Ker bodo čez mesec dni ugasnili VIP teksti, vam bom delil nekaj uspešnic iz VIP nabora. (copy taste, slov. napak se mi ne da popravljat)
 |
| klient |
Tako je to v svetu kriminala, drog in še cesa. Nikjer konca. Ni oddiha in miru. Življenje 200 km na uro 24/7. Adrenalin, stres, denar, stres in spet adrenalin. Zasoljeno z drogo in policijo za petami. Spomini na case, ko sem delal v vojski in kasneje v zloglasni Janševi združbi, so bili lahkotni. Proti temu, kar se mi dogaja zdaj, mi drug izraz ne pade na pamet. Lahkotni casi. In kje sem zdaj?
Preden sem se odpeljal na Rimsko cesto, sem izginil v klet. V zadevalnico, kot sem ljubkovalno imenoval prostorcek v kleti. Nakadil sem se heroina in si v oci stisnil Visine kapljice. Rdecih oci nisem imel vec. Da sem buckast, pa je opazil vsak poznavalec scene. Na dnevni svetlobi so buckaste vse zenice tega sveta. V zaprtih prostorih in poltemi, pa si takoj viden in prepoznan! Nenad je sicer vedel, da kdaj prižgem folijo, vec od tega pa ne. Ce bi kdo od ostalih silakov opazil, da sem navlecen, bi me odjebali. Kar bi bilo še najmanj. Tipi s katerimi sem se zapletel v posel, so bili resni dilerji. Nihce od njih pa droge ni konzumiral. Kokain mogoce na kakšni zabavi, heroin pa je druga zgodba. Poznam kar nekaj tipov, ki so jih odjebali svoji. Cigan Medo ima brate Bajrice, ki se ukvarjajo z resnimi posli. On je edini od bratov, ki se je navlekel na družinski posel. Heroin. Kadar sem koncal v zaporu, sem vedno nabasal nanj. Poleg Strojanov in Ferhatovicev redna, stranka Povšetove. Ceprav imajo bratje miljone pod palcem, ga ne povoha nihce. V zaporu po stopnišcu žica drobiž za tobak. Heroin ima samo eno smer. Propad.
Pred Križankami me je pregnal redar. Z lisicami strašijo ravno tukaj? Parkiral sem bližje Kongresnemu trgu in se peš napotil proti Le Petit caffeju. Na vrtu sem zagledal Nenada in še nekoga. Pozdravil sem in prisedel. Nenad mi je predstavil neznanca!
"Safet"!
Do mize je prišel natakar. Hotel sem kavo, pa mu je Nenad pomignil, da odhajamo. Cudno sem pogledal, rekel pa nisem nic. Vstali smo in se napotili v bližnji park. Nenad in Safet sta opazovala okolico in komentirala;
"Sami smradovi na vrtu".
Vedel sem na koga ciljata z izrazom smradovi. Priljubljen izraz za kriminaliste in policaje v civilu. Nekaj casa smo stali v parku, kadili in opazovali folk okoli nas. Potem je Nenad prišel z besedo na dan. Safetu nekaj strank dolguje denar za robo. Za kokain. In Nenad je pomislil name, da bi pomagal izterjati te dolžnike. Izterjave tovrstnih dolgov so neprijetna zadeva. Sploh, ce se vmeša policija. Vendar je bil Nenad preprican, da lahko prav jaz Safetu pomagam pri treh dolžnikih. Poslušal sem Nenada, kako Safetu razlaga, da imam jaz veze v politiki?
Zmago Jelincic, Sašo Pece in Eva Irgl!
