III. poglavje – Pepel zmagovalcev
Vlak je drvel skozi deželo, ki je dišala po pomladi. Ljudje so govorili, da je vojne konec. Toda vojna ni vedela, da bi se morala končati. Sedela je na lesenih klopeh med ranjenimi ujetniki, stala je na stopnicah odprtih vagonov s puško čez ramo in gledala skozi umazana okna, kakor bi iskala novo domovanje.
Janez je ležal v kotu vagona. Kri na povoju se je že posušila. Leva roka ga ni več ubogala. Vsak sunek koles je stresel rano, da je pred očmi za hip potemnelo. Nekdo poleg njega je tiho molil. Drugi je brez glasu jokal. Tretji je strmel skozi lino, kakor bi hotel še zadnjič videti Slovenijo.
Vrata so se odprla. Stražar je stopil v vagon. Bil je suh. Na licu je imel brazgotino, ki je Janez ni poznal. Toda oči ... Človek lahko zamenja obleko. Lahko zamenja puško. Lahko zamenja prisego.Oči ostanejo.
»Ivan ...«
Beseda je bila komaj slišen izdih. Stražar se je ustavil. Počasi je obrnil glavo. Dolgo je gledal. Pred njim ni ležal domobranec. Pred njim ni ležal poraženec. Pred njim je ležal brat. Za trenutek je ves svet utihnil.
Ni bilo več vlaka.
Ni bilo več zmagovalcev.
Ni bilo več poražencev.
Bila sta samo dva dečka, ki sta nekoč lovila postrvi v potoku za domačo hišo.
»Janez.«
Komaj je izgovoril ime.
Ni vedel, ali sme stopiti bliže.
Ni vedel, ali ga sme objeti.
Ni vedel, ali ga kdo opazuje.
V vojni človek pozabi, kako se objame brata. Janez se je grenko nasmehnil.
»Zmagali ste.«
Ivan je dolgo molčal. Potem je tiho odgovoril.
»Ne vem.«
To je bilo vse. Nobene sodbe. Nobenega opravičila. Samo dve besedi človeka, ki je začel dvomiti o zmagi. Vlak je peljal naprej. Ko se je ustavil, sta morala vsak na svojo stran. Nista vedela, da se ne bosta videla skoraj pol stoletja.
Vas je medtem živela naprej. Na pokopališču so se pojavili novi grobovi. Nekateri brez imen. O drugih se ni smelo govoriti. Matija je umrl še isto jesen. Sedel je na klopi, kjer je nekoč brusil koso.
Zaprl je oči. In ni več vprašal po sinovih. Mati Ana je ostala sama. Vsak večer je še vedno postavila tri krožnike. Ljudje so govorili, da se ji meša. Toda mati ne šteje mrtvih po odlokih oblasti. Šteje jih po praznih stolih.
Janeza ni bilo med tistimi, ki so izginili v brezna. Izmučenega so poslali v taborišče. Tedne ni vedel, ali bo dočakal jutro. Potem so ga premestili. Spet drugam. Vsak dan je pomenil samo eno vprašanje.
Ali bom še živ?
Ko je nekega jutra izvedel, da obstaja možnost odhoda čez ocean, se ni veselil. Človek se ne veseli izgona. Samo sprejme ga.
Meseci so minevali. Ladja je rezala Atlantik. Morje je bilo neskončno. Na krovu je stal in gledal v valove. Nek starejši mož je rekel:
»Domovina je zdaj tam, kjer boš lahko pokopal svoje otroke.«
Janez je odkimal.
»Domovina je tam, kjer sem pokopal očeta.«
Buenos Aires. Mesto hrupa. Mesto vročine. Mesto, kjer je bilo mogoče slišati slovenščino daleč od slovenskih gora. Janez je delal vse. V pristanišču. V delavnici. Na gradbišču. Roke so postale trde kakor hrastovo lubje. Ponoči pa je sanjal eno samo hišo.Hišo pod gričem. Jablano. Mater, ki kliče k večerji. Zbudil se je vedno v Argentini. In vsako jutro je moral znova sprejeti, da se domov morda ne bo nikoli vrnil.
Ivan je ostal. Nova oblast je potrebovala ljudi, ki so znali ukazovati in molčati. Postal je partijski komisar. Dobil je pisarno. Značko. Spoštovanje. In tišino. Sprva je verjel, da gradijo boljši svet. Tovarne so rasle. Nepismeni so se učili brati. Otroci revežev so prvič sedli v šolske klopi. Zdelo se je, da sanje dobivajo zidove. Toda z zidovi so rasli tudi strahovi.
Ljudje so začeli paziti, kaj govorijo. Nekateri so izginili čez noč. Drugi so se vrnili drugačni. Ivan je podpisoval papirje. Najprej brez vprašanj. Potem vse počasneje. Vsak podpis je bil težji. Vsak žig glasnejši. Nekega večera je odprl predal.V njem je ležala fotografija.
On.
Janez.
Mati.
Oče.
Štirje nasmehi.
Iz časa, ko beseda »izdajalec« še ni razdelila ene družine. Tedaj je prvič pomislil, da vojne morda res ni konec. Samo preoblekla se je.
Komentarji
Objavite komentar