Vila na Rožniku je bila tistega večera nenavadno tiha.
Ne zato, ker bi zmanjkalo tem za pogovor.
Ravno nasprotno.
Slovenska politika je bila po marčevskih volitvah dovolj razburkana, da bi človek potreboval zemljevid, kompas in mogoče še psihiatra, da bi razumel, kdo je zdaj kdo.
Na mizi je stal čaj.
Ob njem Milan Kučan.
Prvi predsednik republike, človek, ki je že zdavnaj zapustil uradne funkcije, nikakor pa ni zapustil slovenskega političnega folklornega spomina.
Nasproti njega je sedel Zoran Janković.
Še vedno župan Ljubljane.
Še vedno kandidat za nov mandat.
In še vedno dovolj samozavesten, da bi lahko mestni svet zamenjal za osebno dnevno sobo.
»Torej, Milan,« je rekel Janković, »spet bodo volitve.«
Kučan je dvignil pogled.
»Lokalne?«
»Teh ne štejem več za volitve. To je obnova naročnine.«
Kučan se je nasmehnil.
»In kdo je tokrat problem?«
»Vsi.«
Janković je odprl mapo.
»Mesec.«
»Luka?«
»Luka.«
»Levica?«
»Levica.«
»Še kdo?«
»Vedno.«
Janković je mirno zaprl mapo.
»Veš, Milan, pri meni je problem vedno isti. Vsi hočejo spremembe. Nihče pa ne zna razložiti, kaj bi naredil drugače.«
Kučan je srknil čaj.
»To je lepota demokracije. Obljubiš spremembo, potem pa ugotoviš, da je treba najprej dobiti volitve.«
Vrata so se odprla.
Vstopil je Janez Janša.
Ne več kot opozicijski prvak.
Tokrat je bil predsednik vlade.
»Oprostita, zamujam,« je rekel.
Janković ga je pogledal.
»Ti? Na Rožniku? Kaj se je zgodilo?«
»Vlada.«
»Aha.«
»Ko si enkrat na oblasti, ugotoviš, da moraš hoditi na sestanke.«
»In ko si župan,« je rekel Janković, »ugotoviš, da sestanki nikoli ne prenehajo.«
Janša je sedel.
»Kako kaže?«
»Meni?«
»Ljubljani.«
Janković se je zasmejal.
»Ljubljana je v redu. Vedno je v redu. Problem so samo ljudje, ki mislijo, da bi lahko bila še boljša.«
Kučan je pogledal Janšo.
»In ti? Zdaj si ti tisti, ki mora vse spremeniti.«
Janša je skomignil.
»To so rekli že leta 2004. Potem 2012. Potem 2020. Zdaj so rekli še enkrat.«
»In?«
»Zdaj imam štiri leta, da dokažem, da sem imel prav.«
»Kaj pa če nimaš?«
Janša se je nasmehnil.
»Potem bom potreboval štiri leta, da razložim, zakaj sem imel prav.«
Kučan je pokimal.
»Politična kontinuiteta.«
Takrat je zazvonil telefon.
Janković ga je pogledal.
»Golob.«
Janša je dvignil obrv.
»Kaj hoče?«
»Ne vem. Verjetno še vedno išče način, kako bi bil premier.«
Kučan je mirno rekel:
»Robert je zdaj predsednik stranke in poslanec. To je skoraj isto.«
»Kako?«
»Še vedno govori, kot da vodi državo. Samo zdaj ga nihče več ne posluša z obveznostjo.«
Janković je odkimal.
»Ne podcenjuj ga. Golob je preživel vlado. Preživel je volitve. Preživel je sestavljanje nove oblasti. To pomeni, da je odporen.«
Janša se je nasmehnil.
»V politiki ne preživiš zato, ker si odporen.«
»Zakaj pa?«
»Ker se vedno najde nekdo drug, ki je bolj nepriljubljen.«
V tistem trenutku se je odprlo drugo krilo vrat.
Vstopila je Nataša Pirc Musar.
Predsednica republike.
Ni prišla kot kandidatka za županjo.
To je bila stara zgodba.
Prišla je kot predsednica države, ki je v letu 2026 doživela dovolj političnih pogajanj, da bi lahko napisala priročnik z naslovom:
Kako nikogar ne imenovati za mandatarja in vseeno ostati predsednik države.
»Dobro, da ste vsi tukaj,« je rekla.
Janković jo je pogledal.
»Zakaj bi morali biti?«
»Ker ste vsi prepričani, da veste, kako deluje država.«
Janša se je zasmejal.
»Jaz jo trenutno vodim.«
»Zato pa sem rekla, da ste vsi prepričani.«
Kučan je odložil skodelico.
»Nataša, Ljubljana te ne zanima?«
»Ne kot kandidatko.«
»Škoda.«
»Zakaj?«
»Ker bi bila dobra kandidatka.«
»Za kaj?«
»Za vse.«
Pirc Musar ga je pogledala.
»To je problem slovenske politike. Vedno iščemo ljudi, ki bi bili dobri za vse. Potem pa ugotovimo, da nihče ni odgovoren za nič.«
Janković je zadovoljno prikimal.
»To je že skoraj moj program.«
Vrata so se spet odprla.
Tokrat je vstopil Luka Mesec.
Brez kravate.
Z mapo.
In z izrazom človeka, ki je prišel razložiti, zakaj je Ljubljana predraga.
