Vlak se je pričel ustavljati. Škripanje kot v nočni mori, ljudje so zijali vame in odvračali pogled. Lahko na koga računam? Težka bo dragi moj, tole juho boš moral sam ohladiti in pojesti. S pogledom sem preučeval moja spremljevalca. Eden vitek srednje visok Srb, atletske postave in lažji od mene. Ne vem, kaj naj si mislim o njem, drugi me je manj skrbel. Visok, zavaljen, precej neokreten, bolj za zbujanje strahospoštovanja kot, da bi bil tip res nevaren. Ker je vso pot molčal, narodnosti ni izdal. Napenjal sem oči skozi umazano okno zasvinjanega vagona Jugoslovanskih železnic in opazoval dogajanje na postaji. Skopje! Pred mesecem dni sem bil v Skopju na armadnem prvenstvu v krosu. Tako, da mi mesto ni bilo tuje, vse ostalo pač. Debeluh me je prijel pod roko in potegnil proti vratom. Lisice so se mi še bolj zarezale v roke. Na jok mi je šlo. Od strahu sem komaj zadrževal dreget in malo je manjkalo, da nisem padel po tleh vagona. Manjši vojaški policaj me je vlekel proti vratom medtem, ko me je večji debeluh neizprosno stiskal pod roko, da so me spreletavali mravljinci. Misli so mi begale in življenje se mi je vrtelo pred očmi. Še nekaj trenutkov, še nekaj trenutkov in potem bog stoj mi ob strani (čeprav v omenjenega seveda ne verjamem).
Že, ko so me v Bitoli v vojaškem priporu vklenili in odpeljali na železniško postajo v spremstvu dveh vojaških policajev, sem se odločil, da poizkušam pobegniti. Lahko reči, toda kako. Do zdaj sem take podvige videl le v filmih, tole pa ni film in lisice na rokah so prekleto zaresne. Se mi res to dogaja? Najstnik, pa me zaradi nedolžne zajebancije bremenijo protidržavnega delovanja. Po nekajdnevnem jebanju v glavo v stilu “Janezu,mi sve znamo”, so me obtožili v imenu Jugoslovanske ljudske armade in konec je bilo služenja domovini Jugoslaviji. Kaj mi hoče vojaško sodišče, zakaj v Skopje? Kaj bodo z menoj, mi je rojilo po glavi, ko sem stopical med dvema vojaškima policajema. Misli so mi begale v čas, ko sem se poslavljal od domačih Od dekleta, od prijateljev, pustil sem mladost, ljubezen in otroštvo v Sloveniji. Zdaj pa me čaka bog ve kaj, dobrega očitno nič. Kaj mi je bilo treba risati grafite po WC-ju? Triglav, namesto OF pa sem namalal JJ, tako sem videl v reviji Mladina, ki je bila takrat hit med mladimi in vsemi, ki jim ni dišala juga in armada. Kapetana je zadela kap, ko je zagledal mojo stvaritev. Razen pol ure dretja in čiščenja vojaških sekretov, me hujšega ni doletelo. Ko pa sem dežurnega DJ-a zaklenil v WC in samovoljno zavrtel kaseto z Zdravljico v izvedbi Janija Kovačiča in prijateljev, je bila mera polna.
Po kasarni v daljni Bitoli je donela Zdravljica v čast državi, katere rojstvo se je zgodilo v naslednjih dneh. Kot osamljen krik odhoda iz skupne države, ki se je tako krvavo odvil in za vedno spremenil življenja ljudi v Jugoslaviji. Pisalo se je leto 1991, 23 junija zjutraj je na železniško postajo Skopje prispel vlak iz 200 kilometrov oddaljene Bitole. Zdaj ali nikoli, mi je rojilo po glavi. Šumelo mi je v ušesih, dvanajst let treningov se mi je rolalo pred očmi. V letu ko sem odhajal k vojakom, sem osvojil težko prigarani črn pas v meni najdražji borilni veščini. Bo to dovolj? Bo debeluh padel ali bom padel jaz? Stopnice, ki vodijo pod tire so se nezadržno bližale,še 50 metrov, potem pa kar bo bo. Koga naj lopnem, kdo bo kje stal, kam naj jo ucvrem, se bo kdo vmešal, so kje Skopski policaji? Ponavadi so postaje polne kifeljcev. Kje so vsi tokrat? Še nekaj metrov, napetost v meni je naraščala.
