Stevanović je očitno postal nova slovenska različica atomske bombe.
Leva politična in medijska scena se je zaletela vanj, kot da bo prav on jutri zjutraj ugasnil državo, zaprl parlament in osebno odnesel ključe od Ljubljane.
Kopanje po preteklosti je v polnem pogonu. Lopate delajo na tri izmene. Išče se vse. Stare izjave, stari posli, stari znanci, stare zamere. Če bi Stevanović pri petnajstih ukradel čokoladico v Mercatorju, bi verjetno jutri dobili tri komentarje, dve analizi in posebno oddajo.
Da bo jasno: Stevanović ni angel. Daleč od tega. Ima dovolj materiala, da ga ni treba olepševati ali prodajati kot političnega svetnika.
Ampak vprašanje je simpl: zakaj je nenadoma njegova preteklost pomembnejša od sedanjosti tistih, ki nam danes iz ozadja vodijo državo?
Ko gre za aktualne zgodbe o korupciji, klientelizmu, političnih navezah in čudnih poslih, pa nenadoma nastopi čudežna tišina. Lopate izginejo. Kamere ugasnejo. Preiskovalni refleks na Necenzurirano dobi dopust. TV SLO in POP TV sta pa itak vedno v službi nekoga.
Stevanović je očitno idealna tarča. Nevarnejši od njega so samo še tisti, ki bi radi vprašanja o oblasti preusmerili na njegove grehe iz prejšnjega življenja.
Ker če že kopljemo, kopljimo povsod.
Ne samo po Stevanovićevi preteklosti. Tudi po sedanjosti tistih, ki ga danes z največjim moralnim zanosom razglašajo za problem.
Tam bi utegnili naleteti na precej bolj zanimive stvari. In mogoče celo na kakšno lopato, ki je že dolgo zakopana v napačnem dvorišču.
Komentarji
Objavite komentar