Bernardo Pedrolući via fašist Brščić

Tekst, kdo je v resnici fašist Brščič, bo objavljen v soboto (22.12.) To much gradiva moram pregledat in preverit navedbe o fašistu. Čefur, ki je Ć zamenjal za Č. Pa iz aviona se vidi, da je dvakrat žgan, mama mia.😊

nacist Bernardo Pedroluči

dice mikstone; I nazisti sono topi

p.s. danes je ponedeljek. Ne vem, če bom kaj napisal, ker se mi ne da več lazit po sodiščih. 

Cazzo

RKC party

No, kje smo? Deset dni nisem vklopil računalnika, pa nisem zamudil nič. Čemu sploh še računalnik, če imam vse na pametnem telefonu? Po mojem bodo klasični računalniki in prenosniki kmalu izumrli. Bloga na Samsungu 9+ sicer ne znam napisat, pa nič zato. Z blogi sem več ali manj zaključil. Če se mi bo zdelo, se bom oglasil na tej strani. Gostovanje za .si sem  plačal zadnjič. Po 9.1. 2019 teksti na .si ne bodo več dosegljivi. Že dolgo nimam več kaj povedati. Dnevno komentiranje enih in istih jajc pa me dolgočasi. Ne, da me dolgočasi. Slabo mi postane od politike in vedno istih tem. Medijev ne spremljam, pa sem žal kar na tekočem. Čudno? Niti ne, ker se vsi do zadnjega pogovarjate in po družbenih omrežjih nabijate izključno o politiki, migrantih in sovražnem govoru. Pa na novo odkrivate NBA. 

Tole zadnje, kar sem omenil, presega vse meje vseh vrst okusov. Kot, da bi bili Slovenci tisto pleme iz filma, ko Bušmanu na glavo pade steklenica Coca Cole. Ste res tako bebavi ali se samo delate? Tekmovanje, kdo bo bolj ocukrano, osladno, bombastično in domoljubno opisal življenje in igre Luke Dončića, se je šele dobro začelo. Najvplivnejši Slovenec na svetu, čigar podpiranci redno izgubljajo, je zagotovo hudo užaljen. Čez lužo bruha ogenj že celo desetletje, pa nobene domoljubne ekstaze in orgazmov v domovini črnega panterja.

Tole s črnim panterjem in Grimsom seveda ni šlo mimo mene. A naj še jaz kakšen komentar na to temo zapišem? Najbrž ni potrebno. Da so vse izjave in pogledi na življenje Grimsa in njegovih političnih sopotnikov istega ranga, pa je jasno vsem. Da ne pozabim. V ponedeljek dopoldan sem se za trenutek ustavil na Infekcijski kliniki v Ljubljani. Nekomu sem odnesel slušalke, da ne bo ugibanja. Hodniki klinike so se bleščali. Nekaj pacientov oz. obiskovalcev je sedelo na stolih, sicer pa so bili hodniki in stoli več ali manj prazni. Iskanega nisem našel. Varnostnik me je napotil ven in naokoli do sprejemne ambulante. Nobenih migrantov nisem srečal niti tam. Le iskani je sedel na ograji in zdolgočaseno kadil. Zakaj to pišem najbrž veste!

Na TW sem videl, da zmešana zapita Lucija Ušaj trobi, da so na infekcijski kliniki zaradi migrantov izredne razmere. Virusi plešejo po zraku, migranti so zasedli infekcijsko kliniko, ubogi Slovenci pa sedijo na tleh in ležijo po hodnikih. Za domoljubce je to sveta resnica, neizpodbitno dejstvo. Okoli tega ni nobene debate in argumentov. Če jih ne vidiš, si levičarska LBGT svinja, ki uničuje Slovenijo. Predam se.

Pogrevanje zgodovine in spreobračanje vsega, to vam najbolj leži. Resnica? Ta nikogar ne zanima. Ali si vernik na liniji, ali pa motnja. Priznam, da se je bilo treba malo odmakniti, da sem videl celoto. Od daleč je Slovenija še bolj zarukana, skorumpirana in hlapčevska, kot od blizu. Prebral sem tekst Mazzinija o tem, zakaj je bil izvoljen lopov Leljak. Grozljivo. Ampak takšna je slika po vsej državi. Komunisti so krivi za vse. Vesoljske obljube, ki bi se jim še otroci v vrtcu nasmejali. Totalna nevednost in neizobraženost. In na koncu jagoda; »Bolje, da nam krade Leljak kot pa komunisti«!

Šarec se je pohvalil s sestankom s stavkajočimi uslužbenci SOVE. Sto naj bi jih bilo na famoznem tajnem sestanku, vsevedni mr. 0.88% je prišel do številke 87. Resnica je nekje vmes. Kaj je bilo na sestanku, kaj je premier Šarec govoril, izpostavil in obljubil delavcem SOVE, sem slišal. Za 100 e sem kupil celoten zvočni posnetek sestanka. Od delavca SOVE, ki nima za kruh in na ta način krpa mesec z mesecem. Če si ga kdo hudo želi slišati, ga odstopim. Sto evrov gor ali dol.

Kmalu bo božič. Kar vidim Janšo med jaslicami, tisto plešasto grdo glavo med slamo in ovcami, kako bo nagovarjal butle svoje črede. Domoljubno, družina pa to, brez pedrov in migrantov. Vasletu in množici pedrov iz domobranskega postroja se sicer kolca, ampak pri spovedi se vse pogliha. Tri zdrave Marije, prst v rit in drkat na deco za oltar. 

Otroke doma pustite, če vas vleče gledat fucking jaslice. Ker, farški so pasje potrebni okoli praznikov. V Ljubljanski nadškofiji je največ pedofilskih napadov na otroke, pravi statistika. V Ljubljani je vsak tretji otrok, ki obiskuje verouk, žrtev spolnega nadlegovanja.

Beričevo. Kraj zločina, Eles. Bernard Brščič je posilil vratarjevega psa. Zadevo preiskuje Policija (če jo slučajno ne, še ne pomeni, da gre za fake news. Itak vsi vemo, a ne). Bi še, pa se mi ne da. Zdaj je na novo retuširal vesolje še najmlajši upokojenec na svetu. Če mene vprašate, je avtor zapita starina iz Dolenjske. Take mate. Kurc vas gleda vse skupaj. LoL    

p.s. Mogoče me pa ni bilo na Infekcijski kliniki? Mogoče sem si vse skupaj izmislil? Je to pomembno? Ne, za vas je pomembno, da se bere in, da je v kontekstu kontriranja nazi Lučki ali kateremukoli fašistu iz vrst SDS. 

La terra degli ipocriti e della merda

Ustaški klovn Leljak

Kako že gre tista? Gre lahko še nižje? Odgovor je pritrdilen. Ni podna na svetu, ki ga Slovenci ne bi mogli poglobiti. Da se ne slepimo. Ne gre za nevednost. Nihče me ne bo prepričal, da so ljudje zavedeni. Nak. Takšni ste. In vsake volitve so vaše ogledalo. Škoda vsake besede za Kanglerja, Ruparja in njima podobne. Od kje jim obraz in pogum, da se brezsramno vračajo na kraj »zločina«? V približno normalni državi, se kaj takšnega nikoli ne bi moglo zgoditi.

V Radencih so spremni. Za dom. Ustaški seveda. Tu se konča vsa pamet tega sveta. Večkrat obsojeni goljuf, adekvatni lažnivec, tat, odvisnik od alkohola, ponarejevalec arhivskih dokumentov in zgodovine in še bi lahko našteval. Da je mera polna, je Leljak z dušo in srcem ustaš in malikovalec Hitlerja, Mussolinija, Janše in Pavelića. Izbrana družba vojnih zločincev. Kapo dol, budale.

Iztok Purić. Če kdo, je on najbolj licenčen član skorumpirane združbe, ki se odziva na SAB. Kdo je Iztok Purić mi ni treba posebej razlagati. Prihaja iz umazanega bazena Alenke Bratušek. Da sta nekoč skupaj delala in po izjavah več zaposlenih, skupaj kradla in popivala ni neka skrivnost. Če sem iskren, okoli dogajanj v javnem zavodu Brdo je veliko znanega. Tako Iztok kot Alenka sta v svoja domova odnašala vse, kar ni bilo pritrjeno ali privarjeno. Pri Bratuškovih in Purićevih so si doma leta brisali riti s toaletnim papirjem, ki sta ga omenjena dva redno kradla na Brdu.

bivša ljubimca in SAB združba

Iztok Purić je samo eden od mnogih, ki je padel med Alenkine noge. Poleg padlega Trilarja in pol kranjske občinske uprave. Njuna afera oz. priložnostno fukanje na delovnem mestu ima že brado. Vseeno pa ima Purić nekaj, s čimer drži Alenko za fračo. Kdo pri zdravi pameti bi ponujal in se pajdašil s tako kompromitiranimi tipi, kot so Purić, Bandelli, Dragonja, Jakič, Vilfan in ostali? Nihče. Razen, kot sem že napisal, če te imajo v žepu. Glede na aktualno ustavo in situacijo je Šarec v nemogočem položaju. Če hoče ostati premier, SDS pa v večni opoziciji, mora sprejeti prav vsak drek, ki mu ga servira Alenka ali kdo od ostalih vladnih partnerjev.

