Božični pozdrav desničarski golazni, domobrancem in tebi Janez

Target: JJ

Pahorjevi multimilijonski nategi in mešetarjenje na račun državljanov in lastnih podpornikov

Dve leti sta naokoli, kar je Borut Pahor kot feniks vstal iz pepela. Takoj po tem, ko mu je zaradi katastrofe, ki jo je povzročil v gospodarstvu za katero je kot premier prvi odgovoren in iz katere se še kar nismo izkobacali, prvič v zgodovini Slovenije celo predčasno razpadla vlada, je postal še predsednik države. S čim si je zaslužil takšno podporo, ve vsak zase, Portal Plus ugotavlja zgolj, s čim si je ni.

47 davkoplačevalskih milijonov je Pahor pustil v Slovenski industriji jekla (SIJ) – Rusi so mu gotovo hvaležni, Slovenci pa smo mu vse to razmetavanje, sodeč po volitvah, popolnoma oprostili.

O tem kaznivem početju je bil Pahor podrobno obveščen, pisno – vedel je in statiral je, kot vedno – o tem ne more biti dvoma. Gre za dokument z naslovom "Naznanitev suma storitve kaznivega dejanja gospodarske kriminalitete po čl. ----- KZ R Slovenije", kjer je bilo Pahorju jasno in nedvoumno sporočeno, da je uprava AUKN, ki jo je mimogrede ustanovil prav Pahor in njegova SD, v sestavi Marko Golob, Dagmar Komar in Danilo Grašič, z opustitvijo izvedbe unovčitve prodajne opcije 25-odstotnega deleža SIJ, v obdobju, ko na tujem že prav ponižno fehtarimo za kredite, oškodovala proračun za vrtoglavih 47 milijonov evrov, iz super posla pa naredila mrtvo, nič vredno naložbo, ki koristi zgolj ruskemu Dilonu in KOKS-u.

Šlo je namreč za to, da bi država lahko Rusom oziroma podjetju Dilon, ki sodi v rusko skupino KOKS, ki upravlja z milijardami, takoj prodala svoj 25-odstotni delež po božanski ceni, ki je bila postavljena v letu 2007 in ni poznala upoštevanja učinkov krize, kljub temu da se je prodaja dogajala v letu 2012.

Pojasnimo. Prodajna opcija je finančni inštrument ki fiksira ceno za vnaprej dogovorjeno obdobje in pomeni, da bo kupec moral po pretečenem obdobju po dogovorjeni ceni kupiti delež podjetja če se prodajalec odloči za prodajo. Prodajna opcija v našem primeru torej pomeni, da je država leta 2007 kupila prodajno opcijo, ki ji je do 20. aprila 2012 omogočala, da svoj 25-odstotni delež proda Dilonu, ta pa bi skladno s pogoji opcije moral kupiti omenjeni delež. Gre torej za opcijo, ki za imetnika, ki jo je kupil (država) ni zavezujoča, je pa zavezujoča za opcijskega prodajalca, če jo imetnik želi unovčiti. Država je ni unovčila kljub temu da jo je kupila.

Škodo, ki je zaradi tega nastala državi, lahko obravnavamo na dveh ravneh. Prvič, gre za dejstvo, da je bila opcijska pogodba podpisana v letu 2007, v času konjunkture, ko je na trgih vladal neverjeten optimizem, cene so rekordno rasle v nebo, povpraševanje je bilo enormno, potekla pa je v času globoke recesije, ko so cene sicer na dnu, kar so idealni pogoji za vnovčevanje takšne opcije. In drugič: po načelu ekonomske stroke je nesmiselno vztrajati v manjšinskem lastništvu družbe, ki redko izplačuje dividende, če sploh, manjšinski delež pa ne omogoča nobenih posebnih vplivov na poslovanje in vodenje družbe, razen z zakonom določenih pravic blokade sprememb v družbi, za katere je zahtevana 75-odstotna večina kapitala na skupščini.

Gre torej za mrtvo naložbo slovenske vlade, saj povpraševanja po tem 25-odstotnem deležu, po tem ko so Rusi pridobili ostalih 75 %, ni. Delež, za katerega bi vlada lahko iztržila 47 milijonov evrov, je tako neprodajljiv, saj Rusi popolnoma obvladujejo poslovanje, vodenje in upravljanje SIJ in nimajo nikakršne potrebe, da bi izplačevali manjšinskega lastnika, ki ni unovčil prodajne opcije takrat, ko je bil do tega upravičen, pa tega ni storil. Poudariti velja, da je AUKN preverila zanimanje kupcev za nakup deleža SIJ, a ponudbe, niti nezavezujoče kaj šele zavezujoče, ni oddal nihče in je bilo tako podjetje Dilon edino, ki se je zanimalo za tak nakup.