Skoraj se mi je zaletelo. Ponovi še enkrat ta imena. In jih je ponovil. Skupaj z zneski, ki jih dolgujejo. Zmago in Sašo me nista presenetila. Da Irglova Evica konzumira in ne placuje, pa sem bil presenecen. Težko sem si predstavljal to trojico skupaj, pa mi je Safet pojasnil, da vsak zase kupuje. Kdo so odjemalci, pa drugim odjemalcem ne razlaga. Medtem, ko smo se pogovarjali, so se kriminalisti namnožili. Ker smo poznali vecino avtov in fac, smo se raje pobrali iz vroce okolice Križank. Sprehodili smo se do Ljubljanice in sklenili posel. Z Nenadom bova prevzela te tri izterjave. Kar je v praksi pomenilo, da sem jih jaz prevzel.
Med vožnjo domov sem razmišljal o teh treh osebkih. Za Irglovo si nisem delal težav. Vedel sem, da bo dovolj, ce ji na uho zašepetam. Punca se bo usrala in placala. Kako se bom lotil Jelincica in Peceta, pa se mi ni sanjalo. Sicer pa sem imel druge skrbi, ko sem prišel domov. Anja mi je svecano vrgla sodno pošto. Nic dobrega se ni obetalo. Že iz številk sem razbral, da gre za izvršitev kazenske sankcije. Raztrgal sem kuverto in brez besed zrl v papir.
"Kaj je, kaj je", je zraven lajnala Anja
Odmahnil sem z roko in ji siknil, da se je ne tice. V meni pa je vrelo. Poziv za 3 mesece zapora. Koji je zdaj to kurac? Pred pol leta sem se privlekel iz Povšetove. Zdaj pa spet 3 mesece. Prasica in še enkrat prasica od življenja. Kako je to mogoce? Ne morem spet nazaj v tisto umazano narkomansko luknjo. Ne morem.
 |
| klient |
Naslednje jutro sem ponovil znano zgodbo. V lokalu sem spisal pravljico, ki je spet zadostovala za tri mesecni odlog. Nov datum odhoda v zapor je bil 15. september 2006. Ko sem dobil potrjen odgovor pravosodja, sem povedal Anji. Kdaj spet odhajam v zapor in da se tokrat ne vrnem vec. Živeti skupaj zaradi otrok ali ker nimava dveh stanovanj je kretenizem. Povedal sem ji, da bom v zapor odšel z eno torbo. Vse ostalo prepušcam njej in otrokom. Do odhoda v zapor je bilo še nekaj mesecev. Pred mano pa peklensko poletje. Ko je bilo poletja konec, sem bil unicen in na tleh. Masko sem dokoncno odložil. Pravzaprav mi je odpadla. Še danes se v razmišljanju vracam v to obdobje in sprašujem, kaj je šlo tako zelo narobe? Odgovora nimam. Zacetek poletja pa je bil obetaven, glede na mojo situacijo.
Irglovo sem ogovoril kar na stopnicah, cez nekaj dni. Punca je bila tako šokirana, da ni spravila glasu iz sebe. Zvecer me je poklical Nenad. Dobila sva se in dal mi je 500 evrov. Ker je Eva placala svoj dolg Safetu. Z naslednjima dvema pacientoma pa ni šlo tako gladko.
Sašo Pece se je precej zadolžil za kokain. Med brati, kakšnih 15.000 evrov je dolgoval ljubljanskemu narko kartelu. Njegov politicni in ocitno narkomanski kamerad, pa nekaj vec. 20.000 evrov je dolgoval Zmago Jelincic. Irglova Evica se ni tako zapletla. Dolgovala je pet tisocakov. Ko sem ji na stopnišcu omenil, da bi znale nastati težave je placala takoj. Kot sem že omenil, sem za tri stavke Irglovi, zaslužil petsto evrov. Kje bom našel Zmagota, me ni skrbelo. Sašo Pece pa se ni oglašal na telefon. Izginil je v Maribor in se skrival pred svojimi dilerskimi upniki. Ni se mi šlo v Maribor. Pa navlecen od heroina niti nisem imel volje, da koga preganjam. Heroin te unicuje v vseh pogledih. Vso potrebno agresijo in moc ubije v tebi. Postaneš krotek mucek, ki prede. In predeš lahko, dokler od tebe ne ostane kup dreka. Nenad je pogruntal, da je folija precej bolj resno sranje, kot sem skušal prikazati. Ni trajalo dolgo, pa je ugotovil, da sem odvisen. Tu pa se je zgodba z ljubljanskim narkokartelom koncala. Baje sem lahko vesel, da sem lahko odšel živ. Zaradi moje preteklosti in odlicnih priporocil kriminalnega podzemlja, me ni pokosila krogla iz teme.
