Mikstone

Policija je ujela 200 ilegalnih migrantov. Slovenske meje so bolj varovane, kot bi si to želeli desni populisti. Dnevno poslušam o migrantih in meji, ki naj bi bila kot švicarski sir, oblasti pa naj bi celo spodbujale ilegalne migracije? Vse skupaj je laž. Slovenska policija in naše meje predstavljajo strah in trepet za organiziran kriminal, ki se ukvarja s tihotapljenjem ljudi. Pred davnimi leti sem spoznal te ljudi in njihov posel. Takrat so v glavnem tihotapili begunce iz Jugoslavije, pa Albance in kakšen eksot brez dokumentov se je našel zraven. Sedež tihotapske organizacije je bil takrat v hotelu Lipa ob Celovški cesti. Ker sem pred leti že pisal, kaj smo počeli, koga vozili in kam, se ne bom ponavljal. Dejstvo pa je, da so večino ilegalnih prevozov opravili ljubljanski taksisti. Glavni organizator in "boss" tihotapljenja ljudi je bil po rodu Albanec s stalnim prebivališčem v ljubljanskih Fužinah.  Neke deževne noči so postonjski policisti postavili zasedo na ce

Poletje je dolgočasno. Glavni akterji našega zanimanja so izginili po nezasluženih dopustih. V Ljubljani se vsem na očeh odvija sramotna zgodba s propadlo Olimpijo. Katero že, ker vse propadajo? KK Olimpija ali po novem zagrebška Cedevita Olimpija, ki je domovanje zakupila v Jankovićevih Stoźicah. Kdo bodo novi navijači te nove sramote? Ne vem. Pravi navijači Olimpije ne bodo prišli niti blizu dvorane. V zadnjih dneh je postalo jasno, da gre za projekt zaposlovanja odsluženih košarkarskih delavcev. Napovedane okrepitve so vse, samo okrepitve ne. Murić, Zagorac, Simonovič in najbrż še Zoran Dragić. Sploh slednji je posebna zgodba. Zoran Dragić je povprečen igralec za amatersko košarko. Zaradi slavnega in uspešnega brata je Zoran nekoč padal v hude depresije. Družina in prijatelji so takrat stopili skupaj, saj se spomnite. Zoran je čez noč postal NBA igralec pri Sunsih. Pogodbo sta mu uredila in izposlovala bratec in družinska nepremičnina, ki je kasneje postala selektor Slovenije.

Zgodilo se je nekoč v Ljubljani. Ali bolje, bi se moralo zgoditi. K sreči, če je to sreča, se je več dejavnikov zarotilo proti podvigu, ki bi pretresel slovensko športno sceno in večino vas. V Ljubljano je pred desetletjem, leto gor ali dol, prišla sumljiva druščina iz Črne gore. V našo prestolnico so jih prinesli neporavnani računi z znanim slovenskim državljanom črnogorskih korenin.  Bil je februar, morda že marec, ko sem dobil zanimivo ponudbo. 10.000 evrov, če tem tipom iz Črne gore pomagam pri ugrabitvi. Denar sem potreboval, tovrstni izzivi pa mi niso predstavljali težav. Res pa je, da v trenutku, ko je padla ponudba, nisem vedel kdo bo ugrabljen in kdo izsiljevan. Brezbrižno sem prišel na sestanek v Župančičevo jamo, kjer sem bil dogovorjen s temi ljudmi.  V lokalu sredi "Župe" sem zagledal znan obraz. Katastrofa, sem si mislil. Še preden se bomo karkoli zmenili, bomo razkrinkani. Hotel sem oditi, ko me je znanec nagovoril, naj prisedem. Odkimal sem, da nimam

Poletje. Čas, ko naj bi bile na sporedu kisle kumare. V medijih in tudi sicer. Kdo pa se hoče obremenjevat s tujimi težavami v tem vremenu? Logično, če to ne bi bila Slovenija. Dežela na robu normalne Evrope, samostojna skoraj trideset let, v resnici pa še nikoli v svoji zgodovini ni bila tako hlapčevsko podrejena "svetu". Zadnji teden sem malo spremljal s čim vas futrajo odvisni slovenski mediji. Tiskani in spletni, ker televizijskih poročil že dolgo ne gledam več. Kar se mene tiče, moraš imeti hude osebnostne motnje, če si sposoben vsak večer poslušati spakovanje Petre Kerčmar in njenih oblajhanih kolegic. Hude motnje morajo biti v igri, druge razlage ni.  Mariborska kriminalna zgodba vas je najbolj zaposlovala. Uboga pokončna sodnica je bila napadena, pravosodje na udaru in bla bla bla. Teden dni kasneje ste obrnili ploščo. Pravosodje je pa res u kurcu, da si ne upa zapreti napadalca, ki ima ime in priimek, Andrej Horvat.  Horvat je dlje časa pripravljal obr