Minuli teden je imel Karl Erjavec sestanek s svojo zvezo v hrvaški obveščevalni službi SOA. Srečanje je bilo na Erjavčevem vikendu na hrvaški obali, naš šofer varnostnik pa je tačas sprehajal Erjavčevega psa. Imam celo fotografije, ki sem jih dobil od vira, ampak koga to pravzaprav briga. O rabotah Erjavca je Šarec obveščen, pa ga kratko mali boli kurac, kaj počne Erjavec.

V Kopru bo še vroče. Boris Popović je del mednarodne tihotapske združbe, ki preko Kopra v Italijo tihotapi velike količine kokaina. Popović je za Italijane koristen samo dokler je župan in ima moč in vpliv, da zagotavlja nemoteno poslovanje italijanske mafije na naši obali. Če Matoz s pritožbo ne bo uspel in bo Popović spokal, ne bo dolgo živel. Najbrž ga bodo nekje januarja našli ustreljenega v kakšnem prtljažniku avtomobila.

Alenka in vrsta v SAB

Sovražni govor in migranti? Nič ni narobe, če se piše o migrantih. Konec koncev predstavljajo problem vsej Evropi. Nihče ni nikomur v tej državi ukazal ali namignil, naj ne piše o migrantih. Nihče jih ni vesel, ampak tukaj so. Čudi me, da so sovražni do njih ravno potomci naših argentinskih migrantov iz SDS? Čemu je potrebno dnevno zastrupljati klimo v državi z lažmi o posilstvih, vlomih, ropih in umorih, ki se nikoli niso zgodili? Najbrž gre za domoljubje, ki ga je opisala Svetlana Makarović. Slovenski domoljub iz vrst SDS ne ljubi svojega doma in svojih ljudi. On sovraži vse, kar je tuje in kar ne pozna.

Sklicevanje na boga odpade. Bog je tistim, ki zlorabljajo njegovo dobro ime in se oboroženi skupaj z župniki nastavljajo pred oltarji, zdavnaj obrnil hrbet. Tako, kot ga je Marija Toninu. Bedak je zaman pešačil na Brezje, če je potem poslušal Janšo.

Ajde, jebite se dalje, ovce moje   

Thanksgiving VIP text; Point Break 13. 14. (objavljeno avgust 2013)

Ker bodo čez mesec dni ugasnili VIP teksti, vam bom delil nekaj uspešnic iz VIP nabora. (copy taste, slov. napak se mi ne da popravljat)

klient

Tako je to v svetu kriminala, drog in še cesa. Nikjer konca. Ni oddiha in miru. Življenje 200 km na uro 24/7. Adrenalin, stres, denar, stres in spet adrenalin. Zasoljeno z drogo in policijo za petami. Spomini na case, ko sem delal v vojski in  kasneje v zloglasni Janševi združbi, so bili lahkotni. Proti temu, kar se mi dogaja zdaj, mi drug izraz ne pade na pamet. Lahkotni casi. In kje sem zdaj?

Preden sem se odpeljal na Rimsko cesto, sem izginil v klet. V zadevalnico, kot sem ljubkovalno imenoval prostorcek v kleti. Nakadil sem se heroina in si v oci stisnil Visine kapljice. Rdecih oci nisem imel vec. Da sem buckast, pa je opazil vsak poznavalec scene. Na dnevni svetlobi so buckaste vse zenice tega sveta. V zaprtih prostorih in poltemi, pa si takoj viden in prepoznan! Nenad je sicer vedel, da kdaj prižgem folijo, vec od tega pa ne. Ce bi kdo od ostalih silakov opazil, da sem navlecen, bi me odjebali. Kar bi bilo še najmanj. Tipi s katerimi sem se zapletel v posel, so bili resni dilerji. Nihce od njih pa droge ni konzumiral. Kokain mogoce na kakšni zabavi, heroin pa je druga zgodba. Poznam kar nekaj tipov, ki so jih odjebali svoji. Cigan Medo ima brate Bajrice, ki se ukvarjajo z resnimi posli. On je edini od bratov, ki se je navlekel na družinski posel. Heroin. Kadar sem koncal v zaporu, sem vedno nabasal nanj. Poleg Strojanov in Ferhatovicev redna, stranka Povšetove. Ceprav imajo bratje miljone pod palcem, ga ne povoha nihce. V zaporu po stopnišcu žica drobiž za tobak. Heroin ima samo eno smer. Propad.

Pred Križankami me je pregnal redar. Z lisicami strašijo ravno tukaj? Parkiral sem bližje Kongresnemu trgu in se peš napotil proti Le Petit caffeju. Na vrtu sem zagledal Nenada in še nekoga. Pozdravil sem in prisedel. Nenad mi je predstavil neznanca!

"Safet"!

Do mize je prišel natakar. Hotel sem kavo, pa mu je Nenad pomignil, da odhajamo. Cudno sem pogledal, rekel pa nisem nic. Vstali smo in se napotili v bližnji park. Nenad in Safet sta opazovala okolico in komentirala;

"Sami smradovi na vrtu".

Vedel sem na koga ciljata z izrazom smradovi. Priljubljen izraz za kriminaliste in policaje v civilu. Nekaj casa smo stali v parku, kadili in opazovali folk okoli nas. Potem je Nenad prišel z besedo na dan. Safetu nekaj strank dolguje denar za robo. Za kokain. In Nenad je pomislil name, da bi pomagal izterjati te dolžnike. Izterjave tovrstnih dolgov so neprijetna zadeva. Sploh, ce se vmeša policija. Vendar je bil Nenad preprican, da lahko prav jaz Safetu pomagam pri treh dolžnikih. Poslušal sem Nenada, kako Safetu razlaga, da imam jaz veze v politiki?

Zmago Jelincic, Sašo Pece in Eva Irgl!

Skoraj se mi je zaletelo. Ponovi še enkrat ta imena. In jih je ponovil. Skupaj z zneski, ki jih dolgujejo. Zmago in Sašo me nista presenetila. Da Irglova Evica konzumira in ne placuje, pa sem bil presenecen. Težko sem si predstavljal to trojico skupaj, pa mi je Safet pojasnil, da vsak zase kupuje. Kdo so odjemalci, pa drugim odjemalcem ne razlaga. Medtem, ko smo se pogovarjali, so se kriminalisti namnožili. Ker smo poznali vecino avtov in fac, smo se raje pobrali iz vroce okolice Križank. Sprehodili smo se do Ljubljanice in sklenili posel. Z Nenadom bova prevzela te tri izterjave. Kar je v praksi pomenilo, da sem jih jaz prevzel. 

Med vožnjo domov sem razmišljal o teh treh osebkih. Za Irglovo si nisem delal težav. Vedel sem, da bo dovolj, ce ji na uho zašepetam. Punca se bo usrala in placala. Kako se bom lotil Jelincica in Peceta, pa se mi ni sanjalo. Sicer pa sem imel druge skrbi, ko sem prišel domov. Anja mi je svecano vrgla sodno pošto. Nic dobrega se ni obetalo. Že iz številk sem razbral, da gre za izvršitev kazenske sankcije. Raztrgal sem kuverto in brez besed zrl v papir.

 "Kaj je, kaj je", je zraven lajnala Anja   

Odmahnil sem z roko in ji siknil, da se je ne tice. V meni pa je vrelo. Poziv za 3 mesece zapora. Koji je zdaj to kurac? Pred pol leta sem se privlekel iz Povšetove. Zdaj pa spet 3 mesece. Prasica in še enkrat prasica od življenja. Kako je to mogoce? Ne morem spet nazaj v tisto umazano narkomansko luknjo. Ne morem.

klient

Naslednje jutro sem ponovil znano zgodbo. V lokalu sem spisal pravljico, ki je spet zadostovala za tri mesecni odlog. Nov datum odhoda v zapor je bil 15. september 2006. Ko sem dobil potrjen odgovor pravosodja, sem povedal Anji. Kdaj spet odhajam v zapor in da se tokrat ne vrnem vec. Živeti skupaj zaradi otrok ali ker nimava dveh stanovanj je kretenizem. Povedal sem ji, da bom v zapor odšel z eno torbo. Vse ostalo prepušcam njej in otrokom. Do odhoda v zapor je bilo še nekaj mesecev. Pred mano pa peklensko poletje. Ko je bilo poletja konec, sem bil unicen in na tleh. Masko sem dokoncno odložil. Pravzaprav mi je odpadla. Še danes se v razmišljanju vracam v to obdobje in sprašujem, kaj je šlo tako zelo narobe? Odgovora nimam. Zacetek poletja pa je bil obetaven, glede na mojo situacijo.

Irglovo sem ogovoril kar na stopnicah, cez nekaj dni. Punca je bila tako šokirana, da ni spravila glasu iz sebe. Zvecer me je poklical Nenad. Dobila sva se in dal mi je 500 evrov. Ker je Eva placala svoj dolg Safetu. Z naslednjima dvema pacientoma pa ni šlo tako gladko.

