Ker bodo čez mesec dni ugasnili VIP teksti, vam bom delil nekaj uspešnic iz VIP nabora. (copy taste, slov. napak se mi ne da popravljat)
Brez pomislekov sem speljal za športnim Audijem, ki ga je takrat vozil Koprski župan Popovic. Zapeljal je na Koprsko obvoznico in zdivjal proti Izoli. Pri Žusterni je zavil levo in ustavil na parkirišcu. Parkiral sem poleg njegovega avtomobila, sopotnika pa sta takoj skocila iz avta in mu sledila. Zaklenil sem in ju komaj dohajal. Ura je bila zgodnja in lokalcki so bili zaprti. Popovic je odklenil enega od lokalov in nas povabil noter. Predlagal nam je, da se razkomotimo in si privošcimo pijaco. Tipa, ki sem ju pripeljal, se nista dala prositi. Navalila sta za šank, kot bi pravkar preckala pušcavo. Popovic je deloval bolj zbrano in je predlagal, da pospravimo robo iz avta in jo prinesemo v lokal. Za vsak slucaj. Odšel sem torej na parking po robo, z mano pa je šel eden od dvojice sopotnikov. Vedno sem imel slab obcutek, kadar sem prekladal sporno robo, zaradi katere bi lahko koncal v arestu. Jasno mi je bilo kaj me caka, ce bo šlo karkoli narobe. Zame ni popustov in pocitnikovanja v odprtih tipih zapora, s cimer oblast lajša muke sotrpinom. Parking pred Žusterno mi je bil neznanka. Tam sem bil tujec. Kdorkoli je lahko policaj ali špicej, ki ga prinese mimo. Zato sem z daljincem odprl avto in tipu namignil, naj pobere robo iz prtljažnika. Sam sem stopil do rampe in opazoval morje na drugi strani ceste.
Po obmorski cesti se je zacenjal jutranji promet. Razna dostavna vozila so razvažala, kar se zjutraj prevaža po cestah. Križišcu z Žusterno se je bližal policijski avto. Opazoval sem pajdaša, ki je torbi že nesel proti lokalu in upal, da se policaja ne mislita tu ustavljati na kavi! Policijski avto je nadaljeval svojo pot v smeri Izole, jaz pa sem se vrnil v kafic. V lokalu je bila takrat še neka ženska, ki jo je Popovic predstavil kot svojo sestro. Sukala se je za šankom in na hitro vsem pripravila kavo. Popovic nas je potem zapustil in pojasnil, da bo za nas poskrbela njegova sestra. Pocakal sem, da se je Koprski župan odpeljal, potem sem ostalim pojasnil, da se vracam v Ljubljano. Zame ni treba nikomur poskrbeti! Eden od pajdašev se ni strinjal, saj naj bi bil dogovor v Ljubljani drugacen. Poklical sem torej zafukano belo Ljubljano in Dragana povprašal, kaj ima v mislih zame. Odgovor me je razocaral, vendar ugovarjanja sredi dogajanja ne sme biti. Dobil sem navodila, da moram do naslednejga jutra ostati s tema dvema in stražiti robo. Naslednje jutro se bodo ocitno z gliserjem odpeljali proti Trstu, v enem od ribiških colnov pa bo potovala roba. Jaz pa bom šel lahko nazaj v Ljubljano.
Do desetih dopoldan smo viseli v lokalu v Žusterni in preganjali dolgcas. Vsake toliko casa je zazvonil mobilni aparat in vsi smo željno pricakovali novice iz Ljubljane. Koga so prijeli in kje potekajo hišne preiskave, so bile informacije, ki so pocasi kapljale na Obalo. Malo po deseti smo se koncno premaknili. Iz Žusterne smo se v dveh vozilih odpeljali do Portoroža, pravzaprav do Lucije. Tam nas je pricakala brhka mladenka in nas odpeljala v stanovanjski blok nasproti Portoroške Marine. Stanovanje je bilo ogromno in luksuzno opremljeno. Ocitno je bilo, da v stanovanju nihce ne živi ampak se uporablja za zabavo in druženje. V prostorni dnevni sobi, ki se je koncala s francoskim balkonom, je marmorno polico krasila velika slika. Na sliki sta pozirala lastnik stanovanja Rajko Hrvatic in brhka mladenka, ki nas je sprejela. Njenega imena se pri najboljši volji ne spomnim, ceprav sem jo kasneje veckrat videl v rumenih medijih. Ona nam je na hitro razkazala stanovanje, pustila kljuce in se poslovila. Ostali smo sami trije in kup kokaina.
