Mikstone

Pijan sem bil kot občan, kot župan pa sem popolnoma trezen. Da bi odstopil? Se hecate? To je vendar skregano z vsako logiko. Ker se kljub dejanju in dogodkom po njem v normalnih državah odstopi preden vzide sonce, se kranjski župan oklepa položaja kot pijanec plota. Kaj ima na vesti in kaj ne sme izvedeti naslednik, je najbrž težava. Prišli smo tako daleč, da se večina dogajanju cinično hihita, le še redki se zgražajo, kaj županu Trilarju dogaja. Pravi, da bo 400 družbeno koristnih del opravil? Halo? Od kdaj pa župani izdajajo sodbe in to sami sebi? Družbeno koristno delo ti nabije sodišče, čeprav bodo danes spet uzakonili uklonilni zapor, ki se mu bo zdaj reklo namenski. Do 90 dni. Že vidim kuverte in pozive, ko bo zakon v veljavi in se bom moral prijaviti na novem naslovu. 20. April bi bil idealen dan za začetek oddajanja Janševe domobranske televizije, najbrž je bilo tako tudi mišljeno in načrtovano v Noriškem kraljestvu, pa lastniki zahtevajo čimprejšnji začetek. Delnice po

Včasih mi je vsega tako dovolj, da ni za povedat. Dan za dnem je isti v tej mračni, megleni prestolnici. Folk, ki hodi mimo mene v glavnem gleda grdo in v tla, če slučajno ni zaposlen s svojim najpametnejšim telefonom v mestu. Jaz ne vem, zakaj smo si ljudje sami tako jebeno  zapletli življenja. Povsod neke položnice in računi, obveznosti od zore do mraka, skratka iz življenja smo naredili depresivno štiripasovnico. Narod je zasvojen s politiko. Kar se je izkazalo za slabo, zelo slabo. V bolj normalnih državah kot je Slovenija,  državljani ne ved o kdo je premier in kdo zunanji minister. Ker to ni pomembno, ker stvari štimajo. Pri nas pa, saj veste, brez veze sploh kaj komentirat. Me pa zanima, če so Brenčička, Cerar in Mramor ostali brez konkretne gotovine,  da so se pustili za drobiž dajati v zobe celemu narodu. Pri nas je cela falanga politikov, ki ne znajo nič delati v življenju. Gre za razne Jakiče, Kacine,  Alenke, Janije, Karle in očitno Mirkote.  Ampak za vse njih, plu

Še dobro, da sem bil leta 1991 tam proti koncu junija doma v Sloveniji. Kako sem prišel in zakaj sem že nekajkrat opisal, zato bom to izpustil. Gre za nekaj drugega. Če me ne bi bilo tu, bi lahko verjel vsaki pravljici, ki dobi domovinsko pravico na Trstenjakovi 8. Bilo je nekaj pokrajinskih poveljnikov, ki so recimo desetdnevno vojno s čim nam žrtvami pripeljali h koncu. Takratni stotnik, danes brigadir Krkovič je bil tistega usodnega jutra tako pijan, da niti svoje sablje ni bil sposoben najti. Seveda, ostala je za šankom bližnje diskoteke Babilon in Njavrova prva naloga prvega dne vojne je bilo iskanje sablje stotnika Krkoviča. Samo poštenosti takrat tam zaposlenih se lahko zahvali, da Krkovič ni ostal brez svoje sabljice, s katero zdaj žuga muslimanom in ostalim, ki jih domobranci ne želijo v deželi. Bilo je proti popoldnevu, Krkovič je nekajkrat bruhal, preden je bil sposoben normalne komunikacije. Enkrat tega prvega dne so me razporedili v enoto h Krkoviču, ki se je takr