Vrata pekla

ČE HOČETE GLASOVE, NAM OMOGOČITE VOLITVE! (mikstone report)

Obsojenca Krkovič in Janša v družbi gospoda Kučana

Tu kakor kralj
zavladam sam – in vladati, po moje,
je vredno častihlepja še v Peklu.

Pač mnogo bolje vladati v Peklu
kot hlapčevati v Raju!«

(John Milton: Izgubljeni raj, knjiga 1, verz 260. Cankarjeva založba, Ljubljana, 2003, prevedel Marjan Strojan)

Slovenija, nekoč najbolj razvita jugoslovanska republika, pozneje najuspešnejša učenka pred vstopom v Evropsko unijo, danes pa država v globoki ekonomski, družbeni in moralni krizi, je na pomembni prelomnici. Janez Janša, eden njenih »herojev« neodvisnosti, »slovenske pomladi«, boja za rabo materinega jezika in drugih človekovih pravic, pozneje obrambni minister, trgovec z orožjem, predsednik vlade in predsedujoči svetu Evropske unije je pravnomočno obsojen na dve leti zapora zaradi korupcije.

Človek in politik, ki je s svojimi dejanji in odločitvami določil pomemben del petindvajsetih let tranzicije v Sloveniji, je tik pred tem, da se ponovno znajde za rešetkami. In tudi pred tem, da dokončno pade iz političnih nebes.

»Ne bom zaprosil za alternativne oblike prestajanja kazni – ker bo sodba padla. Uporabil bom vsa pravna sredstva. […] Sodbo bom upošteval, ne morem pa je spoštovati. […] S Patrio se že tretjič neposredno vpliva na volilni izid. […] Patria je neločljivo povezana z volitvami, izbruhnila je že leta 2008 pred rednimi volitvami, sojenje se je čudežno hitro začelo, ko je bilo jasno, da bodo leta 2011 predčasne volitve, in zdaj, ko smo ponovno pred predčasnimi volitvami.«

Njegov prvi odziv na razglasitev sodbe Višjega sodišča, ki je v celoti potrdilo obsodilno sodbo nižjega sodišča, kaže, da še naprej vztraja na isti poti arogance, izključevanja drugače mislečih in predvsem teorij zarot, s katerimi je uspel zastrupiti dobršen del slovenske javnosti. Nenehno ga žene maščevanje za večkratni padec iz političnega raja, za kar naj bi bil po njegovem mnenju odgovoren poslednji vodja Zveze komunistov Slovenije in večkratni predsednik Slovenije Milan Kučan.

Prvič je moral Janša v zapor po sodbi vojaškega sodišča leta 1988 zaradi izdaje vojaške skrivnosti. Kot novinar tednika Mladina je pisal o vojaških vprašanjih in bil že izkušen mladinski funkcionar. Čeprav tedanje slovensko politično vodstvo zagotavlja, da takrat ni sodelovalo z Jugoslovansko ljudsko armado, kot Kučanu očita Janša, je dvome o tem že leta 1995 v BBC-jevem dokumentarcu Smrt Jugoslavije razblinil vodja protiobveščevalne službe JLA polkovnik Aleksandar Vasiljević.

V dneh pred Janševo aretacijo, maja 1988, je bil namreč v Ljubljani in je slovensko Službo državne varnosti obvestil o svojih nalogah. »Vse so vedeli o meni. Srečal sem se z vodjo SDV Ivanom Erženom, vsak večer sva skupaj pregledala dogajanje tistega dne. Tudi njegov nadrejeni, Tomaž Ertl, je vedel, da sem v Ljubljani,« je pojasnil Vasiljević. (Laura Silber, Allan Little: Death of Yugoslavia, Penguin Books & BBC Books, London, 1995, stran 54)

Kučan je že takrat zanikal, da bi bil seznanjen s tem in nikoli ni priznal, da bi sodeloval z JLA. A Janševa zamera Kučanu je ostala. Še danes je namreč prepričan, da ga je dal zapreti Kučan.

Janša je imel konec devetdesetih let stike z vplivnimi možmi in odlične informacije. Ustanovitelj Ljubljanske banke Niko Kavčič ga je skupaj z Igorjem Bavčarjem izbral za urejanje in objavo spominov velikega slovenskega liberalnega politika Staneta Kavčiča, ki so izšli marca 1987. Tudi Kučanov vplivni svetovalec dr. Zdenko Roter, s katerim so tedaj našli skupni jezik, jima je pomagal pri urejanju Kavčičevega dnevnika.

Kljub temu, da je bil obsojen na leto in pol zapora, je kmalu vstopil v politični raj skozi velika vrata. Postal je glavni junak slovenske pomladi. O njem so pisali pesmi. Namesto silhuete Triglava s črkama OF, simbolom Osvobodilne fronte, ki je bila temelj upora Slovencev proti okupatorju med drugo svetovno vojno, so se po Ljubljani pojavljali grafiti s silhueto Triglava in črkama JJ – Janez Janša.

Po prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 je postal obrambni minister, njegov prijatelj Igor Bavčar pa minister za notranje zadeve. Skupaj sta vodila glavne projekte za odcepitev Slovenije od Jugoslavije, o kateri se je Milan Kučan dogovoril s Slobodanom Miloševićem 24. januarja 1991 v Beogradu.

Čeprav mnogi Slovenci danes verjamejo v »veliko zmago« nad JLA med »desetdnevno vojno«, med katero si je Janša pridobil sloves uspešnega vojaškega voditelja, je bila resnica drugačna. Ključne odločitve je takrat sprejemalo predsedstvo Slovenije in svet za obrambo z Milanom Kučanom na čelu. Samo modrosti poveljnikov na terenu, ki so zavračali Janševe ukaze za splošne napade na vojašnice, se gre zahvaliti, da ni prišlo do večjega prelivanja krvi.

Janša in Bavčar sta izvrševala tudi odločitve državnega vrha o prodaji orožja Hrvaški in Bosni in Hercegovini, katerima je Slovenija med embargom OZN prodala več kot tisoč ton orožja. Prodaja je bila dogovorjena na najvišji ravni, toda pri poslih z gotovino in brez nadzora je prišlo do velikih nepravilnosti. Na desetine milijonov dolarjev vojnih dobičkov je iz obrambnega ministrstva izginilo neznano kam.

Takrat sta že spoznala sladkost oblasti, zlasti na vrhu represivnega aparata, ki nadzira državljane. Vendar če nadzornikov nihče ne nadzira in jim je oblast videti absolutna, lahko njihova moralna načela in domnevno spoštovanje zakonov in vrednot hitro postanejo zgolj neuslišana želja nadziranih državljanov.