Borut Pahor se kot premier s tem pa kot prvi odgovorni za državno premoženje v primeru SIJ ni zavzel za državljane in tako smo v najhujši finančni krizi, medtem ko smo po svetu fehtarili za kredite, pri Rusih pustili 47 milijonov evrov. Pahor si je tako vnovič kupoval mir in naklonjenost drugih na naših plečih. Hvala, gospod predsednik, da ste si kupovali politično prihodnost in lasten mir z našimi milijoni, medtem ko ste nam modrovali o stricih in obljubljali raj.

Kljub opozorilom predsednika uprave NKBM pred katastrofalno naložbo v stožiški stadion je Pahor ustregel Jankoviću in šefu NKBM Kovačiču položil na srce: "Za vse je pomembno in bilo bi dobro, da se skuša v okviru svojih možnosti najti rešitev". To škodo plačujemo davkoplačevalci.

10 milijonov evrov je približen znesek, ki si ga je Zoran Janković na vse pretege prizadeval pridobiti, da bi le zaključil gradnjo stožiškega stadiona. "Janković se je kot župan normalno zavzemal za projekt na njemu lasten način. Ampak ni bil on tisti, ki bi lahko vplival na našo odločitev," je pred parlamentarno komisijo pojasnil Kovačič in nadaljeval, da sta ga v zvezi s tem večkrat klicarila tako Janković kot Pahor ter pristavil, da je Pahorjeva intervencija vseeno popolnoma drugačna kot Jankovićeva. Pahor je bil tedaj namreč premier, država pa največja lastnica NKBM, zato je Kovačič pojasnil, da je popolnoma drugače, če ti kaj takšnega na srce položi predstavnik največjega lastnika, ki si je v danem trenutku prizadeval zgolj otresti se nadležnega Jankovića (kar je dal tudi vedeti) – za naših 10 milijonov sicer.

Tako upravi NKBM ob izdanem Pahorjevem političnem "dekretu" intervencije v banko z namenom podpore Jankovića ni ostalo drugega kot slediti politikantski volji svojih lastnikov – vlade in njenega šefa Pahorja, zato je lahko skušala le še minimalizirati prihajajočo škodo, ki ji je zrla v oči, tako da je zahtevala višji vložek investitorja. Na koncu je do višjega vložka tudi prišlo, a ne glede na to je Jankovićev projekt ljubljanskega stadiona rezultiral v bremenu davkoplačevalcev – tudi tistih Viol, ki verjetno v stadionu ljubljanske Olimpije ravno ne vidijo nacionalnega interesa. Agent projekta je bila kot večja investitorica NLB, ki je preverjala pogoje in tudi razpolagala s celotno dokumentacijo, in ta je NKBM-ju na podlagi izpolnjenih zahtev za izdajo posojila prižgala zeleno luč.

S tem prikazom dogodkov opozarjamo predvsem na to, kako brezbrižen in škodljiv je Borut Pahor, ko gre za zastopanje interesa svojih volivcev in kako bogaboječ in brezhrbteničen politikant je, ko z milijoni kupuje lasten mir in srečo na naš račun. Naiven pa tudi – medtem ko si je na naših plečih kupoval naklonjenost Jankovića in njegovih stricev, ni razumel, da mu prav ti v tistem trenutku rušijo vlado, kar je spoznal veliko prepozno, ko je v državnem zboru brez navedbe imena (Jankoviću in stricem) sporočil: "Za mandatarja ne bom podprl tistega, ki mi ruši vlado." (Šlo je za to, da so strici ob razpadanju Pahorjeve vlade na klopci za rezervne igralce za mandatarja že ogrevali Jankovića.) Gospod predsednik – vaša edina zgodovinska zasluga je lahko ta, da ste ob lastnem propadu blokirali vsaj prihod Jankovića kot tehničnega mandatarja, pa še to zgolj iz lastne nečimrnosti, takšne, ki je niste znali pokazati, ko je šlo za interes nas, ki nas zastopate.

Zalomastil je tudi po Elesu, Gen energiji in Pošti Slovenije

Spomnimo. Čeprav je imela vlada Boruta Pahorja leta 2011 še vedno možnost prodati NKBM tujcem, in to celo po ceni 8 evrov za delnico, se je odločil, da bo tujce blokiral iz glavnega razloga – da so tujci. Slovenska politika ima pač med višjimi prioritetami etnično čisto gospodarstvo. Namesto tega se je Pahor odločil zahtevati, da po ceni 1,3 evra za delnico NKBM dokapitalizirajo Pošta Slovenije v višini 20 milijonov, Gen energija prav tako z 20 milijoni, Eles pa s 7,5 milijona - skupno 47,5 milijona evrov.

