Od mladoletnega prestopnika, prek zapora in družbenih omrežij do kandidature za župana Ljubljane. Aleksandar Repić dokazuje, da v življenju poti do cilja niso vedno ravne. Včasih vodijo skozi kraje, kjer si večina ljudi ne želi niti prestopiti praga.
V Sloveniji imamo radi zgodbe o uspehu. Še posebej tiste, v katerih nekdo začne na dnu, premaga vse ovire in se na koncu povzpne med ljudi, ki so mu nekoč kazali vrata.
Toda kaj se zgodi, ko glavni junak nima za seboj otroštva v urejeni družini, brezhibnega življenjepisa in priporočil uglednih ljudi? Kaj se zgodi, ko ima v svoji biografiji dogodke, ob katerih bi večina političnih karier umrla, še preden bi se sploh začele?
Spoznajte Aleksandra Repića, širši javnosti znanega kot Nepridiprav.
Moškega, ki se je iz sveta mladoletniškega kriminala in zaporniških zidov prebil v svet družbenih omrežij in se zdaj podaja v boj za županski stolček v Ljubljani.
Če bi njegov življenjepis poskušali spraviti v običajne politične okvire, bi potrebovali precej domišljije. Če bi ga poslali kadrovski službi katere od državnih ustanov, bi bil razgovor verjetno končan še preden bi naročili kavo.
Toda politika ima svoje zakonitosti. Družbena omrežja pa še precej bolj nepredvidljive.
PETNAJST LET IN DOGODEK, KI JE ZA VEDNO ZAZNAMOVAL NJEGOVO ŽIVLJENJE
Aleksandar Repić je bil rojen leta 1992 v Ljubljani. Njegova zgodba se ni začela pred kamerami, z mikrofonom v roki in množico sledilcev na Instagramu.
Leta 2008, ko je bil star komaj petnajst let, je sodeloval pri požigu kolibe v Štepanjskem naselju. V njej je spal 56-letni moški, ki je v požaru umrl. Repić je krivdo priznal, leta 2015 pa je bil obsojen na leto in pol zapora s preizkusno dobo štirih let.
To ni nepomembna mladostniška neumnost, ki bi jo lahko odpravili z zamahom roke. Za dogajanjem je ostalo človeško življenje, ki ga ni mogoče vrniti in dejanje, ki ga nobena poznejša priljubljenost ne more izbrisati.
Vendar se tu postavlja tudi vprašanje, ki ga družba pogosto nerada odpira. Ali je človek za vedno določen s tem, kar je počel kot mladoleten?
Če odgovorimo pritrdilno, potem smo se odpovedali ideji, da se ljudje lahko spremenijo. Če odgovorimo nikalno, pa moramo sprejeti tudi možnost, da se nekdo z zelo težko preteklostjo nekoč znajde v položaju, v katerem odloča o prihodnosti drugih.
Pri Repiću je pot do tega vprašanja precej bolj zapletena kot pri večini ljudi.
ZAPOR NI BIL ZADNJA POSTAJA
Njegova kriminalna preteklost se ni končala pri požigu.
Repić je pozneje sam javno govoril tudi o napadu z nožem na varnostnika v trgovini v ljubljanskih Mostah. Leta 2019 je bil zaradi različnih kaznivih dejanj obsojen na 22-mesečno zaporno kazen, ki jo je prestajal med letoma 2019 in 2021. Med očitki, povezanimi z njegovimi obsodbami so bili nasilništvo, ogrožanje z nevarnim predmetom, prodaja ukradenih predmetov in poškodovanje policijskega vozila.
Tudi tu ni prostora za romantične predstave o kriminalcu, ki je v resnici samo napačno razumljen junak.
Nasilje ima žrtve. Kazniva dejanja imajo posledice. Zapor ni turistična znamenitost in kriminalna preteklost ni posebna kvalifikacija za javno funkcijo. Toda zapor ima tudi konec. Vsaj v primeru osebe, ki kazen prestane in se vrne v družbo. Kaj bo ta oseba naredila potem, je drugo vprašanje.
Nekateri se vrnejo v staro okolje in nadaljujejo po isti poti. Drugi poskušajo začeti znova. Nekateri se umaknejo iz javnosti, drugi pa se odločijo, da bodo iz svoje preteklosti naredili del javne identitete. Repić je izbral slednje.
NEPRIDIPRAV POSTANE BLAGOVNA ZNAMKA
Danes je Aleksandar Repić spletni vplivnež z vzdevkom Nepridiprav. Na Instagramu je zgradil občinstvo, ki se meri v več kot sto tisoč sledilcih, njegovo delovanje pa temelji na provokativnem nastopanju, komentiranju družbenih sporov in izpostavljanju domnevnih nepravilnosti.
Novembra 2025 je v intervjuju za Radio Capris govoril o svoji problematični mladosti, izkušnji z zaporom in delovanju na družbenih omrežjih. Njegova preteklost torej ni nekaj, kar bi bilo mogoče preprosto skriti v predal in nanjo pozabiti. Postala je del njegove javne zgodbe. In tu se začne zanimivejši del.