Imeli smo navodilo, da robe ne pušcamo same. Vsaj dva naj bi bila poleg, dokler se ne vkrca na ribiško ladjico. Mladenka nam je pri odhodu svetovala, naj ne zapušcamo stanovanja, ce ni nujno potrebno. Zavil sem z ocmi, da nam komaj polnoletna smrklja daje navodila in je ocitno poucena, kaj se tukaj dogaja. Kar predstavljal sem si, kako potem to nadobudno ženšce razlaga prijateljicam, s kom se druži in kaj dogaja. Žur za dekleta, težave za barabe, ko deklice cebljajo. Marsikatero barabo je v zapor pripeljalo postavljanje pred dekleti. Na Obali ni nic drugace.
Do vecera smo se dolgocasili v stanovanju in gledali televizijo. Ko me je zacela zdelovati heroinska kriza, sem se izgubil v kopalnico in potegnil crtico. Pajdaša nista opazila mojih tegob s potenjem in kihanjem, ker sta bila zatopljena v tv limonado. Zvecer smo v stanovanju dobili obisk. Koprski župan je pripeljal družbo, ki sem jo poznal iz medijev. Dve manekenki in dva tipa. Eden je znan varnostnik slovenske estrade, ceprav po moji oceni ni dober niti za šoferja. Ampak na Slovenski sceni se še ni zgodilo, da bi kdo res potreboval varnostnike. Gre za poziranje in šminko. Ce bi xxxxx res kdo prijel za vrat, bi ta cvilil kot morski prašicek.
Ura je bila že pozna, ko so se obiskovalci odpravili v bližnji Hrvaticev casino. Eden od mojih pajdašev je zbodel manekenko, ce je ni strah sedeti poleg Hrvatica? Vprašanje je podkrepil z gestikulacijo in glasnim BUM. Smrklja je prebledela, rekla pa ni nic. Mislim, da ta še polnoletna ni bila. Ko smo ostali sami, je beseda nanesla na to, da šestnajst letna smrklja pac ne more vedeti, da Hrvaticu sem ter tja nastavijo eksploziv pod rit. Ura je bila krepko cez polnoc, ko sta pajdaša zaspala. Jaz pa nisem mogel zaspati. Buden sem ostal do petih zjutraj, ko je po nas prišla sestra Koprskega župana. Upal sem, da bo šlo vse brez zapletov, da bom zgodaj popoldan lahko v Ljubljani. Zbudil sem ostalo dvojico, potem se je zacelo. Robo smo odnesli v avto in pocakali na spremstvo. Ni se smelo zgoditi, da nas ustavi kakšna prometna patrulja. Popovic nas je opozoril, da nam v tem primeru ne bo mogel pomagati, ker je v vojni s Koprskimi kriminalisti.
Dva avtomobila sta vozila pred mano. Zacudil sem se, ko so mi povedali, da se bodo vkrcali v Izolski Marini. Krenili smo proti Izoli in se pri Simonovem zalivu spustili proti morju. Izola se je že kopala v jutranjem soncu, ko smo prispeli do pomola. Izgledalo je, da bo šlo brez zapletov. Potem pa je nekomu zazvonil mobitel. Popovic je panicno vpil, naj se umaknemo iz pomola.