Manjši se je postavil pred mano in prvi stopil proti podhodu. V trenutku sem ga brcnil s tako močjo, da je vojaški pandur poletel proti dnu stopnic. Debelega sem mahnil z obema rokama, kot bi z obema rokama udaril tenis žogico. Z lisicami sem zadel debeluha v glavo in jo ucvrl po stopnicah, kot bi gorelo pod menoj !Pa saj mi je šlo za glavo ,kaj se grem, še včeraj sem bil priden dijak, danes pa v uniformi z lisicami na rokah kot vihar tečem proti reki Vardar, edini orientacijski točki, ki sem jo poznal v Skopju. Ne spomnim se natančno, koliko časa sem tako tekel, kolikokrat sem padel in koliko ljudi sem odrinil na poti, ustavil se nisem, dokler nisem zadihan in na smrt utrujen pritekel do obale reke Vardar. Skril sem se v grmovje in legel na tla. Slišal sem samo moje ubijajoče sopenje in razbijanje srca. Bil sem prepričan, da me bo izdalo razbijanje srca, kaj tako glasnega pa še ne.
Ne vem koliko časa sem tako ležal, sčasoma mi je postalo neprijetno, roke so me bolele od lisic, umazana in prepotena uniforma se je zalepila name, groza. Koliko časa je preteklo, se mi ni sanjalo. Vedel sem da do mraka ne morem nikamor, moje skrivališče pa je postajalo vse bolj neudobno. Nekako sem uspel strgati srajco iz sebe in ovil sem jo okoli rok, da sem zakril lisice. Bil sem res bedna karikatura, umazan, prepoten, v spodnji majici in vojaških hlačah, okoli zapestij pa ovita vojaška srajca. Imel sem nekaj takratnega drobiža v žepu. Potreboval sem telefon, to mi je bila edina rešitev. Ko se je dovolj zmračilo in ko sem zbral dovolj poguma, sem stopil iz svojega skrivališča. Napotil sem se ob reki proti centru, saj sem v daljavi videl visoke antene, ki so mi nakazovale, kje stoji pošta. Hodil sem kakih dvajset minut. Vsakič, ko se mi je bližala večja skupina ljudi, sem zavil stran ali proti obali ali stran od nje, odvisno kje sem koga srečal. Nisem bil pripravljen tvegati, da bi za pomoč prosil napačnega človeka. Končno pošta. "Molil" sem pri sebi, da govorilnica dela. V tistih krajih je bilo takrat običajno, da so bile vse govorilnice demolirane. Prva razočaranje, nekdo ni imel miru in je nabil zagozdo v režo za kovance, pes naj ga poščije, kdorkoli je pač bil. Še ena je ostala, vsaj tokrat naj dela ta telefon. Dvignem slušalko in zoprni tu tu se je slišal kot odrešitev. Zatlačil sem kovanec v režo in zavrtel številke, ki sem jih zadnjih nekaj mesecev vrtel vsak dan. Izgubil sem nekaj sekund, da sem odpravil prijazno makedonsko gospo in končno slišal tako željen glas.
