Ne vem, kdaj se je zgodilo, ampak slovenska televizijska reklama je očitno prišla do sklepa, da smo Slovenci kolektivno izgubili sposobnost razmišljanja. Morda smo jo izgubili nekje med drugo sezono resničnostnega šova in tretjim ponovljenim oglasom za pralni prašek.
Ko gledam reklame, dobim občutek, da je nekdo v marketinški agenciji odprl priročnik z naslovom »Kako nagovoriti popolnega debila« in se lotil dela.
In potem pride Jurij Zrnec.
Zrnec je odličen igralec. To mu lahko priznamo. Ravno zato je še toliko bolj žalostno gledati, v kaj se je pripravljen spremeniti, ko pred njega postavijo kamero, scenarij in kuverto. A1 mu da telefon, nekaj pisanega teksta in verjetno navodilo:
»Jurij, zdaj pa naredi, kot da so vsi gledalci stari štiri leta.«
In Jurij naredi. Kriči, skače, grimase, razlaga najbolj banalne stvari, kot da odkriva elektriko. Vse je glasno, vse je pocukrano, vse je narejeno na prvo žogo. Ker očitno copywriterji verjamejo, da drugače ne bomo razumeli. In tu pridemo do fenomena, ki me pri televizijskih reklamah najbolj zabava.
Copywriter očitno ne prodaja izdelka. Prodaja svojo predstavo o slovenskem človeku. Po tej predstavi smo Slovenci nekakšna mešanica jamskega človeka, otroka iz vrtca in človeka, ki je pravkar prvič videl daljinski upravljalnik. Če nekdo reče:
»Poglej, telefon!« moramo mi očitno odgovoriti: »Uau! Telefon!«
Če nekdo reče:
»Internet!« moramo biti navdušeni.
Če nekdo omeni akcijo, morajo okoli nas eksplodirati konfeti. Ker drugače ne bomo razumeli. Potem pride še Cavazza. Še ena igralska legenda, ki jo je slovenska oglaševalska industrija očitno uspela prepričati, da je njegova življenjska misija prodajati stvari ljudem, ki jih sploh ne potrebujejo. In potem gledamo televizijo ter se sprašujemo: Koliko denarja je potrebno, da igralec pozabi, da je igralec?
Ne govorim o tem, da tip ne sme snemati reklam. Seveda jih lahko. Denar je denar. Računi se sami ne plačajo in umetniška integriteta je zelo lepa stvar, dokler ti ne pošljejo položnice za elektriko. Ampak obstaja razlika med tem, da posnameš reklamo, in tem, da se v njej obnašaš, kot da si za nekaj evrov pripravljen prodati tudi zadnji ostanek dostojanstva.
Najbolj smešno pa je, da imajo ti oglasi pogosto še nekakšen občutek samozadovoljstva. Kot da so ustvarjalci ravnokar izumili humor. Nekdo v agenciji reče: »To bo ful smešno.«
In potem se v pisarni šest ljudi smeji.
Gledalec doma pa gleda v ekran in razmišlja: »Kaj za kurac jaz gledam?«
Morda bi bilo dobro, da bi slovenski copywriterji enkrat poskusili nekaj revolucionarnega. Govori z ljudmi kot z odraslimi. Ne potrebujemo kričanja. Ne potrebujemo desetih neumnih grimas. Ne potrebujemo igralca, ki se obnaša kot epileptični animator na otroškem rojstnem dnevu. In predvsem ne potrebujemo občutka, da je celotna Slovenija sestavljena iz maloumnih kmetov, ki jim mora televizija vsake tri sekunde razložiti, kaj se dogaja.
Če je izdelek dober, ga predstavi. Če je ponudba dobra, jo povej. Če je cena dobra, jo pokaži. In potem nam pusti možnost, da sami uporabimo tisto stvar med ušesi. Možgane. Kar se tiče igralcev? Jaz jim nič ne zamerim. Igralec ima svojo ceno. Samo včasih me vseeno zanima, ali po snemanju pride domov, se pogleda v ogledalo in si reče:
»No, Jurij/Sebo.. danes sva pa res zaslužila vsak cent.«
Ali pa samo odpre hladilnik, vzame pivo in poskuša pozabiti, kaj je pravkar naredil. Ker očitno je danes mogoče kupiti vse. Tudi obraz človeka, ki je nekoč znal igrati. Za dovolj fičnikov pa očitno tudi karakter
Komentarji
Objavite komentar