Slabo mi je postalo od vsega skupaj. S hitrimi koraki smo zapustili pomol in skoraj tekli do bližnjega hotela. Vsi trije smo se usedli na betonsko škarpo in cakali, kaj se bo zgodilo. Kokain je bil še vedno v avtomobilu, barka pa privezana nekje na drugem pomolu. Po nekaj minutah je do nas prišel tip, ki je spremljal župana Popovica. Povedal nam je, da naj pocakamo kakšne pol ure, da coln Policije odpluje iz Izolske marine. In smo cakali naslednji dve uri. Ni mi bilo najbolj jasno, zakaj se sploh oziramo na coln Policije. Saj nam ne piše na celu, da natovarjamo kokain? Ce bi se vsak oziral na njihovo prisotnost, bi življenje zastalo. Sonce je bilo že visoko, ko se je Policijski coln izgubil v bleščanju valov. Spet je zvonil mobitel županovemu silaku. Tokrat je bil morski zrak cist. Najnevarnejši del akcije se je zacel. Vsi trije smo šli nazaj do avtomobila in pobrali robo za vkrcanje. Od trenutka, ko sem prijel torbo in z njo hodil proti pomolu, sem se pocutil kot glinast golob. Samo upal sem lahko, da akcija ni kompromitirana in da kje ne ticijo kriminalisti! Tistih nekaj sto metrov pešacenja s torbo kokaina, se mi je zdelo kot vecnost. Nervozno sem opazoval okolico in ocenjeval ljudi v bližini. Dva turista na klopci najbrž nista maskirana copsa. Ali pac? Nasproti mi je prišel parcek. Srce mi je nabijalo in usta sem imel popolnoma suha, ko sta me v angleškem jeziku povprašala »head office«?
Skomignil sem z rameni in nadaljeval pot proti pomolu. Dvojica pajdašev mi je sledila, županove posadke pa nisem videl nikjer. Do pomola smo prišli brez praske. Takrat sem na koncu valobrana zagledal županovega fanta, kako nam maha. Z roko je kazal na staro Elanovo jadrnico, na kateri je plapolala Hrvaška zastava. S to lupino se jaz ne bi šel vozit, sem pomislil, ko sem se ji približal na nekaj metrov. Ocitno je bilo, da že dolgo ni bila na morju, saj je bilo dno grdo zarašceno z muljem. Takšno podrtijo bodo zagotovo ustavili Italijani, takoj ko se približa Trstu. Tale misija se bo slabo koncala za mornarje, sem bil preprican. Na jadrnici je že bil eden od tipov, ki sem jih srecal prejšnji dan. Potegnil je vrv, da sem lahko stopil na premec. Malo sem lovil ravnotežje s tisto torbo, preden sem varno pristal na plasticni lupini iz Begunj. Eden od pajdašev mi je sledil na zibajoco lupino, drugi pa je ostal na pomolu z županovim tipom.
Jadrnica je bila res v katastrofalnem stanju. Vendar je služila samo za pretovarjanje. Cez nekaj minut se nam je približal gliser in pocasi pristal za krmilom jadrnice. Jaz nisem vec cakal na jadrnici. Potegnil sem vrv in se spravil na kopno. Moja misija je bila koncana. Videl sem, da razen naših torb na gliser mecejo še neke škatle iz podpalubja jadrnice, zato sem hotel cim prej stran. Pozdravil sem se z obema pajdašema in odšel proti avtu. Šele zdaj sem opazil, da se že pošteno švicam od krize. Pohitel sem proti avtu, nazaj se nisem vec oziral. Mudilo se mi je nekam zavleci z avtom, da se v miru nakadim heroina. Na mojo žalost me je pri avtu cakala Hrvaticeva smrklja. Kaj bi zdaj ona rada?
Povedala mi je, da bo šla z mano? Kam boš šla z mano? Skoraj nisem verjel svojim ušesom, ko mi je razložila, da je tako narocil Rajko. Ce mi kaj ni jasno, naj poklicem Dragana v Ljubljano! Lepo. Smrkljo uporabljajo za komunikacijski kanal. Kam torej? Iz Simonovega zaliva sva se odpeljala v Koper. V centru mi je deklica pokazala kje naj parkiram in pocakam. Stoicno sem prenašal, da mi ukazuje komaj polnoleten otrok. Cakal sem v avtu nekaj minut na parkirišcu Zelenega gaja in docakal županovega odposlanca. Prisedel je v avto in se predstavil kot Sebo. Izrocil mi je zajetno kuverto z denarjem. Zalepljeno! Poleg pa še vecjo kuverto A3 formata. Prav tako zalepljeno. Potem mi je pojasnil, naj grem naravnost v Ljubljano in oboje izrocim Draganu. In Draganu naj pojasnim, da ga bo Boris poiskal, ko se zadeva umiri. To je bilo vse. Županov Sebo me je zapustil in dodal, naj bejbe ne cakam. Ona je svoje opravila.