Če bi se že na prvi pogled katastrofalen posel izšel, bi lahko govorili le o tem, da je Pahor poštno in energetska podjetja silil v posle, ki jih ta podjetja niti ne poznajo in se z njimi sploh ne ukvarjajo, s tem pa jih izpostavil enormno (pre)visokemu in njim tudi neznanemu tveganju. A resnica je še hujša. Omenjena podjetja je Pahor prisilil v nakup delnic banke, ki je bila kasneje dokapitalizirana, kar dobesedno pomeni to, da so ta podjetja vrgla 47 milijonov evrov skozi okno, tako kot to, da je Pahor omenjenim podjetjem povzročil kratkoročne likvidnostne težave, dolgoročno pa tudi poslovne, saj so vse izgubila. Če bi Pahor v letu 2011 pustil, da NKBM sanirajo tujci, ki so za to še izkazovali interes, ne bi prišlo do izgube niti teh 47 milijonov evrov, tako kot ne bi prišlo do prenosa kar milijarde terjatev na slabo banko. 

V tej epizodi, ko je Pahor ponovno dovoljeval in podpiral navdahnjeno mešetarsko ekonomsko politiko posvečenih, je iz državnih podjetij neposredno letelo skozi okno 47 milijonov evrov, kasneje pa še celotna milijarda terjatev NKBM na DUTB.

Pahor je verjetno ena največjih katastrof, kar jih je doživela naša država. Zato se zdi prav neverjetno, da ga ljudstvo nagrajuje s takšno podporo. Nujno moramo pristaviti še, da je Pahor ves čas vedel, da Križanič ni primeren minister, o tem je govoril sam. Zamenjal ga ni le zato, ker, kot je povedal sam, za to ni imel podpore v stranki in bi, češ, če bi ravnal tako, v naslednjem koraku odletel sam. Iz tega sledi, da je Pahor s škodo, ki nam je nastajala, kupoval svoj politični mir in zadovoljeval zgolj interese lastnega oportunizma. Državnik, ki ni zgolj politikant, bi namreč vse napore vložil v ureditev razmer ali pa bi takoj odstopil in ljudstvu pojasnil za kaj gre. A Pahor je molčal in vselej izkazoval tiho podporo.

Primerov, ko nas je izigraval prav Pahor, je sicer cela vrsta. O njegovi brezhrbteničnosti smo že pisali. Ne glede na vse pa naj za prikaz načina delovanja čudežnega dečka – Pahorja zadošča, da smo čudni mi, ker smo za predsednika izvolili nekoga, ki nam je v zahvalo zaradi lastnih koristi ali pa nesposobnosti zapravil milijone in milijarde.

Odziv predsednika Pahorja

Ko smo za pojasnila v zvezi z zapisanim spraševali predsednika, smo od njega prejeli le eno samo skromno vrstico pojasnila, ki pravi: "Predlagamo, da se z omenjenimi vprašanji obrnete na Kabinet predsednika Vlade Republike Slovenije."

Poudarimo: Predsednika Pahorja smo spraševali o njegovi osebni odgovornosti glede zgornjih zapisov. Spraševali smo ga o njegovem vedenju in vlogi glede tega. Zato je prav, da javnosti sporočimo, da nas je predsednik Pahor o svojem lastnem vedenju in odgovornosti z eno vrstico elektronskega sporočila arogantno poslal to preveriti k Miru Cerarju, za katerega nam ni treba posebej poudarjati, da s tem nima nič. Zato se bralcem tokrat opravičujemo, ker vam ne moremo predstaviti tudi mnenja predsednika Pahorja, saj nas je ta v zvezi z zapisanim poslal k Miru Cerarju.

Pahorju je bilo jasno in nedvoumno sporočeno, da je uprava AUKN, ki jo je mimogrede ustanovil prav on in njegova SD, v sestavi Marko Golob, Dagmar Komar in Danilo Grašič, z opustitvijo izvedbe unovčitve prodajne opcije 25-odstotnega deleža SIJ, v obdobju, ko na tujem že prav ponižno fehtarimo za kredite, oškodovala proračun za vrtoglavih 47 milijonov evrov, iz super posla pa naredila mrtvo, nič vredno naložbo, ki koristi zgolj ruskemu Dilonu in KOKS-u.

"Janković se je kot župan normalno zavzemal za projekt na njemu lasten način. Ampak ni bil on tisti, ki bi lahko vplival na našo odločitev," je pred parlamentarno komisijo pojasnil Kovačič in nadaljeval, da sta ga v zvezi s tem večkrat klicarila tako Janković kot Pahor ter pristavil, da je Pahorjeva intervencija vseeno popolnoma drugačna kot Jankovićeva. Pahor je bil tedaj namreč premier, država pa največja lastnica NKBM.

