Slovenska politična in kulturna elita ima neverjeten dar za ustvarjanje vzporednih vesolij, kjer zakoni, morala in osrednja higiena veljajo le za druge. Ko udari realnost, pa se ta salonska smetana začne topiti hitreje kot sneg na spomladanskem soncu.
Afera Fotopub ni bila noben nesrečen splet okoliščin, ampak le logični vrhunec leta razvajane, nedotakljive "alternativne" scene, ki se je napajala iz javnih blagajn, medtem ko je pridigala o absolutni svobodi, enakosti in naprednih vrednotah.
Na eni strani Dušan Smodej, samozvani umetniški organizator in finančni čarovnik za šankom, okoli katerega so se mesece pletle najtemnejše zgodbe o zlorabah, omamljanju in izkoriščanju pod krinko avantgardne umetnosti. Umetnik, ki je dojemal kulturno sceno kot svoj zasebni fevd, dokler se mu hišica iz kart ni sesula pod težo lastnih presežkov.
In kje so bili takrat naši dežurni moralni kompasi?
Luka Mesec, prvoborec za pravice delavcev in zaščitnik zatiranih, je ob izbruhu afere doživel nenadno epizodo kolektivne amnezije. Politik, ki ima za vsak svetovni problem takoj pri roki ideološki referat in solzno pridigo, se je ob "naših" fantih nenadoma spremenil v mutavca.
Brezoblično izmikanje, previdno odmerjene besede in klasično politično perje: "Nič nisem vedel, le občasno sem bil tam." Kako priročno. Mesec je še enkrat več dokazal, da je njegova "socialna pravičnost" le poceni polirna pasta za parlamentarni sedež, medtem ko realni svet in odgovornost zanj ostajata daleč za zidovi njegovih udobnih pisarn.
Ko gre za resnične težave in kriminal na domačem dvorišču, se odločni vojskovodja Levice spremeni v preplašenega opazovalca, ki upa, da bo vihar odšel mimo.
Zraven pa seveda ne sme mankati Jaša Jenull, prvoligaški ulični režiser in dežurni črpalkar za javne finance, ki je leta s piščalko v ustih definiral moralne standarde celotne države. Ko pa gre za njegove dečke iz kulturnega podzemlja, piščalka nenadoma utihne. Tišina je postala oglušujoča.
Tako imamo na kupu celoten spekter. Od podeželskih finančno-umetniških ekspertov, preko uličnih agitatorjev, do ministrov z lažnimi ideali. Levica in njena kulturna družbica sta pokazali svoj pravi obraz. Ko ugasnejo žarometi in padejo maske, ostane le napihnjen snobizem brez vsakršne vsebine.
Ni kaj, ptice istega perja pač letijo skupaj. Ali po domače. Vrana vrani ne jebe mater.
Komentarji
Objavite komentar