nase. Uporabljene metode, ki se jih poslužuje, so seveda temeljito preizkušene, za mnoge, preštevilne ljudi, življenjsko usodne. Delno sem jih okusila sama v dijaških letih, ko smo bili zaradi nekega montiranega procesa nekateri dijaki »izključeni iz vseh šol Jugoslavije«. Takrat sem šele dojela, kaj pomeni izrek »OZNA sve dozna«. 

Ker ne vem, koliko ljudi, ki me poznajo, je prebralo vsebino ubesedenih blodenj M. K., naj navedem nekaj njegovih »resnic«. Eden od odstavkov se namreč začenja takole: »Ura resnice! Vera Ban je bila Jožetu Pučniku podtaknjena s strani UDBE. Njena pot s Pučnikom? Od samega začetka je njeno pot tlakovala komunistična partija in UDBA. Banova je UDBI pisala poročila o delu in življenju Pučnika vse do leta 1990. Zadnje poročilo UDBI je datirano 12. 01. 1990. To je bilo dan po rojstnem dnevu Jožeta Pučnika. V. B. je v poročilih UDBE uporabljala lažno ime Marija Škof.«

In dalje: »Moja pot ob Pučniku je naslov knjige Vere Ban. Nisem je prebral, ker me tovrstno čtivo ne zanima. (Tovrstni ljudje resnice, ki jo zagotovo preberejo, a to tajijo, ne marajo, ker znajo graditi le z lažjo in s skrajno sprevrženimi montiranimi procesi. Op. V. B.). Eden izmed dosjejev UDBE, ki jih je Miha Brejc ukradel leta 1992 in izročil Janši, je dosje Vere Ban. Omenjena koklja (to sem jaz!) sama sebe razglaša za oboževalko lopova Janše. Če že njega nima na jeziku, pa okolico posiljuje s pokojnim Jožetom Pučnikom. Danes mineva 11 let od njegove smrti. Seveda so družbena omrežja polna domobranske nesnage in hinavščine. Zadnja leta se Banova izpostavlja z branjenjem lika in dela prvega fašista v državi, Janšo. Pri tem pa nikoli ne pozabi omeniti Pučnikovega imena. Najbrž ji vest ne da spati, pa si jo lajša s pretiranim laganjem o svoji in Pučnikovi poti. Večkrat sem se vprašal, če jo v to klovnovsko nastopanje ni prisilil Janša, ki je mojster izsiljevanja. Najbolj pokvarjene udbovske metode uporablja prav Janša in njegovi vazali. Kar je najbolj zanimivo in hkrati svinjsko umazano, pa je ekipa njegovih sodelavcev in podpornikov. Gre za človeške izmečke, ki sami sebe proglašajo za žrtve prejšnjega režima. Dejstvo je tudi, da je Janša ugrabil in okupiral Ustavno sodišče, ki je prava nacionalna sramota v službi novodobnih fašistov.«

V prihodnje M. K. napoveduje: »Tri dosjeje UDBE vam bom predstavil v tem tednu. Dosje Vere Ban (torej sledi nadaljevanka), Milana Zvera, ki je bil prav tako špec kahla Udbe in za konec vas bom razveselil z dosjejem Barbike. Prav ste prebrali, sodelavec UDBE je bil tudi aktualni predsednik Borut Pahor. Registrirani sodelavec UDBE je postal na isti dan, kot je izdana njegova partijska knjižica. Najbrž je bilo eno pogojeno z drugim.«

                                              ------------------------------------------

In moj odziv? Naj preklinjam, se naj branim? Pred kom in pred čim? »Hodil po zemlji sem naši«, ko vas, M. K., še nikjer ni bilo. Zemlja je bila čista, prepojena z ljubeznijo, ne s krvjo. Po obronkih gozdov, na zelenih pašnikih se je pasla drobnica, brez bojazni, da bi vase vsrkala strup umetno pognojenih površin in ptice so svobodno preletavale vrhove« dreves. Nobenega strahu ni bilo zaznati, otroci in odrasli smo hodili spat in se prebujali svobodni, brez kančka strahu. Žal so kasneje v ta sveti mir posegli netilci vojn in vsega hudega ter deželo spremenili v oazo groze in prvih strahov. Otroci smo doraščali v vojni, zaključek vojne pa, namesto v miru in zmagoslavju, dočakali v krvi lastnih bratov in sestra, ki je bila prelita prav zaradi takih ljudi, kakršen ste Vi, M. K..