Pošto Slovenije, Gen energijo in Eles je Pahor kot prvi odgovoren za politiko v državnem gospodarstvu prisilil v nakup delnic banke, ki je bila kasneje dokapitalizirana, kar dobesedno pomeni to, da so ta podjetja vrgla 47 milijonov evrov skozi okno.

izviren članek je objavljen na spletni strani Portal plus

Gospodar

Prednovoletni čas ima svoj čar. Spomini na poletje še niso zbledeli, temperature pa se že nekaj časa vrtijo okoli ničle. Ulice so polne vrveža, vonj po specialitetah balkanske in Slovenske kulinarike pa zopet kraljuje na obrežju najlepšega mesta na svetu. Bolj kislo se te dni na ulicah svojega mesta drži župan Janković. Kljub nepričakovanem darilu Višjega sodišča, ki ga je opralo vsakršne krivde v zadevi Tritonis, je Janković v silnih težavah. Družinska ekonomija je sesuta in v katastrofalnih rdečih številkah. Mestno blagajno je izmolzel in mesto zadolžil za dve generaciji, zato tam nima več kaj vzeti. Edina rešitev je bil stolček Janeza Kocjančiča, ki bi Jankovića katapultiral v nesramno bogat svet sponzorjev in donatorjev Olimpijskih komitejev po vsem svetu. Za zmago je šel Janković na nož in pod mizo hkrati. Rezultat pa vam je znan. S težavo je izrinil in prevaral nosilca olimpijske medalje Vehovarja, potem pa se je pot končala. Zoran Janković nadaljuje s serijo porazov, mit o super uspešnem ekonomistu in rešitelju Slovenije so strici, tete in njihovi mediji dodobra pohodili in razgalili vso bedo surovega obličja resnice. Zoran in Janez sta tako različna, pa v resnici tako zelo podobna pacienta!

Janez! Janez Janša je zmagovalec leta. Ni to eden od napisov na transparentu iz zbirke Odbora2014, ampak dejstvo. Čeprav ga je Slovensko sodstvo obsodilo na vseh stopnjah, to ni zadostovalo. Proti tej sodbi se bom boril z vsemi pravnimi, političnimi in ostalimi sredstvi. In svoje grožnje je Janez uresničil. Ker mu je bilo od samega začetka jasno, da bo s pravnimi sredstvi pogorel, je vse sile fokusiral v politična in ona druga sredstva. Pri Janezu so že politični prijemi izjemno sporni, da o onih drugih sploh ne govorim. V resnici si ne znam prestavljati, kakšen stampedo desne srenje je sprožil v svojo obrambo. Ni družbene pore v državi, kamor Janša ni pronical s svojo »krivično« sodbo in zaroto udbomafije. Sodba v zadevi Patria je v resnici razgalila Slovensko družbo. Kdo je kdo in kdo s kom ovce krmi.

Posebna zgodba je Ustavno sodišče. Janša in Matoz niti nista skrivala dejstva, da je neformalno para omrežje »rumenih kravat« močnejše od tistega, kar je bilo položeno v temelje in zibelko demokracije na Slovenskem. Najbrž bi bilo v prihodnosti smiselno razmisliti o atributu izločitve zaradi politične pripadnosti. Čeprav je že sama misel skregana z logiko, saj je vse ustavne sodnike imenovala politika. Ernest Petrič še najmanj skriva, da mu srce bije za Janeza Janšo. Že z obiskom  poroke Janše z Bačovnikovo je prekršil meje sodniške etike. Ker gre za ustavne sodnike, ki morali biti še posebej pozorni in dosledni v nastopih v javnem življenju. Pa ne gre samo za Petriča. Janša je ustvaril omrežje, ki ga neformalno vodi Lovro Šturm, vključuje pa celo vrhovnega sodnika kazenskega oddelka Marka Šorlija in vrhovno sodnico Barbaro Zobec. Da o vseh štirih ustavnih sodnikih sploh ne govorim. S tem Janši na koncu sodi njegovo omrežje, ne pa stroka. Gre za zmago podle in pritlehne politike, ki v svojem sprevrženem delovanju uničuje vse, kar jim stoji na poti.

Janez v svojih scenarijih udbovskih zarot proti njemu potrebuje sovražnike. Ker razen nasprotnikov in tistih, ki so se po službeni dolžnosti primorani ukvarjati z njim, sovražnikov nima, si jih enostavno izmisli. Ta družba je res dvolična. Mariborska tragedija ni nikogar izučila. Se je slučajno kdo vprašal, kako se počutijo vsi tisti ljudje, ki so zaradi opravljanja svoje službe vsak dan tarča Janševih jurišnikov? Od skrajno žaljivih zapisov na transparentih Odbora2014, do dnevnega napadanja in žaljenja na twiterju, Reporterju, Demokraciji in spletni strani SDS. Kje je dno te Janezove ovčereje?