Preden je prišlo do razkola, pa sem še naprej uspešno spremljal Nenada in izterjal nekaj dolžnikov. Jelincica sem pocakal pred hišo na Tobacni ulici v Ljubljani. Ko me je zagledal, mu je zastal korak.
"Stari znanci Zmago, brez panike", sem ga pozdravil.
Zmago je nejevero buljil vame in obracal glavo proti oknu hiše. Najbrž je mislil, da je Moris prišel poravnat stare racune. Ker je živcno obracal glavo in in notranjega žepa privlekel mobitel, sem mu ga vzel. Nekaj je zavpil, pa sem mu pokril usta. Ostre kocine njegove brade so mi neprijetno žgeckale dlan. Poltiho sem mu siknil;
"Kokainski dolg sem prišel iskat. Safet in Nenad te pozdravljata"!
Potem sem ga odrinil, umaknil roko iz njegovih ust in rekel;
"Zdaj se lahko dereš in kliceš kogar hoceš".
Vrnil sem mu mobilni aparat in cakal, kaj bo storil. Nic ni storil, kot sem pricakoval. Pol ure kasneje je na trg MDB prinesel polovico dolga, 10.000 evrov. Sedel sem pri tramvaju in opazoval okolico. Obstajala je možnost, da bi kdo skocil name. Vendar je bilo te možnosti manj kot promil. V slabih 30 minutah se nikakor ne bi organizirali. Še prijavo bi dlje casa sprejemali. Zmago je prišel prepoten in rdec v obraz. Jezno mi je izrocil 10 tisoc evrov. Dvajset apoenov po 500. Sumljivo sem tipal denar, da ni prinesel kakšen ponaredek. Potem sem poklical Nenada. Zmagotu se ni dobro pisalo. Narkokartel ga je stiskal za jajca. Ostanek dolga, 10.000 je narasel na 15.000. Rok placila pa 3 dni. Zmago Jelincic je placal in nadaljeval po starem.
V Maribor nisem hodil. Peceta so trdo prijeli štajerci. Jaz pa sem ostal brez provizije. Poletje 2006 je bilo vroce in naporno. Vsaj zame. Vsakodnevno izpostavljanje za Nenada mi je presedalo. Brez tega riskantnega posla in denarja, pa bi bil hitro na robu katastrofe. Opazil sem, da me sosed policaj, nenehno opazuje in nadzoruje. Zapisoval si je, kdaj sem prihajal in odhajal. Zapisoval si je registrske tablice vozil, s katerimi sem prihajal domov. Nisem vedel kaj naj? Naj ga ignoriram ali mu kaj zakuham. Sosed je bil policaj Bobek, štajerec, ki službuje na viški policijski postaji.
Eden zadnjih poslov za narkokartel, se je odvijal v okrepcevalnici Ajda. Nasproti železniške postaje v Ljubljani. Pozno zvecer sva se tam ustavila z Nenadom. Razdelila sva vecino droge za ta dan. Ostal nama je obisk Kotnikove in SEM-a na Metelkovi. Še nekaj eminentnih strank in konec za nocoj. V Ajdi pa je prišlo do neljubega zapleta. Nenad in tip, ki je obracal pleskavice, sta me poklicala k sanitarijam. Tam so še vrata, ki niso za goste. Stopili smo skozi vrata v skladišce. Tam je sedel pretepen bankir Draško xxxxxxxxxxx . Dvojica ga je obdelovala in mu postavljala neprijetna vprašanja. Draško xxxxxxxxxxx je pred mojimi ocmi padel na kolena in prosil za življenje.