Črne duše pojejo

Iz Prison bloga na Mikstone blogu

Prosim ne, je na zgornjem ležišču presunljivo zacvilil domobranski prašiček Boštjan Marko Turk. Obilen kakor je, se je stiskal ob zid in v naročju držal blazino, da bi se z njo ubranil pred novimi udarci. Dejan je izgubil potrpljenje.

»Šta ne, đubre domobransko, siđi dole«, je zavpil nanj iz z vso močjo brcnil v pograd. Turk je razumel. Urno je skočil na tla, kot ne bi imel sto in nekaj kilogramov. Dejan ga je prezirljivo gledal in pripomnil; »Šta si se usrao, ne vodim te u onaj Barbarin rov majmune«!

Soba se je krohotala, Turk pa je postajal vse bolj zaripel v obraz. Potolčen in osramočen je stal sredi sobe in razmišljal, kako se zgodovina ponavlja. Že njegovega deda so partizani strpali v keho, kjer je lahko opazoval lepote Miklošičeve ulice in si ga drkal na sosedovo Angelco Vode. Potem je prišla rešitev, se pravi Udba. Samo tisti, ki je namočil vsaj deset znancev in tri sorodnike, je živ prišel iz takratnih zaporov na Miklošičevi. Samo zdaj nismo leta 1945, da bi Udba reševala novega Turka. Pa še domobranca in klerofašista povrhu? Malo morgen.

Turkov Boštjan se je vrnil v realnost. Namesto Miklošičeve ima pred nosom sirotišnico za pijance in Povšetovo ulico. Namesto Angele Vode pa si ga bo lahko drkal na Gordano Korže, če mu Janez ne bo poslal slik prelestne breje Urše. Svinje domobranske, le kdo to piše?

Obsojenci so se vračali iz kopalnice, Dejan in nesrečni Turk pa sta še vedno stala sredi sobe. Paznik Cviček je opazil, da se nekaj dogaja, vendar je kot ponavadi raje pogledal stran. V zaporu je tako, da se pazniki raje obrnejo stran, če ravno ne teče kri ali jim na glavo pade paket z drogo. Bolj sebi kot obsojencem je zabrundal, da bo večerja čez eno uro in zaklenil vrata. Dejanu je bilo zaenkrat dovolj maltretiranja tega izmečka, zato mu je nakazal, naj se pobere nazaj na pograd. Turk se je brez besed skobacal na zgornje ležišče. Mučno tišino v sobi je razparalo grozljivo škripanje razmajanega ležišča. Nikomur v sobi ni bilo po godu, da se je Dejan spravil na tega zblojenega profesorčka, vendar se vmešaval ni nihče. Ker bi v naslednjem trenutku lahko žrtev postal on.

Tista ura do večerje se je vlekla kot dan. Nikomur ni bilo prav, da je v sobo prišel Turk, še manj pa so bili veseli zloglasnega Dejana Milića. Še dan nazaj je bila to mirna soba s štirimi obsojenci. Zdaj pa tole, najprej Turka pripeljejo iz ludare, popoldan pa je iz dvojčka privlekel svojo rit še Dejan. Vsak pri sebi je razmišljal, da bi se pritožil pri dežurnemu pazniku, samo potem bi vsak reskiral še večjo pizdarijo z Milićem. Če ga še enkrat premestijo na žejo oz zahtevo cimrov, se jim bo maščeval brez dvoma. Buco je pogledoval proti Šukriji in zmajeval z glavo. Ko se je Dejan umaknil v wc, pa je zmajevanje dopolnil s poltiho pripombo; »Sad smo ga najebali«!

Večerja. Paznik je odklenil vrata in ponovil, večerja. Potem je počakal, da se soba izprazni, da jo zaklene nazaj. Turk je hotel mimo Dejana, ki se je postavil na sredino sobe, pa ga je ta ustavil in dejal pazniku; »Paznik, Boštjan ne gre na večeru, bo fant shujšal«!

