Dve resnici!

Blaž Zgaga

Kučan: »Resnici ne ustreza nič, ker sta tu dve resnici. Ena za javnost, ena pa za to.«

Nekdanji predsednik Slovenije in vrhovni poveljnik Milan Kučan piše, da je teza, na kateri »Zgaga gradi celotno svojo interpretacijo slovenske osamosvojitve«, absurdna.

A ne gre za mojo tezo, niti obelodanjena, prej prikrita, dejstva, niso absurdna. Dejstva o dogovoru med Kučanom in Miloševićem so v mnogih svojih delih zapisali tuji zgodovinarji in novinarji, katerih ugotovitve sem prenesel slovenski javnosti. Kot novinar samo opravljam svoje poslanstvo in obveščam javnost o dogodkih, ki jih želijo politične elite prikriti pred lastnimi državljani.

Temeljito analizo dolgotrajnega skupnega delovanja Slovenije in Srbije proti federaciji je napisal tudi ugledni beograjski odvetnik dr. Aleksandar Sekulović, sicer član glavnega odbora Zveze antifašistov Srbije. (v srbskem jeziku)

Bivši predsednik je navedel, da »sestanek 24. januarja 1991 v Beogradu ni bil nikakršen 'dogovor slovenskega in srbskega vodstva', kot to piše Zgaga. Bilo je zgolj prvo v vrsti srečevanj z vodstvi vseh republik takratne države po slovenskem plebiscitu v decembru 1990. Vsa so imela isto vsebino in na vseh je Slovenija predstavila ista stališča. V iskanju miroljubne rešitve jugoslovanske krize se je pri vseh republikah zavzemala za dogovor o mirni razdružitvi države. Odločitev za svojo osamosvojitev je utemeljila s pravico do samoodločbe, ki jo je priznavala tudi vsem drugim republikam, tudi Srbiji, pod pogojem, da ne posežejo v enake pravice drugih.«

Toda njegov pravni svetovalec dr. Miha Ribarič je v polemiki v Dnevniku podrobneje pojasnil potek sestanka 24. januarja 1991 v Beogradu.

»Pogovoru delegacij Slovenije in Srbije v Beogradu 24. januarja 1991 je sledilo skupno sporočilo za javnost. Pri oblikovanju skupnega sporočila sva s slovenske strani sodelovala Marjan Šiftar in jaz, s srbske pa šef kabineta predsednika Miloševića in Dušan Mitević (direktor RTB v določenem obdobju vladavine Miloševića). Pri besedilu Saopštenja (Sporočila) med menoj in srbsko stranjo ni prišlo do soglasja pri naslednjem stavku: »Slovenija uvažava interes srbskog naroda da živi u jednoj državi i da budući jugoslovenski dogovor taj interes treba da poštuje.' Predlagal sem, da se besedilo dopolni tako, da se glasi: 'Slovenija uvažava interes srbskog naroda kao i svakog drugog naroda da živi u jednoj državi i da budući jugoslovenski dogovor taj interes treba da poštuje.« (predlog Ribariča je v krepkem tisku, opomba B. Z.) O tem smo nato poročali na sestanku obeh delegacij. Predsednik Milan Kučan se je tam strinjal s prvonavedenim besedilom. Je pa v Saopštenju pred obravnavanim odstavkom še naslednji odstavek: 'Zajednički je konstatovano da se u razrešavanju jugoslovenske krize mora polaziti od prava naroda na samoopredelenje koje ne može biti ničim ograničeno osim jednakim istim takvim pravom drugih naroda.'«

Predsednik torej kot vodja slovenske delegacije ni vztrajal pri predlogu svetovalca Ribariča, naj se v skupno sporočilo za javnost dodajo besede »kakor tudi vseh drugih narodov«, zato je sporočilo za javnost s slovensko-srbskega sestanka povzročilo veliko zaskrbljenost in vznemirjenost v vsem jugoslovanskem prostoru. Razumeli so ga namreč kot dogovor, da gre lahko Slovenija iz Jugoslavije, v zameno pa Slovenija prizna pravico, da vsi Srbi živijo v eni državi. Da so mediji takrat pravilno prenesli sporočilo s sestanka, je potrdil tudi dr. Jože Mencinger, ki je bil član slovenske delegacije.