Klical sem prijateljico,ki sem jo spoznal pred meseci na izhodu iz kasarne in od takrat naprej sva tičala skupaj kolikor se je dalo, jaz vojak iz Ljubljane in ona nekaj let starejša domačinka, ki si je na vse pretege želela zapustiti rodno mesto. V nekaj stavkih sem ji pojasnil resnost položaja, čeprav me je vedno opozarjala, naj ne izzivam oficirjev v kasarni, jo je trenutna situacija šokirala. Tri ure kasneje sva se našla v bližini Skopske pošte, njen Yugo 45 je priropotal kot odrešitev. Solze so mi zalile lica,ko sem jo objemal in podoživljal podvig na železniški postaji, daleč od doma na pragu življenja v totalnem sranju. Kaj zdaj draga moja, sem jo vprašal in čakal odrešilno misel. Pojma nimam, ti povej kaj boš, ti si naredil frko, ti si pobegnil, ti povej kam? Kri mi je zaledenela, kam? Saj ne vem niti kje sem, kam naj grem in s čim? Do mojega doma je 1200 kilometrov, na rokah imam lisice in po vsej verjetnosti me iščeta obe policiji,vojaška in ta kurčeva ljudska milica! Ofelija, pomagaj mi, pojma nimam kaj naj. Sedela sva v travi in iskala rešitev. Ko sva prenehala sanjariti o tujih deželah in tujski legiji, sva ugotovila, da se moram za začetek rešiti lisic, potem pa naprej.Objeta sva odšla do njenega Yugota, objeta bolj da sva skrivala moje uklenjene roke in izgled nasploh, kot da se imava v tistem momentu res tako rada. Mrzel pot me je oblival, ko sva se bližala avtu. Bo vse kul, ne bo nikjer pandurjev? Odpri, odpri, sem živčno sikal, ko se je revica trudila z odpiranjem vrat. Kot bi odpirala trezor, jebi ga,Yugo. Potem pa sem kar padel v notranjost avta in sklonil glavo.Pa zdaj?
Kičevo! Kičevo?? Kje je to, kaj je tam? Ofelija je imela v tem malem Makedonskem mestu daljno sorodstvo,ki je bilo moje edino upanje. Ampak do Kičeva je bilo skoraj sto kilometrov, sto kilometrov strahu in živcev. Bo Yugo zdržal to pot sem jo moril. Kot, da ni imela sama dovolj skrbi v kaj se je zapletla. Sedel sem kot na žerjavici. Motril sem vsak obris v daljavi, pot se mi je vlekla kot Kristusov pasijon. Dvakrat sem bruhalod slabosti, smradu in strahu,. Prežemal me je grozen občutek. Še včeraj otrok, srednješolec ,potem pa via JLA in zdaj tole sranje. Ubežnik pred zakonom. V bistvu sem bil ubežnik pred armado, brez zapika. Ne grem se več, doma me čaka večerja, sem si mislil in kmalu zaspal.
Tu sva, me je predramila. Zaspal sem, čudež, uspel sem zaspati, ne vem,koliko časa sem spal, ampak bila sva tu v Kičevu. Pa zdaj draga moja, usodo sem v tistem momentu povsem prepustil njenim rokam in njeni iznajdljivosti. Počakaj me v avtu, da pripravim teren! Sedel sem v avtu in se ukvarjal s črnimi mislimi, ko so se okoli avta začeli zbirati vaški mulci. Kmalu se je pojavila še Ofelija in mi namignila; Hodi za menoj in ne ustavljaj se.
Ko sem stopil skozi vrata nizke stare hiše, nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Bil sem pripravljen na vse. Bo kdo skočil name, me bodo prijavili, kdo sploh je notri? Stopim torej v hišo, tam pa presenečenje. Nekaj njenih sorodnikov v drugem kolenu me je sprejelo kot svojega sina .Prvo so me odpeljali k vaškemu kovaču, da je opravil z lisicami, potem sem se lahko stuširal. Kakšno breme sem spiral s sebe ko sem stal v majhni kadi bogu za hrbtom ,vem le jaz. Za vedno so v meni občutki kako je, ko si preganjan, ko nimaš zavetja, ko si odvisen od dobrote drugih.