Gospodar in hlapec. Ali bolj aktulano #tačko dal

Posebna zgodba našega časa je Borut Pahor. Propadli šef stranke in najbolj katastrofalen predsednik vlade do zdaj, je postal še predsednik države. Za to se lahko zahvali Janezu Janši. In verjemite mi, zahvaljuje se mu vsak dan. Kar se Janezu zahoče, to predsednik države Borut stori. Pa naj gre za rokovanje v parlamentu ali obisk domobranske veselice v Kočevski reki danes. Posebej trpko je bilo njegovo sporočilo ob odhodu Janše na prestajanje kazni. Pravnomočnega obsojenca je tolažil po telefonu, potem ko se je vrh cerkve večer prej na večerji zjokal nad rdečimi krivicami, ki so zadele Janeza. V istem času ga je za srečanje in moralno podporo zaprosil predsednik Vrhovnega sodišča. Malseša je zmotno pričakoval, da bo predsednik države s svojo avtoriteto in integriteto zaščitil institut pravosodja, ki je dnevno napadan s strani Janševih vernikov. Borut Pahor je še enkrat več pokazal, kdo je njegov gospodar! klapEND

Izviren tekst je bil objavljen na uradni spletni strani Mikstone blog  

Iskrico, ki je zdaj zamrla, je treba vzplameneti

Sem generacija iz stare Jugoslavije, ko še ni bilo interneta, manj je bilo informacij, po lokalih se nismo pogovarjali o politiki, ampak nagonsko o vsakdanjem življenju, družil nas je eros, lepe stvari. Po letu 1991 pa nas je prevzel tanatos. Na dan so začele prihajati stvari, da se je vse, kar je bilo skrito, manifestiralo skozi moč, denar in oblast. Boj za oblast je bil tako krut, da so medije preplavili ljudi, ki si tega boja želijo. Leta 1991 na vodilna mesta nismo dobili ljudi, ki bi jih določili kot narod. V osnovni šoli se ne javi učenec in reče: »Jaz sem Tone in bi rad bil predsednik razreda.« ampak otroci rečejo: »Jože nas bo zastopal, ker je dober človek.« Mi pa smo po osamosvojitvi dobili negativno selekcijo vodilnih, in to samo tiste, ki sta jih privlačila slava in oblast.

Osamosvojitev Slovenije je bilo najbolj častno, ponosno in ugledno dejanje v naši zgodovini. A takoj po njem je intelektualcem postalo jasno, da so se ugled, ponos in čast spremenili v pohlep, denar in oblast. Pojavile so se težave lastninjenja, denacionalizacije, vsak je dobil možnost, da postane menedžer. Ljudje so hrepeneli po kapitalizmu, pri tem pa se niso zavedali, da se mora dober kapitalist truditi, da bo zadovoljil delavce. Pri nas so se vodilni ljudje, predvsem politiki in menedžerji, odslojili od naroda, državo so vzeli kot plen. Najbolj tragično pa je, da ljudje teh vodilnih niso prepoznali kot plenilcev, ampak so občudovali njihovo moč. Tako imamo zdaj volivce, ki vodilne občudujejo. Kje se to dokazuje? Skozi medije. Berejo in manifestirajo se samo slabe novice.

Ljudje srednje in starejše generacije so preveč otopeli in se ne morejo upreti nekomu, ki jih izkorišča, ker občudujejo njegovo oblast, denar in moč. Obstajajo pa tudi ljudje, ki so indiferentni, ki živijo tukaj, ker so se tukaj rodili, ne želijo pa se ukvarjati s stanjem v državi. Akademska sfera je povsem zatajila. Niso se dovolj oglašali, niso bili dovolj agresivni, da bi njihov glas prišel do ljudi.

Mlada generacija pa o stanju niti ne razmišlja, stvari se jim tako gabijo, da se od njih distancirajo. To je narobe. Mladi morajo biti angažirani, do starejše generacije ne smejo imeti niti odpora niti lažnega spoštovanja, ampak se morajo zavedati, da so sami tisti, ki lahko krojijo svojo usodo. A namesto teh razmislekov, se morajo zdaj pri nas ukvarjati zgolj z lastnim preživetjem, z nizkimi plačili na avtorsko pogodbo, ki pokrijejo le to, da imajo kaj jesti in kje spati. Zaskrbljujoče je, da v splošni javnosti počasi postaja sprejemljivo, da je dovolj imeti le to.