Sašo Pece se je precej zadolžil za kokain. Med brati, kakšnih 15.000 evrov je dolgoval ljubljanskemu narko kartelu. Njegov politicni in ocitno narkomanski kamerad, pa nekaj vec. 20.000 evrov je dolgoval Zmago Jelincic. Irglova Evica se ni tako zapletla. Dolgovala je pet tisocakov. Ko sem ji na stopnišcu omenil, da bi znale nastati težave je placala takoj. Kot sem že omenil, sem za tri stavke Irglovi, zaslužil petsto evrov. Kje bom našel Zmagota, me ni skrbelo. Sašo Pece pa se ni oglašal na telefon. Izginil je v Maribor in se skrival pred svojimi dilerskimi upniki. Ni se mi šlo v Maribor. Pa navlecen od heroina niti nisem imel volje, da koga preganjam. Heroin te unicuje v vseh pogledih. Vso potrebno agresijo in moc ubije v tebi. Postaneš krotek mucek, ki prede. In predeš lahko, dokler od tebe ne ostane kup dreka. Nenad je pogruntal, da je folija precej bolj resno sranje, kot sem skušal prikazati. Ni trajalo dolgo, pa je ugotovil, da sem odvisen. Tu pa se je zgodba z ljubljanskim narkokartelom koncala. Baje sem lahko vesel, da sem lahko odšel živ. Zaradi moje preteklosti in odlicnih priporocil kriminalnega podzemlja, me ni pokosila krogla iz teme. 

Preden je prišlo do razkola, pa sem še naprej uspešno spremljal Nenada in izterjal nekaj dolžnikov. Jelincica sem pocakal pred hišo na Tobacni ulici v Ljubljani. Ko me je zagledal, mu je zastal korak. 

"Stari znanci Zmago, brez panike", sem ga pozdravil.

Zmago je nejevero buljil vame in obracal glavo proti oknu hiše. Najbrž je mislil, da je Moris prišel poravnat stare racune. Ker je živcno obracal glavo in in notranjega žepa privlekel mobitel, sem mu ga vzel. Nekaj je zavpil, pa sem mu pokril usta. Ostre kocine njegove brade so mi neprijetno žgeckale dlan. Poltiho sem mu siknil;

"Kokainski dolg sem prišel iskat. Safet in Nenad te pozdravljata"!

Potem sem ga odrinil, umaknil roko iz njegovih ust in rekel;

"Zdaj se lahko dereš in kliceš kogar hoceš".

Vrnil sem mu mobilni aparat in cakal, kaj bo storil. Nic ni storil, kot sem pricakoval. Pol ure kasneje je na trg MDB prinesel polovico dolga, 10.000 evrov. Sedel sem pri tramvaju in opazoval okolico. Obstajala je možnost, da bi kdo skocil name. Vendar je bilo te možnosti manj kot promil. V slabih 30 minutah se nikakor ne bi organizirali. Še prijavo bi dlje casa sprejemali. Zmago je prišel prepoten in rdec v obraz. Jezno mi je izrocil 10 tisoc evrov. Dvajset apoenov po 500. Sumljivo sem tipal denar, da ni prinesel kakšen ponaredek. Potem sem poklical Nenada. Zmagotu se ni dobro pisalo. Narkokartel ga je stiskal za jajca. Ostanek dolga, 10.000 je narasel na 15.000. Rok placila pa 3 dni. Zmago Jelincic je placal in nadaljeval po starem.

V Maribor nisem hodil. Peceta so trdo prijeli štajerci. Jaz pa sem ostal brez provizije. Poletje 2006 je bilo vroce in naporno. Vsaj zame. Vsakodnevno izpostavljanje za Nenada mi je presedalo. Brez tega riskantnega posla in denarja, pa bi bil hitro na robu katastrofe. Opazil sem, da me sosed policaj, nenehno opazuje in nadzoruje. Zapisoval si je, kdaj sem prihajal in odhajal. Zapisoval si je registrske tablice vozil, s katerimi sem prihajal domov. Nisem vedel kaj naj? Naj ga ignoriram ali mu kaj zakuham. Sosed je bil policaj Bobek, štajerec, ki službuje na viški policijski postaji. 

Eden zadnjih poslov za narkokartel, se je odvijal v okrepcevalnici Ajda. Nasproti železniške postaje v Ljubljani. Pozno zvecer sva se tam ustavila z Nenadom. Razdelila sva vecino droge za ta dan. Ostal nama je obisk Kotnikove in  SEM-a na Metelkovi. Še nekaj eminentnih strank in konec za nocoj. V Ajdi pa je prišlo do neljubega zapleta. Nenad in tip, ki je obracal pleskavice, sta me poklicala k sanitarijam. Tam so še vrata, ki niso za goste. Stopili smo skozi vrata v skladišce. Tam je sedel pretepen bankir Draško xxxxxxxxxxx . Dvojica ga je obdelovala in mu postavljala neprijetna vprašanja. Draško xxxxxxxxxxx je pred mojimi ocmi padel na kolena in prosil za življenje. 

Thanksgiving VIP text; Hard Time (objava junij 2014)

Ker bodo čez mesec dni ugasnili VIP teksti, vam bom delil nekaj uspešnic iz VIP nabora. (copy taste, slov. napak se mi ne da popravljat) 

Brez pomislekov sem speljal za športnim Audijem, ki ga je takrat vozil Koprski župan Popovic. Zapeljal je na Koprsko obvoznico in zdivjal proti Izoli. Pri Žusterni je zavil levo in ustavil na parkirišcu. Parkiral sem poleg njegovega avtomobila, sopotnika pa sta takoj skocila iz avta in mu sledila. Zaklenil sem in ju komaj dohajal. Ura je bila zgodnja in lokalcki so bili zaprti. Popovic je odklenil enega od lokalov in nas povabil noter. Predlagal nam je, da se razkomotimo in si privošcimo pijaco. Tipa, ki sem ju pripeljal, se nista dala prositi. Navalila sta za šank, kot bi pravkar preckala pušcavo. Popovic je deloval bolj zbrano in je predlagal, da pospravimo robo iz avta in jo prinesemo v lokal. Za vsak slucaj. Odšel sem torej na parking po robo, z mano pa je šel eden od dvojice sopotnikov. Vedno sem imel slab obcutek, kadar sem prekladal sporno robo, zaradi katere bi lahko koncal v arestu. Jasno mi je bilo kaj me caka, ce bo šlo karkoli narobe. Zame ni popustov in pocitnikovanja v odprtih tipih zapora, s cimer oblast lajša muke sotrpinom. Parking pred Žusterno mi je bil neznanka. Tam sem bil tujec. Kdorkoli je lahko policaj ali špicej, ki ga prinese mimo. Zato sem z daljincem odprl avto in tipu namignil, naj pobere robo iz prtljažnika. Sam sem stopil do rampe in opazoval morje na drugi strani ceste.

Po obmorski cesti se je zacenjal jutranji promet. Razna dostavna vozila so razvažala, kar se zjutraj prevaža po cestah. Križišcu z Žusterno se je bližal policijski avto. Opazoval sem pajdaša, ki je torbi že nesel proti lokalu in upal, da se policaja ne mislita tu ustavljati na kavi! Policijski avto je nadaljeval svojo pot v smeri Izole, jaz pa sem se vrnil v kafic. V lokalu je bila takrat še neka ženska, ki jo je Popovic predstavil kot svojo sestro. Sukala se je za šankom in na hitro vsem pripravila kavo. Popovic nas je potem zapustil in pojasnil, da bo za nas poskrbela njegova sestra. Pocakal sem, da se je Koprski župan odpeljal, potem sem ostalim pojasnil, da se vracam v Ljubljano. Zame ni treba nikomur poskrbeti! Eden od pajdašev se ni strinjal, saj naj bi bil dogovor v Ljubljani drugacen. Poklical sem torej zafukano belo Ljubljano in Dragana povprašal, kaj ima v mislih zame. Odgovor me je razocaral, vendar ugovarjanja sredi dogajanja ne sme biti. Dobil sem navodila, da moram do naslednejga jutra ostati s tema dvema in stražiti robo. Naslednje jutro se bodo ocitno z gliserjem odpeljali proti Trstu, v enem od ribiških colnov pa bo potovala roba. Jaz pa bom šel lahko nazaj v Ljubljano.

Do desetih dopoldan smo viseli v lokalu v Žusterni in preganjali dolgcas. Vsake toliko casa je zazvonil mobilni aparat in vsi smo željno pricakovali novice iz Ljubljane. Koga so prijeli in kje potekajo hišne preiskave, so bile informacije, ki so pocasi kapljale na Obalo. Malo po deseti smo se koncno premaknili. Iz Žusterne smo se v dveh vozilih odpeljali do Portoroža, pravzaprav do Lucije. Tam nas je pricakala brhka mladenka in nas odpeljala v stanovanjski blok nasproti Portoroške Marine. Stanovanje je bilo ogromno in luksuzno opremljeno. Ocitno je bilo, da v stanovanju nihce ne živi ampak se uporablja za zabavo in druženje. V prostorni dnevni sobi, ki se je koncala s francoskim balkonom, je marmorno polico krasila velika slika. Na sliki sta pozirala lastnik stanovanja Rajko Hrvatic in brhka mladenka, ki nas je sprejela. Njenega imena se pri najboljši volji ne spomnim, ceprav sem jo kasneje veckrat videl v rumenih medijih. Ona nam je na hitro razkazala stanovanje, pustila kljuce in se poslovila. Ostali smo sami trije in kup kokaina.

