Mikstone

Vila na Rožniku je bila tistega večera nenavadno tiha. Ne zato, ker bi zmanjkalo tem za pogovor. Ravno nasprotno. Slovenska politika je bila po marčevskih volitvah dovolj razburkana, da bi človek potreboval zemljevid, kompas in mogoče še psihiatra, da bi razumel, kdo je zdaj kdo. Na mizi je stal čaj. Ob njem Milan Kučan. Prvi predsednik republike, človek, ki je že zdavnaj zapustil uradne funkcije, nikakor pa ni zapustil slovenskega političnega folklornega spomina. Nasproti njega je sedel Zoran Janković. Še vedno župan Ljubljane. Še vedno kandidat za nov mandat. In še vedno dovolj samozavesten, da bi lahko mestni svet zamenjal za osebno dnevno sobo. »Torej, Milan,« je rekel Janković, »spet bodo volitve.« Kučan je dvignil pogled. »Lokalne?« »Teh ne štejem več za volitve. To je obnova naročnine.« Kučan se je nasmehnil. »In kdo je tokrat problem?« »Vsi.« Janković je odprl mapo. »Mesec.« »Luka?« »Luka.« »Levica?« »Levica.« »Še kdo?« »Vedno.« Janković je mirno zaprl mapo. »Veš, Milan, pri me...