Iz komunizma smo odšli, ker nas je v prejšnjem režimu težilo. Odšli smo s častjo, ugledno, dostojanstveno, ponosno in z veliko mero poštenja. Zdaj pa so se stvari obrnile za 180 stopinj. Govorimo o poštenju, dogaja pa se pohlep. To je razlika dveh potencialov in v elektrotehniki ta razlika dveh potencialov ustvarja napetost. V Sloveniji prav tako vlada napetost. Ta pa lahko povzroči kratek stik.

Ali so ti parametri: slava, moč, oblast, denar in vpliv v sožitju z dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem?

Če niso, če so izključujoči, potem bomo začeli govoriti o normalnosti in legalnosti tega, kar se danes dogaja v gospodarstvu in politiki. Mlada generacija, ki bo ugotovila, da mora za uspeh biti najslabša ter odrekati altruizem, empatijo, bo to vnesla tudi v regulativo in se s tem zaščitila. Legalizirali bodo, da je nekaj povsem normalnega jemati drugemu, da imaš sam več.

Če pa še vedno v ljudeh obstajajo dostojanstvo, čast, ugled, ponos in poštenje, potem pa je na tem treba graditi. To iskrico, ki je zdaj zamrla, je treba vzplameneti. Vzplamenimo pa jo lahko tako, da o tem pišemo, da damo prostor ljudem in njihovim mnenjem. Da na naslovnicah ne bodo le tisti, ki poosebljajo slabo stran življenja.

Sašo Hribar

Originalen tekst je bil objavljen na portal MMC

Janša te ne bo poznal

Specialna brigada Moris

Kot otrok nisem užival predpisanih in nenapisanih otroških pravic. Peto leto pišem tale blog, pa okoli otroštva nisem kaj dosti razpredal. Vseeno pa dovolj, da pozornemu bralcu ni ušlo bistvo. Fotra sovražim, mame pa nimam več. Moji starši so naporna zgodba. Zadnje čase večkrat premišljujem o dogodku, ki bi lahko v veliki meri vplival na moje življenje. Sprašujem se, če sem takrat iz trme in ponosa kljuboval staršem? Ne vem več.  Dobro pa se spomnim tistega srečanja, razburjena in zamere, ki je sledila. Bilo je v začetku poletja 1994. Počel nisem nič pametnega v tistem po Depalovaškem obdobju. Odstavljeni obrambni minister Janša in odstavljeni poveljnik specialne brigade Moris sta ocenila, da sem ogrožena vrsta. Zaradi vsega, kar se je pretekla leta dogajalo na relaciji Ljubljana-Kočevska reka-Balkan (trgovina z orožjem in podvigi, ki so opisani v KZ), sem bil primerna tarča za organe pregona in druge igralce na tem temačnem parketu. Zato sta sklenila, da potrebujem svojega varnostnika. To je postal Matej Praznik, kolega specialec iz Morisa.

Tisto poletje me je uspešno zapeljala bataljonka Špela Predan in nad svojo posteljo narisala novo črtico. Po SMB stolpec. Imela je še modrega, nad obema pa je bila pripeta fotografija Janeza Janše. To še ni bilo vse. Tisto poletje je moj najboljši prijatelj postal novinar Dela, Vinko Vasle. Prijateljstvo z njim in fuk s Predanovo sem začinil z zloglasno potjo v Iran. Dve desetletji kasneje, sem pot in odnose opisal na blogu in končal na sodišču. In ne samo to. Celo 6 mesecev zapora sem dobil za zapise. Nič nisem ukradel, oropal, preprodal, nobene obljube za nič nisem dobil, le kurčevo resnico in svojo zgodbo sem zapisal. Ne v medijih, v svojem spletnem dnevniku. Višje sodišče je to sranje celo potrdilo, tako da bo še veselo.

Tisto poletje mi ne da miru. Ne zaradi Vasleta in Predanove. Takrat se je zgodilo nekaj čudnega. Poklicala me je mama. Ni čudno to, da me je poklicala ona. Čudno je bilo, kar je povedala; »oče bi rad govoril s teboj«! In nadaljevanje; »ne doma, pri stricu Janezu v Domžalah te čaka«! Kako prosim, fotr, stric, Domžale? Nenavadno, pravzaprav neverjetno. Tako neverjetno, da sem se odpeljal v Domžale k stricu. Moj stric je Janez Kunstelj, mlajši bratranec Klemen pa je nekoč nabijal nogomet za NK Domžale. Prišel sem na Ljubljansko ulico v Domžale, vendar ne sam. Pripeljal me je osebni varnostnik Matej Praznik, sicer Mariborčan.