Imeli smo navodilo, da robe ne pušcamo same. Vsaj dva naj bi bila poleg, dokler se ne vkrca na ribiško ladjico. Mladenka nam je pri odhodu svetovala, naj ne zapušcamo stanovanja, ce ni nujno potrebno. Zavil sem z ocmi, da nam komaj polnoletna smrklja daje navodila in je ocitno poucena, kaj se tukaj dogaja. Kar predstavljal sem si, kako potem to nadobudno ženšce razlaga prijateljicam, s kom se druži in kaj dogaja. Žur za dekleta, težave za barabe, ko deklice cebljajo. Marsikatero barabo je v zapor pripeljalo postavljanje pred dekleti. Na Obali ni nic drugace.

Do vecera smo se dolgocasili v stanovanju in gledali televizijo. Ko me je zacela zdelovati heroinska kriza, sem se izgubil v kopalnico in potegnil crtico. Pajdaša nista opazila mojih tegob s potenjem in kihanjem, ker sta bila zatopljena v tv limonado. Zvecer smo v stanovanju dobili obisk. Koprski župan je pripeljal družbo, ki sem jo poznal iz medijev. Dve manekenki in dva tipa. Eden je znan varnostnik slovenske estrade, ceprav po moji oceni ni dober niti za šoferja. Ampak na Slovenski sceni se še ni zgodilo, da bi kdo res potreboval varnostnike. Gre za poziranje in šminko. Ce bi xxxxx res kdo prijel za vrat, bi ta cvilil kot morski prašicek. 

Ura je bila že pozna, ko so se obiskovalci odpravili v bližnji Hrvaticev casino. Eden od mojih pajdašev je zbodel manekenko, ce je ni strah sedeti poleg Hrvatica? Vprašanje je podkrepil z gestikulacijo in glasnim BUM. Smrklja je prebledela, rekla pa ni nic. Mislim, da ta še polnoletna ni bila. Ko smo ostali sami, je beseda nanesla na to, da šestnajst letna smrklja pac ne more vedeti, da Hrvaticu sem ter tja nastavijo eksploziv pod rit. Ura je bila krepko cez polnoc, ko sta pajdaša zaspala. Jaz pa nisem mogel zaspati. Buden sem ostal do petih zjutraj, ko je po nas prišla sestra Koprskega župana. Upal sem, da bo šlo vse brez zapletov, da bom zgodaj popoldan lahko v Ljubljani. Zbudil sem ostalo dvojico, potem se je zacelo. Robo smo odnesli v avto in pocakali na spremstvo. Ni se smelo zgoditi, da nas ustavi kakšna prometna patrulja. Popovic nas je opozoril, da nam v tem primeru ne bo mogel pomagati, ker je v vojni s Koprskimi kriminalisti.

Dva avtomobila sta vozila pred mano. Zacudil sem se, ko so mi povedali, da se bodo vkrcali v Izolski Marini. Krenili smo proti Izoli in se pri Simonovem zalivu spustili proti morju. Izola se je že kopala v jutranjem soncu, ko smo prispeli do pomola. Izgledalo je, da bo šlo brez zapletov. Potem pa je nekomu zazvonil mobitel. Popovic je panicno vpil, naj se umaknemo iz pomola.

Slabo mi je postalo od vsega skupaj. S hitrimi koraki smo zapustili pomol in skoraj tekli do bližnjega hotela. Vsi trije smo se usedli na betonsko škarpo in cakali, kaj se bo zgodilo. Kokain je bil še vedno v avtomobilu, barka pa privezana nekje na drugem pomolu. Po nekaj minutah je do nas prišel tip, ki je spremljal župana Popovica. Povedal nam je, da naj pocakamo kakšne pol ure, da coln Policije odpluje iz Izolske marine. In smo cakali naslednji dve uri. Ni mi bilo najbolj jasno, zakaj se sploh oziramo na coln Policije. Saj nam ne piše na celu, da natovarjamo kokain? Ce bi se vsak oziral na njihovo prisotnost, bi življenje zastalo. Sonce je bilo že visoko, ko se je Policijski coln izgubil v bleščanju valov. Spet je zvonil mobitel županovemu silaku. Tokrat je bil morski zrak cist. Najnevarnejši del akcije se je zacel. Vsi trije smo šli nazaj do avtomobila in pobrali robo za vkrcanje. Od trenutka, ko sem prijel torbo in z njo hodil proti pomolu, sem se pocutil kot glinast golob. Samo upal sem lahko, da akcija ni kompromitirana in da kje ne ticijo kriminalisti! Tistih nekaj sto metrov pešacenja s torbo kokaina, se mi je zdelo kot vecnost. Nervozno sem opazoval okolico in ocenjeval ljudi v bližini. Dva turista na klopci najbrž nista maskirana copsa. Ali pac? Nasproti mi je prišel parcek. Srce mi je nabijalo in usta sem imel popolnoma suha, ko sta me v angleškem jeziku povprašala »head office«?

Skomignil sem z rameni in nadaljeval pot proti pomolu. Dvojica pajdašev mi je sledila, županove posadke pa nisem videl nikjer. Do pomola smo prišli brez praske. Takrat sem na koncu valobrana zagledal županovega fanta, kako nam maha. Z roko je kazal na staro Elanovo jadrnico, na kateri je plapolala Hrvaška zastava. S to lupino se jaz ne bi šel vozit, sem pomislil, ko sem se ji približal na nekaj metrov. Ocitno je bilo, da že dolgo ni bila na morju, saj je bilo dno grdo zarašceno z muljem. Takšno podrtijo bodo zagotovo ustavili Italijani, takoj ko se približa Trstu. Tale misija se bo slabo koncala za mornarje, sem bil preprican. Na jadrnici je že bil eden od tipov, ki sem jih srecal prejšnji dan. Potegnil je vrv, da sem lahko stopil na premec. Malo sem lovil ravnotežje s tisto torbo, preden sem varno pristal na plasticni lupini iz Begunj. Eden od pajdašev mi je sledil na zibajoco lupino, drugi pa je ostal na pomolu z županovim tipom.

Jadrnica je bila res v katastrofalnem stanju. Vendar je služila samo za pretovarjanje. Cez nekaj minut se  nam je približal gliser in pocasi pristal za krmilom jadrnice. Jaz nisem vec cakal na jadrnici. Potegnil sem vrv in se spravil na kopno. Moja misija je bila koncana. Videl sem, da razen naših torb na gliser mecejo še neke škatle iz podpalubja jadrnice, zato sem hotel cim prej stran. Pozdravil sem se z obema pajdašema in odšel proti avtu. Šele zdaj sem opazil, da se že pošteno švicam od krize. Pohitel sem proti avtu, nazaj se nisem vec oziral. Mudilo se mi je nekam zavleci z avtom, da se v miru nakadim heroina. Na mojo žalost me je pri avtu cakala Hrvaticeva smrklja. Kaj bi zdaj ona rada?

Povedala mi je, da bo šla z mano? Kam boš šla z mano? Skoraj nisem verjel svojim ušesom, ko mi je razložila, da je tako narocil Rajko. Ce mi kaj ni jasno, naj poklicem Dragana v Ljubljano! Lepo. Smrkljo uporabljajo za komunikacijski kanal. Kam torej? Iz Simonovega zaliva sva se odpeljala v Koper. V centru mi je deklica pokazala kje naj parkiram in pocakam. Stoicno sem prenašal, da mi ukazuje komaj polnoleten otrok. Cakal sem v avtu nekaj minut na parkirišcu Zelenega gaja in docakal županovega odposlanca. Prisedel je v avto in se predstavil kot Sebo. Izrocil mi je zajetno kuverto z denarjem. Zalepljeno! Poleg pa še vecjo kuverto A3 formata. Prav tako zalepljeno. Potem mi je pojasnil, naj grem naravnost v Ljubljano in oboje izrocim Draganu. In Draganu naj pojasnim, da ga bo Boris poiskal, ko se zadeva umiri. To je bilo vse. Županov Sebo me je zapustil in dodal, naj bejbe ne cakam. Ona je svoje opravila.