Dejan je stopil iz sobe in grozeče pogledal prestrašenega imbecilnega Turka. Pazniku se je jebalo, kdo gre in kdo ne, zato je Turka zaklenil v sobo. Dejan se je odpravil v jedilnico. Na liniji je zagledal cigana Rokija iz zgornjega nadstropja. Pomahal mu je, naj ga počaka pri pladnjih. Tam se je zarotniško sklonil k njemu in ga povprašal, kako se v zgornjem nadstropju drži domobranski pamž Mahnič? Izvedel ni nič, kar bi  mu dalo idejo za zlobni načrt. Potem je Rokiju naročil, naj Mahniča zgoraj zapletejo v pizdarijo, ki bo imela za posledico selitev na zaprti oddelek. Roki je kimal in pripomnil; »To če te koštat 500 soma«! Dejanu je bilo prav. Rokiju je dal roko v potrditev posla in zapustil jedilnico. Turka ni želel pustiti samega predolgo. Prezgodaj je še za samomor. Pa tudi ostalih prebivalcev sobe ne sme puščati samih. Da ne skujejo kakšno zaroto. Dejan je vse to že doživel, iz svojih napak pa se je nekaj naučil.

V sobi je zaigral na druge strune. Pristavil je vodo in skuhal kavo za vse. Turk si ni upal zlesti dol, zato mu je moral Dejan posebej ukazati, da pride za mizo. Potem mu je nekaj časa dal mir in blebetal bedarije z ostalimi v sobi. Ko je opazil, da je Turk popil kavo, se mu je zopet posvetil. Da gre zares, mu je nakazal s klofuto. Soba je spet utihnila. Dejan pa je zarezgetal; »Zaslišanje«!

Stol je postavil nasproti Turka, ga obrnil in sedel nanj. Potem je začel! Ime očeta?

Turk je prebledel in polslišno zajecljal ime.

Lažeš svinja. Lažeš. Reci istinu! Otac je jedan majmun iz Nedeljskega dnevnika! Ajde reci majmune.

Otac mi je Nedeljski dnevnik.

Budala, je poskočil Dejan. Ne Nedeljski dnevnik, nego netko iz tog jebenog dnevnika. Nemoj, da se praviš budalo, je ponorel!

Se nadaljuje

#113 #grožnje #budale

IZVIREN TEKST JE OBJAVLJEN NA www.mikstone.si

Občutek sramu

Kam gre ta svet? Zajeban in pokvarjen do konca. Da ni pravice v izobilju, smo se v glavnem navadili in celo sprejeli. Tako pač je, ni pravice za malega človeka, tako je od vekomaj zato bomo že potrpeli in podobni izgovori so krivi, da nikoli ne bo drugače. Se mi zdi, da ni več primernih reakcij na dogajanje v javnem prostoru in politiki. Smejanje, zgražanje in pljuvanje, ukrepa pa nihče. Še najmanj pregovorna ulica. Največ se jih je na cesti zbralo proti Janši in njegovi vladi pred nekaj leti. Celo pravi fajt s solzivci smo imeli v prestolnici in Mariboru. Si predstavljate, da bi bil Janša še vedno sposoben aktivirati silne množice, kot je bilo to za časa afere JBTZ in delno afere Depala vas, kjer je proti razrešitvi Janše zborovalo 50.000 nastrojenih demonstrantov! Če bi takšno množico aktiviral zaradi po njegovem krivične sodbe in zapora, bi imeli pravi državni udar. Tako pa so do leta 2014 Janšo slovenci dodobra spoznali. 150 upokojencev in nekaj plačanih provokatorjev, to je danes domet Janeza Janše. Čeprav se mu po njegovih besedah (spet) dogajajo hujše krivice kot leta 1988! Janšev odbor za rušenje Branka Masleše sestavljajo užaljenci in razočaranci nad prejšnjim režimom. To so paranoični ljudje v letih, ki v vsakem grmu vidijo zloglasno Udbo in tablo za Murgle. Da ostajajo paranoični in zvesti, skrbi veliki vodja z bivšim komunistom, miličnikom in udbašem Vinkom Gorenakom, kokainsko odvisnico Evo Irgl in serijskim goljufom in lažnivcem Romanom Leljakom. Tistih 100 in nekaj ostarelih in zapitih klerofašistov, podpira vojaška organizacija Boža Predaliča, VSO. Na shodih se pojavlja največ šest uniformiranih pijancev, ki predstavljajo bivšo specialno brigado Moris in tiste čase, ko je Lojzu Prdonji prvič zadišalo po slovenski vojski. Takrat, ko mu je prvič zadišalo, so fantje nosili rdeče zvezde na kapah. No, za zgodovino so Janševi to ponaredili. Kot večino stvari, kajne Janez! Zgoraj nisem pozabil na Primca, Štuheca, Krkoviča in Črnčeca. To so plačani provokatorji stranke SDS.

