![]() |
Target: JJ |
Skupno število ogledov strani
sreda, 24. december 2014
nedelja, 21. december 2014
Pahorjevi multimilijonski nategi in mešetarjenje na račun državljanov in lastnih podpornikov
Dve leti sta naokoli, kar je Borut Pahor kot feniks vstal iz pepela. Takoj po tem, ko mu je zaradi katastrofe, ki jo je povzročil v gospodarstvu za katero je kot premier prvi odgovoren in iz katere se še kar nismo izkobacali, prvič v zgodovini Slovenije celo predčasno razpadla vlada, je postal še predsednik države. S čim si je zaslužil takšno podporo, ve vsak zase, Portal Plus ugotavlja zgolj, s čim si je ni.
47 davkoplačevalskih milijonov je Pahor pustil v Slovenski industriji jekla (SIJ) – Rusi so mu gotovo hvaležni, Slovenci pa smo mu vse to razmetavanje, sodeč po volitvah, popolnoma oprostili.
O tem kaznivem početju je bil Pahor podrobno obveščen, pisno – vedel je in statiral je, kot vedno – o tem ne more biti dvoma. Gre za dokument z naslovom "Naznanitev suma storitve kaznivega dejanja gospodarske kriminalitete po čl. ----- KZ R Slovenije", kjer je bilo Pahorju jasno in nedvoumno sporočeno, da je uprava AUKN, ki jo je mimogrede ustanovil prav Pahor in njegova SD, v sestavi Marko Golob, Dagmar Komar in Danilo Grašič, z opustitvijo izvedbe unovčitve prodajne opcije 25-odstotnega deleža SIJ, v obdobju, ko na tujem že prav ponižno fehtarimo za kredite, oškodovala proračun za vrtoglavih 47 milijonov evrov, iz super posla pa naredila mrtvo, nič vredno naložbo, ki koristi zgolj ruskemu Dilonu in KOKS-u.
Šlo je namreč za to, da bi država lahko Rusom oziroma podjetju Dilon, ki sodi v rusko skupino KOKS, ki upravlja z milijardami, takoj prodala svoj 25-odstotni delež po božanski ceni, ki je bila postavljena v letu 2007 in ni poznala upoštevanja učinkov krize, kljub temu da se je prodaja dogajala v letu 2012.
Pojasnimo. Prodajna opcija je finančni inštrument ki fiksira ceno za vnaprej dogovorjeno obdobje in pomeni, da bo kupec moral po pretečenem obdobju po dogovorjeni ceni kupiti delež podjetja če se prodajalec odloči za prodajo. Prodajna opcija v našem primeru torej pomeni, da je država leta 2007 kupila prodajno opcijo, ki ji je do 20. aprila 2012 omogočala, da svoj 25-odstotni delež proda Dilonu, ta pa bi skladno s pogoji opcije moral kupiti omenjeni delež. Gre torej za opcijo, ki za imetnika, ki jo je kupil (država) ni zavezujoča, je pa zavezujoča za opcijskega prodajalca, če jo imetnik želi unovčiti. Država je ni unovčila kljub temu da jo je kupila.
Škodo, ki je zaradi tega nastala državi, lahko obravnavamo na dveh ravneh. Prvič, gre za dejstvo, da je bila opcijska pogodba podpisana v letu 2007, v času konjunkture, ko je na trgih vladal neverjeten optimizem, cene so rekordno rasle v nebo, povpraševanje je bilo enormno, potekla pa je v času globoke recesije, ko so cene sicer na dnu, kar so idealni pogoji za vnovčevanje takšne opcije. In drugič: po načelu ekonomske stroke je nesmiselno vztrajati v manjšinskem lastništvu družbe, ki redko izplačuje dividende, če sploh, manjšinski delež pa ne omogoča nobenih posebnih vplivov na poslovanje in vodenje družbe, razen z zakonom določenih pravic blokade sprememb v družbi, za katere je zahtevana 75-odstotna večina kapitala na skupščini.