Z avreolo junaka slovenske pomladi in heroja »osamosvojitvene vojne« je decembra 1992 prvič padel iz političnega raja. Rezultat parlamentarnih volitev je bil porazen. Njegova Socialdemokratska stranka Slovenije (SDSS), ki jo je vodil Jože Pučnik, je dobila pičle 3,34 odstotka glasov, ravno toliko, kolikor je bilo potrebno za vstop v parlament. Dovolj glasov so »našli« šele po ponovnem štetju.

Janša je takrat ocenil, da se je osamosvojitveni »nedvomno največji politični kapital razporedil drugače, kot se je pričakovalo.« (Janez Janša: Okopi, Mladinska knjiga, 1994, stran 146) Dodaten udarec je bila odločitev državnega vrha 6. januarja 1993, da se z orožjem preko Slovenije ne sme več trgovati.

Sklepa ni upošteval in se je kot obrambni minister odločil za nadaljevanje dobičkonosnih poslov. Policija je sprožila republiško akcijo »Ovira«, v kateri so preiskovali trgovanje z orožjem ministrstva za obrambo. Mnogo pripadnikov specialne vojaške enote Moris in pripadnikov vojaške tajne službe Vomo je Janši zaupalo in slepo sledilo.

Ko je policiji preiskovanje trgovine z orožjem postalo ena od prioritet, je z eno samo makiavelistično potezo pretresel slovensko in širšo javnost. Konec julija 1993 je »odkril« orožje na mariborskem letališču. Javno je sumil, da naj bi ga imeli Kučanovi možje pripravljenega za državni udar. O najdbi je poročal celo New York Times, Janša pa je s tem Slovenijo prvič uporabil kot talko njegovih političnih in osebnih interesov.

Šlo je za prvo večje Janševo maščevanje domnevnemu krivcu za izgon iz raja. Uporaba nesmiselnih navedb, kot na primer, da naj bi predsednik republike načrtoval državni udar (proti samemu sebi?), manipulacija in ponarejanje so postali stalnica njegovega političnega delovanja. Tarča je bila vedno ista – tisti, ki so ga po njegovem mnenju izgnali iz raja ali pač zgolj uživali večjo priljubljenost med volivci od njega.

Janša je kot nekdanji vzorni in goreči komunist, kot »komisar« je vodil brigado mladincev v Jajce, dodobra spoznal in prevzel umetnost spletk in zarot, ki so jih bili vešči v najbolj zakrknjenih partijskih režimih in ki nad seboj niso priznavali nobenega zakona.

---

»Vzemi beležko in svinčnik in pojdi na to tiskovno konferenco,« mi je dejal urednik notranje redakcije Dela in odšel. Začudeno sem strmel predse. Po prvem letniku fakultete sem si želel le običajno počitniško delo. Nikoli si nisem niti mislil, niti želel postati novinar, zdaj pa to. Ko sem se zavedel, da so me vrgli v vodo in da bom moral na tiskovno konferenco in zatem še nekaj napisati, mi je začelo močno razbijati srce. Na čelu sem začutil hladen pot.

»Kaj še nisi šel? Zamudil boš,« sem zaslišal glas tajnice. Nakar sem stekel proti hotelu Union. Še zadihan sem stopil skozi vrata in pred dvorano zagledal kopico mož v zelenih uniformah. Predstavljali so knjigo z naslovomObranili domovino. Vsi so ga čakali. Potem je prišel. Obrambni minister Janez Janša je bil uvodni govornik.

Bil sem tako napet, da sem zapisal skoraj vsako besedo, ki sem jo slišal. Pozneje mi je dokaj hitro in brez večjih težav uspelo napisati prvo poročilo s tiskovne konference v novinarski karieri. Takrat, julija 1993, si nikakor nisem mislil, se bodo najine poti še tolikokrat srečale.

---

Po odkritju orožja na mariborskem letališču se je politični spopad še stopnjeval. Avgusta 1993 je policija navezala stik s tajnimi sodelavci na ministrstvu za obrambo in se vse bolj nevarno približevala Janši. Njegovi najožji sodelavci so postali osumljenci v predkazenskem postopku.

Sam pa je začel zaostrovati politično retoriko. Iz gorečega komunista, pozneje demokrata in socialdemokrata, se je vse bolj levil v zagrizenega antikomunista in strašil Slovenijo pred restavracijo partijskega režima. Februarja 1994 so vojaški specialci vadili, kako bi se zabarikadirali v stavbo obrambnega ministrstva, vojaški obveščevalci pa so mrzlično iskali tiste, ki so »izdajali« informacije policiji. Ta je medtem pripravila načrte za primer vojaškega udara. Ko so 20. marca 1994 vojaški specialci aretirali civilista Milana Smolnikarja, tajnega sodelavca policije, so ga tudi brutalno pretepli, s čimer so presegli pooblastila in storili kaznivo dejanje.

V tednu med 20. in 28. marcem je bila Slovenija na robu pravega nasilja. Policijski specialci so se oboroženi skrivali na tajnih lokacijah. Tudi vojaški specialci so v bojni pripravljenosti čakali na ukaz. K sreči do nasilja ni prišlo. Zmagal je razum, Janšo pa je bil 28. marca 1994 razrešen z mesta obrambnega ministra, s čimer je znova padel z oblasti. Spet so ga izgnali iz raja.

Nekaj mesecev pozneje je v knjigi Okopi predstavil svoj pogled na »zaroto«, ki se mu je pripetila, in predstavil politični program, kateremu sledi še dandanes. »Spoznanje, da mora biti miza pospravljena ali na polju stari pridelek pobran, plevel pa populjen, preden se posadi novo seme, je v tem trenutku prav gotovo zelo jasno znamenje na slovenskem nebu. […] Ko bo miza pospravljena in polje očiščeno, bo prišlo obdobje, ko bodo narodovi potenciali veliko bolj izkoriščeni in ko bo lahko v dobrih razmerah vsak član tega naroda prispeval po svoji moči in hotenju. Slovenci takega časa še nismo živeli. Verjamem, da je pred nami.« (Okopi, stran 308)

Odstranitev »plevela« oziroma boj proti vsemu, kar naj bi bilo povezano s prejšnjim režimom in lustracija, so odtlej stalnica njegovega političnega delovanja.

S spretnim vodenjem je iz SDS (Socialdemokratske stranka Slovenije se je leta 2003 preimenovala v Slovensko demokratsko stranko) naredil učinkovito politično organizacijo, ki pa ne pozna notranje demokracije. Po statutu lahko predsednik sam zadrži izvajanje sklepov strankinega izvršnega odbora. Tudi 98-odstotna večina, s katero je bil maja 2013 že sedmič zapored izvoljen za predsednika stranke kaže, da gre bolj za severnokorejsko kot demokratično organizacijo.