Po obilni večerji sem bliže spoznal ljudi, ki so mi tako nesebično pomagali. Na televiziji Makedonske tv sem ujel, da se v Sloveniji pripravlja odcepitev Še dva dni in Slovenija in Hrvaška gresta iz skupne države. Sranje, kaj pa jaz, kam spadam, kam naj grem, kaj bo z menoj, me je dušilo? Tehtal sem naslednji korak. Preden pa sem storil karkoli, sem moral poklicati domov v Ljubljano starše. Da jih obvestim, da sem živ, da sem pobegnil, pa kaj naj storim? Naj kar po mene pridejo, ne grem se več, domov bi šel rad. Vedel sem, da me čaka težek pogovor. Moja mama je bila sicer duša,le preveč je spila in se sekirala za vse. Stari pa je bil druga zgodba, pri njem nikoli nisem vedel, kakšne je volje in kaj to zame pomeni. Nepredvidljiv, težek, skratka moj fotr. Prosil sem gostitelje,če smem telefonirati v Slovenijo, kar so seveda pričakovali. Z muko sem prijel slušalko in zavrtel tako dobro znane številke.Po dolgem mučnem zvonenju se končno javi rezek glas;"Prosim"!
Kri mi je zaledenela v žilah in zajecljal sem; "Ati,jaz sem". več nisem spravil iz sebe.
Na drugi strani,1200 kilometrov stran je odzvanjala mučna tišina!
(se nadaljuje)
Tu sva, me je predramila. Zaspal sem, čudež, uspel sem zaspati, ne vem,koliko časa sem spal, ampak bila sva tu v Kičevu. Pa zdaj draga moja, usodo sem v tistem momentu povsem prepustil njenim rokam in njeni iznajdljivosti. Počakaj me v avtu, da pripravim teren! Sedel sem v avtu in se ukvarjal s črnimi mislimi, ko so se okoli avta začeli zbirati vaški mulci. Kmalu se je pojavila še Ofelija in mi namignila; Hodi za menoj in ne ustavljaj se.
Ko sem stopil skozi vrata nizke stare hiše, nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Bil sem pripravljen na vse. Bo kdo skočil name, me bodo prijavili, kdo sploh je notri? Stopim torej v hišo, tam pa presenečenje. Nekaj njenih sorodnikov v drugem kolenu me je sprejelo kot svojega sina .Prvo so me odpeljali k vaškemu kovaču, da je opravil z lisicami, potem sem se lahko stuširal. Kakšno breme sem spiral s sebe ko sem stal v majhni kadi bogu za hrbtom ,vem le jaz. Za vedno so v meni občutki kako je, ko si preganjan, ko nimaš zavetja, ko si odvisen od dobrote drugih.
Po obilni večerji sem bliže spoznal ljudi, ki so mi tako nesebično pomagali. Na televiziji Makedonske tv sem ujel, da se v Sloveniji pripravlja odcepitev Še dva dni in Slovenija in Hrvaška gresta iz skupne države. Sranje, kaj pa jaz, kam spadam, kam naj grem, kaj bo z menoj, me je dušilo? Tehtal sem naslednji korak. Preden pa sem storil karkoli, sem moral poklicati domov v Ljubljano starše. Da jih obvestim, da sem živ, da sem pobegnil, pa kaj naj storim? Naj kar po mene pridejo, ne grem se več, domov bi šel rad. Vedel sem, da me čaka težek pogovor. Moja mama je bila sicer duša,le preveč je spila in se sekirala za vse. Stari pa je bil druga zgodba, pri njem nikoli nisem vedel, kakšne je volje in kaj to zame pomeni. Nepredvidljiv, težek, skratka moj fotr. Prosil sem gostitelje,če smem telefonirati v Slovenijo, kar so seveda pričakovali. Z muko sem prijel slušalko in zavrtel tako dobro znane številke.Po dolgem mučnem zvonenju se končno javi rezek glas;"Prosim"!