Zgodilo se je nekoč v Ljubljani. Ali bolje, bi se moralo zgoditi. K sreči, če je to sreča, se je več dejavnikov zarotilo proti podvigu, ki bi pretresel slovensko športno sceno in večino vas. V Ljubljano je pred desetletjem, leto gor ali dol, prišla sumljiva druščina iz Črne gore. V našo prestolnico so jih prinesli neporavnani računi z znanim slovenskim državljanom črnogorskih korenin.
Bil je februar, morda že marec, ko sem dobil zanimivo ponudbo. 10.000 evrov, če tem tipom iz Črne gore pomagam pri ugrabitvi. Denar sem potreboval, tovrstni izzivi pa mi niso predstavljali težav. Res pa je, da v trenutku, ko je padla ponudba, nisem vedel kdo bo ugrabljen in kdo izsiljevan. Brezbrižno sem prišel na sestanek v Župančičevo jamo, kjer sem bil dogovorjen s temi ljudmi.
V lokalu sredi "Župe" sem zagledal znan obraz. Katastrofa, sem si mislil. Še preden se bomo karkoli zmenili, bomo razkrinkani. Hotel sem oditi, ko me je znanec nagovoril, naj prisedem. Odkimal sem, da nimam časa, da sem z nekom zmenjen in se napotil proti izhodu.
Sedi, prav si prišel. Bilo mi je neprijetno, ampak sem sedel zraven. Jaz sem te priporočil za tole, me je presenetil. Zanimivo, nikoli ne bi rekel, da tako premožni in "situirani" težave rešujejo po "mafijsko". Priporočil komu, kdo je pravzprav naročnik in kdo žrtev, me je zanimalo? Vse ob svojem času oz. "biče vremena da saznaš", je bil odgovor, ki sem ga tudi pričakoval. Kakšno uro kasneje, se je prikazal naročnik tega podviga. Tako sem jaz razumel, čeprav se je kasneje izkazalo, da gre za posrednika iz Monte Carla.
Zvečer sem se za Bežigradom seznanil z ostalo ekipo. Bil sem presenečen, saj sem spet srečal stare obraze ljubljanskega podzemlja. Šli smo na ogled kraja, kjer naj bi se zgodila ugrabitev. Prevozili smo vse možne poti bega iz mesta, kjer bi z ugrabljenim zamenjali avto. Od tam pa vse do lokacije, kjer so žrtev nameravali zadržati, dokler ne dosežejo svojega.
Zvečer so ceste prazne, zato smo vse skupaj ponovili zjutraj v gneči, torej v realnem času napovedanega "dogodka". Vse skupaj je izgledalo kot misija nemogoče. Bežigrad je zjutraj zatrpan s prometom, sploh Slovenčeva, kjer naj bi se ugrabitev zgodila. Motor, kombi, tri osebna vozila in ekipa petih ljudi. Vse je bilo pripravljeno za pizdarijo, ki bi pretresla Slovenijo in domače čefurje. No, skoraj vse. Kdo je tarča, je bila še vedno skrivnost.
Naslednje jutro skrivnosti ni bilo več. Posrednik iz Monte Carla je razkril načrt. Na Slovenčevi cesti bomo pred Britansko osnovno šolo ugrabili otroka. Otroka? Odpade, jaz odstopam. Če so zraven otroci ali ženske, se jaz ne grem. Ne morem biti vpleten v ugrabitev otroka, se vam je zmešalo. In to sredi Ljubljane, mesta kjer živim. Ime tarče in sam načrt ugrabitve pa je bil še večji glavobol. Pred šolo naj bi trojica pretepla očeta, dvojica pa odpeljala otroka. In kdo je ta oče? Bivši košarkar Radosav Nesterović. Čefurji boste svoje dolžniško upniške zgodbice reševali sami, brez mene. Če bi šlo za to, da se prebuta nekega x čefurja, potem ok, "može", Tole kar si je omislil tip iz Monte Carla, pa v Ljubljani ne bo "prošlo".
Ekipo sem zapustil in si nakopal gnev in jezo ljubljanskih wanabe gangsterjev. Da bi obvestil Nesterovića ali copse, kaj se pripravlja, mi ni padlo na pamet. Sem pa za vsak slučaj obvestil odgovornega v tisti šoli, naj malce popravijo "varnostno situacijo", ker zna priti do neprijetnega dogodka. Kako se je zgodba nadaljevala, ne vem. V Ljubljani niso nikogar ugrabili, Nesterović pa je danes predsednik KZS.
KZS ima torej predsednika, ki je povezan s črnogorsko mafijo. Če smo iskreni je KZS od nekdaj priviligiran mafijski zborček. Mafijski? Včasih je bil udbovski, če vam je bliže izraz in pomen. Pred časom sem v arhivu Udbe našel Tivolske junake iz osemdesetih. Imena me niso presenetila, ker jih večinoma osebno poznam (ali sem jih poznal). Kaj pomenijo šifre, pa ne vem. Vsak trdi drugače. Janez Drvarič, Zmago Sagadin, Ivo Daneu, Zoran Janković, Rado Lorbek in ostala imena. Vsi v evidenci SDV.
Kar me je pa pretreslo, pa je ime pokojnega Roka Logarja. Logar je bil mladinec Olimpije, ko je izgubil življenje v prometni nesreči. Kaj so se takrat šli v Tivoliju, mi ni znano. Eno od arhivskih poročil navaja, da se je "vir" ponesrečil. Roka se spomnim kot izvrstnega košarkarja, ki je prišel iz Slovana. Tole, kar so se šli mojstri Udbe, pa presega moje razumevanje. Spomnil sem se, da je imel Rok mlajšega brata Samota, ki je tudi metal žogo na koš. Nekoč ga bom poiskal in povprašal, če mi hoče zaupati kaj se je dogajalo v osemdesetih pod Šišenskim hribom?
Pa ga najbrž ne bom. Zadnjič mi je v oko padel članek. Odvetnik Samo Logar in KZS..., naprej nisem bral. Stvari so mi jasne. Kristalno jasne.
Anže Maček je dobil kolega. Dino Murić je najnovejši mazač in prodajalec megle. Za take ni panike. Šolo za maserja naredi vsak tepec ki je kdaj prestopil osnovno šolo. Ženin priimek Macura pa naj bi odprl tista vrata in denarnice, ki so navadnim bleferjem in propadlim košarkarjem sicer nedostopne. 🤫
Slovenija je raj. Ampak ne za Slovence 🤗🤗🤗
P.S. Edo Murić je prva okrepitev sramotne združbe Olimpije in Cedevite. Če je Murić okrepitev, sem jaz Milan Kučan 🤣. Bo bo služb za vse Muriće v Stožicah 👎