Z vdanimi privrženci, nekdanjimi vojaškimi obveščevalci, ki so se lotili detektivskih poslov, viri financiranja iz tujine in zvezami z nekdanjimi domobranskimi častniki iz Avstralije je stalno povečeval priljubljenost stranke. Skrbno je vodil kadrovsko politiko, ustanavljal medije, podpiral in varoval novinarje, ki so mu bili naklonjeni v drugih medijih ter vešče vodil »dolgi pohod skozi institucije«.

Raj se mu je spet prikazal junija 2000, ko je padla vlada dr. Janeza Drnovška. Neznani argentinski Slovenec dr. Andrej Bajuk je postal premier, Janša pa vnovič obrambni minister. Toda glavne odločitve je sprejemal on, premier je bil le marioneta.

---

Stopil sem skozi vhod ministrstva za obrambo, kjer je bila tiskovna konferenca. Prvič doslej sem ob varnostniku opazil tudi par oboroženih vojaških policistov in zaskrbljeni obraz tiskovne predstavnice. Stopila je k meni in preplašeno dejala: »Blaž, ne moreš notri. Tak je ukaz.«

»Kaj se pa dogaja? Zakaj kot novinar ne morem na tiskovno konferenco na ministrstvo, kjer imam stalno akreditacijo?« sem odvrnil.

»Žal. Nič ne morem narediti.«

Zavpil sem novinarskim kolegom, da me ne spustijo notri in jih pozval, naj poizvedo zakaj. Nekaj minut zatem, ko sem se že vračal proti redakciji, je zazvonil telefon.

»Blaž, kazensko si ovaden zaradi afere Sava. Zato te menda ne spustijo notri, obrambni minister ravno zdaj razlaga,« me je obvestil kolega.

Junija 2000 sem objavil serijo člankov o tem, kako so slovenski vojaški obveščevalci nezakonito sodelovali z ameriško vojaško obveščevalno službo DIA in ji pri tem celo razkrili svojo mrežo virov na Balkanu. Teden dni pozneje so kriminalisti izvedli hišno preiskavo v mojem stanovanju in pisarni zaradi suma, da sem izdal vojaško skrivnost. Pregon je padel že v predkazenskem postopku, toda obrambno ministrstvo je bilo pri preiskovanju zadeve tako zavzeto, da se je nad napakami, ki so jih storili pri tem, razburjal celo državni tožilec.

Tistega dne, ko so mi prepovedali vstop na obrambno ministrstvo, sem gledal večerna poročila na televiziji.

»Blaž Zgaga je nevarna oseba. On je ogrozil vstop Slovenije v zvezo Nato,« je izjavil obrambni minister Janša.

---

Bajukova vlada je imela kratek rok trajanja, saj so bile jeseni redne parlamentarne volitve. Zato se je Janši mudilo »puliti plevel«. Politično motivirane kadrovske zamenjave v državni upravi so se vrstile vsak dan. Njegovi ministri so presenečali, ali z odkrivanjem prisluškovalnih naprav, ki to niso bile, v svojih pisarnah (Jože Zagožen), ali »zlatih zakladov« v sefih ministrstva (Peter Jambrek). Vsem, ki niso bili na pravi politični liniji, se je zalezel strah v kosti.

Izid oktobrskih parlamentarnih volitev je bil za Janšo razočaranje. SDS je prejela slabih 16 odstotkov glasov, zmagovita LDS dvakrat več. Znova je padel iz raja.

Vendar se je njegov čas počasi bližal. Volivci so bili naveličani vladavine levice in vse večje korupcije ter socialnega razslojevanja.

Leta 2004 je Janša končno dosegel tisto, kar si je želel. Po zmagi na volitvah je postal predsednik vlade. Tedaj je imela Slovenija 400 milijonov evrov depozitov v tujini, štiri leta pozneje je imela v tujini že več kot 10 milijard evrov dolgov. Ekscesno visoka gospodarska rast je temeljila predvsem na gradnji avtocest in je bila financirana s posojili iz tujine. Vrstile so se prevzemne bitke, rojevali so se tajkuni, Slovenija je postala pravi Eldorado casino kapitalizma.

V ozadju je medtem Janša pulil plevel in kadrovsko čistil družbo. Najprej se je lotil državne uprave, nato prevzel nadzor nad podjetji v državni lasti, nazadnje se je lotil še medijev. Pritiski na novinarje in cenzura so postali običajni, toda večina je o tem preplašeno molčala. Korporativistično strukturo Slovenije je poskušal spremeniti tako, da bi lahko za vedno ostal na oblasti. Mnogi so pričakovali, da bo Janša poslej vladal več zaporednih mandatov. Leta 2007 je imel monolitno oblast in v pričakovanju predsedovanja EU v prvi polovici 2008 je bil na vrhuncu moči.

---

Pogosto sem se zjutraj zbudil, sedel na posteljo in se vprašal: »Le kaj počnem? Dan za dnem hodim v službo, kjer večina laže, sebi in drugim. Precej jih malikuje Janšo, drugi pa so preplašeni. Ali je to sploh mogoče? Mar v svetu nihče ne ve, kaj se dogaja tukaj? Ali to koga sploh zanima?,« sem se spraševal.

Avgusta 2007 sem sklenil, da moram o dogajanju v slovenskih medijih obvestiti tujo javnost. Napisal sem javno pismo z naslovom Cenzura v Sloveniji in ga razposlal na več kot 300 naslovov v tujini, tudi vsem predsednikom članic EU in mnogim medijem. Nekaj se jih je nemudoma odzvalo. Mednarodni inštitut za tisk (IPI) je objavil sporočilo o tem, o pismu so poročali nekateri tuji mediji.

»Torej je vendarle mogoče nekaj premakniti,« sem si mislil.

Mesec dni pozneje smo s kolegi oblikovali besedilo novinarske peticije, ki jo je podpisalo 571 slovenskih novinarjev. »Slovenske novinarke in novinarji obtožujemo predsednika vlade Janeza Janšo omejevanja medijske svobode,« se je glasil prvi stavek. Ko smo jo razposlali na več kot 300 naslovov, je močno odjeknila. Novinarska peticija je postala svetovna novica, saj je mnoge zanimalo, kakšna država bo vodila EU. Še posebej zato, ker je šlo za prvo novo članico EU, ki bo prevzela to nalogo. Janša je nato novembra 2007 zahteval glasovanje o nezaupnici vladi, kjer je dve uri govoril o novinarjih in se hudoval nad »izvozom laži v tujino«, a zaupnico je po tej »predstavi za javnost« brez težav dobil.

