Tole je prvi post Pisca Resnice iz zapora v Romuniji!
Po daljšem premoru neprostovoljne narave najprej POZDRAV. Če berete je to dokaz, da ste tudi živi in da je računalničar opravil svoj del posla.
Tudi jaz sem še vedno v predmestju Rimske ceste. Živ, zdrav, če zanemarim vodo v levem komolcu, in z delujočimi možgančki, ki so naredili nekaj napak.
Čigavi niso?: No :)) Posledično trenutna lokacija nekoliko nepričakovana. Celica 35 B, Sekcija 8, zaprt režim zapora maksimalne varnosti Gherla, Transilvanija, Romunija.
Dvaindvajseterica, s katero si delim dobro in manj dobro na približno dvainštirideset kvadratnih metrov, vedno poskrbi za občutek, ki je popolna zrcalna slika osamljenosti. Vse po standardih, ki so odtenek ali dva nižji od trenutno veljavnih za farme prašičev na območju Evropske unije. Za lažjo predstavo, štiri ležišča so ob trenutni zasedenosti še vedno prosta. Na zgoraj omenjeni površini 42 m2 premoremo tudi sanitarije v izmeri približno 6 m2. Skratka, udobje večje garsonjere s 23 ( triindvajset ) prebivalci.
Kako, zakaj in po kakšnih metodah sem se začasno preselil sem v nadaljevanju oz. prihodnjih zapisih.
Danes mineva 164. dan od precej spektakularne aretacije, po kateri je sledilo trideset (30) dni v kletnih prostorih. Celica brez okna, umetna svetloba 24 ur in 7 dni v tednu. Celih 18 m2 je zmogla. Tudi silvestroval sem tam. Ob poslušanju dretja ciganov...
Da obdržim osnovni namen bloga in v izogib monotonosti si bom drznil zapisati še kakšno o kruti realnosti Evrope, svobodni volji bitja Homo Sapiens, politikih, ki to v resnici niso, ljudeh, ki jih pogrešam in tudi o tistih, ki jih najraje ne bi nikoli srečal oz. spoznal. Med tistimi, ki jih pogrešam so tudi vse ljubezni mojega življenja... Če ostane kaj časa in prostora tusi o otroško enostavnih primerih pranja denarja v Sloveniji. Z imeni, priimki, zneski in dokumenti za verodostojnost.
Je dovolj za uvod? Mora biti. Če je kdo pomislil, da gre za šalo, Elizabeta Kirn, uslužbenka slovenskega predstavništva v Bukarešti me je obiskala že v januarju tega leta in dostavila vrečko tobaka, kot sem jo prosil, ko me je vprašala, če mi lahko kaj prinese oz., če kaj potrebujem.
Zelo prijazno, Elizabeta hvala.
Hvala tudi tistim, ki jih še danes ne bom imenoval, prej jih povprašam, če lahko...
Do naslednjič.
Stay tuned. It´s not over.
PS: Življenje se lahko obrne v trenutku. Kičasto zveni? Vem. Ampak, če se lahko v eno, se lahko naslednjič v drugo smer. :)
izviren tekst je objavljen na blogu avtorja Truth Teller