Gre torej za mrtvo naložbo slovenske vlade, saj povpraševanja po tem 25-odstotnem deležu, po tem ko so Rusi pridobili ostalih 75 %, ni. Delež, za katerega bi vlada lahko iztržila 47 milijonov evrov, je tako neprodajljiv, saj Rusi popolnoma obvladujejo poslovanje, vodenje in upravljanje SIJ in nimajo nikakršne potrebe, da bi izplačevali manjšinskega lastnika, ki ni unovčil prodajne opcije takrat, ko je bil do tega upravičen, pa tega ni storil. Poudariti velja, da je AUKN preverila zanimanje kupcev za nakup deleža SIJ, a ponudbe, niti nezavezujoče kaj šele zavezujoče, ni oddal nihče in je bilo tako podjetje Dilon edino, ki se je zanimalo za tak nakup.
Borut Pahor se kot premier s tem pa kot prvi odgovorni za državno premoženje v primeru SIJ ni zavzel za državljane in tako smo v najhujši finančni krizi, medtem ko smo po svetu fehtarili za kredite, pri Rusih pustili 47 milijonov evrov. Pahor si je tako vnovič kupoval mir in naklonjenost drugih na naših plečih. Hvala, gospod predsednik, da ste si kupovali politično prihodnost in lasten mir z našimi milijoni, medtem ko ste nam modrovali o stricih in obljubljali raj.
Kljub opozorilom predsednika uprave NKBM pred katastrofalno naložbo v stožiški stadion je Pahor ustregel Jankoviću in šefu NKBM Kovačiču položil na srce: "Za vse je pomembno in bilo bi dobro, da se skuša v okviru svojih možnosti najti rešitev". To škodo plačujemo davkoplačevalci.
10 milijonov evrov je približen znesek, ki si ga je Zoran Janković na vse pretege prizadeval pridobiti, da bi le zaključil gradnjo stožiškega stadiona. "Janković se je kot župan normalno zavzemal za projekt na njemu lasten način. Ampak ni bil on tisti, ki bi lahko vplival na našo odločitev," je pred parlamentarno komisijo pojasnil Kovačič in nadaljeval, da sta ga v zvezi s tem večkrat klicarila tako Janković kot Pahor ter pristavil, da je Pahorjeva intervencija vseeno popolnoma drugačna kot Jankovićeva. Pahor je bil tedaj namreč premier, država pa največja lastnica NKBM, zato je Kovačič pojasnil, da je popolnoma drugače, če ti kaj takšnega na srce položi predstavnik največjega lastnika, ki si je v danem trenutku prizadeval zgolj otresti se nadležnega Jankovića (kar je dal tudi vedeti) – za naših 10 milijonov sicer.
Tako upravi NKBM ob izdanem Pahorjevem političnem "dekretu" intervencije v banko z namenom podpore Jankovića ni ostalo drugega kot slediti politikantski volji svojih lastnikov – vlade in njenega šefa Pahorja, zato je lahko skušala le še minimalizirati prihajajočo škodo, ki ji je zrla v oči, tako da je zahtevala višji vložek investitorja. Na koncu je do višjega vložka tudi prišlo, a ne glede na to je Jankovićev projekt ljubljanskega stadiona rezultiral v bremenu davkoplačevalcev – tudi tistih Viol, ki verjetno v stadionu ljubljanske Olimpije ravno ne vidijo nacionalnega interesa. Agent projekta je bila kot večja investitorica NLB, ki je preverjala pogoje in tudi razpolagala s celotno dokumentacijo, in ta je NKBM-ju na podlagi izpolnjenih zahtev za izdajo posojila prižgala zeleno luč.