Na Koprski obvoznici sem ustavil na crpalki in izginil v trgovino. Kupil sem Milka cokolado, ker ima edina primerno folijo za kajenje heroina. Vsaj takrat je bilo tako. Danes so vse Milke zapakirane v plastiko. Cokolado sem vrgel stran in se v wc-ju zakadil. Dvajset minut kasneje sem bil spet »dober«! Nadaljeval sem pot proti Ljubljani. Upal sem, da bom Dragana hitro našel in šel domov spat. Kje in kdaj ga bom našel, pa je bila loterija. Zaradi zašcitnih ukrepov pred kriminalisti, nisem smel nikogar vec klicati. Osebno sem moral priti na Rimsko cesto in v lokalu vprašati za navodila. Zgodaj popoldan sem prišel v Ljubljano. Ceprav sem bil zjeban od dveh noci in stresa, sem moral najprej na Rimsko. Za šankom sem izvedel, da moram do Sostrega. V Sostrem sem koncno srecal Dragana in predal naroceno. To je bilo to. Brez besed se je obrnil in odšel. Jaz pa sem se odpeljal domov. Doma sem oblecen stopil pod tuš in tam meditiral naslednje pol ure. Breme tega kar sem pocel, je bilo vsak dan vecje.

Naslednji dnevi so bili zamorjeni in težki. Opustošenje po Policijski akciji je bilo vidno na vsakem koraku. Pa ne toliko zaradi zasežene robe in nekaj priprtih, temvec zaradi strahu pred neznanim. Nihce ni mogel z gotovostjo vedeti, kaj bo naslednji korak Policije. Lokacije kjer se je skrival kokain, niso bile vec varne. Obstajala je bojazen, da so lokacije izdane ali odkrite. Zato smo nekaj dni samo opazovali stanovanja in garaže, kjer smo hranili robo. Ko se nam je zdel zrak cist, smo nekoga poslali tja po nedolžnih opravkih. Tako smo se prepricali, da skrivališca niso izdana.

Eno od skrivališc kokaina je bilo v stanovanju na Kersnikovi v Ljubljani. Kakšen teden sem imel nalogo, da v tistem stanovanju stražim robo. Po tednu dni pa se na stopnišcu zaletim v starega dr. Bucarja. Pozdravim ga in kar se da hitro pobegnem iz bloka. Razmišljal sem, da se me stari gotovo vec ne spomni. Ni bilo zdravo, da bi me kdo sploh tam videval. Naslednji dan sem na ulici pred stolpnico srecal oba Bucarja. Spet smo se pozdravili. Zdaj ni bilo dvoma. Tudi ce je stari senilen, me njegov sin Janez dobro pozna.  Na železnici je bil moj šef. Sranje.  Sranje je vkljucevalo dejstvo, da bo o tem srecanju na Kersnikovi zjutraj obvešcen Darko Njavro. Kar pomeni, da bo v naslednjih 48 urah, nekaj Ljubljanskih kriminalistov izvedelo, da se potikam okoli stolpnice na Kersnikovi. Njavro je kofetkal s kriminalisti in jim otresal, ce je kje slišal kakšen glas o meni.

Na Kersnikovi mi je zacelo goreti pod nogami in ritjo. Obvestil sem tiste, ki sem jih moral, da bo lokacija vsak cas kompromitirana. Navodila, ki sem jih dobil nazaj, so me spravila v bes.

Dokler Dragan ne ukaže drugace, naj sedim v stanovanju na Kersnikovi in stražim vrecko kokaina? Ce bi šlo samo za poležavanje v stanovanju, bi mi bilo vseeno. V stanovanje so prihajali dilerji po nove zaloge. V enem dnevu je prišlo do pet obiskov. Imel sem obcutek, da vsakemu posebej na celu piše »diler«. Prav spraševal sem se, kaj je narobe s temi tipi? Nabildani, obriti, ovešeni z nakitom in predvsem glasni. Ta galama, »sve je naše«, mi je šla mocno na živce v okolju, kjer sem ribaril v kalnem. Dogovor je bil, da nihce ne pozvoni ampak se prej najavi z sms-om. Zaradi akcij kriminalistov, smo varnostne ukrepe strogo spoštovali. Vse skupaj pa je zaman, ce se vpleteni ne znajo obnašati. Capci, ki so prihajali na Kersnikovo, so bili prevec vpadljivi. Slab obcutek sem imel, ker je Dragan z levo roko jemal moja opozorila. »Opusti se, povuci lajnu« je bil njegov odgovor.

Stanovanja nisem smel pušcati praznega. Ce sem moral kam, je za ta cas v stanovanje prišel drug clan. Ker mi je zmanjkovalo heroina, sem moral v nabavo. Kar pa ni bilo tako enostavno. Poslal sem sms sporocilo in potem cakal tri ure, da je nekdo prišel. Koncno. Ves živcen in prepoten sem stekel iz stolpnice in se zaletel v kriminaliste. Sranje!

Znacko pred nosom sem videl veckrat kot ženo zadnja leta. Tokrat pa me je resnično zamajalo. Dva kriminalista iz enote za Izvršilne ukrepe sta me prislonila ob prvi avto. Sledilo je nekaj pikrih pripomb, kaj išcem tukaj in osebni pregled. Pri sebi nisem imel nic spornega, razen telefona. Eden od kriminalistov me je vprašal, kje živim? Zavijal sem z ocmi in prijavil, da na zemlji. Kje stanuješ  kreten narkomanski, je popizdil kriminalist. Slabo mi je bilo od krize, zdaj pa še tole! Vse kar sem imel po žepih, je kriminalist zložil na streho avta in zacel težiti!

Od kje so teli kljuci, ga je zanimalo? Vroce mi je postalo. V rokah je vrtel kljuce od stanovanja na Kersnikovi. Na obesku pa napis K in številka stanovanja. Res brihtno, kdor je markiral obesek. Nisem vedel kaj naj se zlažem, zato sem molcal. Samo upal sem, da se bo krimic nehal ukvarjati s kljuci. V tistem je mimo prineslo starega Bucarja s klobukom in palico. Pozdravil je policaje in jih s hripavim glasom pobaral, kaj se dogaja?

Nic posebnega, redne aktivnosti ata, je prvega predsednika Slovenskega parlamenta potolažil policist Andelkovic. Bucar je zadovoljno pokimal in nekaj zabrundal predse. Potem je svoj moten pogled zapicil vame. Že tako slaba situacija, bi se lahko še poslabšala, ce bi Bucar zinil kakšno o tem, da prihajam iz njegove stolpnice. Nisem bil preprican, ce se me Bucar spomni iz zacetka devetdesetih, ko je vodil parlamentarno komisijo za nadzor nad tajnimi službami. Takrat sem nekajkrat prišel v parlament na zaslišanje k njemu. Ker mi je obrambni minister Janša narocil, da v hramu demokracije izgubim spomin, od mene ni izvedel prav dosti. V resnici nic, zato je prekinil to vnaprej zrežirano predstavo in me nagnal domov. 15 let kasneje pa stojiva na plocniku v sceni, kjer me napacna beseda lahko pokoplje.

Pizda stari, pejt zdaj ti domov, sem si mislil in ga prebadal z ocmi. In res, kot bi me stara komunjara razumel, je pocasi odkrevsal proti stopnišcu. Hvaljen Jezus in Udba, da se je pobral. Še vedno sem slonel na avtu in cakal nadaljevanje. Ko so me vsega prešlatali in sezuli, sem smel nadaljevati svojo pot. Tokrat ni bilo razloga, da me pridržijo. Ocitno so preganjali narkomane in male dilerje s heroinom. 50 metrov stran je zavetišce za brezdomne narkomane, 50 metrov v drugo smer pa je tradicionalen punkt, kjer se zbirajo pred Mercatorjevo trgovino na Slovenski cesti.

Zaradi krimicev in policajev so se dilerji pred Mercatorjem razbežali na vse strani. Na cesti sem sreceval samo narkomane in klošarje in poslušal slabe novice. Krimic iz PP Centra Bauman je priprl nekaj dilerjev, ostali pa se tresejo, ce so izdani. Tale Bauman je res žleht policaj, da se ga bojijo vsi ulicni dilerji. Bolj kot narkomanske »priče« me je zanimalo, kje lahko dobim heroin? Vedel sem, da so v casu policijski racij vsi panicni. Takrat težko kupiš heroin od koga, ki te ne pozna. Slabe volje sem se napotil proti Metelkovi. Upal sem, da bom srecal koga od znanih dilerjev in se cimprej vrnil na Kersnikovo. Na Metelkovi je bilo popolno mrtvilo. Nekaj nakriziranih danksov je stalo pred zdravstvenim domom in fehtalo tiste iz programa za metadon. Jasno mi je bilo, da ni robe nikjer, ce danksi išcejo metadon. Zavil sem do zloglasnega stanovanja dvojckov Doljak na Taboru. Bil sem preprican, da ne zvonim zaman. Na moje zacudenje, me je Miro živcno odjebal z besedami, nic nimam. Kaj pa zdaj?

Vrnil sem se nazaj proti Metelkovi in izvedel, da se je pojavil eden od dilerjev. Pravzaprav dilerka Sonja iz Novih Jarš. Sedela je pri Mercatorju za zdravstvenim domom in cakala stranke. Dva, ki sta bila najbrž v minusu pri tej Sonji, sta me prosila, ce vzamem še dva paketka za njiju. Obicajna praksa med narkici, zato sem pokimal in vzel denar. Od Sonje sem kupil tri paketke heroina in zato dobil štiri. Stlacil sem jih za nogavico in pohitel nazaj proti zdravstvenemu domu. Takoj za vogalom pa mi je zastal dih in korak. Pred mano sta se pojavila krimic Bauman in njegov partner.