Kar pa zadeva mojo pot ob Pučniku in kasneje ob Janši, se je raje ne dotikajte več s svojo umazano besedo. Mene ne morete prizadeti z nazivom »pastirica«, kajti pomagala sem pasti čredo s čisto vestjo in zvestobo in lahko z mirnim srcem vzkliknem: »Velike stvari mi je storil On, ki je pravičen! Če si storil dobro delo in ga je užil drugi, čemu bi kot bedak iskal še tretjo stvar?«

Vera Ban (Marija Škof SDV)

Fuck off

Življenje piše žalostne zgodbe. Kdo bi leta 1991 verjel, da bomo dobri dve desetletji po odcepitvi od Jugoslavije takšni reveži? Nihče. Če bi takrat projiciral današnje dogodke in stanje, bi šlo kolesje zgodovine v povsem drugo smer. Tako pa smo se pustili prepričati, da smo hlapci Beograda in žrtve komunizma. Pa nismo bili nič od tega. Da takoj nekaj razčistimo! Briga mene za komunizem, socializem, kapitalizem in kar je teh domislic sodobnega sveta. Vera? Isti kurac, kar se mene tiče. Kristjani, muslimani in židi, vseeno mi je, kaj je kdo! Jaz ljudi delim na dobre in slabe. Vera, barva kože in poreklo ne igrajo nobene vloge. Je pa skoraj dejstvo, da so v politiki večinoma slabi ljudje. Tudi najboljši, najbolj dobri in s pospravljenim podstrešjem, niso imuni na klic politike. Da politika iz ljudi izvablja najslabše, vas ne bom prepričeval.

Poglejmo starega znanca naše scene, Vinka Gorenaka. V bivši državi mu ni šlo slabo. Miličnik, predavatelj v Tacenski kadetnici in vodja partijske sekcije. Pravijo, da je šlo nekoč eno z drugim. Nisi mogel biti miličnik, če nisi vstopil v partijo. Nisem prepričan, da to drži. Prej bi rekel, da gre za izgovor in opravičevanje. Vinko Gorenak je bil član komunistične partije do njenega zadnjega izdihljaja. Verjamem, da bi Vinko zdavnaj izstopil, če mu kaj ne bi bilo všeč.

Danes bi Gorenak zgodovino kar pozabil. Postavil se je v prvo vrsto tistih, ki pozivajo k lustraciji. Ker je bil večino miličniške kariere sodelavec zloglasne Udbe, precej dobro pozna njeno delovanje in nekdanje člane. Zdaj pa se je Gorenak namenil lustrirati pravosodje!?

Zbrane zombije pred stavbo sodišča, je v sredo spet nagovoril Gorenak. Kaj jim je tokrat natrosil? Da je Branko Masleša sramota in bla bla bla … , potem pa presenečenje; Niso vsi sodniki slabi!? Precej jih je, ki se sramujejo, da delajo pod Maslešo. Sledila je bomba. Gorenak pravi, da so se »dobri« sodniki že organizirali in pripravljajo puč. Kdo so ti dobri sodniki? Gorenak pravi, da zaenkrat še ne bodo stopili pred Odbor2014, se pa bo to zgodilo kmalu!

Iz povedanega lahko razumemo, da stranka SDS rovari po sodiščih in dela spiske, kdo je dober in kdo slab! Po njihovih domobranskih kriterijih seveda, da ne bo pomote. Da ne nadaljujem Gorenakovih nebuloz, ker gre za navadno laž. Gorenaku se je zdavnaj skisalo do te mere, da je svoje laži razglasil za »poslansko delo«! Na poslansko delo se je izgovarjal, ko je bil zasačen na laži o kvazi aretaciji Hanzija, ki se nikoli ni zgodila. Kot nihče nikoli ni poklical in izdal lokacijo groba Crnogorca na Žalah. Pozabljeno, ker je laž služila za dnevno uporabo okoli arhivskega referenduma.

Če hipotetično verjamemo zmedi v Gorenakovi glavi! Kdo pa je Odbor2014, da bo cvet sodniške službe stopil pred njih in se jim poklonil? Krdelo napol mrtvih zombijev, ki jim dirigirata Primc in Črnčec, bo v Gorenakovem svetu potrjevalo sodniške mandate.

Gorenak je bil v sredo na sodišču zaradi mene. Tam je izvajal kar pač je, Svinjko. Ni da bi vse zapisal, ker je šlo za predobravnalni narok in sojenje še pride na vrsto. Še bolj kot Gorenaku, se zadnje čase dogaja obsojencu Janši. Njegov namen je znan. Iz političnega zemljevida namerava izbrisati NSi. Kar nekaj časa že traja kampanja osvajanja volilne baze NSi, turbo vernikov.