Če ne drugega, je novinarska peticija prinesla vsaj neko notranje zadoščenje. Janša je z odstranitvijo izkušenih in profesionalnih urednikov in novinarjev ter njihovo nadomestitvijo s poslušnimi ali mladimi in neizkušenimi novinarji dodobra onesposobil slovenske medije. Toda s peticijo smo vsaj dvignili zastavo na potapljajoči se ladji. In opazil jo je ves svet.

Maja 2008 nisem mogel verjeti svojim ušesom. Obrambni minister Karl Erjavec podpira napovedano tožbo finskega proizvajalca oklepnikov Patria zoper slovenske poslance, ki želijo izvedeti podrobnosti o 278 milijonov vrednem poslu z orožjem. »V kakšni mafijski državi živim?,« sem se vprašal in pomislil: »Morda bi finske novinarje zadeva zanimala? Ali sploh vedo, kaj počne njihovo državno podjetje v Sloveniji?«

Še isti večer sem spisal stran in pol dolgo besedilo in ga naslednji dan, 9. maja 2008, razposlal na več kot 30 elektronskih naslovov finskih medijev. Nekateri so takoj odgovorili. Najhitrejši je bil finski dnevnik Aamulehti, ki je 13. maja objavil članek, da je Patria v parlamentarni preiskavi v Sloveniji. Po naključju je ravno tistega dne finska policija začela izvajati hišne preiskave v podjetju Patria.

Toda najbolj obetaven je bil odgovor finskega novinarja Magnusa Berglunda, ki je napovedal, da bo poleti obiskal Slovenijo. Srečala sva se 11. avgusta zvečer pred hotelom Union. Med večerjo sva temeljito preverjala in preizkušala drug drugega. Ko sva vzpostavila profesionalno zaupanje, sva tri dni sodelovala od zore do mraka. Mnogo mi je razkril, vendar mi tega, da je takratni premier Janez Janša glavni preiskovanec, še ni zaupal. Iz profesionalnih in varnostnih razlogov. In ravnal je pravilno.

Glavno razkritje mi je sporočil šele na dan objave, 1. septembra 2008, šest ur preden sva hkrati objavila zgodbi na Finskem in v Sloveniji. Berglund je dokumentarec naslovil »Resnica o Patrii«, sam sem članku dal naslov »Patria podkupila Janeza Janšo«.

Zatem je sledil politični potres. Izredna seja seja parlamenta, dve diplomatski noti Finski, sramotilna kampanja zoper naju, grožnje s smrtjo. Konec septembra je Janša za las izgubil na volitvah. In ponovno padel iz raja.

Od takrat nenehno ponavlja, da je »veliki pok iz Finske« nastal v režiji Milana Kučana, »globoke države« in »stricev iz ozadja«. Bolj se ne bi mogel motiti. Šlo je zgolj za sodelovanje dveh preiskovalnih novinarjev iz dveh držav.

A finska policija ga ni več izpustila. Potem ko je zaradi nesodelovanja slovenske strani Finska celo blokirala včlanitev Slovenije v Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), je tudi slovenska policija izvedla prve hišne preiskave pri osumljencih. Začel se je izgon iz raja brez možnosti povratka.

Za podkupnine so se s Patrio dogovorili že poleti 2005, februarja 2007 so Finci nakazali 3,6 milijona evrov avstrijskemu posredniku Hansu Wolfgangu Riedlu, ki je 2,3 milijona evrov takoj poslal poslovnežu Walterju Wolfu, ki je poskusil denar razpršiti v tretje države. Toda avstrijski uradniki za preprečevanje pranja denarja so transakcije preprečili in obvestili policijo.

Pozneje so potrdili, da je Riedlu pripadal 7,5 odstoten delež od zaslužka Patrie ali 12,1 milijona evrov. Od svojega deleža bi moral 4,2 odstotka ali 6,7 milijona posredovati Walterju Wolfu, ki je bil zadolžen, da prenese denar slovenskemu poslovnežu Jožetu Zagožnu in njegovemu šefu Janezu Janši. A krog podkupnin je bil pretrgan februarja 2007, ko so sprožili obsežno mednarodno policijsko preiskavo.

Sodni procesi v Sloveniji, Avstriji in na Finskem so potrdili, da je Janez Janša skorumpiran politik, ki ne priznava zakonov in občih družbenih vrednot, temveč je sposoben v boju za oblast uporabiti tudi nezakonita sredstva. V prihodnjih mesecih ga čaka novo sojenje zaradi suma storitve kaznivega dejanja krive ovadbe. Pokojni premier in predsednik Slovenije dr. Janez Drnovšek ga ni zaman javno poimenoval »princ teme«.

Zdaj, ko je obsodba na dve leti zapora zaradi korupcije pravnomočna, je verjetno edini politik v Evropski uniji, ki še vedno verjame, da se lahko vrne na oblast. Morda bi mu to ob morebitni kolektivni norosti slovenskih volivcev kdaj celo uspelo.

V tem primeru bi se znova vrnil v tako zaželjeni Raj, ki pa bi v resnici postal Pekel.

Blaž Zgaga

Izvirni članek je bil objavljen na spletni strani CPNS.si

Krajša verzija članka je bila v soboto, 3. maja 2014, objavljena v Jutarnjem listu, enem najbolj branih hrvaških dnevnih časopisov.

idoli Janševe zmede v glavi

Priporoči

IZPOVED PARTIZANA

DOMOBRANCI.

ODPRTO PISMO »NOVI SLOVENSKI ZAVEZI«

                                                            

Nikoli nisem mislil javno pisati o teh dogodkih  ali o njih polemizirati. Za mene so bili dogodki v II. svetovni vojni »passe« . Pa so začeli dejstva in resnico obračati na glavo in dejal sem si, da je prišel čas, ko šteje vsak glas, če prav glas komaj 15 letnega partizana, ki je med »gošarji« prebil le nekaj mesecev. Nikoli se s tem nisem hvalil, iskal ali uveljavljal kakšne koristi. ,Le tihi ponos je bil v meni. In je še.

Zgodilo se je Grahovo,  zgodile so se Rovte, bila je proslava v Šentjoštu.

Spomenik v Grahovem bi lahko služil spravi, le resnico je treba napisati ob imena žrtev. Vsi mrtvi imajo pravico do spominskega obeležja, vendar brez laži in potvarjanja dejstev. Spoštovani! Zbrišite neresnične besede na spomeniku in napištite resnico, razglasite celoten spomeniški kompleks s partizanskimi spomeniki in drugimi obeležji na tem kraju za »spomeniško svet kraj« ter v bodoče naj bodo vse komemoracije, spominske slovesnosti, maše, blagoslavljanja itd skupna in za vse enaka.

