Mikstone

II. poglavje – Dve poti pod istim nebom Ljudje redko izbirajo med dobrim in zlim. Pogosteje izbirajo med dvema strahovoma. Jeseni leta 1942 je bilo v dolini manj petja kakor nekoč. Vas ni več dihala z enim srcem. Na istem polju sta orala soseda, ki si nista več segla v roko. Pri isti maši so klečali ljudje, ki so drug o drugem govorili šepetaje. Nihče ni vedel, kdo ponoči odnaša sporočila v gozd in kdo jih nosi v mesto. Le mati je vsak večer postavila na mizo tri krožnike. Za očeta. Za Janeza. Za Ivana. Četudi sta bila sinova že zdavnaj vsak na svoji poti. Ivan je odšel v gozd. Ne zato, ker bi sovražil svojo vas. Ravno nasprotno. Verjel je, da jo brani. Ko je prvič prisegel tovarišem, ni govoril o revoluciji. Govoril je o Sloveniji, o jeziku, o tem, da tuj škorenj ne sme odločati, kdo sme živeti na domači zemlji. Med njimi so bili študentje, delavci, kmetje in učitelji. Nekateri so sanjali o novi družbi brez gospodov in hlapcev. Drugi so hoteli predvsem pregnati okupatorja. Iv...