S tem prikazom dogodkov opozarjamo predvsem na to, kako brezbrižen in škodljiv je Borut Pahor, ko gre za zastopanje interesa svojih volivcev in kako bogaboječ in brezhrbteničen politikant je, ko z milijoni kupuje lasten mir in srečo na naš račun. Naiven pa tudi – medtem ko si je na naših plečih kupoval naklonjenost Jankovića in njegovih stricev, ni razumel, da mu prav ti v tistem trenutku rušijo vlado, kar je spoznal veliko prepozno, ko je v državnem zboru brez navedbe imena (Jankoviću in stricem) sporočil: "Za mandatarja ne bom podprl tistega, ki mi ruši vlado." (Šlo je za to, da so strici ob razpadanju Pahorjeve vlade na klopci za rezervne igralce za mandatarja že ogrevali Jankovića.) Gospod predsednik – vaša edina zgodovinska zasluga je lahko ta, da ste ob lastnem propadu blokirali vsaj prihod Jankovića kot tehničnega mandatarja, pa še to zgolj iz lastne nečimrnosti, takšne, ki je niste znali pokazati, ko je šlo za interes nas, ki nas zastopate.
Zalomastil je tudi po Elesu, Gen energiji in Pošti Slovenije
Spomnimo. Čeprav je imela vlada Boruta Pahorja leta 2011 še vedno možnost prodati NKBM tujcem, in to celo po ceni 8 evrov za delnico, se je odločil, da bo tujce blokiral iz glavnega razloga – da so tujci. Slovenska politika ima pač med višjimi prioritetami etnično čisto gospodarstvo. Namesto tega se je Pahor odločil zahtevati, da po ceni 1,3 evra za delnico NKBM dokapitalizirajo Pošta Slovenije v višini 20 milijonov, Gen energija prav tako z 20 milijoni, Eles pa s 7,5 milijona - skupno 47,5 milijona evrov.
Če bi se že na prvi pogled katastrofalen posel izšel, bi lahko govorili le o tem, da je Pahor poštno in energetska podjetja silil v posle, ki jih ta podjetja niti ne poznajo in se z njimi sploh ne ukvarjajo, s tem pa jih izpostavil enormno (pre)visokemu in njim tudi neznanemu tveganju. A resnica je še hujša. Omenjena podjetja je Pahor prisilil v nakup delnic banke, ki je bila kasneje dokapitalizirana, kar dobesedno pomeni to, da so ta podjetja vrgla 47 milijonov evrov skozi okno, tako kot to, da je Pahor omenjenim podjetjem povzročil kratkoročne likvidnostne težave, dolgoročno pa tudi poslovne, saj so vse izgubila. Če bi Pahor v letu 2011 pustil, da NKBM sanirajo tujci, ki so za to še izkazovali interes, ne bi prišlo do izgube niti teh 47 milijonov evrov, tako kot ne bi prišlo do prenosa kar milijarde terjatev na slabo banko.
V tej epizodi, ko je Pahor ponovno dovoljeval in podpiral navdahnjeno mešetarsko ekonomsko politiko posvečenih, je iz državnih podjetij neposredno letelo skozi okno 47 milijonov evrov, kasneje pa še celotna milijarda terjatev NKBM na DUTB.
Pahor je verjetno ena največjih katastrof, kar jih je doživela naša država. Zato se zdi prav neverjetno, da ga ljudstvo nagrajuje s takšno podporo. Nujno moramo pristaviti še, da je Pahor ves čas vedel, da Križanič ni primeren minister, o tem je govoril sam. Zamenjal ga ni le zato, ker, kot je povedal sam, za to ni imel podpore v stranki in bi, češ, če bi ravnal tako, v naslednjem koraku odletel sam. Iz tega sledi, da je Pahor s škodo, ki nam je nastajala, kupoval svoj politični mir in zadovoljeval zgolj interese lastnega oportunizma. Državnik, ki ni zgolj politikant, bi namreč vse napore vložil v ureditev razmer ali pa bi takoj odstopil in ljudstvu pojasnil za kaj gre. A Pahor je molčal in vselej izkazoval tiho podporo.