Zadnje čase se dogaja nekaj nezaslišanega v tej državi. Večina sodnih postopkov, inšpekcijskih in od brezzobega Štefančevega KPK, se razveljavi. Tajkune in politike izpuščajo iz zaporov, tu mislim tiste, ki jih sploh uspejo spraviti za rešetke. Medtem, ko so se kvazi komisije medicinske fakultete ukvarjale z Bavčarjem, je ta po gozdovih pobijal živali, Zorčeva pa je v Štorklji plačevala kosila naklonjenim članom komisije. Potem, ko je Zorčeva preko vrste in brez plačila uredila operacijo za ožjega družinskega člana VS, je sledil čudež. VS je zadržalo izvajanje kazni za našega jagra Bavčarja, za nepristranski videz pa so izpustili še enega od bratov Sušinski. Viri iz Doba pravijo, da je Boško Šrot povsem skuliran in prepričan, da gre v drugem paketu na svobodo tudi on. Da bi javnost preveč pobesnela, če bi ga v paketu z Bavčarjevim zadržanjem kazni izpustili. Bomo videli? Je pa res zaskrbljujoče, da vse silne sodbe padajo zaradi kršenja ustavnih in človekovih pravic? Nikjer, da nekdo ni ukradel ali se pustil podmazati. Vse so narobe povprašali, kje in kdaj so kradli. Na koncu se zagovarjajo tožilci, preiskovalci, policisti, ne pa lopovi.

Mediji so posebna zgodba okoli tega. Tem velepomembnim in nepogrešljivim lopovom odmerjajo elitne termine in strani, da potem pljuvajo po »preganjalcih« in svirajo kurcu, kako bodo spoštovali samo pravnomočno sodbo sodišč. Janša grozi in žali, Janković jih je vabil non stop, Tomaž Lovše, ki bi moral sedeti zazidan na Dobu, si je svobodo kar kupil, oz. mu jo je tista sumljiva finančna banda iz Londona. In potem tip daje intervjuje. Bine je celo napisal knjigo, Krkovič organizira festivale domobranskega kruljenja, da ostalih ne naštevam. Pa vsem je mesto za rešetkami. Da pa bo pravici zadoščeno, se trudijo mene strpati na Povšetovo. Nič nisem ukradel, niti preprodal. O umazanem pedru sem napisal, da je umazan peder, če poenostavim. Za pol leta aresta je to. Za verbalni delikt, za napisane besede na blogu?

Evropa in z njo ves finančni svet je v pričakovanju. Gre seveda za Grčijo in Grexit, ki je skoraj dejstvo, če bo grški premier Cipras vztrajal na OXI. Bivši finančni minister Varufakis bi v tem primeru ohranil obe zgornji okončini. Čeprav bo na koncu verjetno tako, da bi si morala Cipras in Varufakis odsekati glave in se natakniti na kol. Do te mere zna Cipras izdati obljube, ki so ga pripeljale na oblast. Zanimivo je spremljati obnašanje naše politike okoli Grčije. Zunanji minister Karl Erjavec nima kaj dosti pojma in vpliva, drugače pa je s premierjem Cmerarjem. Pravi, da smo solidarni z grškim narodom! Mi? Po drugi strani pa pametuje in modruje o nujno potrebni servilnosti do Merklove, se pravi do težav nemških bank, ki so zmetale miljarde evrov v Grčijo. Miro je en tak mali hlapec. Tisti tipični slovencelj, ki sta mu življenje s perjem postlala nepotizem in korupcija partijskih tovarišev. Klecne Mirko, ko ga klofne pijani Juncker, Mirčija hlapca, ki je priletel iz Fraporta v Bruselj. Klecne, ko v dvorano stopi Merklova. Suha usta dobi, išče kozarec vode in popravlja očala. Slovenija, sram me je. klapEND 