Za mizo je sedel stric in teta Darinka, zraven pa moja starša. Predstavil sem Mateja in povedal, da se ne bo premaknil nikamor. Ker je pač moj body guard, sem škodoželjno pogledal fotra. Od omenjenega omizja ni živa le mama, zato ostali lahko potrdijo izrečene besede!

Za kaj je šlo? Fotr ni ovinkaril in je usekal iz prve; Tvoj šef in idol Janez Janša je navaden kriminalec. Kar se greste je kriminal in nič drugega. Na koncu boš najebal ti, on (pokaže na Praznika) in tvoja družina. Janša te takrat ne bo poznal, zapomni si to. Orožje prodajate, nedolžne ljudi nadlegujete…, naprej nisem poslušal. Skočil sem pokonci, fotra in strica poslal v tri p.m. in se napotil proti vratom. Mama me je ustavila in začela razlagati, da so tako očetu povedali vsi ostali. Vsi ostali? ( nekaj rodbine je zaposleno v strukturah MNZ). Jebite se vi in vsi ostali. Greva Matej! In sva šla!

JJ: To ni moje, to je od Kučana

Tri leta po tem dogodku so me zaprli. Ne bom ponavljal zakaj, le besede odvetnika Hribernika bom spet omenil; to je naperjeno proti Janši, njega ne omenjaj, nanj se ne sklicuj! Razumem! Sodba; 12 mesecev zapora! In sem šel sedet.

Še vedno pa me gloda vprašanje! Kaj bi bilo drugače v mojem življenju, če bi daljnega leta 1994 hotel verjeti, da je Janez Janša navaden kriminalec, ki me bo na koncu porinil v prepad. Ne vem in nikoli ne bom vedel. klapEND