Primerov, ko nas je izigraval prav Pahor, je sicer cela vrsta. O njegovi brezhrbteničnosti smo že pisali. Ne glede na vse pa naj za prikaz načina delovanja čudežnega dečka – Pahorja zadošča, da smo čudni mi, ker smo za predsednika izvolili nekoga, ki nam je v zahvalo zaradi lastnih koristi ali pa nesposobnosti zapravil milijone in milijarde.
Odziv predsednika Pahorja
Ko smo za pojasnila v zvezi z zapisanim spraševali predsednika, smo od njega prejeli le eno samo skromno vrstico pojasnila, ki pravi: "Predlagamo, da se z omenjenimi vprašanji obrnete na Kabinet predsednika Vlade Republike Slovenije."
Poudarimo: Predsednika Pahorja smo spraševali o njegovi osebni odgovornosti glede zgornjih zapisov. Spraševali smo ga o njegovem vedenju in vlogi glede tega. Zato je prav, da javnosti sporočimo, da nas je predsednik Pahor o svojem lastnem vedenju in odgovornosti z eno vrstico elektronskega sporočila arogantno poslal to preveriti k Miru Cerarju, za katerega nam ni treba posebej poudarjati, da s tem nima nič. Zato se bralcem tokrat opravičujemo, ker vam ne moremo predstaviti tudi mnenja predsednika Pahorja, saj nas je ta v zvezi z zapisanim poslal k Miru Cerarju.
Pahorju je bilo jasno in nedvoumno sporočeno, da je uprava AUKN, ki jo je mimogrede ustanovil prav on in njegova SD, v sestavi Marko Golob, Dagmar Komar in Danilo Grašič, z opustitvijo izvedbe unovčitve prodajne opcije 25-odstotnega deleža SIJ, v obdobju, ko na tujem že prav ponižno fehtarimo za kredite, oškodovala proračun za vrtoglavih 47 milijonov evrov, iz super posla pa naredila mrtvo, nič vredno naložbo, ki koristi zgolj ruskemu Dilonu in KOKS-u.
"Janković se je kot župan normalno zavzemal za projekt na njemu lasten način. Ampak ni bil on tisti, ki bi lahko vplival na našo odločitev," je pred parlamentarno komisijo pojasnil Kovačič in nadaljeval, da sta ga v zvezi s tem večkrat klicarila tako Janković kot Pahor ter pristavil, da je Pahorjeva intervencija vseeno popolnoma drugačna kot Jankovićeva. Pahor je bil tedaj namreč premier, država pa največja lastnica NKBM.
Pošto Slovenije, Gen energijo in Eles je Pahor kot prvi odgovoren za politiko v državnem gospodarstvu prisilil v nakup delnic banke, ki je bila kasneje dokapitalizirana, kar dobesedno pomeni to, da so ta podjetja vrgla 47 milijonov evrov skozi okno.
izviren članek je objavljen na spletni strani Portal plus
sobota, 20. december 2014
Gospodar
Prednovoletni čas ima svoj čar. Spomini na poletje še niso
zbledeli, temperature pa se že nekaj časa vrtijo okoli ničle. Ulice so polne
vrveža, vonj po specialitetah balkanske in Slovenske kulinarike pa zopet
kraljuje na obrežju najlepšega mesta na svetu. Bolj kislo se te dni na ulicah
svojega mesta drži župan Janković. Kljub nepričakovanem darilu Višjega sodišča,
ki ga je opralo vsakršne krivde v zadevi Tritonis, je Janković v silnih
težavah. Družinska ekonomija je sesuta in v katastrofalnih rdečih številkah.
Mestno blagajno je izmolzel in mesto zadolžil za dve generaciji, zato tam nima
več kaj vzeti. Edina rešitev je bil stolček Janeza Kocjančiča, ki bi Jankovića
katapultiral v nesramno bogat svet sponzorjev in donatorjev Olimpijskih
komitejev po vsem svetu. Za zmago je šel Janković na nož in pod mizo hkrati.