Izviren tekst na MIKSTONE Blog 

Novi stari časi

Ustavno nedolžni Lopov Janez Janša

Minuli dnevi so bili prijetno vroči. Če je to vreme, sicer pa eksplozivno vroči kamor pogledaš. Kot, da bi ta prava vročina vplivala na vse ostalo. Grčija naprimer? Vem, eni razumete Grčijo kot upor proti požrešni EU s hinavsko Nemčijo na čelu, drugi jo vidite kot pobalinsko državo, ki se norčuje iz vseh nas, tretji pa nimate mnenja, ker vas po domače povedano boli kurac za vse, kar ni vaš žep in hladilnik. Me pa zanima, zakaj že smo dali denar grkom? Nisem pozabil kaj je takrat otresal Borut Pahor; »S tem posojilom bomo še zaslužili«! Dobro, izjave predsednika Pahorja itak sodijo v rang fuzbalerja Cimirotiča (prav sem zapisal, Cimerotič je izum NZS) in tistega štajerskega slavčka Damjana Murka. Ampak pri nas je tako, da politiki lahko nabijajo in lažejo po mili volji.

Slovenijo je pretresla vest o smrti legende slovenske narodno zabavne glasbe Slavka Avsenika. Vse lepo in prav z žalovanjem in izrazi silnega spoštovanja. Po maršalu Titu je Slavko Avsenik drugi, ki si je v teh krajih »zaslužil« televizijski prenos pogreba!? Na mestu legendarnega Tomaža Terčka je bila tokrat ikona slovenske pomladi  Rosvita Pesek (v resnici je Rozi že hudo jesenska in popravljana). Pravijo, da ni mogla iz svoje domobranske kože (nisem gledal, se opravičujem), da je na vsak način hotela vsaj z enim stavkom popihati na črno dušo ustavno nedolžnega Janeza. Niti ene pesmi ni Slavc namenil Jugi, je baje rekla Rozi! Goveja muzika je meni tako tuja in oprostite izrazu ODVRATNA, da nimam kaj pisat in komentirat. Pogreb z vojaškimi častmi pa je samo dokaz, da smo SV razvrednotili v skavtsko društvo Boruta Pahorja. Z vsem dolžnim spoštovanjem do velikana govejih melodij, vojaški pogreb je dokaz, da ne vemo kaj početi z državo. Vem, Pahor bi včeraj še parado in podmornico na kolesih, če bi šlo. Da je prej potipal, kaj si o zadevi misli Janša, ni nobenega dvoma. Pahorjevo edino življenjsko vodilo v politiki je, ne užali Janeza Janše. Če od jutra do večera ni niti pomotoma stopil na kakšen domobranski repek, je bil dan uspešen.

Včeraj je bilo vroče tudi za Bežigradom. V tisto propadajočo rumeno bajto bivše bežigrajske občine, je veliki vodja Janez sklical svoje ovčice. Zgodilo se je tisto dolgo napovedovano. Janez Janša je požegnal start nove medijske hiše SDS, ki se zaenkrat kliče NOVA24. Zaenkrat ne vem dosti več kot povprečen odjemalec strupenih in lažnivih informacij, ki jih producirajo Murgle s Hanzi tv , POP tv in opankarskim tiskom. Ampak zdaj je tega konec, pravi Janez. Ljubezen pa za vernike ni zastonj. Janez jim je krepko navil cene. Če kdo, potem on ve koliko kdo tehta, saj jim je v večini on omogočil bogatenje na račun davkoplačevalskega denarja. Televizija, radio in spletni portal, pravi Janez. Vodušek bo najverjetneje izvisel, ne pa njegova dovoljenja in tv kanal. Za radio se ogreva upokojenec Vinko, saj sam pravi, da je pod Janezom uspešno sfukal nacionalni radio, da se ni opomogel do danes. Edino okoli spletnega portala ni dileme, vatikanska kurbica Uroš Urbanija. Za časa druge Janezove vlade, je imel Urbanija nalogo, da portal SIOL spremeni v podružnico Ognjišča in SDS. Kako se je končalo, je znano. Nogiranje domobrančkov je sledilo takoj, ko je barčico prevzela brhka wannabe komisarka Alenčica. Ampak vse to je zgodovina. Nocoj so dovoljene sanje, je včeraj pametnjačil Janez. Jutri pa denar prinesite, je še navrgel in s pogledom prevrtal neodločnega Kregarja, lastnika VPK.