Janša sporoča, da posluša radio Ognjišče. Retorika in besedičenje, ki se ga ne bi sramoval noben škof. V NSi je Janša aktiviral krte, sicer svoje goreče vernike, malega švedrovca Antona Tomažiča, Primca, Hojsa, Dolinarjevo in četico tretjeligašev. Najdete jih na twiterju. Na vrata Trstenjakove se je ponižno priplazil s kazenskimi pregoni obremenjeni Franc Kangler. Potem, ko je pridno tulil v obsojenčev rog, ga je slednji uslišal. Računa na tiste glasove, ki jih Kangla v Štajerski prestolnici še vedno ima.

Kdor pozna načrt obsojenca Janše, mu je jasno, da ni prostora za nobeno drugo stranko. Aleš Hojs je sicer sanjal o svoji stranki, kot podporni (beri hlapčevski) stranki matici SDS, vendar ga je obsojenec hitro streznil. Vse farške in ostale desne volivce hoče zase!

Priznam pa nekaj. Nisem si predstavljal, da so desničarji tako nizkotni in slabi ljudje. UDBA in komunisti so za njih angeli in svetniki. Zato pa je Janez Janša tako zlahka zasedel prestol na desni. Ker nekaj tako slabega, pokvarjenega in sprijenega kot je on, še ni rodila Slovenska mati. Ups, kaj ni on v resnici šiptar? S tisto zimsko kapo, ki je Crnkoviča stala službe pri Požarju, je Janša rođeni čapac.

Fuck off! klapEND 

Originalen tekst je bil objavljen na spletni strani Mikstone 

JE SUIS UDBA

Udbovka in pravnomočno obsojeni lopov

Sloveniji ni pomoči. Obsojena na kriminalca Janšo in njegovo domobransko falango, nikakor ne najde luč na koncu tunela. Bi tej ubogi Sloveniji prišepnil rešitev, pa je dečva pri 23 letih gluha. No, ni samo gluha. Pri rosnih 23 letih je izžeta in razjebana, kot stara pastirica Vera Ban. Kdo pa je Vera Ban? Torej, omenjena koklja sama sebe razglaša za največjo oboževalko lopova Janše! Če že nima Janše na jeziku, pa okolico posiljuje s pokojnim Jožetom Pučnikom. Danes mineva 11 let od njegove smrti. Seveda so družbena omrežja polna domobranske nesnage in hinavščine. Pučniku bi domobranci spomenik postavili kar sredi Ljubljane. Jok fašisti, odpade.

Moja pot ob Pučniku, je naslov knjige Vere Ban. Nisem je prebral, ker me tovrstno čtivo ne zanima. Sem pa ta vikend malo prelistal kopije dosjejev iz zasebne zbirke Janeza Janše. Že dolgo ni več skrivnost, da sem aktivno sodeloval pri zbiranju dokumentov in dosjejev UDBE  zanj. Eden izmed dosjejev UDBE, ki jih je Miha Brejc ukradel leta 1992 in izročil Janezu Janši, je dosje Vere Ban.

Ura resnice! Vera Ban je bila Jožetu Pučniku podtaknjena s strani UDBE. Njena pot s Pučnikom? Od samega začetka je njeno pot tlakovala komunistična partija in UDBA. Banova je UDBI pisala poročila o delu in življenju Pučnika vse do leta 1990. Zadnje poročilo UDBI je datirano 12.01 1990. To je bilo dan po rojstnem dnevu Jožeta Pučnika. Vera Ban je v poročilih UDBE uporabljala lažno ime Marija Škof!

Zadnja leta se Banova izpostavlja z branjenjem lika in dela prvega fašista v državi, Janšo. Pri tem pa nikoli ne pozabi omeniti Pučnikovega imena. Najbrž ji vest ne da spati, pa si jo lajša s pretiranim laganjem o svoji in Pučnikovi poti. Bolno in sprevrženo. Večkrat sem se vprašal, če jo v to klovnovsko nastopanje ni prisilil Janša. Janez je mojster izsiljevanja, o tem ni nobenega dvoma.