Prepričan sem, da bi bil to zelo velik korak k medsebojni spravi.

Sem odkrit in dobronamerno  bom nanizal nekaj dejstev, ki po mojem trdnem prepričanju v temelju izpodbijajo trditev, da so se :

            „ domobranci  borili za demokratično Slovenijo“.

                                              in da so:

                     „.....oni zmagali na cvetno nedeljo“.  Kdo oni? Tudi jaz - partizan sem glasoval za samostojno Slovenijo, ne pa za barabijo, ki jo imamo sedaj.

Kaj si je posamezni vaški stražar ali domobranec takrat mislil ali računal in verjel, je druga zgodba. Zgodovinska dejstva in tudi moje osebno doživete izkušnje govorijo tako kakor bom napisal.

                                                 I.

Jaz sem doma na Angelski gori ali preprosto na Gori, ki je na gori. To je planota med Čavnom  in Nanosom in se dviga nad Vipavsko dolino. Otlica ali Ottelza(so rekli Italjani) je moja vas. Kamenje, skopa suha zemlja, burja, zameti snega, uboštvo in pomanjkanje so bili stalnica v mojem otroštvu.

                                                                                    2

Za „priboljšek“ so poskrbeli italjani, ki so nam vzeli imena – naša osebna (več kakor 50 tisoč slovenskih priimkov so poitaljančili na Primorskem). Spremenili in popačili so imena krajev, vasi, gora, rek, rož in trave, živali, ptic in tudi slovensko božjo besedo so nam vzeli. Vzeti so nam hoteli tudi duhovnost, kulturo in naš domači način razmišljanja, predvsem pa upornost.

Potem je prišlo leto 1941., 6. april in » le trupe militari del' esercito Italiano«  (vojaške sile kraljevine Italije) so prestopile krivično »Rapalsko mejo«, si prilastile »La provincia di Lubiana« (Ljubljansko provinco) in proti pričakovanju so ti rimski vojščaki doživeli lep sprejem pri lokalnih politikih in v vrhu RKC. Pokorščina, lojalnost, sodelovanje je bila izražena z globokim priklonom zavojelcu in s pisno zahvalo fašističnemu vodstvu v Rim . In v tistem času, ko so se žlahtni gospodje tam v Ljubljani udinjali italjanskim fašističnim generalom, smo mi v šoli, tam na Otlici (Ottelza) na Primorskem vsako jutro ob prihodu v šolo morali ponavljati : »Io sono nato sotto l'Italia, e' sono Italiano« (Rojen sem pod Italijo in sem Italjan). Najprej posamično, nato še v zboru ves razred skupaj. Ne pozabite spoštovani morebitni bralci tega mojega modrovanja. Ko so se v t.m.« Ljubljanski provinci« organizirale »Vaške straže« (proti komunistična milica) in  so ti stražarji prejemali orožje, obleko, plačilo, zavetje in vodstvo italjanskega okupatorja,  je ena tretjina sedanjega ozemlja in ena tretjina prebivalstva sedanje Republike Slovenije že več kakor 25 let ječala pod tem istim zavojevalcem. Pri nas na Primorskem so gorele vasi (Ustje, Uhajne), »Vaške straže« v okolici Ljubljane pa so tem požigalcem zvesto služile.  Zaradi slovenske besede ali pesmi so naši primorski rodoljubi pili strojno olje in v mukah umirali več mesecev (Bratuš Alojz), »Vaški stražarji« nella Provincia di Lubiana pa so ta čas tem svojim gospodarjem pomagali polniti taborišča  Rab, Gonars.

                                                                                                     

In sedaj mi razložite, spoštovani gospodje, kdo ima pravico, da se poveže,

se udinja, sklene zavezništvo, sprejme pokroviteljstvo ali kar koli

vzame od takega zavojevalca, ki je razširil leta 1941. svoje kremplje

tudi na  še preostali doberšen del Slovenije?

Ne izmikajte se s pravico do samoobrambe pred  nasiljem. Tega nihče ne oporeka. Vsak ima pravico braniti svoje imetje, svoje življenje,  svoj    dom. Nihče pa nima pravice, da se v ta namen zateče v „zavetje“  k

tistemu, ki je vdrl v te kraje zato, da bi izbrisal celoten živelj v teh krajih. Tudi tiste, ki so mu v danem trenutku služili. To je italjanski okupator brez sramu in nekaznovano izvajal na Primorskem vsaj 25 let. In potem so se „spomnili“ da jim pripada tudi t.i. „ljubljanska pokrajina“.

                                                                                       3

Sprejeti orožje zavojevalca, naznanjati nasprotnike, izročati ujetnike ( celo angleške padalce) okupatorju – je to morda bojevanje za demokracio ? Kdo je pomagal italjanom „polniti“ taborišča na Rabu, Gonarsu itd ??

Ustanavljati vaške straže, belo gardo, MVAC in pri tem pomagati okupatorju (v Ljubljanski provinci je takrat gospodaril rimski fašistični okupator- da ne bo pomote), je nevzdržno in skrajno zavržno dejanje. Kajti ta isti fašistični zavojevalec je pri nas na Primorskem v tem času mobiliziral fante in možove, jih trpal v taborišča (batalioni speziali) ali jih pošiljal celo v Afriko, kjer so nad njimi uveljavljali znano Musolinijevo geslo : »Chi si ferma e' perduto« (kdor obstane je izgubljen). Zagrizeni oficirji, ki so komandovali  po puščavi tavajočim vojakom, pa so to Musolinijevo geslo podkrepili še z grožnjo s pištolo naperjeno v hrbet svojih vojakov in dodali: »presempio queli schiavi« (posebno tisti sloveni).

Moj starejši brat je vse to doživel in mi pripovedoval, ker se je kljub

vsemu srečno zdrav vrnil domov kot partizan v prekomorski partizanski brigadi. Sprašujem: zakaj mojega brata  Angleži iz Afrike niso preusmerili k domobrancem ali četnikom, temveč k partizanom???. Bil je angleški ujetnik in bi lahko preostanek vojne (od leta 1943. dalje) mirno in varno  preživel v ujetnikštvu.