Rezultat pa vam je znan. S težavo je izrinil in prevaral nosilca olimpijske
medalje Vehovarja, potem pa se je pot končala. Zoran Janković nadaljuje s
serijo porazov, mit o super uspešnem ekonomistu in rešitelju Slovenije so
strici, tete in njihovi mediji dodobra pohodili in razgalili vso bedo surovega
obličja resnice. Zoran in Janez sta tako različna, pa v resnici tako zelo
podobna pacienta!
Janez! Janez Janša je zmagovalec leta. Ni to eden od napisov
na transparentu iz zbirke Odbora2014, ampak dejstvo. Čeprav ga je Slovensko
sodstvo obsodilo na vseh stopnjah, to ni zadostovalo. Proti tej sodbi se bom
boril z vsemi pravnimi, političnimi in ostalimi sredstvi. In svoje grožnje je
Janez uresničil. Ker mu je bilo od samega začetka jasno, da bo s pravnimi
sredstvi pogorel, je vse sile fokusiral v politična in ona druga sredstva. Pri Janezu
so že politični prijemi izjemno sporni, da o onih drugih sploh ne govorim. V
resnici si ne znam prestavljati, kakšen stampedo desne srenje je sprožil v
svojo obrambo. Ni družbene pore v državi, kamor Janša ni pronical s svojo »krivično«
sodbo in zaroto udbomafije. Sodba v zadevi Patria je v resnici razgalila
Slovensko družbo. Kdo je kdo in kdo s kom ovce krmi.
Posebna zgodba je Ustavno sodišče. Janša in Matoz niti nista
skrivala dejstva, da je neformalno para omrežje »rumenih kravat« močnejše od
tistega, kar je bilo položeno v temelje in zibelko demokracije na Slovenskem.
Najbrž bi bilo v prihodnosti smiselno razmisliti o atributu izločitve zaradi
politične pripadnosti. Čeprav je že sama misel skregana z logiko, saj je vse
ustavne sodnike imenovala politika. Ernest Petrič še najmanj skriva, da mu srce
bije za Janeza Janšo. Že z obiskom
poroke Janše z Bačovnikovo je prekršil meje sodniške etike. Ker gre za
ustavne sodnike, ki morali biti še posebej pozorni in dosledni v nastopih v
javnem življenju. Pa ne gre samo za Petriča. Janša je ustvaril omrežje, ki ga
neformalno vodi Lovro Šturm, vključuje pa celo vrhovnega sodnika kazenskega
oddelka Marka Šorlija in vrhovno sodnico Barbaro Zobec. Da o vseh štirih
ustavnih sodnikih sploh ne govorim. S tem Janši na koncu sodi njegovo omrežje,
ne pa stroka. Gre za zmago podle in pritlehne politike, ki v svojem sprevrženem
delovanju uničuje vse, kar jim stoji na poti.
Janez v svojih scenarijih udbovskih zarot proti njemu
potrebuje sovražnike. Ker razen nasprotnikov in tistih, ki so se po službeni
dolžnosti primorani ukvarjati z njim, sovražnikov nima, si jih enostavno
izmisli. Ta družba je res dvolična. Mariborska tragedija ni nikogar izučila. Se
je slučajno kdo vprašal, kako se počutijo vsi tisti ljudje, ki so zaradi
opravljanja svoje službe vsak dan tarča Janševih jurišnikov? Od skrajno
žaljivih zapisov na transparentih Odbora2014, do dnevnega napadanja in žaljenja
na twiterju, Reporterju, Demokraciji in spletni strani SDS. Kje je dno te
Janezove ovčereje?