Leta 1991 se je Slovenija odcepila od Jugoslavije. Danes je jasno, da je šlo za dogovor med Kučanom in Miloševićem, desetdnevna kvazi vojna pa je bila zrežirana predstava. Precej manj krvi bilo prelite, če Janša ne bi bil tako pogolten na denar in hkrati maščevalen. Namesto, da bi šli svojo pot, je Janša vse do leta 1994 zalagal balkanske brate z orožjem. Leta 2004 se Janša prvič zavihti v sedlo države. Štiri leta kasneje izgubi volitve. Zdaj pa takole. Od leta 1991 do 2008, nihče ni omenjal druge vojne, domobrancev in pokopane zgodovine. Potem pa je Janša zagledal luč na koncu tunela. Luč?

Obdobje 2004-2008 je bilo, kako se že reče, obdobje »debelih krav«! Pa ne mislim na Pirc Musarjevo in njej podobne požeruhinje. Debele krave v gospodarstvu, banke so delile denar, med se je skoraj cedil. Janša in njegova vlada pa nič. Nič za državo, vse pa za svoje žepe. Da ne pozabim, v obdobju 2004-2008 je Janša ustanovil kopico civilnih društev pod okriljem SDS-a in jih napojil z javnim denarjem.

Potem je prišla kriza. Janši je postalo jasno, da se lahko obstane le v izrednih razmerah. In od takrat imamo izredne razmere. Čez noč je njegova falanga bolanih pisunov obudila vojno iz leta 1945. Zadnjih 6 let stranka SDS in njeni sateliti rušijo pravno državo, poveličujejo izdajalce naroda domobrance in celo iščejo opravičila za Hitlerjevo morijo. Kar je najbolj zanimivo in hkrati svinjsko umazano, pa je njegova ekipa sodelavcev in podpornikov. Gre za človeške izmečke, ki sami sebe proglašajo za žrtve prejšnjega režima. Kar je navadna umazana laž. Večina njih, če ne vsi, so bili člani KPS in sodelavci UDBE.

Janša in SDS sta ogledalo tistega, kar sicer očitajo drugim. Najbolj pokvarjene udbovske metode uporablja prav Janša in njegovi vazali. Danes je prikrita državljanska vojna dejstvo. Dejstvo je tudi, da je Janša ugrabil in okupiral Ustavno sodišče, ki je prava nacionalna sramota v službi novodobnih fašistov.

Kako nizkotna in umazana je medijska krajina v Sloveniji, je prišlo na plano zaradi Pariške tragediji. Ne morem mimo »Matije Zakladnika«! Vsa domobranska golazen z Janšo na čelu se ukvarja s tvitom ranga »Tomaž Majer«! Ali bo Policija reagirala in podobna jajca…..! Kako prosim? Če bi kdo res reagiral zaradi tega, potem bi morali prej pozapreti kup klerofašistov z Janšo na čelu. Omenjena združba vsak dan sproducira kilometre groženj in pozivov k likvidaciji. Na rovaš Kučana, Golobiča, Cerarja, Kresalove, Bratuškove, Zemljariča, Murgel in še mnogo njih!

Podrobnosti in cvetke iz udbovskih poročil boste našli na VIP straneh  v nadaljevanju. Da se ne igramo slepe miši. Tri dosjeje UDBE vam bom predstavil v tem tednu. Dosje Vere Ban, dosje Milana Zvera, ki je bil prav tako zvesta špec kahla Udbe in za konec vas bom razveselil z dosjejem Barbike. Prav ste prebrali, sodelavec UDBE je bil tudi aktualni predsednik Borut Pahor. Pri njem zanimiva podrobnost; Registrirani sodelavec UDBE je postal na isti dan, kot je izdana njegova partijska knjižica. Najbrž je bilo eno pogojeno z drugim.

Ko je UDBA v naših krajih delovala s polno paro, sem bil premajhen, da bi karkoli vedel. Danes vem, da je bila UDBA prisotna povsod. Udbi se je dalo upreti, je pred časom nekje objavil Ludvik Čanžek. Sebe je postavil za »živ primer«! Čanžek pravi; podpisal sem sodelovanje z UDBO, da sem imel mir, potem pa nisem nič delal za njih. Čanžek najbrž ne ve, da večina zadrtih in malo manj zadrtih udbovcev, trdi popolnoma enako. Smo podpisali, potem pa ko jebe UDBO.

Takole bom rekel, lažnivci stari. Udba ni bila otroški vrtec, zato podobne izgovore in pojasnila prihranite za vnuke in pravnuke. Nismo po vaši kisli župi priplavali. klapEND 

VSO domobranci SDS

originalen tekst je bil objavljen na spletni strani www.mikstone.si

JE SUIS RAVNATELJ

ogledalo Slovenski medijski hinavščini!

Danes je vse drugače

It's only me, Foxi ; Danes je vse drugače! (povezava)