Dolga leta sem preživel in služboval v Žireh. V letih kmalu po vojni je to bilo, ko so bili spomini še živi in so bili ljudje o vojnih dogodkih pripravljeni veliko povedati. Tudi o organiziranju veških straž v Šentjoštu, Smrečju, Treh Kraljih, Suhi dol, Rovte in v vaseh t.im. Kolobocije. Bili so primeri, ko je enota partizanov prišla  v vas. Borci so bili prezebli, lačni, slabo oblečeni in preganjani od italjanske vojske. Če hrane niso dobili prostovoljno so vzeli kmetu živinče iz hleva, krompir s shrambe, vrečo moke v trgovini kakšnemu trgovcu itd. Partizani so temu rekli rekvizicija, nekateri domačini pa tatvina. In tatvino je treba prijaviti oblastem. In partizani so vsako tako naznanitev(meldanje) italjanskim oblastem šteli kot izdajstvo. Dosti krat so bila taka dejanja povod za nasilje, maščevanje nad domačini. Pri domačinih pa razlog za samozaščito. Tako so nastajale »Vaške straže«, ki pa so jih intaljanske okupacijske sile kaj hitro obrnile sebi v prid in iz njih ustanovile zdaj že vsem poznano MVAC – Milizia volontaria anti-comunista.

                                                                                    4

Zgoraj opisanih dogodkov si ne bi drznil komentirati, ker jih osebno nisem doživljal in jih poznam samo iz pripovedovanja. Ampak poznam pa dogajanja v vojnem času v naših vaseh. Partizanskih rekvizicij skoraj ni bilo, ker  so se partizanske enote oskrbovale pretežno z »rekvizicijami« v okupatorjevih skladiščih, zaplembami hrane, orožja, streliva ob napadu na konvoje okupatorja. Sicer pa je splošno znano, da je Vipasvska dolina s Krasom oskrbovala s hrano pretežni del enot IX. korpusa NOB. Zato vaških straž nismo poznali, niti ni bilo nobene potrebe po ustanavljanju, ker so dostikrat vaščani jedli skupaj iz istega kotla, kakor partizani. Naj navedem samo en primer. Moja starejša sestra, zdaj že pokojna je imela z možem trgovino in pekarijo na Predmeji, »Na Hribi« se je reklo po domače. Od te hiše je viliko vreč moke »odšlo« v partizane. Tudi takrat, ko so nam italjanske oblasti dodelile »tessere« (karte-pike) in je vsega primanjkovalo. Sestra je iz Ajdovščine ali Gorice iz gnezda okupatorja prišvercala - na kontrabant pripeljala moko, pašto, riž, sol, sladkor itd. Takrat je že sam prevoz prehrambenih izdelkov z Dežele v naše hribovske kraje pomenil pravi podvig, kajti Italjani so naše kraje razglasili za »TERRA DEI RIBELLI«, Nemci kasneje pa  »BANDITENGEBIET« (ozemlje banditov), kar je veljalo tudi za domačine, ne samo za partizane. Lov je bil odprt za vse kar se je gibalo na prostem. In Nemci so bili zelo veseli, če se je tega lova udeležila tudi kakšna iz ljubljanske province uvožena domobranska enota. Tako pridobljena hrana  se je potem delila med vse ljudi, tudi brez »tessere«. Tudi med partizane, dokler je kaj bilo. Potem smo bili lačni vsi. In proti koncu vojne ni bilo ničesar. Prazne, požgane in opustošene vasi, brez živine, celo brez semena za setev in  žetev. V spominu mi je ostala sestra, ki je nekega dne tik pred božično-novoletnimi prazniki v letu 1944/45. prigrebla skupaj še nekaj krompirja, ga v loncu skuhala, brez soli in zabele. Potem pa je iz tube stisnila še zadnje ostanke paradižnika v kuhan krompir, ki smo ga otroci pojedli iz skupne sklede. Nikoli več v  življenju nisem jedel tako okusnega krompirja??? Če se ne motim je bil to eden od zadnjih naših družinskih skupnih obrokov, kajti naslednji dan so sestro aretirali domobranci  (uradno 1. bataljon Udarnega polka Slovenskega narodnega varnostega zbora) in jo skupaj s štirimi majhnimi otroci izročili SS policiji v Ajdovščini. (glej pod III.v nadaljevanju).

                                                                                        5

Tudi, če vse zgoraj opisano zanemarimo. Navajam resničen primer, ki naj bo v razmislek vsem. V noči od 24. na 25. februar 1943. so italjanski vojaki, fašisti in karabinerji na Predmeji (moja sosednja vas) pri »Brigiti« po domače, Bizjak so se pisali, zverinsko pobili celo družino: visokonosečo mater, njenega 2 leti starega sina, njenega tasta in svaka.

Zažgali so hišo in v ogenj zmetali trupla. O grozotah, ki so jih počeli podivjani vojaki in fašisti predno so družino pokončali in zmetali v gorečo hišo ne bom pisal, ker je to »neprebavljivo« za današnje čase. Le to, da je domači fant – nekoliko slaboumen poskušal pobegniti iz goreče hiše skozi okno. Ustrelili so ga v hrbet na oknu. Potem so mu obesili nahrbtnik s hrano, ki naj bi jo nameraval odnesti partizanom ( ai ribelli). Tako so opravičevali svoje dejanje. Kasnejša rekonstrukcija je pokazala, da nahrbtnik ni imel strelne luknje. Pokojnika so naložili na kamion in ga vozili po ulicah v Gorici s pretvezo, da je bandit (ribello). Tiste čase je v teh krajih veljala popolna zatemnitev (copri fuoco). Mati Brigota je prižgala luč, da bi pogrela otroku kamilice. Takrat se je vsulo po vsej hiši iz vsega orožja, ki so ga imeli napadalci na razpolago. Istočasno na drugi strani krivične »Rapalske meje« v t.im. »Ljubljanski pokrajini« (Provincia di Lubiana) pa so Vaške straže ( v resnici MVAC, bela garda, rastrganci, črnorokci) še tedaj 1943. leta pod okriljen in  vodstvom teh morilcev vodile »kao« neko »protirevolucijo«. Spoštovani gospodje prizanesite vsaj nam Primorcem s takimi bedarijami in lažmi. Zelo lepo je to opredelila spoštovana gospa Spomenka : „vse je bilo dopustno, dokler Slovenec ni sprožil prvega naboja proti Slovencu iz orožja, ki  ga je dobil od okupatorja“.

Sicer pa, da ne bo pomote. Sedaj govorimo o  vaških stražah. To se danes zalo lepo sliši. Ampa italijanski okupator  jih  je poimenoval  MVAC – Milizia volontare anti-comunista ( proti-komunistična milica), jih oborožil itd. – da se ne ponavljam. Italjani se niso prav nič sprenevedali. Tistim skupinam prostovolcev, ki jih danes imenujete vaške straže, so dali svoje ime in jih uvrstili v svoje oborožene sile. Hojla,!? In kje je tu demokratična Slovenija – v okupatorjevih rokah???

