Skupno število ogledov strani

sobota, 18. avgust 2018

13

mandatar Marjan Šarec (foto Reporter)

Pa ga imamo! Novi predsednik vlade republike Slovenije je včeraj postal Marjan Šarec. Zgrešen volilni sistem in odbojnost relativne zmagovalke volitev SDS sta omogočila, da so v vladi spet stari znani igralci, ki so vešči korupcije, praznega besedičenja in delovanja za svoje koristi. Veseli me, da je mandatar postal Marjan Šarec. Očitki, da nič ni povedal in, da nima programa so smešni. Tisti, ki neprestano govorijo, obljubljajo in mahajo z »najboljšimi« programi, so državo pripeljali na rob propada. Najbolj žalosti pa dejstvo, da se namesto z državo in prihodnostjo, ukvarjamo s komunisti, partizani, domobranci in migranti. S slednjimi se bomo hočeš nočeš morali ukvarjati, ker so dejstvo. Ni sicer panike, kot jo zganja domoljubni Imperij na Linhartovi, daleč pa od pravljic, ki jih je leta 2015 pisaril urednik Mladine Grega Repovš.

Mladina je v zadnjem času pokazala, da je navadno trobilo skrajne Levice, Repovš pa njen prvi piarovec. Omenjeni tednik sem včeraj kupil zadnjič. Tistim redkim, ki še kupujejo in berejo to neresno trobilo, priporočam enako. Levice ne moreš jemati resno. Lahko na trenutke resno vzameš npr. poslanca Terčka, ki so mu jasne osnovne zakonitosti delovanja vzporedne države ali lobijev, če se lepše sliši. Najbrž se vsi skupaj ta trenutek še ne zavedate, da je Slovenija včeraj z uradnim predsednikom vlade, dobila še predsednika vlade v »senci«. Vlada v senci je Levica, Luka Mesec pa je tista figura, ki bo v tej državi odločala o vsem. Saj vam je jasno, da se Šarec lahko uskladi v koaliciji karkoli, pa bo na koncu moral romati k Mescu v upanju, da bo mulc pokimal. Brez heca, Luka Mesec je postal najmočnejša figura v državi. Komu to ustreza, bomo pa še videli.

Hipotetično. Mudi se s sprejetjem zakona, Šarec hiti na sedež Levice, Luka mu pa vrat ne odpre. Ponoči je pokadil slabo robo, njegova feministka Manca mu ni "dala", pa je Lukec depresiven in slabe volje. Jebe se njemu za Šarca in zakone, dokler mu Manca ne odgovori na solzav sms. Približno takšne dogodke lahko zelo kmalu pričakujemo.

Zmagovalec volitev Janez Janša je včeraj postal najbolj tragična osebnost naše politike. Klemen Jaklič sicer še vedno trdi, da se nam bodo zanamci smejali, kdor ne priznava njegove veličine. Meni pa se zdi, da bo drugače. Sam sem sicer verjel, da bo Janša uspel sestaviti vlado. Zadnji mesec je prihajajo toliko signalov njegovih vazalov, da je bilo vse skupaj smiselno. Trdili so, da imajo v žepu Cerarja, Počivavška, Brgleza, Bratuškovo oz. Banellija in še nekaj njih. Bili so tako samozavestno prepričani, da Šarec ne bo zbral 46 glasov, da sem jim verjel. Janša se razen na twitterju ni oglašal, namesto njega so ozračje zastrupljali njegovi domoljubni tviteraši. On pa je plezal in čakal svoj trenutek. Iz preteklosti vem, ko se Janez takole »umakne«, so stvari urejene ali vsaj pod »kontrolo«.

Luka in njegova Manca (vlada v senci)
Ali se je Janša uštel ali predal, ne vem. Grožnje s predčasnimi volitvami so neumnost. Jasno je, da bo opozicija SDS na vsakem koraku minirala vlado, vlagala interpelacije, podtikala afere in izsiljevala predčasne volitve. Če bi res do tega prišlo, se ne bi spremenilo nič. SDS bi najbrž spet zmagala, v koalicijo z njimi pa spet nihče ne bi hotel. SDS je z Janšo na čelu s svojo agresivno retoriko, lažnivimi mediji in svinjanjem po zgodovini požgala vse mostove. Zdaj sami užaljeni čemijo na svojem zmagovalnem otočku, izolirani od vseh. Iz otočka letijo strupene puščice v salvah na vse strani. In potem jočejo, da jih vsi izključujejo.

V prihodnjih dnevih in tednih bo Janšev Imperij laži ustvarjal afere in napadal člane nove vlade na vsakem koraku. Naporno bo. Zaželimo novemu predsedniku vlade srečno roko pri izbiri ekipe in uspešno delo. Konec koncev gre za Slovenijo. Saj tako slišim iz ust vseh barv in prepričanj. 

