Lažniva Nataša v krempljih SVR



Obstaja poseben žanr slovenske politike. Človek si zgradi kariero na tem, da bo vse transparentno kot akvarij, potem pa se, ko ga zagrabijo za rokav, spremeni v sef s tremi ključavnicami in izgubljeno kombinacijo.

Nataša Pirc Musar je bila informacijska pooblaščenka. Poklicna varuhinja javnega dostopa do informacij. Tista, ki je drugim pojasnjevala, da javni funkcionar ni zasebnik s službenim avtom, ampak zasebnik, ki mu službeni avto plačamo mi. In zdaj, ko se v petek, 31. julija, ob 16.57 v predoru Kastelec v steno zaleti blindirani državni avto, v katerem poleg predsednice sedi nekdo, ki ga davkoplačevalci nismo povabili, nam urad pojasni, da imena ne razkriva zaradi varstva osebnih podatkov.

Varstvo osebnih podatkov. Uporabljeno kot burka za sopotnico. Od vseh ljudi v tej državi ravno ona zdaj GDPR nosi kot dežni plašč, pod katerim skriva mokrega psa in upa, da nihče ne bo vprašal, zakaj tako smrdi.

Ime, ki ga vsi poznajo, razen urada

Medtem ko urad igra pantomimo, mediji ime že tiskajo: Viktorija Krivolutskaja. Ruska državljanka. Ne naključna sopotnica z avtoceste, ne teta iz Kopra, ampak dolgoletna prijateljica in poslovna soigralka. Vpletena v isto poslovno mrežo kot zakonca Musar. Predsednica je imela 14,6 odstotka v družbi z osupljivim imenom Ruska dača, ta ima 51 odstotkov v Net Pro Shopu, kjer ima Krivolutskaja 49. Skupaj sta nastopali tudi v družbi Info hiša.

Ruska dača. V Gameljnah. Ime si nisi mogel izmisliti niti, če bi te plačal scenarist slabe vohunske nadaljevanke. Tisti, ki mu urednik vrne osnutek s pripisom: "preveč očitno, publika ne bo verjela." Če bi Slovenec svojo firmo poimenoval Kremelj Turizem, bi mu FURS poslal inšpekcijo iz vljudnosti.

Iz lastništva je predsednica seveda izstopila. Julija 2024. Kot bi kadilec vrgel vžigalnik skozi okno in razglasil, da je s tem prenehal kaditi. Cigareta pa ostane v ustih, prijateljstvo pa na zadnjem sedežu blindiranca.

Vprašanje, ki ga nihče noče izgovoriti na glas

Evropa je v vojni s posledicami ruske agresije. Slovenija je leta 2022 na svojih tleh razkrila ruska "spečega agenta" v predmestni hiši z otroki in vrtno garnituro. Torej vemo, da to ni teorija zarote, ampak lokalna zgodovina. In v tem kontekstu se najbolj varovana oseba v državi vozi po avtocesti z rusko poslovno partnerico v oklepnem avtomobilu, ki ga plačuje proračun, potem pa nam njeno ime prikrivajo, kot da gre za pričo v programu zaščite.

Naj vprašam brez ovinkov. Če bi kateri koli uradnik z varnostnim certifikatom v svojem življenjepisu imel ruskega poslovnega partnerja, skupno firmo in redne zasebne stike, koliko sekund bi trajalo, preden bi mu Sova certifikat vzela in ga povabila na kavo brez sladkorja? Predsednica pa ima isto konstelacijo in dobi molk urada in prošnjo za razumevanje.

To ni obtožba vohunstva. To je nekaj bolj banalnega in v resnici bolj sramotnega. Brezbrižnost. Predsednica ni nujno nevarna. Je pa nepopisno lahkomiselna z varnostnim higienskim čutom nekoga, ki se gre kopat v Ljubljanico in se čudi, zakaj ga srbi.

Katalog "nesporazumov"

Vzorec je vedno isti in ga poznamo na pamet. Najprej molk. Potem "gre za zasebno zadevo". Potem "to smo že pojasnili". Potem tehnično-pravna razlaga, dolga kot davčna napoved in prav tako berljiva. In na koncu, mesece pozneje, tiho priznanje, da so bile stvari pač malo drugačne. Na primer, da je obljubo prelomila, kar je aprila letos priznala kar sama.

To ni komunikacijska strategija, to je spiralno stopnišče brez izhoda. Vsak nov obrat te pripelje niže, pogled pa je vedno enak.

Najbolj boleče pa je tole. Ta država ima predsednico, ki je poklicno vedela, kaj je javni interes, in ga zdaj obravnava kot nadležnega soseda, ki prosi za merilec vlage. Pri vprašanju, kdo se vozi v državnem oklepniku, obstaja natanko en pravilni odgovor! Ime, funkcija, razlog. Vse drugo je izmikanje. In izmikanje pri predsednici republike ni diskretnost, ampak priznanje, da odgovor ne bi zdržal dnevne svetlobe.

Poškodovanim želim okrevanje. Tudi sopotnici, ki je po poročanju v izolski bolnišnici s hujšimi poškodbami. Sočutje je brezplačno. Odgovori pa niso. Te dolguje javnosti, ki plačuje avto, gorivo, spremstvo, zavarovanje in urad, ki tako vztrajno molči.


Hvala za donacije  


Komentarji