»Kam pa kam Mitja«, me je ustavil.

Zavil sem z ocmi, zaklel pri sebi in zinil prvo neumnost;

»Nikamor«!

Dan je bil slab. Nasploh so bili zadnji dnevi slabi in rizicni. Pred policijsko preiskavo sem na Obalo umaknil drogo in dva iskana zlikovca, vpleten sem bil v transport, skladišcenje in tihotapljenje kokaina. Prejšnji dan sem spoznal, da lovke narkomafije segajo do županove pisarne v Kopru, dve uri nazaj, pa so me »izvršilci« iz PP Polje drkali na Kersnikovi. Zdaj pa kot polit cucek stojim pred Baumanom s prgišcem heroina v nogavici. Sami prijetni dogodki.

Malo te bova pregledala, me je razveselil Bauman. Sreča me je tokrat zapustila. Jure me je aretiral, LoL

They will know your name

NBA 2K liga

Igra usode ali kako se je začelo. Bil je zadnji november leta 2014, ko je revija Reporter prva objavila, da je Višje sodišče zavrnilo pritožbo v zvezi z Vasletom. Kunstelj gre v zapor, so natisnili z debelimi črkami. Zraven so v podporo Vasletu natrosili znane pridevnike, ki jih ne bom ponavljal. V tistem obdobju nisem rabil spraševati odvetnika ničesar, ker imajo omenjeni pisuni dostop do sodb pred strankami v postopku in so me »pridno« obveščali o mojem »stanju« v palači resnice.

Kaj bom počel pol leta v zaporu? Dolgčas na kvadrat. Šest let sem preživel v naših zaporih, zato sem vedel kaj me čaka. Leta 2007 sem bil na Povšetovi in fantje v sobi so imeli PlayStation. Odlična zabava za zabijanje časa, če ni drugega. Omenjenih jajc nikoli prej nisem imel, niti nisem znal igrati ničesar. Torej, decembra 2014 sem si kupil nov PS4 in nekaj iger. Med njimi NBA2K15. Ker nisem ravno navdušen nad videoigrami, je PS4 več ali manj sameval in čakal, da me ujame poziv za zapor.

Vse skupaj se je zavleklo do poletja 2015. Niti nisem dobil poziva, ampak so me policisti iz PP Centra ustavili zaradi prometnega prekrška in med postopkom ugotovili, da bi moral že biti za rešetkami. Od tam so me odpeljali na Povšetovo, kjer pa nisem ostal dolgo. Iz zajebancije sem napisal raport za vzgojno službo, naslovil sem ga na Gordano Korže, podpisal pa sem se kot »Dejan Milić«, izmišljen lik iz Prison bloga. Kaj sem napisal, se ne spomnim več. Najbrž kakšno svinjarijo, saj sem bil takrat precej razpizden na cel svet. Gordana je bila baje tako prestrašena, da ni mogla več opravljati svojega dela, dokler sem jaz v zaporu. Vsaj tako je trdila upravniku zapora. Posledično so me premestili v mini zapor v Solkan pri Novi Gorici. Tam sem preživel pet mesecev. Brez PlayStationa, ker ni bil dovoljen.

Brez heca, niso mi dovolili, da mi prinesejo PS4, ker ima možnost internetne povezave, jaz pa sem imel prepovedan dostop do interneta. Vse skupaj bi ostalo pozabljeno in zaprašeno, če ne bi Slovenska reprezentanca osvojila naslov Evropskega prvaka v košarki 2017. Bilo je prvič po dveh desetletjih, da sem spremljal prvenstvo in našo reprezentanco. Zamer iz otroštva in rane mladosti v zavezi s košarko in KK Olimpijo ne bom obujal, je bil pa to glaven razlog, da sem dal basket na ignor. Do septembra 2017. Takrat sem navdušen vklopil PS4 in naložil NBA2K15.

NBA 2K draft 2018

My Career. Naredil sem igralca in do nezavesti drkal igro s Sunsi, ker je bil takrat Dragić njihov point guard. Po treh mesecih sem mislil, da obvladam vse. Motilo me je le, da ne morem igrati on-line, ker je bila verzija 15 že preteklost. Zato sem si kupil takrat novo verzijo NBA2K18 in jo začel igrati. Tokrat zares in s ciljem. Lani je namreč prvič startala virtualna NBA liga v New Yorku. Po napornih kvalifikacijah sem se uvrstil med 250 izmed 78.000 registriranih igralcev. Dlje pa nisem prišel. Obstaja še cel kup tekmovanj na drugih ravneh, ampak moj cilj je bil, da se uvrstim na naslednji draft za NBA2K ligo. Letos se je pridružilo še pet franšiz, zato bo liga še bolj zanimiva. Letošnji prvaki so postali Knicks Gaming (franšiza New York Knicks), ki so v finalu premagali Heat Check Gaming (franšiza Miami Heat).

Letošnje kvalifikacije sem predčasno uspešno zaključil. Čakajo me še decembrska NBA kvalifikacijska okna, potem bom na cilju. Za dosego cilja sem res vložil veliko. Zadnjih 14 mesecev igram oziroma treniram vsak dan med 10 in 12 ur. Vbil sem si v glavo, da bom najboljši strelec na svetu, če vsak dan na »my courtu« zadenem 2000 košev. 2000 ponovitev vsak dan. In to počnem zadnjih 14 mesecev. Rezultati niso izostali. Danes lahko zadanem miže po občutku kadarkoli. In še marsikaj, pa vam ne bi razlagal, ker bi vam bilo nerazumljivo.

V prvi sezoni so igralci zaslužili cca 1.5 milijona dolarjev. Skratka, če mi bo uspelo, se bom v življenju očitno spet ukvarjal s košarko. Tokrat profesionalno v virtualni simulaciji. Če mi ne bo uspelo? O tem ne razmišljam. Verjamem vase.

Adam Silver & Dimez 1st pick 2018

Dallas Mavericks, klub Luke Dončića v tej ligi nastopa s franšizo Mavs Gaming. Lani so imeli prvi pravico izbora na draftu in vnaprej rezerviral »Dimeza«, ki velja za najboljšega playa v NBA«K ligi. Kdor spremlja Dallas mu najbrž ni ušlo, da so Luko povabili v igralni studio, kjer jim je on demonstriral bogato znanje in sveta video iger. Luka velja za najboljšega igralca spletne igre Fortnite med NBA igralci. Kadar ni zaposlen s košarko, ga lahko najdete na spletu v živo pri omenjeni igri, če ga boste seveda taggirali. Njegov player tagg boste našli na Instagramu, kjer deli svoje dosežke v Fortnitu.

Hecno tole. Če me ne bi Vasle s pomočjo našega nad poštenega pravosodja spravil v zapor, nikoli ne bi kupil PS4. In ja, če naši ne bi postali šampioni, jaz nikoli ne bi začel igrati te igre. Na dveh Sonny PS+ računih sem ustvaril štiri različne tipe igralcev in z njimi do »nezavesti« preizkušal poteze, driblinge, podaje, mete …..! V 18 ki Meek Stone in v aktualni verziji King Money. Rezultat mukotrpnega dela je elita v svetu spletne košarke. Shooting guard King Money (pure shot creator). 

They will know your name.

Yeah, you will

Brutta verità

Včerajšnji tekst je razburil moje zveste bralce. In prav je tako. Kaj bi dejali, če bi vam vlomil v stanovanje in začel krasti? Ko bi me zasačili, bi pa izvlekel rdečo zvezdo in začel vpiti; »Jaz sem proti Janši«?

Torej? Najbrž bi jih dobil po glavi, v nadaljevanju pa bi poklicali Policijo! V to sem trdno prepričan. Glede na vaš odnos do župana, pa bi upal na drugačen izid! Naprimer takšen;

»Micka, ta je naš. Daj mu peneze in klobase, za partizane gre«.

Micka; »Ampak krade nam,navaden tat je«!

Franci; »Bolje on kot, da nama kradejo farški«.

V čem je poanta? Zoki je lopov in pika.! Vsem je to jasno. Komur ni, ta laže sam sebi. Ampak! Zoki sovraži Janšo in ob vsaki priložnosti maha z zvezdami, OF in titulo mesto heroj. Zato je še danes župan in naslednji mandat bo počel isto, kot je počel do zdaj. Kradel bo, jemal podkupnine in živel od gotovine. Vse račune vključno z osebnim transakcijskim računom ima blokirane. Od česa živi, je "skrivnost"? Živel Zoki. Da me ne bo kdo narobe razumel. Prav je, da je zmagal. Ljubljančanom pa res ne privoščim predstavnika domobranske stranke in parado fašizma v prestolnici.

Kam smo prišli, da je tako, pa je velika žalost. Tista izjava zmešanega Rada Pezdirja, da bo Ljubljana postala Beograd v času Miloševića, če bo Janković spet zmagal, je zgrešena. Idiot, kaj naj rečem. Ljubljana zadnjih 12 let funkcionira kot Beograd v času omenjenega zločinca, pa to nikogar ne moti. Zoki je car, amen!