»Dobro,« je rekel Janković. »Pa sva tam.«
Mesec je sedel.
»Zoran, Ljubljana potrebuje spremembo.«
»Seveda.«
»Po dvajsetih letih.«
»Seveda.«
»Stanovanja so predraga.«
»Vem.«
»Ljudje si Ljubljane ne morejo več privoščiti.«
»Vem.«
»Potrebujemo drugačno politiko.«
Janković se je naslonil nazaj.
»Luka, če boš tako nadaljeval, boš moral še kaj povedati.«
Mesec se ni pustil zmesti.
»Ljudje morajo dobiti možnost živeti v mestu.«
»To je lepo.«
»In ti misliš, da ni?«
»Ne. Mislim, da je točno to slogan, s katerim se začne vsaka županska kampanja.«
Kučan je pogledal Mesca.
»Ampak Luka ima problem.«
»Kakšen?« je vprašal Janša.
»Morda je prvi resen kandidat po dolgem času, ki ne potrebuje razlage, zakaj je proti Jankoviću.«
Janković se je nasmehnil.
»Vsak kandidat je proti meni. To ni program.«
Takrat je zazvonil telefon.
Tokrat je bil Anton Rop.
Janković je pogledal ekran.
»Še en kandidat?«
Mesec se je namrščil.
»Rop?«
»Rop.«
Kučan se je nasmehnil.
»Ljubljana postaja zanimiva.«
Janša je pogledal proti oknu.
»Več kandidatov, več demokracije.«
Janković ga je pogledal.
»Ali več možnosti, da ostanem župan.«
Tišina.
Tista neprijetna slovenska tišina, ko vsi v prostoru razumejo matematiko, nihče pa je ne želi izgovoriti.
Mesec jo je prekinil.
»Kaj pa UKZ?«
Janković se je zasmejal.
»Urška?«
»Ja.«
Kučan je vprašal:
»Kaj pa ona?«
Janša je skomignil.
»Urška je posebna kategorija.«
»Kakšna?«
»Kandidatka, ki jo lahko vsakdo interpretira po svoje.«
Janković se je naslonil naprej.
»In to je nevarno.«
»Zakaj?«
»Ker lahko dobi glasove.«
Kučan je pogledal Janšo.
»In ti? Bi jo podprl?«
Janša se je nasmehnil.
»Jaz sem predsednik vlade. Trenutno imam dovolj dela s tem, da me podpirajo tisti, ki so me že podprli.«
»Torej nič?«
»V politiki nikoli ni nič.«
Pirc Musar je vstala.
»Veste, kaj je najbolj smešno?«
Vsi so jo pogledali.
»Vsak od vas govori o Ljubljani, kot da je nagrada.«
»Kaj pa je?« je vprašal Janković.
»Mesto.«
»To sem že vedel.«
»Ne, Zoran. Ti veš, kako mesto voditi. To ni isto kot razumeti, da mesto ni tvoje.«
Janković je prvič za nekaj sekund molčal.
Kučan je pogledal skozi okno.
Ljubljana je bila spodaj osvetljena.
Gradbišča.
Avtomobili.
Bloki.
Nove soseske.
Stari problemi.
In ljudje, ki so naslednje jutro vstali, šli v službo in plačali račun za mesto, o katerem so politiki govorili, kot da je njihov zasebni projekt.
»Morda je to ves problem,« je rekel Kučan.
»Kateri?«
»Vsi mislijo, da je oblast cilj.«
Janša ga je popravil.
»Ne. Oblast je orodje.«
Janković je dodal:
»In Ljubljana je orodje.«
Mesec je pogledal oba.
»Za kaj?«
Nihče ni odgovoril.
Potem je Kučan mirno dvignil skodelico.
»Za naslednje volitve.«
Pozneje so vsi odšli.
Janša nazaj v vlado.
Pirc Musar v predsedniško palačo.
Mesec na teren.
Golob v opozicijo.
Rop v kampanjo.
Janković na mestno upravo.
Kučan pa je ostal.
Ne zato, ker bi imel še kakšno funkcijo.
Ampak zato, ker v Sloveniji za politični vpliv funkcija nikoli ni bila nujen pogoj.
Zunaj je Ljubljana še naprej živela.
Ljudje so se prepirali o Jankoviću.
Drugi so prisegali na Mesca.
Tretji so čakali na UKZ.
Četrti so prisegali, da ne bodo volili nikogar.
In peti so rekli, da je vseeno, ker bo na koncu tako ali tako zmagal isti.
Morda so imeli prav.
Morda tudi ne.
To bo odločila matematika.
Ne Rožnik.
Ne Kučan.
Ne Janša.
Ne Golob.
Ne Mesec.
In ne Janković.
Volivci.
Vsaj tako naj bi bilo.
Kajti največja skrivnost slovenske politike ni v tem, kdo sedi za mizo.
Največja skrivnost je, kdo je prepričan, da za mizo sedi zaradi njega.
Volivci.
Vsake štiri leta pridejo.
Oddajo glas.
Odidejo domov.
In potem štiri leta poslušajo razlago, zakaj je njihov glas pomenil nekaj drugega, kot so mislili.
Toda letos bo drugače.
Vsaj tako pravijo vsi kandidati.
In če ne bo?
Nič hudega.
Volitve bodo spet čez nekaj let.
Marionete pa bodo še vedno imele svoje niti.
Samo lutkovno gledališče se bo imenovalo demokracija.
Komentarji
Objavite komentar