                                                                                                                               

                                             

                                                

                                                                                        6

                                                      II.

V avgusta 1944. je nemška zaseda 50 m od moje domače hiše ustrelila pobeglega francoskega ujetnika. Takrat nisem ničesar vedel, čeprav so ga mrtvega prinesli k  našemu vodnjaku in so domačini ugotovili, da je Francoz, da je ujetnik in da so njegovi tovariši (še 7 jih je bilo) uspeli pobegniti. Tam je ležal z razmesarjenim trebuhom, ker ga je zadela dum-dum krogla. Sosedje so ogledovali njegove še dokaj dobre čevlje in moje bose noge, ker sem stal zraven trupla. Hoteli so ga sezuti, vendar sem jaz njegove čevlje odklonil in še naprej bosopetil za mojimi kozami na paši.

Kasneje, po vojni, sem se pozanimal za ta primer in z veliko verjetnostjo ugotovil, da je ta skupina francoskih ujetnikov pobegnila iz taborišča v Podljubelju in s pomočjo partizanov bežala s ciljem priti v Italijo in naprej domov v Francijo. Na poti – na relaciji Šentjošt-Smrečje-Rovte-Godovič-Črni vrh- Zadlog so bili izdani. Nemci so jim presekali pot in v naši vasi postavili zasedo. Kako lahko te osebe, ki so zagrešile to dejanje in okupatorju ovadile te siromake imenujete „borce za demokratično Slovenijo“??? Ti francoski siromaki niso imeli nič skupnega z „našo rdečo revolucijo“, pa se je vseeno zdelo potrebno  (morda prav nekomu iz tistih krajev, ki ste jih 8. 7. 2012. slavil) obvestiti okupatorja o njihovem prehodu???

                                                  III.

Decembra 1944. tik pred Božičem so prišli v našo vas „ borci za demokratično Slovenijo“ v zavetju nemške soldateske. Takrat so v mojo vas prvič prišli ti „vrli slovenski vojščaki“. Pred tem jih nismo poznali, ne po imenih ne po uniformi in tudi za njihove demokratične namere nismo vedeli. Prišli so tudi v našo hišo. Na Otlici 254, „Zahribom pri Strletu“ po domače. Govorili so slovensko, čeprav nam primorcem nekoliko čudno narečje in se predstavili za SLOVENSKO VOJSKO.( uradno: » 1. bataljon Udarnega polka Slovenskega narodnega varnostnega zbora«) Brez razloga in pojasnila so zahtevali od mojega 65. letnega očeta Janeza BOLČINA (tudi PAPEŽ imenovanega),  da z družino zapusti rojstno hišo. Doma je bila namreč tudi moja sestra s 4 nedoraslimi otroci, svakinja in sestrična. Slovenski fantje, v slovenskem jeziku, na domači slovenski zemlji  iz hiše, ki je od pamtiveka nosila slovensko ime so izročili  slovensko družino na milost in nemilost nemškemu okupatorju. Pa so se ušteli.

                                                                                             7

Moj oče, sezonski delavec sicer, je pogovorno zelo dobro obvladal nemški jezik. Pa tudi v pisavi in branju se ne bi pustil prodati. Vsekakor je oče nemščino bolje obvladal, kakor tisti , ki so hodili „meldat“ (ovajat) na nemško komando : „ zvai banditen po koruzi laufn, za njimi šicn, pa niks trofn“( pa šalo na stran). Na policijski komandi v Ajdovščini je oče povelniku v nemščin vse razložil in po kratkih formalnostih je bila družina prosta. Janez Zahribarski, do takrat oče 5 partizanov, dalje pa 6 -tih, ker sem se bratom MORAL pridružiti tudi jaz, je „borcem za demokratično Slovenijo“ lahko v žepu fige kazal, ko je zapuščal nemško policijo. „Moral“, sem namenoma podčrtal, kajti vrli domobranci so mi namignili, da bi bil dober za kakšo „delavno mesto“ v Nemčiji.  In take namige je bilo takrat treba upoštevati, kajti sedaj je znano, da so  domobranci iz ljub. pokrajine »premeščeni« v Trst , med drugimi, tudi spoštovanega gospoda pisatelja Borisa PAHORJA poslali na“delavno mesto“ v koncentracijsko taborišče. (aretirali so ga domobranci in izročili gestapu) Berite njegovo NEKROPOLO, pa vam bo marsikaj jasno???.

Moji bratje so bili tedaj že prekaljeni „ušivi gošarji“ - partizani, pa nemška policija tega ni vedela, ker pri nas (v moji vasi) nismo poznali izdajalcev. Vasi na planoti Gora (Predmeja, Otlica, Kovk) so bile požgane – 80%  hiš (nekatere tudi trikrat), pa nikomu niti na kraj pameti ni prišlo, da bi izdal soseda ali partizansko enoto. Pa tudi tisti uvoženi domobranci niso nič vedeli o naši partizanski družini, ravnali so kar tako „čez palec“.

V ofenzivi v zimi 1944/45., ki je bila razdeljena na več kratkih, časovno in krajevno ločenih »hajkah« na enote IX. korpusa NOV je nemški okupator združil 30.000 vojakov (nemška SS divizija, četniki, vlasovci, kozaki, italjanski fašisti, domobranci) proti 3000 borcem v enotah IX. korpusa NOV. Zaradi nasilja  nad civilnim prebivaljstvo – prednjačili so četniki, domobranci in kozaki je v tej ofenzivi zbežalo v Vipavsko dolino veliko družin – žena, starcev. Med njimi 70 otrok. Sicer je v partizanih od 1941. do 1945. padlo 54 mojih vaščanov in vaščank., 34 je bilo ustreljenih  talcev ali umrlih v taboriščih. Na Gori  so v borbah z okupastorji in  njihovimi pomagači od 1941. do 1945.  padli 404 borci in borke NOV – iz enot IX. korpusa. (vir: »Gora« štev. 52-2013.)

                                                 

                                                                                             8

                                                        

                                                IV.