originalen tekst je objavljen na spletni strani www.mikstone.si

Stroka odgovarja ritolizniku kriminalca št.1

prof. dr. Erik Brecelj Veseli me, da ste se name obrnili z imenom in priimkom. Ljudi, ki delujejo v javnosti anonimno ali preko drugih, seveda ne spoštujem. Pri ljudeh cenim tudi iskrenost. Zato vam moram takoj povedati, da vam nisem poslal prijaznega vabila, kot mi pišete. Pošiljati prijazno vabilo ljudem, ki ščitijo in podpirajo tiste, ki so v preteklosti npr. soustvarjali afere in nezakonitosti na Onkološkem inštitutu, pač ni možno. Dalj časa hote in nehote spremljam vaše aktivnosti v zvezi z, po vašem mnenju, krivično sodbo Janezu Janši, občasno tudi Krkoviču, nezaslišano pa Črnkoviču ali celo mogoče obsojenim v Avstriji v zadevi Patria. Sodbe ne bom komentiral. Že dobesedno čaščenje kulta človeka, ki ga poveličujete kot najzaslužnejšega za osamosvojitev Slovenije, največjega borca proti komunizmu, udbomafiji, komunističnim sodnikom, poštenjaka brez primere, da ne rečem že skoraj svetnika, pa zahteva nekaj pojasnil. In to ne z moje strani, ampak z vaše. V Odboru 2014 imate posameznika/e, za katere sem 100%, da imajo odgovore in pojasnila na moja vprašanja. 1. Najprej me zanima, zakaj je vlada Janeza Janše podpisala prevzem novogradnje Onkološkega inštituta od SCT-ja, če je bila seznanjena s tem, da so v gradnji hude napake. To sedaj preiskuje policija. Žal prepozno. 2. Zakaj zaradi goljufive gradnje OI vlada Janeza Janše ni ovadila Ivana Zidarja ? 3. Zakaj vlada Janeza Janše ni prijavila gradnje OI KPK, tako kot je kasneje storil minister Gantar? Žal tudi prepozno. 4. Zakaj je svet zavoda OI, v katerem so imeli večino predstavniki vlade Janeza Janše, sprejel sklep, da je selitev bolnikov v nove prostore OI varna, čeprav so bili seznanjeni, da obstaja velika nevarnost okužbe z Legionelo. Zato je bilo kasneje potrebno izvajati ukrepe proti Legioneli, ki so stali OI več kot milijon EUR in katerih posledica je bilo uničenje vodovodnih cevi. Posledično je potrebno sedaj zamenjati celotno vodovodno omrežje, kar bo davkoplačevalce stalo 6 do 7 mil. EUR. Takrat sem zahteval, da to popravi SCT in bil zato kaznovan s strani podpornikov vlade Janeza Janše in kasneje levice, kot vi rečete komunistične udbomafije. Kaj bi lahko naredili s sedmimi mil EUR, če bi takrat stopili na prste Ivanu Zidarju ?! Vi se menda trudite za izboljšanje položaja družin v Sloveniji. Kaj vse bi lahko naredili z desetinami milijonov EUR, ki so bili in še bodo po nepotrebnem zapravljeni na OI ?! Tudi s pomočjo ljudi, ki jih ščitite. Škoda. Pomagali bi nešteto družinam. Pomagali bi otrokom. Mogoče bi katerega celo rešili. Bilo bi neprecenljivo in nepozabno. Lahko mi verjamete, da se je t.i. udbomafiji srce smejalo, ko je vlada Janeza Janše delala usluge SCT-ju in Ivanu Zidarju. Vlada Janeza Janše je samo legalizirala tisto, kar je zastavila gradbena mafija, ki je prav gotovo izhajala iz udbomafije. Zagotavljam vam, da si udbomafija ne bi upala zadeve z "zaključkom gradnje OI" pred volitvami izpeljati tako hitro in brez kančka sramu v javnosti, kot je to storila vlada Janeza Janše. Zato ne razumem vašega besa proti komunistični udbomafiji, ki je sedaj kriva za vse vaše težave. Imeli ste vpliv na policijo, tožilstvo, SOVO in vse možnosti, da pozaprete glave komunistične udbomafije. Pa jih niste. Človek, ki naj bi po mnenju številnih vaših podpornikov bil vrh tega, Janez Zemljarič, ni nek "Sicilijanec", ki bi se skrival na kakšni visokogorski slovenski kmetiji v bunkerju pod hlevom. Je človek, ki bi ga zlahka prijeli, če je res počel to, kar javno naznanjajo vaši ljudje. Še telefonske številke mobitela skozi leta ni spreminjal. Pa ga niste. Zakaj ne ? Prepričan sem, da nekateri vaši bližnji sodelavci vedo zakaj. Zato je to moje peto vprašanje Odboru 2014. Janševo domobransko prase Bi Hilda Tovšak lahko postala to kar je, če ne bi bilo sodelovanja požrešne t.i. desnice (ki to nikoli ni bila) s postkomunistično udbomafijo. Hilda Tovšak je dobesedno produkt tega sodelovanja. Po mojem mnenju vrh desnice nikoli ni iskreno želel udariti po komunistični udbomafiji, ampak je želel prevzeti njeno vlogo. Ker mu to ni uspelo, je raje z njo sodeloval, kot npr. na Onkološkem inštitutu. Zato se mi obrača, ko mi te ljudi prikazujete kot poštenjake brez primere, ki so žrtev komunističnega krivosodja. Kar pa je najbolj tragično, ljudje ki jih branite, niso skupaj s poblaznelimi plenilci iz levice samo spravili te države na kolena, ampak naredili to, kar si je komunistična udbomafija od leta 1941 želela. Ponovno so uničili desnico v Sloveniji. Že drugič po letu 1945. Zato ker so ljudje, ki imajo polna usta udbomafije, sami prevzeli njene navade in v svojih dejanjih praktično postali udbomafija. Pošiljam vam še dopis enega od vaših očitnih podpornikov. Ni najbolj bedno to, kar piše. Ampak to, da se ni sposoben predstaviti s svojim imenom in priimkom, temveč uporablja ime tujega glasbenika. Revež. On mi ne more pljuniti v obraz, ker ne ve, kaj je to obraz, ker ga sam očitno nima. Samo za primerjavo vam lahko povem, da sem s strani ljudi post-komunistične udbomafije prejemal tudi grožnje zaradi mojih zahtev do SCT-ja. Cenim pa, da so imeli toliko jajc, da so prišli do mene ljudje z obrazi in imeni, in to kljub temu, da so mi grozili. Veliko let bo preteklo, preden bodo sanirane napake v gradnji OI. Samo za popravilo vodovoda bo potrebnih vsaj dve do tri leta, nato za klimo, pa fasado. Za vse te napake se je vedelo že v času primopredaje, ki jo je izvedla vlada Janeza Janše od SCT-ja. Zato nima smisla, da Onkološki inštitut obiščete samo enkrat zaradi pojasnila bolnikom, zakaj morajo to trpeti. Lahko boste prihajali mesece in leta. Nimam niti časa, niti potrebe, da bi sodeloval pri vaših obiskih. Se boste pa zlahka dogovorili za srečanje na OI, ker so na položajih še vedno ljudje, ki so delali usluge SCT-ju in so zato nagrajeni, tako s strani desnice (ki to nikoli ni bila), kot - po vaše - komunistične udbomafijske levice. Po drugi strani prav tako ne boste imeli težav, ker so ljudje, ki so nasprotovali udbomafijksim poslom SCT-ja, na tak ali drugačen način umaknjeni s položajev. S pomočjo t.i. desnice in levice. Kje vi vidite tu kaj poštenega? Lep pozdrav! Erik Brecelj, kirurg.