![]() |
Gospodar in hlapec. Ali bolj aktulano #tačko dal |
Posebna zgodba našega časa je Borut Pahor. Propadli šef
stranke in najbolj katastrofalen predsednik vlade do zdaj, je postal še
predsednik države. Za to se lahko zahvali Janezu Janši. In verjemite mi,
zahvaljuje se mu vsak dan. Kar se Janezu zahoče, to predsednik države Borut
stori. Pa naj gre za rokovanje v parlamentu ali obisk domobranske veselice v
Kočevski reki danes. Posebej trpko je bilo njegovo sporočilo ob odhodu Janše na
prestajanje kazni. Pravnomočnega obsojenca je tolažil po telefonu, potem ko se
je vrh cerkve večer prej na večerji zjokal nad rdečimi krivicami, ki so zadele
Janeza. V istem času ga je za srečanje in moralno podporo zaprosil predsednik
Vrhovnega sodišča. Malseša je zmotno pričakoval, da bo predsednik države s
svojo avtoriteto in integriteto zaščitil institut pravosodja, ki je dnevno
napadan s strani Janševih vernikov. Borut Pahor je še enkrat več pokazal, kdo
je njegov gospodar! klapEND
Izviren tekst je bil objavljen na uradni spletni strani Mikstone blog
Izviren tekst je bil objavljen na uradni spletni strani Mikstone blog
Oznake:
Borut Pahor,
Branko Masleša,
Ernest Petrič,
Janez Janša,
mikstone,
odbor2014,
slovenija,
Ustavno sodišče,
Vrhovno sodišče,
Zoran Janković
Kraj:
Združene države Amerike
sreda, 17. december 2014
Iskrico, ki je zdaj zamrla, je treba vzplameneti
Sem generacija iz stare Jugoslavije, ko še ni bilo interneta, manj je bilo informacij, po lokalih se nismo pogovarjali o politiki, ampak nagonsko o vsakdanjem življenju, družil nas je eros, lepe stvari. Po letu 1991 pa nas je prevzel tanatos. Na dan so začele prihajati stvari, da se je vse, kar je bilo skrito, manifestiralo skozi moč, denar in oblast. Boj za oblast je bil tako krut, da so medije preplavili ljudi, ki si tega boja želijo. Leta 1991 na vodilna mesta nismo dobili ljudi, ki bi jih določili kot narod. V osnovni šoli se ne javi učenec in reče: »Jaz sem Tone in bi rad bil predsednik razreda.« ampak otroci rečejo: »Jože nas bo zastopal, ker je dober človek.« Mi pa smo po osamosvojitvi dobili negativno selekcijo vodilnih, in to samo tiste, ki sta jih privlačila slava in oblast.
Osamosvojitev Slovenije je bilo najbolj častno, ponosno in ugledno dejanje v naši zgodovini. A takoj po njem je intelektualcem postalo jasno, da so se ugled, ponos in čast spremenili v pohlep, denar in oblast. Pojavile so se težave lastninjenja, denacionalizacije, vsak je dobil možnost, da postane menedžer. Ljudje so hrepeneli po kapitalizmu, pri tem pa se niso zavedali, da se mora dober kapitalist truditi, da bo zadovoljil delavce. Pri nas so se vodilni ljudje, predvsem politiki in menedžerji, odslojili od naroda, državo so vzeli kot plen. Najbolj tragično pa je, da ljudje teh vodilnih niso prepoznali kot plenilcev, ampak so občudovali njihovo moč. Tako imamo zdaj volivce, ki vodilne občudujejo. Kje se to dokazuje? Skozi medije. Berejo in manifestirajo se samo slabe novice.
Ljudje srednje in starejše generacije so preveč otopeli in se ne morejo upreti nekomu, ki jih izkorišča, ker občudujejo njegovo oblast, denar in moč. Obstajajo pa tudi ljudje, ki so indiferentni, ki živijo tukaj, ker so se tukaj rodili, ne želijo pa se ukvarjati s stanjem v državi. Akademska sfera je povsem zatajila. Niso se dovolj oglašali, niso bili dovolj agresivni, da bi njihov glas prišel do ljudi.