Po teh dogodkih je prišel Božič in Novo leto 1944/45. Nemške enote so ostale v vasi. Utaborili po hišah so se tudi domobranci. Po oddelki- desetinah. Ker je bilo konec leta in konec meseca so od nekje domobrancem prinesli plačo. Plačo so si delili tudi v tisti desetini, ki se je utaborila v hiši v bližini cerkve na Otlici.  Gospodinja v tej hiši je „poskrbela“ za razdelitev judeževih grošev med posadko domobrancev čisto  po svoji zamisli. Odšla je iz hiše in opazovala skozi okno. Ko je bil denar na mizi in so prejemniki podpisovali listino, je gospodinja vstopila in zakričala: »Partizani prihajajo!« O partizanih sicer ni bilo ne duha ne sluha. Domobranci pa so v paniki pobegnili na vse strani in denar pustili na mizi. Gospodinja je denar spravila in ko so se prestrašeni »vojščaki vrnili jim je natvezila, da so denar pobrali parizani in odšli neznano kam. Hiše in imena gospodinje ne bom izdal, ker so njeni potomci še živi in bi lahko kdo ta pripetljaj čisto napačno razumel.  Dejstvo je, da so ti „borci za demokracijo“ prejeli plačilo za svoje umazano delo, ki so ga opravljali po

naši vasi samostojno ali v družbi podivjane nemške soldateske, vsakakor pa pod poveljstvom okupatorja. In sedaj naj mi kdo razloži, kakšno je to bojevanje za domovino in demokracijo, če za to bojevanje prejemaš plačilo od tujca. To je bojevanje za denar, kakor je tudi sedaj bojevanje za denar tisto, ki ga po vsem svetu izvajajo velesile, mi pa jim „držimo štango“!!! Absurd vseh obsurdov pa je, da so oni prejeli plačilo, mi ki so nas izgnali iz naših domov (mnogim tudi požgali hiše) pa smo se potikali po Trnovskem gozdu, lačni, prezebli, utrujeni, prestrašeni.

In potem je Janšev ZUJF leta 2012. skrajšal pokojnine borcem NOB in internirancem za tisti »priviligirani« čas, ki so ga borci NOB prebili v hosti in  si  drznili preganjati nemško  SS vojsko, logorašem pa za tisti čas, ko jim takratni »delodajalec« ni plačeval v pokojninsko blagajno .Ta isti ZUJF pa je »Novi slovenski zavezi«, ki goji vrednote in nadaljuje tradicijo domobranstva dodelil 45. 000 Evrov dotacije iz proračuna RS??. Razumi  kdor more.??Vrlim nemškim vojakom se s tega mesta opravičujem za naše grdobije, saj so se nemški voditelji tudi že opravičili za storjene krivice našemu narodu v drugi svetovni vojni.! Le tisti, ki so z okupatorji sodelovali, mu stregli, bili podrejeni itd., še niso zbrali toliko moči, da bi svoj del krivde priznali (samo priznali)?!

                                                                                        9

Sicer pa še enkrat, da ne bo pomote. Vaške straže, belogardiste, raztrgance, črnorokce ali MVAC (imenujmo jih kakorkoli) je leta 1943. „prevzel“ nemški okupator in jih vključil v SS policijo, kot pomožne enote. Dobili so ime Domobranci. Enote domobranbcev so bile torej sestavni del SS policije.  In kako „demokratično¨“ je SS policija obravnavala Slovence zelo dobro vemo! Pa za konec še to. Italjanom in predvsem Nemcem je bilo figo mar za našo revolucijo in protirevolucijo. Zanje je štela vsaka puška, ki je nadomestila njihovega vojaka, da so ga lahko poslali na fronto na zahodu (ZDA in Angleži z zavezniki. Na vzhodu SZ) .

S tem je dokazano, da naši vrli okupatorjevi sodelavci niso pomagali okupatorju samo doma, temveč so ga posredno razbremenjevali tudi na odločilnih bojiščih Evrope.

Ja, morda pa naši „borci za demokracijo“ mislijo, da so se nemški voditelji opravičili slovenskemu narodu tudi v njihovem imenu, saj so bili vendar sestavni del nemške soldateske, mar ne ?

V današnjih dneh se prikazuje domobranstvo kot samostojna slovenska vojska tistih časov. Kaže tako, kakor da so akterji teh izjav pod močnim vtisom filma Hočevar – Zrnec, ki je nastal mnogo kasneje: “ Gremo mi malo po svoje“. Ampak švabi so leta 1943. rekli „halt kameradi, niks  po svoje“ in te raztepene, od italjanov zapuščene „prostovolce“ povezali v svojo policijo.

Pa brez zamere in moje zagotovilo, da se na to temo nikoli ne bi  oglasil, ker sem bil v svoji skromnosti prepričan, da je moje nekajmesečno sodelovanje v partizanih premalo, da bi si lastil kakšne zasluge iz tega naslova. Bil sem še otrok – dobrih 15 let mi je bilo in raje bi doma še

naprej pasel koze, kakor sem jih do tedaj, da bi imela družina mleko k polenti ali krompirju v oblicah-komašnah. Odločil sem se, da se oglasim

na temo razmer v II. svet. vojni sedaj, ko se dogodki obračajo na glavo, ko se odpor razglaša za zločinsko dejanje, ko se bistvo zamolči in povdarja „protirevolucijo“ itd.

                                                                                     10

Zato menim, da sem se pravilno odločil, ko sem odešl med „gošarje“ , ker je bilo v Trnovskem gozdu, na Vojskem, v Trebuši, na Šetviški planoti več možnosti za preživetje, kakor na kakšnem „delavnem mestu“ v koncentracijskem taborišču v Nemčiji!? Iz taborišč v Nemčiji so se ljudje »vračali« pretežno skozi dimnike. In mnogi Slovenci so šli skozi dimnike v taboriščih tudi po zaslugi tistih, ki jih sedaj imenujete »borce za demokracijo«                                                                  

                                                                                            

Na koncu naj zapišem še svoje prepričanje, da vse to kar sem zgoraj opisal in kar se je tudi sicer dogajalo med drugo svetovni vojno pri nas, ne opravičuje zločinov, ki so bili storjeni po končani vojni. Zločin se ne odpravlja z zločinom in za vsak zločin  mora storilec odgovarjati. Le to bi prosil: partizani za te zločine nismo odgovorni! Pa še to. Mazohistično prevzemati krivdo na svojo vest za vse storjeno zlo na našem ozemlji po končani II. svetovni vojni je nesprejemljivo in krivično za naš mali narod. Mnogo zla in zločinov so zagrebli v našo zemljo pripadniki drugih narodov takratne skupne države Jugoslavije (JNA). Oni so odšli, nam pa pustili kosti. Kaj pa, če to že takrat ni bilo namerno? »Separatističnim« Slovencem je treba na vest obesiti »mlinske kamne«, potem pa naj se odcepijo od Jugoslavije z grobišči vred?? Premislimo, predno obsojamo med seboj drug drugega?

Hvala tistemu, ki si bo vzel čas in bo to prebral tudi, če se z menoj ne strinja.

Dolenje Brdo, 30. aprila 2014.

                                                                 

Andrej BOLČINA

                                                         Dolenje Brdo 4, 4223 POLJANE.

BRENNT PARIS?