V digitalnem svetu namreč ne veljajo povsem enaka pravila kot v tradicionalnih ustanovah. Za televizijskega urednika je lahko človek brez ustreznih referenc neprimeren sogovornik. Za politično stranko je lahko obremenjen kandidat tveganje. Na Instagramu pa lahko ista oseba zgradi občinstvo, če zna pritegniti pozornost, izzvati odziv in ljudi prepričati, da govori o stvareh, ki jih zanimajo.
Pri tem ni nujno, da se vsi z njim strinjajo. Dovolj je, da ga spremljajo, komentirajo in delijo njegove objave.
Pozornost je postala valuta. Doseg je postal kapital. In človek, ki zna oboje pretvoriti v politično prepoznavnost, ima v rokah nekaj, česar marsikateri izkušen politik nima! Neposredno povezavo z občinstvom, ki mu ni treba čakati na povabilo v televizijski studio. Je to kakovost? Ne nujno. Je pa to moč.
FEBRUARJA SPET V SREDIŠČU POZORNOSTI
Februarja 2026 se je Repić znova znašel v središču medijske pozornosti. Ob vrnitvi iz Dubaja so ga na Brniku pridržali v okviru preiskave suma poskusa izsiljevanja. Policija je takrat potrdila preiskavo in navedla, da so bile zaradi suma poskusa izsiljevanja obravnavane tri osebe. V resnici je šlo za maščevanje takratnega predsednika vlade Goloba.
Po opravljenih hišnih preiskavah so ga izpustili. Mediji so poročali o zaseženih elektronskih napravah in drugih predmetih. Pomembna je razlika. Pridržanje zaradi suma kaznivega dejanja ni isto kot pravnomočna obsodba. Javnosti dostopne informacije navedene tukaj, same po sebi ne dokazujejo njegove krivde v tej zadevi.
A politično gledano je bilo jasno nekaj drugega. Repićevo ime je bilo spet povsod. V državi, kjer se javne osebnosti pogosto trudijo nadzorovati vsako podrobnost svoje podobe, je postal človek, pri katerem se preteklost, provokacija, politični spori in spletna priljubljenost prepletajo v zgodbo, ki jo mediji težko ignorirajo.
Njegovi podporniki v njem vidijo nekoga, ki si upa povedati, kar drugi ne upajo. Kritiki opozarjajo na njegovo preteklost in vprašanje, ali je tak človek sploh primeren za javno funkcijo. Med obema pogledoma je precej prostora za razpravo. In prav v tem prostoru se je začela njegova politična zgodba.
OD INSTAGRAMA DO LJUBLJANSKE MESTNE HIŠE
Junija 2026 je Repić napovedal, da bo kandidiral za ljubljanskega župana. Sprva je podporo preverjal med svojimi sledilci, nato pa se je odločil za resen korak.
V začetku oktobra je sporočil, da je zbral približno 1600 overjenih podpisov za župansko kandidaturo in še enako število za svojo listo kandidatov za mestni svet. Za vložitev kandidature in liste je potreboval najmanj 1000 podpisov.
Napovedal je tudi, da bo predstavil program, ki ga je pripravil na podlagi ankete, v kateri naj bi sodelovalo 17.000 ljudi, ter predlogov občanov. Podpisi še niso volilni rezultat. Prav tako število sledilcev ni isto kot število volivcev, ki so pripravljeni nekomu zaupati vodenje mesta.
Toda zbrati več kot tisoč overjenih podpisov ni isto kot objaviti fotografijo na Instagramu. Za takšno podporo moraš ljudi spraviti iz udobja njihovega digitalnega sveta do konkretnega dejanja. In to mu je uspelo.
Ljubljana ima aktualnega župana Zorana Jankovića, ki je politično preživel že marsikaj. Ima stranke, organizacije, izkušene politike in kandidate, ki se na volitve pripravljajo z utečenimi mehanizmi.
Potem pa se pojavi Nepridiprav. Brez običajne politične kariere. Brez dolgega seznama funkcij. Brez življenjepisa, ki bi ga lahko uporabili kot zgled na predavanju o javni upravi. Toda z občinstvom, prepoznavnostjo in dovolj podpisi, da svojo ambicijo prenese v formalno politično tekmo.
Če je kdo mislil, da se lahko politična vrata odpirajo samo tistim, ki so že desetletja del sistema, je dobil neprijetno opozorilo.
VOLJA, SPOSOBNOST ALI RESURSI?
Tu pridemo do najzanimivejšega vprašanja celotne zgodbe. Kaj moraš imeti, da se iz človeka s kriminalno preteklostjo prebiješ do kandidature za župana prestolnice? Voljo? Zagotovo nekaj odločnosti ne škodi. Vztrajnost? Tudi. Pot iz zapora do javne prepoznavnosti ni nekaj, kar bi se zgodilo čez noč. Sposobnost komuniciranja? V digitalnem svetu je skoraj nujna. In potem so tu resursi.
