Mikstone

I. poglavje – Pomlad 1941 Tiste pomladi je zemlja dišala enako kakor vselej. Jablane za hišo so cvetele, kakor da svet ne pozna sovraštva. Potok je govoril isti jezik kakor leto poprej, ko sta Ivan in Janez sedela na njegovem bregu in se prepirala, kateri bo prej ujel postrv. Sonce ni vedelo za meje, ki so jih risali veliki možje na zemljevidih. Le ljudje so se začeli gledati drugače. Vas je ležala med griči kakor otrok v materinem naročju. Tam ni bilo časopisov za vsako hišo, ne radia v vsaki izbi. Novice so prihajale po poštarju, po župniku, po trgovcu in po možeh, ki so se vračali iz Ljubljane. Vsak je prinesel svojo resnico. »Nemci prihajajo.« »Ne, Italijani.« »Jugoslavije ni več.« »Angleži bodo kmalu zmagali.« »Rusija bo vse rešila.« »Bog nas obvaruj.« Resnica je hodila po prašni cesti v raztrganih čevljih, laž pa se je vozila s konjsko vprego. Oče Matija je sedel na klopi pred hišo in molče brusil koso. Ni bil mož velikih besed. Preživel je prvo vojno, lakoto in kraljevino. Vedel...