Pravijo, da bo popoldan konec vročine. Da se bo utrgalo nebo in zemlja? Bomo videli. Upam, da kakšno vremensko sranje ne bo spet udarilo po tistih, ki že tako nič nimajo. Ponavadi je tako. Hud udarec je spet dobila Policija. V nedeljo umorjeni policist Igor Mauser je bil moj znanec. Res izjemen človek, športnik in policist. Tisti, ki je prinesel sonce. Od tu naprej so vse besede odveč. Sploh pa moje. klapEND

izviren tekst je objavljen na spletni strani Mikstone blog

   

Euro Star

Tole je prvi post Pisca Resnice iz zapora v Romuniji!

Po daljšem premoru neprostovoljne narave najprej POZDRAV. Če berete je to dokaz, da ste tudi živi in da je računalničar opravil svoj del posla.

Tudi jaz sem še vedno v predmestju Rimske ceste. Živ, zdrav, če zanemarim vodo v levem komolcu, in z delujočimi možgančki, ki so naredili nekaj napak.

Čigavi niso?: No :)) Posledično trenutna lokacija nekoliko nepričakovana. Celica 35 B, Sekcija 8, zaprt režim zapora maksimalne varnosti Gherla, Transilvanija, Romunija.

Dvaindvajseterica, s katero si delim dobro in manj dobro na približno dvainštirideset kvadratnih metrov, vedno poskrbi za občutek, ki je popolna zrcalna slika osamljenosti. Vse po standardih, ki so odtenek ali dva nižji od trenutno veljavnih za farme prašičev na območju Evropske unije. Za lažjo predstavo, štiri ležišča so ob trenutni zasedenosti še vedno prosta. Na zgoraj omenjeni površini 42 m2 premoremo tudi sanitarije v izmeri približno 6 m2. Skratka, udobje večje garsonjere s 23 ( triindvajset ) prebivalci.

Kako, zakaj in po kakšnih metodah sem se začasno preselil sem v nadaljevanju oz. prihodnjih zapisih.

Danes mineva 164. dan od precej spektakularne aretacije, po kateri je sledilo trideset (30) dni v kletnih prostorih. Celica brez okna, umetna svetloba 24 ur in 7 dni v tednu. Celih 18 m2 je zmogla. Tudi silvestroval sem tam. Ob poslušanju dretja ciganov...

Da obdržim osnovni namen bloga in v izogib monotonosti si bom drznil zapisati še kakšno o kruti realnosti Evrope, svobodni volji bitja Homo Sapiens, politikih, ki to v resnici niso, ljudeh, ki jih pogrešam in tudi o tistih, ki jih najraje ne bi nikoli srečal oz. spoznal. Med tistimi, ki jih pogrešam so tudi vse ljubezni mojega življenja... Če ostane kaj časa in prostora tusi o otroško enostavnih primerih pranja denarja v Sloveniji. Z imeni, priimki, zneski in dokumenti za verodostojnost.

Je dovolj za uvod? Mora biti. Če je kdo pomislil, da gre za šalo, Elizabeta Kirn, uslužbenka slovenskega predstavništva v Bukarešti me je obiskala že v januarju tega leta in dostavila vrečko tobaka, kot sem jo prosil, ko me je vprašala, če mi lahko kaj prinese oz., če kaj potrebujem.

Zelo prijazno, Elizabeta hvala.

Hvala tudi tistim, ki jih še danes ne bom imenoval, prej jih povprašam, če lahko...

Do naslednjič.

Stay tuned. It´s not over.

 

PS: Življenje se lahko obrne v trenutku. Kičasto zveni? Vem. Ampak, če se lahko v eno, se lahko naslednjič v drugo smer. :)

izviren tekst je objavljen na blogu avtorja Truth Teller