Kot je razbrati iz doslej objavljene Ribaričeve zabeležke s sestanka 24. januarja 1991, je večino časa govoril samo Milošević oziroma srbska stran. Stališčem slovenske delegacije je namenjenih le nekaj vrstic, med drugim, da je »predsednik Kučan ob koncu pogovora dejal [...] nihče nikomur ne daje pravice niti ne osporava, da rešuje svoj problem na način, ki vsakomur najbolj ustreza. Pri tem mora upoštevati princip, da ne poseže v iste pravice in položaj drugih. Vsak mora najti ustrezen način, da bi prišli do sprejemljivih rešitev. Če to ne bo uspelo, se uresniči pravica do samoodločbe brez soglasja. Slednje je manj ugodna situacija za vsakega posebej in vse skupaj kot celoto.«

Predsednik predsedstva Republike Slovenije je bil po ustavi najvišji predstavnik republike. Pravno velja stališče, s katerim je soglašal predsednik, in ne predlog člana delegacije, ki ni bil potrjen s strani predsednika ali pri katerem predsednik v bilateralnih pogovorih ni vztrajal.

Navedeni citati potrjujejo, da je Slovenija v zameno za prosto pot iz Jugoslavije pristala na srbsko zahtevo, da naj bi vsi Srbi živeli v eni državi. Vsi poznejši sestanki z drugimi republikami so bili le predstava za javnost. Mar se je katera druga republika, razen Srbije, strinjala s tem, da Slovenija odide iz Jugoslavije?

»Če to ne bo uspelo, se uresniči pravica do samoodločbe brez soglasja,« je torej 24. januarja 1991 Miloševiću povedal Kučan.

Slovenija je sprejela odločitev o samoodločbi enostransko in dokončno, s čimer je vse ostale republike v nekdanji Jugoslaviji postavila pred izvršeno dejstvo. Pri tem so bila spregledana dramatična opozorila na morebitne posledice te odločitve za druge jugoslovanske narode. Že marca 1990 so namreč v takratnem Republiškem komiteju za mednarodno sodelovanje opozorili, da bi enostransko konstituiranje samostojne Republike Slovenije »lahko pripeljalo do ustavne krize kot tudi možne vojaške intervencije, ki bi pripeljala do notranjih spopadov in državljanske vojne.« (Mednarodno pravni in politični vidiki konfederalizma in federalizma, Republiški komite za mednarodno sodelovanje, Ljubljana, 30. 3. 1990, v Božo Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2. del, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2003, stran 80)

Prav tako je predsednik Kučan kot priča na sojenju Slobodanu Miloševiću na mednarodnem sodišču za vojne zločine v bivši Jugoslaviji v Haagu maja 2003 dejal, da mu je že leta 1989, ko so se začele politične napetosti med jugoslovanskimi republikami, postalo jasno, da bo Milošević uporabil vsa sredstva, tudi nasilje, da bo ohranil vse Srbe v jugoslovanski državi.

»Miloševićevo sporočilo je bilo, da če bo Jugoslavija razpadla, 'se Srbija nikoli ne bo strinjala s položajem, v katerem bi del srbskega naroda, ki živi zunaj Srbije, ostal zunaj njenih meja,' je pričal Kučan. To stališče je napovedalo, da 'bodo meje spremenjene s silo.'« (New York Times, 22. maj 2003)

Čeprav je bilo slovensko politično vodstvo opozorjeno na posledice in se je zavedalo nevarnosti vojne, ni storilo nič, da bi preprečilo katastrofo, ki je sledila. Ob tem je Slovenija kmalu po začetku vojaških spopadov začela prodajati orožje in strelivo, ki ga je zasegla v skladiščih Jugoslovanske ljudske armade.

Prodajo orožja je po javno dostopnih dokumentih odobril Svet za obrambo pri Predsedstvu Slovenije, ki ga je vodil vrhovni poveljnik in predsednik republike Milan Kučan. Operativno pa sta bila za prodajo orožja zadolžena ministra Janez Janša in Igor Bavčar.

Na sestanku državnega vodstva 6. januarja 1993 so najvišji predstavniki Slovenije - predsednik Milan Kučan, predsednik državnega zbora Herman Rigelnik, predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, obrambni minister Janez Janša, notranji minister Igor Bavčar in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel - sklenili, da od tega dne dalje prodaja orožja na jugoslovanska bojišča ni več dovoljena in bo podvržena kazenskemu pregonu, čeprav je od leta 1991 veljal isti kazenski zakonik.

Toda na isti seji so sprejeli še en usodni sklep. Predsednik Kučan je zbrane funkcionarje pozval k prikrivanju in zavezi molka. Predlagal jim je, naj »navzven velja stališče, da Slovenija nikoli ni pomagala Hrvaški ter Bosni in Hercegovini z orožjem in z urjenjem vojakov.« V nadaljevanju pa pristavil: »Resnici ne ustreza nič, ker sta tu dve resnici. Ena za javnost, ena pa za to.« (Magnetogram sestanka pri Predsedniku Republike, Ljubljana, 6. januar 1993)

Bivši predsednik republike torej še naprej vztraja pri obstoju dveh resnic tudi glede vprašanja razpada Jugoslavije. Katera je prava in katera je absurdna, naj presodijo državljani sami.

***

Blaž Zgaga, samostojni novinar