Mlada generacija pa o stanju niti ne razmišlja, stvari se jim tako gabijo, da se od njih distancirajo. To je narobe. Mladi morajo biti angažirani, do starejše generacije ne smejo imeti niti odpora niti lažnega spoštovanja, ampak se morajo zavedati, da so sami tisti, ki lahko krojijo svojo usodo. A namesto teh razmislekov, se morajo zdaj pri nas ukvarjati zgolj z lastnim preživetjem, z nizkimi plačili na avtorsko pogodbo, ki pokrijejo le to, da imajo kaj jesti in kje spati. Zaskrbljujoče je, da v splošni javnosti počasi postaja sprejemljivo, da je dovolj imeti le to.
Iz komunizma smo odšli, ker nas je v prejšnjem režimu težilo. Odšli smo s častjo, ugledno, dostojanstveno, ponosno in z veliko mero poštenja. Zdaj pa so se stvari obrnile za 180 stopinj. Govorimo o poštenju, dogaja pa se pohlep. To je razlika dveh potencialov in v elektrotehniki ta razlika dveh potencialov ustvarja napetost. V Sloveniji prav tako vlada napetost. Ta pa lahko povzroči kratek stik.
Ali so ti parametri: slava, moč, oblast, denar in vpliv v sožitju z dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem?
Če niso, če so izključujoči, potem bomo začeli govoriti o normalnosti in legalnosti tega, kar se danes dogaja v gospodarstvu in politiki. Mlada generacija, ki bo ugotovila, da mora za uspeh biti najslabša ter odrekati altruizem, empatijo, bo to vnesla tudi v regulativo in se s tem zaščitila. Legalizirali bodo, da je nekaj povsem normalnega jemati drugemu, da imaš sam več.
Če pa še vedno v ljudeh obstajajo dostojanstvo, čast, ugled, ponos in poštenje, potem pa je na tem treba graditi. To iskrico, ki je zdaj zamrla, je treba vzplameneti. Vzplamenimo pa jo lahko tako, da o tem pišemo, da damo prostor ljudem in njihovim mnenjem. Da na naslovnicah ne bodo le tisti, ki poosebljajo slabo stran življenja.
Sašo Hribar
Originalen tekst je bil objavljen na portal MMC
ponedeljek, 15. december 2014
Janša te ne bo poznal
![]() |
Specialna brigada Moris |
Kot otrok nisem užival predpisanih in nenapisanih otroških
pravic. Peto leto pišem tale blog, pa okoli otroštva nisem kaj dosti razpredal.
Vseeno pa dovolj, da pozornemu bralcu ni ušlo bistvo. Fotra sovražim, mame pa
nimam več. Moji starši so naporna zgodba. Zadnje čase večkrat premišljujem o
dogodku, ki bi lahko v veliki meri vplival na moje življenje. Sprašujem se, če
sem takrat iz trme in ponosa kljuboval staršem? Ne vem več. Dobro pa se spomnim tistega srečanja,
razburjena in zamere, ki je sledila. Bilo je v začetku poletja 1994. Počel nisem
nič pametnega v tistem po Depalovaškem obdobju. Odstavljeni obrambni minister
Janša in odstavljeni poveljnik specialne brigade Moris sta ocenila, da sem
ogrožena vrsta. Zaradi vsega, kar se je pretekla leta dogajalo na relaciji
Ljubljana-Kočevska reka-Balkan (trgovina z orožjem in podvigi, ki so opisani v
KZ), sem bil primerna tarča za organe pregona in druge igralce na tem temačnem
parketu. Zato sta sklenila, da potrebujem svojega varnostnika. To je postal
Matej Praznik, kolega specialec iz Morisa.