Na Koprski obvoznici sem ustavil na crpalki in izginil v trgovino. Kupil sem Milka cokolado, ker ima edina primerno folijo za kajenje heroina. Vsaj takrat je bilo tako. Danes so vse Milke zapakirane v plastiko. Cokolado sem vrgel stran in se v wc-ju zakadil. Dvajset minut kasneje sem bil spet »dober«! Nadaljeval sem pot proti Ljubljani. Upal sem, da bom Dragana hitro našel in šel domov spat. Kje in kdaj ga bom našel, pa je bila loterija. Zaradi zašcitnih ukrepov pred kriminalisti, nisem smel nikogar vec klicati. Osebno sem moral priti na Rimsko cesto in v lokalu vprašati za navodila. Zgodaj popoldan sem prišel v Ljubljano. Ceprav sem bil zjeban od dveh noci in stresa, sem moral najprej na Rimsko. Za šankom sem izvedel, da moram do Sostrega. V Sostrem sem koncno srecal Dragana in predal naroceno. To je bilo to. Brez besed se je obrnil in odšel. Jaz pa sem se odpeljal domov. Doma sem oblecen stopil pod tuš in tam meditiral naslednje pol ure. Breme tega kar sem pocel, je bilo vsak dan vecje.
Naslednji dnevi so bili zamorjeni in težki. Opustošenje po Policijski akciji je bilo vidno na vsakem koraku. Pa ne toliko zaradi zasežene robe in nekaj priprtih, temvec zaradi strahu pred neznanim. Nihce ni mogel z gotovostjo vedeti, kaj bo naslednji korak Policije. Lokacije kjer se je skrival kokain, niso bile vec varne. Obstajala je bojazen, da so lokacije izdane ali odkrite. Zato smo nekaj dni samo opazovali stanovanja in garaže, kjer smo hranili robo. Ko se nam je zdel zrak cist, smo nekoga poslali tja po nedolžnih opravkih. Tako smo se prepricali, da skrivališca niso izdana.
Eno od skrivališc kokaina je bilo v stanovanju na Kersnikovi v Ljubljani. Kakšen teden sem imel nalogo, da v tistem stanovanju stražim robo. Po tednu dni pa se na stopnišcu zaletim v starega dr. Bucarja. Pozdravim ga in kar se da hitro pobegnem iz bloka. Razmišljal sem, da se me stari gotovo vec ne spomni. Ni bilo zdravo, da bi me kdo sploh tam videval. Naslednji dan sem na ulici pred stolpnico srecal oba Bucarja. Spet smo se pozdravili. Zdaj ni bilo dvoma. Tudi ce je stari senilen, me njegov sin Janez dobro pozna. Na železnici je bil moj šef. Sranje. Sranje je vkljucevalo dejstvo, da bo o tem srecanju na Kersnikovi zjutraj obvešcen Darko Njavro. Kar pomeni, da bo v naslednjih 48 urah, nekaj Ljubljanskih kriminalistov izvedelo, da se potikam okoli stolpnice na Kersnikovi. Njavro je kofetkal s kriminalisti in jim otresal, ce je kje slišal kakšen glas o meni.
Na Kersnikovi mi je zacelo goreti pod nogami in ritjo. Obvestil sem tiste, ki sem jih moral, da bo lokacija vsak cas kompromitirana. Navodila, ki sem jih dobil nazaj, so me spravila v bes.