Mene resnično žalosti, da so se pod krinko »boja« proti Janši in njegovi nazadnjaški sekti vernikov, na oblast zavihteli največji škodljivci te države. Alenka, Karl in Miro! To je katastrofa. Povejte mi, kako je mogoče, da je Karl tako nagnusno popušil na volitvah, podpiral pa ga je najbolj vpliven »Slovenec« na ić, ki sicer podpira in financira Dodika v Republiki Srbski? Najbrž ni tako vpliven, kot so mu pripisali, sicer bi bil Erjavec predsednik vlade.

Kar se naročnin tiče. Po novem letu jih bom ukinil, novi teksti bodo dostopni za vse. Namesto naročnin so dobrodošle donacije na transakcijski račun ali PayPal. Blog na mikstone.si bo ugasnil, ker ne bom več plačeval gostovanja. To bo enkrat sredi januarja. Če bo kdo od vas (ali je že) kopiral oz. shranil VIP vsebine, naj jih prosim na deli okoli, da me ne spravi še v kakšen kazenski postopek.

Upokojenci in tisti, ki stojite v čakalnih vrstah našega skorumpiranega zdravstva! Pojdite na Langusovo 4, tam vedri vaša »rešiteljica«. S kakšnimi transparenti in bobni, da vas Prasica čuje.

Bog vam pomagaj! SF/SN

Buona notte del paese

Karl in Miro Vlada RS

Takšne vlade pa še nismo imeli, kajne. Ekipa, ki naj bi potegnila voz in blata? Dejstvo je, da gre za osebke, ki so vsi po vrsti popušili na volitvah. Karl in Alenka konkretno, Cerar pa približno 300 %! Šarec je grdo zaostal za SDS, a zakon in volilni sistem mu je omogočil, da je sestavil vlado poražencev. Dragi moji, to je FACT. Vem, da vas je večina bralcev, če ne vsi levo usmerjena. Za leve, desne, črne in rdeče je 1+1=2. Okoli tega se ne sprenevedajte. Vsak od vas, ki mi je po volitvah rekel;  zmagali smo, mi je bedak. Slaba tolažba, a naj vam bo.

Ekipa je zato, da dela skupaj. Zasleduje isti cilj, sicer sistem razpade. V naši aktualni vladi so se našli politični nasprotniki. Vsi poparjeni od porazov, vlečejo vsak na svoj konec. Spotikajo eden drugega, si gledajo pod prste in z zaupnimi informacijami zalagajo »svoje« novinarje. Vsi stojijo na stališču, da gre za prehodno vlado, ki bo kmalu padla. Šarčeva vlada ne rabi opozicije, ker si je sama največja. A vam ni smešno in bolno ( če vam je, tega ne priznate, ker ste verniki levice in oproščate, kot domoljubci oproščajo Janši), da Erjavec in Bratuškova spotikata lastno vlado v kao skrbi za upokojence?! Čeprav vsi vemo, da se jima jebe za njih. Gre za predstavo. Za vas.

Da ne pozabim. Mama Barbare Furjan se mi je oglasila. Pohvalila se je, da bo mogoče pa hči uspela s Hollywoodom. Veš, Jared Leto se zanima za zgodbo. Kaj naj dodam? Že dolgo vem, da ni šlo za resnico ampak trženje do neba napihnjene in začinjene tragedije. Samo, da zdaj jaz plačujem to predstavo in njen life style. Ampak, kot sem že rekel, verniki BF boste tenko piskali. Zelo tenko, če sploh. Marš, mamicu vam pokvarjeno …..

Dan po volitvah znane zgodbe. Prevara, ukradli so volitve, nekih 35.000 priseljencev je ustoličilo Jankovića in prevaralo Slovenijo. Svašta. Moram twitter malo skrajšat, ker teh nebuloz res ne rabim brat.

Ker ne spremljam politike in domačih jajc, spremljam košarko. Kadar je ne igram seveda. O NBA in Luki Dončiću je v domačih medijih samo pocukrano sranje. Če vas zabava in zadovoljuje pisanje v stilu zaljubljenih najstnic, so naši mediji pravi naslov.

NBA je spektakel, šele potem tekmovanje. Poslušal sem izjave naših bivših košarkarjev, kaj bi bilo najbolje za Dončića. Slišali smo, da bi mu bilo najbolje pri Sunsih in Kokoškovu, če ne pa pri Kingsih in Srbih, ki vodijo klub (Stojaković, Divac). Potem se je zgodil Dallas in vsi so navdušeno nabijali, kakšna mega institucija so Dallas Mavericks. Bull sheet.

Dallas je klub rasista Marka Cubana. Politika kluba in lastnika je, da imajo belopoltega zvezdnika za obraz franšize. Potem, ko Cuban ni uspel prepričati Porzingisa, da zapusti New York, je vse moči usmeril v projekt Dončić. Luka je že na EP vedel, da bo šel v Dallas, ampak je v dogovoru z zastopniki molčal. Posebna zgodba je, kako je Cuban prepričal Divca, da odstopi od Dončića. Saj je še slepcem jasno, da je Luka next št.1 na svetu!

Športna javnost v ZDA je prepričana, da je Cuban enostavno podkupil Divca, če mu ni celo s čim grozil. Trenutni center Dallasa De Andre Jordan je letos prišel iz LA Clipsov. Za eno leto. Moral bi biti v ekipi že predlani, pa je uspel pobegniti Cubanu, ki ga je po LA ju preganjal s pištolo in hotel prisiliti v podpis pogodbe. Vmešal se je celo FBI, Jordan pa je ostal pri Clipsih. No, zdaj je v Dallasu, da odsluži enoletni deal s Cubanom. Kot vsi ostali, igra za svojo statistiko, da bo po sezoni lahko iztržil boljše pogoje v novi pogodbi drugje. Takšna je žal realnost.

Luka Dončić

NBA je daleč od elitnega tekmovanja. Igralci so sposobni igrati na elitni ravni do recimo 32 leta. V NBA pa vegetira bataljon ostarelih zvezdnikov, ki že desetletje ne igrajo elitne košarke. Se kdo spomni Tonyja Parkerja? Pred 15 leti se je Slovenija tresla, ker je ta super zvezdnik igral za Francijo proti našim »delavcem« iz NBA lige. Strah je bil upravičen. Danes je Tony star 41 let in še vedno igra. Samo strah in trepet ni več! In takšnih je odločno preveč. Brata Gasol, Nowitzki, Wade ……., brez veze, da jih naštejem (jih je 71, potem sem nehal šteti).

Za tiste, ki se trudijo s pubertetniškimi zapisi povzdigovati Dončića, se ne zmenite. Samo sramoto mu delajo. Dejstvo je, da je Dončić že danes eden najboljših igralcev v ligi in na svetu. Če bi bil v boljši ekipi in na položaju, kjer mu je mesto, bi že danes zasenčil precenjeno ostarelo gardo. V Dallasu začenja na položaju 4 PF, kar je totalna neumnost. Zakaj je tako, pa ne bi vedel. Najbrž je trener precenjen, kot vsi ostali.

Razen Dončića, drugi niso omembe vredni. Dragić vegetira v Miamiju in upa, da ne bo zamenjan. Miami je posebna zgodba. Po šampionski dobi z Jamesom (4 finala, 2 naslova), so se zadovoljili s povprečno ekipo in dvema veteranoma. Miami nima perspektive, škoda. Da ne razpredam o košarki, ker vas najbrž ne zanima. … LoL. Zadnje leto to bolj zanima mene.

Ponoči sem končal kvalifikacije za NBA 2K ligo. Kaj bo naprej, pa ne vem. Grem spat, ker sem zjeban in zaspan. Imejte se v deželi laži, korupcije in žlehtobe. Jaz nočem imeti nič z vami.

NBA mission completed (King Money-mikstone1)

papa

Winter is coming

Evo njega. Sneg. I hate this sheet. Mraz, sneg, vlaga in megla. Vreme, ki je Slovencem očitno pisano na kožo. Mene pa ubija. Nikoli, ampak nikoli ne bi mogel živeti z žensko, ki ima rada sneg, zimo in smučanje. Hvala lepa za ledene »užitke«. Ta trenutek me npr. najbolj skrbi, da ne bom končal v kakšnem hladnem mestu v ZDA. Zime v New Jerseyu so hladne. Miami, Orlando in Sacramento so veliko bolj privlačna mesta, vsaj kar se klime tiče. A ni vseeno kje končaš, saj se vse dogaja v dvoranah? Kakor za koga. Jebeš zimo in sever.

Kako domača scena? Slišim, da se farška podgana Primc spet ni uvrstil. Tokrat je baje kandidiral za mestni svet. Katera zarota je tokrat kriva, da božji sin ni bil izbran? Ljubljana ni Slovenija, komur to ni jasno, nima kaj iskati v politiki. Ne moreš osvojiti Ljubljančane z domoljubnimi prijemi, halo. Ljubljana je Jugoslavija v malem. Zoran to dobro ve, Murgle pa tudi. Prej bi kakšen dirty levi kanididat spodnesel Jankovića, nikakor pa nihče z desnega pola. 

