Na predvečer praznika dela, me obhajajo mešani občutki. Meglen in zibajoč pogled boksarja, ki je dobil nekaj zaporednih udarcev v glavo. Množica se preliva z vrvmi, ki ločujejo ring in prvo vrsto, kjer se bogati prašiči v krzno odeti, naslajajo nad pršenjem krvi. Še zadnji kroše in mavrični pogled objame tema. Praznik dela je postal praznik nostalgičnih spominov. Delavski razred izumira. Nekoč cenjeni sindikati ne opravljajo več svojega poslanstva. Družba in svet sta se v zadnjih dvajsetih letih korenito spremenila. Kaj je ostalo od sindikatov in njihovega boja za pravice delavcev? Ostal je Dušan Semolič. Rdeča ikona delavskega razreda že četrto desetletje. Tako kot vsa družba, tudi sindikati niso imuni na spremembe. Semolič izpolnjuje vse pogoje za upokojitev in priključitev čredi Erjavčevih siromakov. Da ne bo kdo užaljen. Nisem jaz iz vas naredil siromake. Pošteno ste oddelali 35 ali 40 let, danes pa predstavljate "socialni problem" in mlinski kamen vsaki vladi, ....
mikstone70@gmail.com