Torej srečno Šarec, srečno Slovenija.
Novi zet Grege Repovša



sreda, 08. avgust 2018

Pismo gospodu Jožetu Dežmanu

Kot navadna državljanka RS sem gledala vaš Intervju v nedeljo, 22. julija, na TV SLO 1. Ker me je zanimalo, kaj boste kot strokovnjak povedali. Zelo ste me razočarali. Pa ne samo mene, temveč veliko večino preprostih vernih ljudi, ki so od vas pričakovali resnico. Ker ste teolog.
Nekateri od teh preprostih vernih ljudi izhajajo namreč iz tigrovskih in partizanskih družin, katerih predniki so zaradi domobranske izdaje končali na vešalih v ulici Ghega v Trstu 23. aprila 1944 in v koncentracijskih taboriščih, od koder se niso nikoli več vrnili. Lahko si predstavljate, kako jim je bilo pri srcu, ko so videli vašo fotografijo, ko ste se v črnem usnjenem plašču pojavili skupaj s predsednikom Pahorjem v imenu »sprave« pri polaganju vencev najzloglasnejšim klavcem ustašem. Pri tem naj povem, da so omenjeni verni ljudje že zdavnaj (po drugi svetovni vojni) sprejeli svojo veliko žrtev v NOB in niso nikogar obtoževali. Za izdajalce so takrat rekli: niso se zavedali, bili so zapeljani.
Torej, gospod Dežman, po zgornjem uvodu bi vas vprašala: kaj raziskujete? Nekateri ljudje, ki hodijo v cerkev, še nikdar niso bili bolj razdeljeni in žalostni, kot so danes. Pravijo, da je bilo v bivši Jugoslaviji stokrat bolje, ker je bila veliko večja skromnost, zato pa toliko boljša povezanost in srčnost ter pristna vera. Nihče se ni gnal za položajem.
Komunistov, ki jih vi omenjate na vsakem koraku, v svojem pismu ne bom omenjala. Ker nisem bila nikoli članica nobene stranke, še najmanj pa komunistične, pa čeprav sodim po starosti v vašo generacijo. Bila pa sem rokerica tako kot vi in v nasprotju z vami sem to še danes, ker se nisem »spokorila«.
Zdaj pa o vašem plemenitem poslanstvu – grobarja. Pravite, da se mora Slovenija zavedati zahodnih civilizacijskih norm. Se strinjam, ljudi je pač treba pokopati. Tako ali drugače. V breznih, kjer iščete kosti, so namreč tudi posmrtni ostanki iz časa protireformacije. Ko so lovci na heretike in čarovnice ugotovili, da je zelo zamudno požiganje na grmadah, so bile »sodne jame« zelo prikladne za rešitev problema. Ledinska številna imena v okolici gradov iz puntarskih časov so se pač ohranila skozi ustna, duhovna izročila nepismenih prebivalcev, ki pa niso poznali demence. Na srečo. Sicer bi se popolnoma izbrisala iz našega slovenskega (slovanskega) spomina tudi imena bogov, ki so resnično naša.
Ker vsem priporočate razne knjige, bi vam jaz priporočila naslednje: F. Bevk: Umirajoči bog Triglav; P. Medvešček: Iz nevidne strani neba; B. Čok: V siju mesečine. Seveda jih še veliko, a naj bodo te za začetek. (Če ste jih že prebrali, jih preberite še enkrat.) To Vam pišem zato, ker govorite o resnici. Dragi gospod Dežman, do absolutne resnice (če ta sploh obstaja) je še daleč daleč… To vam danes lahko pove vsak otrok, ki brska po spletu, ali pa gleda le oddajo Viasat History, kjer spoznava še drugo plat Kristusovega življenja, da ne omenjam davnih civilizacij, kot so bile Lemurija, Hiperboreja, Atlantida…
Ko sem že pri davnih civilizacijah, bi se ustavila pri Romih, ki so ohranili nekaj starodavnega znanja. Bili so preganjani skozi vso zgodovino in so še danes. Na ozemlju, kjer naj bi jih partizani pobili, je bilo veliko izdaj. Vojna je kruta in ne izbira, zato so tudi nedolžne žrtve in grozljivi zločini. Tega zločina nikakor ne opravičujem, čeprav ga razumem. Mnogo manj pa razumem, da je danes bolj kulturno pokopati kosti mrtvih Romov (čeprav sem absolutno za to), kot pa napeljati živim vodo in elektriko v domove.
Ne nazadnje, gospod Dežman, kolikokrat ste obiskali Rome? Ali ste bili v Postojni, kamor se je pred leti zatekla družina Strojan? Ker romsko umetnost izjemno cenim, sem jim posvetila nekaj svojih pesmi, eno od njih, posvečeno družini Strojan, sem jim jo tudi izročila, ko sem jih obiskala.

Gospod Dežman, reči hočem le, da je problem v slovenski družbi mnogo globlji, kot ga razlagate vi, čeprav je v resnici sila preprost. Vsak naj sledi svojemu srcu in misli s svojo glavo ter opazuje naravo okrog sebe, pa bo našel tudi svojo pot in resnico. Brez kvazidemokratičnih razlag.
Ana Horvat, Orehek pri Postojni
I need some donations