Ker Janša ni od včeraj v politiki in mu je klima v prestolnici poznana (za cirkus pred Tavčarjevo so vsak teden uvažali vernike iz podeželja), je edini zaključek, da je načrtno ponižal Logarja. Na volitvah ni drugih mest. So samo zmagovalci in poraženci. Pri nas se po zaprtju volišč sicer vsi delajo zmagovalce pred kamerami, ampak to je politika. Verjamem, da bi bil Rok Snežić še najbolj primeren izzivalec za Zorana Jankovića. Če bi Janša mene vprašal, koga naj pošlje v županski boj, bi mu predlagal njega. Se mu pozna, da 13 let nisva govorila, sami porazi od takrat, LoL.

Alenka Bratušek ni tako butasta in zadrgnjena kot Janša. Briga njo za upokojence in zdravstvo. Bog in Milan ne dasta, da bi postala ministrica za zdravje ali socialo. Ampak! Pred volitvami je bilo jasno, da ne more otresati o drugem tiru in evropskih sredstvih, saj ne bi dobila niti pet glasov. Pot do tja je bila vrhunsko izpeljana. Erjavcu je enostavno ukradla lažno skrb za upokojence in še v sanjah drdrala, kar so jo naučili svetovalci. No, tam kjer jo poznajo, je pogorela. Tiste zaostale glave, ki večno nasedajo Erjavcu, pa so zdaj nasedle njenim lažem. Tako se je SAB uvrstila v parlament z osebki, ki jih sicer ne bi zaposlil niti na tržnici. Maša Kociper aka mali krogec, pa ne me jebat, lepo vas prosim.

Drugo največje mesto v državi, interesni poligon male podgane Bojana Požarja! Kangler in Arsenović v drugem krogu? Štajerci, kako zdravje? Je res tako hudo, da ste pripravljeni na skok v preteklost in znane koruptivne in nepotistične prijeme Franca Kanglerja? Že res, da ga sodišča kot po tekočem traku oproščajo. Čigava sodišča so to? Na katerih instancah ga oproščajo? Vrhovno, Ustavno! Vse jasno. Arsenovića ne poznam. Poznam pa mariborsko podzemlje. In oni poznajo njega zelo dobro. Še en Janković, tokrat štajerski. Če pa pogledam Fištravca, vam vse oprostim. Ali pa ne. Kako ste mogli po vstajah ustoličiti to lažnivo škilasto pohlepno govno s klobukom. To mi nikoli ne bo jasno. Poznam precej spodobnih Mariborčanov, ki se takrat niso hoteli izpostaviti. Pa bi se morali. Zdaj bo Fištravec lazil po sodiščih in vsakič bo obsojen. Čez pet ali sedem let, pa ga bodo Vrhovna in Ustavna sodišča oprala vsake krivde. Kolo se obrača. Dokler si na njem, se boš vrtel. Kajne dragi politiki.

Naše občine so organizirane kot mafijske družine tipa Soprano. Janković, Šrot, Kontić, Popović! Ti štirje so eklatanten primer mafijskih občin. Za Šrota in Kontića ne vem podrobnosti. Druga dva pa sta tesno povezana s kriminalnim podzemljem v obeh mestih. Popović je celo del mednarodne trgovine s kokainom. Pa se mu ne zgodi nič. Štango mu drži celo kriminalistična policija v Kopru. O prodaji kokaina v Kopru sem pred leti napisal celotno zgodbo z vpletenimi. (Hard Time). Takrat sem bil člen v tej združbi in v Žusterni me je gostil sam župan, ko smo mu dostavili »produkt«. Pa me ni nihče tožil za to.  O Zokiju pa že itak veste preveč. Resnica je večina tega, kar ste slišali in prebrali o njem. Še več, Zoki je baraba prve balkanske klase. V zadevi kao farmacevtka pa vam še enkrat povem, da je on največja žrtev. Naivna ovca, ki je trznila na ponujeno pičko in se grdo ostrigla. Zelo grdo, topo rezilo najbrž.

Ne da se mi več. Gram nabijat basekt.

P.S. Alenka Bratušek. V odgovoru Okrajnemu sodišču sem priložil bančno kartico, kar pogumno do prvega BA, prasica gorenjska. Pazi, da te kakšen upokojenec ne porine z mosta, ki si ga zaprla. LoL        

Резервни официр ЈНА Тоне Крковић

Шпела Предан (пушење цоцкс)

TONČEK
JE HODIL, TORBICO NOSIL, ZA ''DOMOLJUBE'' POTVARJANJA TROSIL.

Dragi Tonček ( Krkovič )!

Тоне Крковић,  парада ЈНА Београда

Nerad žalim, pa vendar ti z ozirom na tvoje proteste v imenu ''nekega'' združenja MORIS proti prireditvi ''NOSIL BOM RDEČO ZVEZDO'' in ponovni postavitvi stebrov z rdečo zvezdo ob poti okupirane Ljubljane, vendarle moram

napisati nekaj vrstic. 

Čeprav nisva prijatelja verjamem, da boš z ozirom na najmočnejšo Janševo obveščevalno službo v državi prebral moje sporočilo.

Tone! Ali si se kdaj vprašal, da so spreobrnjenci najhujši v vsaki družbi? In točno, poleg še mnogih, si to ti!! Upam, da me boš tožil in se srečava iz oči v oči!, tako kot me tožijo tvoje in Janševe sluge: Njavro, Oražem, Poje...

Rekel bi ti enostavno tole. Rojen, šolal si se pod simbolom Rdeče zvezde. Vojaški rok, usposabljanje v Teritorialni obrambi si služil pod Rdečo zvezdo. Enoto Teritorialne obrambe si s ponosom vodil na vojaški paradi l' 1985 v Beogradu, seveda z Rdečo zvezdo na kapi. Prvi postroj 30. Razvojne skupine, kasnejša brigada MORIS je imela na kapah zvezdo. Prva generacija slovenskih fantov, ki so služili na Igu in Pekrah, so zaprisegli po Rdečo zvezdo. Pod Rdečo zvezdo si dobil dobro službo na občini v Kočevju, kjer ti je JNA, tudi z Rdečo zvezdo, pred nosom odpeljala orožje Teritorialne obrambe. Pa ti tega ne očitam, saj se je podobno dogodilo v mnogih občinah. Samo!! Potem bodi čisto tiho, ko izjavljate, da je bila to veleizdaja, saj si bil soudeleženec le tega!

Za mene si bil v času osamosvojitve poveljnik (kasnejše brigade MORIS), ene najbolj spornih enot Teritorialne obrambe, Ta brigada (ne morem reči, da vsi pripadniki), je delovala izven okvira poveljevanja Teritorialne obrambe in predsedstva, ki je bil vrhovni poveljnik. Del tvoje brigade, ki je bila nameščena v Novem Polju, sem neposredno videl. Kaj so fantje delali! Pobalini, ki so dobili ''oblast'' v roke so se enostavno izživljali nad civili. Očitno ste jih tako usposabljali. Na žalost pa je mnogo oseb, častnikov TO, ki še bolje poznajo sceno tistega časa, drži figo v žepu in so oportunistično tiho.

Pa se vrniva k Rdeči zvezdi. Kaj vraga ti je hudega storila?, saj si večji del svoje kariere doživljal pod tem simbolom.

Govoriš, da je bila JNA s simbolom Rdeče zvezde AGRESOR v Sloveniji l'91. Ali res? Odgovori na naslednja razmišljanja: Ali so bili agresorji slovenski fantje, ki so takrat služili v JNA po celi Jugoslaviji l'91 (po mojem vedenju

патриотски мајмун (данас)

 cca. 4000) Po tej logiki živijo med nami agresorji. Ali so bili agresorji oficirji JNA, ki so pomagali slovenskim fantom, da so pobegnili iz kasarn. Ali so bili agresorji mladi fantje iz drugih republik, starih 19, 20, 21,let, ki niso imeli pojma, kaj se dogaja in so si le želeli vrniti živi domov. Ali so bili agresorji oficirji JNA, ki so nasprotovali agresiji na Slovenijo in so se vključili v MORS. Res je mnogo vprašanj, ki jih ti in mnogi tebi podobnih poskušate potvoriti. In na koncu Tone! Marsikomu to ne bo všeč!

VEČINO ENOT TERITORIALNE OBRAMBE l' 91 SO VODILI ČLANI ZK, DA NE GOVORIM O PRIPADNIKIH TAKRATNE MILICE. Tako se je takrat res kadrovalo in danes se pljuva po rdečkarjih in komunajzerjih. Menda si bil eden od njih, tako kot Janša, Gorenjak, Zver pa še mnogi...

Pritožuješ se nad šolskim sistemom, češ, da premalo poučuje o domoljubju, slovenski osamosvojitvi, vlogi MSNZ, za katero nisem vedel, da sploh obstaja, kljub temu, da sem vodil velike enote TO. Tudi sam bi želel, da bi se v šoli več govorilo o slovenski osamosvojitvi, vendar ne o vaši zgodbi, ampak o resnici, ki bi razkrila resnična ozadja in diletantsko delovanje VAS ''DOMOLJUBOV''!!

Gusti