Dokler Dragan ne ukaže drugace, naj sedim v stanovanju na Kersnikovi in stražim vrecko kokaina? Ce bi šlo samo za poležavanje v stanovanju, bi mi bilo vseeno. V stanovanje so prihajali dilerji po nove zaloge. V enem dnevu je prišlo do pet obiskov. Imel sem obcutek, da vsakemu posebej na celu piše »diler«. Prav spraševal sem se, kaj je narobe s temi tipi? Nabildani, obriti, ovešeni z nakitom in predvsem glasni. Ta galama, »sve je naše«, mi je šla mocno na živce v okolju, kjer sem ribaril v kalnem. Dogovor je bil, da nihce ne pozvoni ampak se prej najavi z sms-om. Zaradi akcij kriminalistov, smo varnostne ukrepe strogo spoštovali. Vse skupaj pa je zaman, ce se vpleteni ne znajo obnašati. Capci, ki so prihajali na Kersnikovo, so bili prevec vpadljivi. Slab obcutek sem imel, ker je Dragan z levo roko jemal moja opozorila. »Opusti se, povuci lajnu« je bil njegov odgovor.
Stanovanja nisem smel pušcati praznega. Ce sem moral kam, je za ta cas v stanovanje prišel drug clan. Ker mi je zmanjkovalo heroina, sem moral v nabavo. Kar pa ni bilo tako enostavno. Poslal sem sms sporocilo in potem cakal tri ure, da je nekdo prišel. Koncno. Ves živcen in prepoten sem stekel iz stolpnice in se zaletel v kriminaliste. Sranje!
Znacko pred nosom sem videl veckrat kot ženo zadnja leta. Tokrat pa me je resnično zamajalo. Dva kriminalista iz enote za Izvršilne ukrepe sta me prislonila ob prvi avto. Sledilo je nekaj pikrih pripomb, kaj išcem tukaj in osebni pregled. Pri sebi nisem imel nic spornega, razen telefona. Eden od kriminalistov me je vprašal, kje živim? Zavijal sem z ocmi in prijavil, da na zemlji. Kje stanuješ kreten narkomanski, je popizdil kriminalist. Slabo mi je bilo od krize, zdaj pa še tole! Vse kar sem imel po žepih, je kriminalist zložil na streho avta in zacel težiti!
Od kje so teli kljuci, ga je zanimalo? Vroce mi je postalo. V rokah je vrtel kljuce od stanovanja na Kersnikovi. Na obesku pa napis K in številka stanovanja. Res brihtno, kdor je markiral obesek. Nisem vedel kaj naj se zlažem, zato sem molcal. Samo upal sem, da se bo krimic nehal ukvarjati s kljuci. V tistem je mimo prineslo starega Bucarja s klobukom in palico. Pozdravil je policaje in jih s hripavim glasom pobaral, kaj se dogaja?
Nic posebnega, redne aktivnosti ata, je prvega predsednika Slovenskega parlamenta potolažil policist Andelkovic. Bucar je zadovoljno pokimal in nekaj zabrundal predse. Potem je svoj moten pogled zapicil vame. Že tako slaba situacija, bi se lahko še poslabšala, ce bi Bucar zinil kakšno o tem, da prihajam iz njegove stolpnice. Nisem bil preprican, ce se me Bucar spomni iz zacetka devetdesetih, ko je vodil parlamentarno komisijo za nadzor nad tajnimi službami. Takrat sem nekajkrat prišel v parlament na zaslišanje k njemu. Ker mi je obrambni minister Janša narocil, da v hramu demokracije izgubim spomin, od mene ni izvedel prav dosti. V resnici nic, zato je prekinil to vnaprej zrežirano predstavo in me nagnal domov. 15 let kasneje pa stojiva na plocniku v sceni, kjer me napacna beseda lahko pokoplje.
Pizda stari, pejt zdaj ti domov, sem si mislil in ga prebadal z ocmi. In res, kot bi me stara komunjara razumel, je pocasi odkrevsal proti stopnišcu. Hvaljen Jezus in Udba, da se je pobral. Še vedno sem slonel na avtu in cakal nadaljevanje. Ko so me vsega prešlatali in sezuli, sem smel nadaljevati svojo pot. Tokrat ni bilo razloga, da me pridržijo. Ocitno so preganjali narkomane in male dilerje s heroinom. 50 metrov stran je zavetišce za brezdomne narkomane, 50 metrov v drugo smer pa je tradicionalen punkt, kjer se zbirajo pred Mercatorjevo trgovino na Slovenski cesti.
