Danes je 15. avgust. Dan, ko po katoliškem izročilu Marija telesno in dušno odide v nebesa. In dan, ko se po vsej Sloveniji politiki telesno in dušno odpravijo pred cerkev, kjer jih čaka fotograf.
Zanimiv naravni pojav. Politik, ki vse leto Boga omenja približno tolikokrat kot javni prevoz, se na verski praznik nenadoma spremeni v teologa. Sveča v roki, obraz v pobožni grimasi, pogled uprt nekam med kamero in nebesa, kot da bi Vsevišnji sam potreboval potrditev v obliki všečkov.
Prispodoba je preprosta. To je kot vegetarijanec, ki enkrat na leto, na dan, ko kamere snemajo, poje zrezek. Ne zato, ker bi mu bilo mar za meso, ampak ker mora nekomu dokazati, da je "pravi" Slovenec, "pravi" vernik, "pravi" domoljub. Vera tu ni odnos z Bogom, temveč kostum, ki se obleče za javni nastop in obesi nazaj v omaro takoj, ko ugasnejo reflektorji.
Še bolj cinično. Marsikdo od teh, ki danes stojijo pred cerkvijo s tako pobožnim izrazom, kot bi se pravkar spomnili gesla, bi pred tridesetimi leti stal v isti vrsti. Le da bi takrat prisegal povsem drugi veri, tisti s peterokrako namesto križa. Ideologije se menjajo kot letni časi, edino stalnica je vrsta pred kamero.
Bog, če obstaja, verjetno gleda vse to z istim izrazom, kot ga ima starš, ko otrok razbije vazo in reče "to nisem bil jaz". Ne jezen, samo utrujeno vesoljno zavzdihne.
Skratka, praznik je lep. Ljudje, ki ga izkoriščajo za politični marketing, pa dokazujejo predvsem eno. Da je najbolj priljubljena slovenska vera pravzaprav oportunizem, ki ima to prednost, da ne zahteva ne posta ne pokore, samo pravi trenutek in dobro razsvetljavo.
Komentarji
Objavite komentar