Tisto poletje me je uspešno zapeljala bataljonka Špela
Predan in nad svojo posteljo narisala novo črtico. Po SMB stolpec. Imela je še
modrega, nad obema pa je bila pripeta fotografija Janeza Janše. To še ni bilo
vse. Tisto poletje je moj najboljši prijatelj postal novinar Dela, Vinko Vasle.
Prijateljstvo z njim in fuk s Predanovo sem začinil z zloglasno potjo v Iran.
Dve desetletji kasneje, sem pot in odnose opisal na blogu in končal na sodišču.
In ne samo to. Celo 6 mesecev zapora sem dobil za zapise. Nič nisem ukradel,
oropal, preprodal, nobene obljube za nič nisem dobil, le kurčevo resnico in
svojo zgodbo sem zapisal. Ne v medijih, v svojem spletnem dnevniku. Višje
sodišče je to sranje celo potrdilo, tako da bo še veselo.
Tisto poletje mi ne da miru. Ne zaradi Vasleta in Predanove.
Takrat se je zgodilo nekaj čudnega. Poklicala me je mama. Ni čudno to, da me je
poklicala ona. Čudno je bilo, kar je povedala; »oče bi rad govoril s teboj«! In
nadaljevanje; »ne doma, pri stricu Janezu v Domžalah te čaka«! Kako prosim,
fotr, stric, Domžale? Nenavadno, pravzaprav neverjetno. Tako neverjetno, da sem
se odpeljal v Domžale k stricu. Moj stric je Janez Kunstelj, mlajši bratranec
Klemen pa je nekoč nabijal nogomet za NK Domžale. Prišel sem na Ljubljansko
ulico v Domžale, vendar ne sam. Pripeljal me je osebni varnostnik Matej
Praznik, sicer Mariborčan.
Za mizo je sedel stric in teta Darinka, zraven pa moja
starša. Predstavil sem Mateja in povedal, da se ne bo premaknil nikamor. Ker je
pač moj body guard, sem škodoželjno pogledal fotra. Od omenjenega omizja ni
živa le mama, zato ostali lahko potrdijo izrečene besede!
Za kaj je šlo? Fotr ni ovinkaril in je usekal iz prve; Tvoj
šef in idol Janez Janša je navaden kriminalec. Kar se greste je kriminal in nič
drugega. Na koncu boš najebal ti, on (pokaže na Praznika) in tvoja družina. Janša
te takrat ne bo poznal, zapomni si to. Orožje prodajate, nedolžne ljudi nadlegujete…,
naprej nisem poslušal. Skočil sem pokonci, fotra in strica poslal v tri p.m. in
se napotil proti vratom. Mama me je ustavila in začela razlagati, da so tako
očetu povedali vsi ostali. Vsi ostali? ( nekaj rodbine je zaposleno v strukturah
MNZ). Jebite se vi in vsi ostali. Greva Matej! In sva šla!
![]() |
JJ: To ni moje, to je od Kučana |
Tri leta po tem dogodku so me zaprli. Ne bom ponavljal
zakaj, le besede odvetnika Hribernika bom spet omenil; to je naperjeno proti
Janši, njega ne omenjaj, nanj se ne sklicuj! Razumem! Sodba; 12 mesecev zapora!
In sem šel sedet.
Še vedno pa me gloda vprašanje! Kaj bi bilo drugače v mojem
življenju, če bi daljnega leta 1994 hotel verjeti, da je Janez Janša navaden
kriminalec, ki me bo na koncu porinil v prepad. Ne vem in nikoli ne bom vedel.
klapEND
originalen tekst je objavljen na spletni strani www.mikstone.si
Oznake:
Anton Krkovič,
Franc Kunstelj,
Janez Janša,
Janez Kunstelj,
Klemen Kunstelj,
Matej Praznik,
mikstone,
Mitja Kunstelj,
Moris,
sds,
Špela Predan,
Vinko Vasle
Kraj:
Združene države Amerike
nedelja, 14. december 2014
Stroka odgovarja ritolizniku kriminalca št.1
Naročite se na:
Objave (Atom)