Mikstone

  Včeraj je bilo žalostno, da bolj ni moglo biti. Poljska? Težko bo preboleti, da nas je v četrtfinalu evropskega prvenstva izločila prav Poljska. Pričakovanja so bila visoka. Vsi bi želeli gledati polfinale z npr. Srbijo in Jokićem in potem finale z Grčijo in slavnim Greak Freakom. To bi si evropska košarka zaslužila. Realnost je žal drugačna. Po Srbiji in Grčiji je včeraj izpadla še Slovenija. Pravljica izpred petih let se ni ponovila, resnici na ljubo se tudi ni mogla. Pred petimi leti nas je v bitko peljal drugačne vrste general, Igor Kokoškov. Goran Dragić je bil takrat v življenjski formi in na višku kariere, komaj polnoletni Dončić pa brez bremen pred vrati sanjske kariere. Pet let pozneje je četo v boj odpeljal general Aleksander Sekulić. Brez resnih izkušenj, kompetenc   in potrebne avtoritete je bila reprezentanca obsojena na neuspeh. Že površnemu gledalcu tekem naše reprezentance ni ušlo, da Sekulića na klopi nihče ne posluša. Kapetan Dragić je po porazu z Bosno in Hercegovi

Svet še naprej hodi po robu. Vojna v Ukrajini je tretja svetovna vojna, brez sprenevedanja. Dokler se vse skupaj odvija na tleh Ukrajine, tega občutka sicer ni. Zna pa kmalu priti, česar si nihče ne želi. Brez asistence ZDA in NATO pakta bi Ukrajina in njen režim najbrž padla do 9. Maja, kot je bilo sprva načrtovano v Moskvi. Zdaj smo sredi Septembra, Zelenski pa še vedno sedi v Kijevu in učiva podporo zahoda. Prihaja zima, ki v tistih nesrečnih krajih ni nič kaj prijetna za bojevanje. Zaradi cen energentov, ki so baje posledica te vojne, ne bo nič kaj prijetno niti doma. Svet drvi v propad, nihče pa ne potegne ročne zavore. Nasprotno, vsi vpleteni še naprej pritiskajo na plin. Dolgo načrtovana ukrajinska protiofenziva je zaradi dve uspešnih prebojih opevana v zahodnih medijih. V Ukrajinskih rokah je spet mesto Izium, Putin pa je odstavil in kaznoval nekaj generalov za to ponižanje ruskih enot. Resnega preboja ali napredovanja ene ali druge strani pa ni.  Sto dni vlade! Najbrž bi bil

Nemci so padli pred domačimi navijači. Naši so dokazali, da znajo in zmorejo, če hočejo. Samozavest se je vrnila, domača javnost pa si je oddahnila. Mnogi so po tisti izjavi Dragića; »vprašaj selektorja«, reprezentanci prerokovali usodo »Šmarne gore«. Smola se še naprej drži Primoža Rogliča, ki je grdo padel na dirki po Španiji in posledično odstopil. Odbojkarska reprezentanca Slovenije melje vse pred seboj. Poleg dvorane, kjer se piše odbojkarska pravljica je nogometni stadion. Po vseh aferah v NK Olimpija ni nobenega zanimanja javnosti za nogomet. Niti Janez Borovnica ne more več motivirati navijačev, čeprav Olimpija pod španskim trenerjem Riero vodi v prvenstvu neporažena. Najbrž se v zgodovini kluba še ni zgodilo, da bi bili po osmih kolih neporaženi. Še več, fantje so osemkrat zapored zmagali. Tribune pa samevajo? Slovenci smo športni narod, o tem ni dvoma. Evforija in veselje, ki so ga naši športniki prinesli v deželo v ta nesrečni september, je neprecenljiva. Vojna doma se nad

  Kje je dno? Uroš Urbanija, Jadranka Rebernik in ostala druščina pod poveljstvom   Janeza Janše, je včeraj pokazala, da dna ni. Namesto Studia City je bila na prvem programu ob 21 uri Arena. Tista Arena, ki se sicer vrti ob nedeljah na drugem programu. Igor Pirkovič, Bojan Požar, Vinko Gorenak in Igor Lukšič so modrovali o aferi Fotopub in aktualni politiki. Roza Vinko, ki so ga nekoč kolegi policisti ujeli v Tivoliju spuščenih hlač v službenem Golfu MNZ? Če je bil takratni državni sekretar res priklenjen za volan, ne vem. Je pa Vinko Gorenak eden zadnjih, ki lahko komentira tovrstne škandale. Včeraj je bilo videti kot, da se je Nova 24TV preselila na Kolodvorsko. Kaj poreči o Igorju Lukšiču, ki je reden gost vseh Požarjevih oddaj? Najbrž edini bivši levičar prve kategorije, ki iz užaljenosti, ker ga je nekoč zamenjal kmet Židan, neusmiljeno nabija po bivši stranki in celotnem levem polu. Rdeč suknjič mu ne pomaga, da bi bil videti »rdeč«. Morda bi z njim nekoč prišel na vrsto v Fotop

  Včeraj sem gledal malčke kako korakajo proti šoli in se poskušal spomniti, kakšen je bil moj prvi šolski dan davnega leta 1977? Ne vem več. Bežno imam v spominu, da me je prvič v šolo v Črnučah pripeljal fotr. V vrtec nisem nikoli hodil, mala šola je bil moj prvi stik z večjo skupino sovrstnikov pred osnovno šolo. Zato nisem bil »družaben« otrok in tistega dne se nisem dobro počutil. V spominu imam strah in stisko, nobenega veselja nisem takrat čutil. Se mi zdi, da so današnji prvošolčki bolj veseli, kot smo bili mi. Vsaj prvi dan, ker bodo prekmalu spoznali, da življenje ni živ žav. Včeraj zjutraj sem sprehajal psa in opazoval mularijo, ki se je stekala proti vhodu osnovne šole v Šiški. K meni je pristopila mlajša gospa in me prosila, če lahko pomagam. Vam primem kužka, je še prijazno ponudila. Kaj pa naj pomagam, me je zanimalo? Sinu odpret torbo. Nujno je moral pred šolo odpret torbo, ki je imela ključavnico. Otrok je pred šolo v paniki hitel odpreti torbo in je zlomil ključ. In z

  Prvi september in prvi šolski dan. Danes je natančno takšen dan, kot si od nekdaj predstavljam začetek šolskega leta. Oblačno, sivina, rahlo dežuje, skratka depresija. Najbrž mi je od šolskih dni ostal občutek, da se je danes začelo novo leto. Meni bi se zdelo bolj prikladno, da bi tisto »srečno novo leto« slišal danes, ne pa saj veste kdaj. Ko smo bili šolarji, je bilo vse jasno. 10 mesecev šole, dva meseca počitnic in leto je bilo okoli. Okus prvega septembra je ostal in nikakor se ga ne morem znebiti. Potem si pa še sam zakompliciram lajf, ker sklenem najemno pogodbo septembra. Ne spomnim se, da bi se kdaj v življenju na prvi september zbudil dobre volje in brez skrbi. Najbrž nikoli. Bi pa takoj zamenjal današnje skrbi za takratne, ko se je svet vseeno zdel bolj prijazen in človeški. Gledam številke na položnicah in nič mi ni jasno. Kriva je vojna v Ukrajini, pravi oblast in pripravlja nekakšne ukrepe proti draginji. Dokler Ukrajina ne zmaga v tej vojni in znova osvoji (osvobodi