Ne govorimo samo o denarju. Resursi so tudi čas, poznanstva, dostop do občinstva, sposobnost pritegniti pozornost, poznavanje družbenih omrežij in pripravljenost tvegati javno izpostavljenost. Kdor ima veliko sledilcev, ima nekaj, kar morajo drugi graditi leta. Začetno občinstvo, ki ga lahko nagovori brez posrednikov.
Toda resurs brez volje ne pomeni veliko. Prav tako sama volja ne zagotavlja uspeha. Potrebni so še sposobnost organizacije, sodelavci in vsebina, ki presega osebno prepoznavnost. Repić ima za seboj zgodbo, ki bi jo marsikdo želel izbrisati. Hkrati mu je uspelo postati prepoznaven spletni akter in začeti zbirati politično podporo.
Ali bo znal svojo priljubljenost pretvoriti v glasove? Ali ima dovolj znanja za vodenje Ljubljane? Ali bo njegova kandidatura več kot podaljšek spletne osebnosti? Na ta vprašanja bodo morali odgovoriti volivci. In predvsem on sam.
DRUGA PRILOŽNOST NI ISTO KOT IZBRIS PRETEKLOSTI
V družbi radi govorimo o rehabilitaciji, dokler se ne pojavi nekdo, pri katerem je ta pojem neprijeten. Če ima človek za seboj eno slabo odločitev, mu še znamo ponuditi drugo priložnost. Če ima za seboj več kaznivih dejanj, postane razprava precej bolj zapletena. Če nato vstopi v politiko, pa se vprašanje spremeni. Ali ima pravico kandidirati in ali mu je smiselno zaupati?
To sta dve različni vprašanji. Človek lahko ima pravico sodelovati v javnem življenju, ne da bi bil zato samodejno primeren za vsako funkcijo. Volivci imajo pravico poznati njegovo preteklost in jo upoštevati. Prav tako imajo pravico presoditi, ali mu je uspelo svoje življenje spremeniti.
Odpuščanje ni amnezija. Druga priložnost ni potrdilo, da se v preteklosti ni zgodilo nič hudega. Je pa možnost, da nekdo ni za vedno zaprt v svoji najhujši napaki. Pri Repiću bo ta presoja še posebej zahtevna, saj njegova zgodba ne vsebuje samo ene sporne epizode, temveč več resnih dogodkov in obsodb. Prav zato bi bilo naivno njegovo pot predstavljati kot preprosto pravljico o fantu, ki je premagal vse ovire.
Življenje ni pravljica. Žrtve njegovih preteklih dejanj niso izginile iz zgodovine. Tudi morebitni politični uspeh ne bi spremenil tega, kar se je zgodilo. Toda enako zgrešeno bi bilo trditi, da je njegova prihodnost že vnaprej odločena.
OD ZAPORA DO VOLILNE KAMPANJE
Aleksandar Repić za zdaj ni dokazal, da bi znal voditi Ljubljano. Dokazal pa je, da se zna prebiti v javnost, zgraditi občinstvo in svojo prepoznavnost pretvoriti v konkretno politično ambicijo. To je precej več, kot mu je marsikdo verjetno napovedoval.
Mogoče bo njegova kandidatura ostala predvsem spletni fenomen. Mogoče bo na volitvah dosegel rezultat, ki bo pokazal, da je digitalna priljubljenost nekaj drugega kot politično zaupanje. Ali pa bo presenetil in postal pomembnejši dejavnik, kot so mu pripravljeni priznati njegovi nasprotniki. Za zdaj je zgodba še odprta.
In če iz nje lahko potegnemo kakšno lekcijo, potem ni nujno ta, da je mogoče iz zapora priti naravnost v mestno hišo. Prav tako ne, da je dovolj glasno nastopati na družbenih omrežjih in bo svet pokleknil pred tabo.
Lekcija je bolj preprosta in hkrati precej neprijetna. Družba ti lahko zapre številna vrata, vendar se nekatera odprejo po poteh, ki jih tradicionalni sistem ne zna predvideti.
Pod prvo je odločilna vztrajnost. Pod drugo sposobnost, da izkoristiš svoje prednosti. Pod tretje pa dejstvo, da si pripravljen narediti nekaj, česar drugi ne pričakujejo.
Aleksandar Repić je svojo preteklost že plačal z zakonskimi posledicami svojih obsodb. Ali je iz nje potegnil prave nauke, ni mogoče presojati samo po številu sledilcev in zbranih podpisih. To bo pokazal čas, predvsem pa njegova dejanja.
Toda odpisati ga zgolj zato, ker njegova zgodba ni takšna, kot bi si jo želeli za političnega kandidata, bi pomenilo zanikati možnost spremembe. In prav tu se začne prava preizkušnja. Ne za njegove spletne sledilce in kritike. Za Aleksandra Repića.
Iz zaporniške celice do kandidature za župana Ljubljane je dolga pot. Toda zbrati podpise je šele začetek. Zdaj mora dokazati, da zna poleg pozornosti pridobiti tudi zaupanje.
Komentarji
Objavite komentar