Zaradi krimicev in policajev so se dilerji pred Mercatorjem razbežali na vse strani. Na cesti sem sreceval samo narkomane in klošarje in poslušal slabe novice. Krimic iz PP Centra Bauman je priprl nekaj dilerjev, ostali pa se tresejo, ce so izdani. Tale Bauman je res žleht policaj, da se ga bojijo vsi ulicni dilerji. Bolj kot narkomanske »priče« me je zanimalo, kje lahko dobim heroin? Vedel sem, da so v casu policijski racij vsi panicni. Takrat težko kupiš heroin od koga, ki te ne pozna. Slabe volje sem se napotil proti Metelkovi. Upal sem, da bom srecal koga od znanih dilerjev in se cimprej vrnil na Kersnikovo. Na Metelkovi je bilo popolno mrtvilo. Nekaj nakriziranih danksov je stalo pred zdravstvenim domom in fehtalo tiste iz programa za metadon. Jasno mi je bilo, da ni robe nikjer, ce danksi išcejo metadon. Zavil sem do zloglasnega stanovanja dvojckov Doljak na Taboru. Bil sem preprican, da ne zvonim zaman. Na moje zacudenje, me je Miro živcno odjebal z besedami, nic nimam. Kaj pa zdaj?
Vrnil sem se nazaj proti Metelkovi in izvedel, da se je pojavil eden od dilerjev. Pravzaprav dilerka Sonja iz Novih Jarš. Sedela je pri Mercatorju za zdravstvenim domom in cakala stranke. Dva, ki sta bila najbrž v minusu pri tej Sonji, sta me prosila, ce vzamem še dva paketka za njiju. Obicajna praksa med narkici, zato sem pokimal in vzel denar. Od Sonje sem kupil tri paketke heroina in zato dobil štiri. Stlacil sem jih za nogavico in pohitel nazaj proti zdravstvenemu domu. Takoj za vogalom pa mi je zastal dih in korak. Pred mano sta se pojavila krimic Bauman in njegov partner.
»Kam pa kam Mitja«, me je ustavil.
Zavil sem z ocmi, zaklel pri sebi in zinil prvo neumnost;
»Nikamor«!
Dan je bil slab. Nasploh so bili zadnji dnevi slabi in rizicni. Pred policijsko preiskavo sem na Obalo umaknil drogo in dva iskana zlikovca, vpleten sem bil v transport, skladišcenje in tihotapljenje kokaina. Prejšnji dan sem spoznal, da lovke narkomafije segajo do županove pisarne v Kopru, dve uri nazaj, pa so me »izvršilci« iz PP Polje drkali na Kersnikovi. Zdaj pa kot polit cucek stojim pred Baumanom s prgišcem heroina v nogavici. Sami prijetni dogodki.
Malo te bova pregledala, me je razveselil Bauman. Sreča me je tokrat zapustila. Jure me je aretiral, LoL
Vrnil sem mu mobilni aparat in cakal, kaj bo storil. Nic ni storil, kot sem pricakoval. Pol ure kasneje je na trg MDB prinesel polovico dolga, 10.000 evrov. Sedel sem pri tramvaju in opazoval okolico. Obstajala je možnost, da bi kdo skocil name. Vendar je bilo te možnosti manj kot promil. V slabih 30 minutah se nikakor ne bi organizirali. Še prijavo bi dlje casa sprejemali. Zmago je prišel prepoten in rdec v obraz. Jezno mi je izrocil 10 tisoc evrov. Dvajset apoenov po 500. Sumljivo sem tipal denar, da ni prinesel kakšen ponaredek. Potem sem poklical Nenada. Zmagotu se ni dobro pisalo. Narkokartel ga je stiskal za jajca. Ostanek dolga, 10.000 je narasel na 15.000. Rok placila pa 3 dni. Zmago Jelincic je placal in nadaljeval po starem.
