NIKA KOVAČ – AKTIVISTKA Z NAVODILI ZA UPORABO

Nika Kovač je dokaz, da v Sloveniji za politično kariero ne potrebuješ volilnega programa, poslanske klopi ali odgovornosti za lastne odločitve. Dovolj je mikrofon, nekaj kamer, prava politična ekipa in dovolj glasno ponavljanje besede demokracija.

Dobrodošli v svetu Nike Kovač, kjer se civilna družba čudežno prebudi vedno takrat, ko je treba pomagati pravim ljudem. Kjer je vsak nasprotnik nevarnost za demokracijo, vsako lastno početje pa boj za boljši svet. Kjer so eni državljani glas ljudstva, drugi pa očitno samo moteči element, ki še ni razumel, kaj je dobro zanj.

Nika se je v slovenski politiki uveljavila kot profesionalna aktivistka. In čeprav formalno ne sedi v vladnih pisarnah, je njen politični vpliv precej večji od vpliva marsikaterega izvoljenega predstavnika ljudstva. Razlika je samo v tem, da politik vsaj načeloma odgovarja volivcem. Aktivistka pa lahko vedno potegne iz rokava čarobno besedo: civilna družba.

Kdo je izvolil njo, da bo določala, kaj je demokratično, kdo ogroža državo in kateri državljani potrebujejo njeno politično vzgojo?

Nihče.

Toda v Sloveniji to očitno ni ovira.

REFERENDUMSKA DEMOKRACIJA PO NIKINO

Ko se začne referendumska kampanja, se pokaže prava vrednost političnega aktivizma. Ne gre več samo za prepričevanje ljudi. Gre za ustvarjanje vzdušja, v katerem naj bi bil vsak, ki se ne strinja z aktivistično agendo, vsaj sumljiv, če že ne nevaren.

Nato pridejo čustveni apeli, dramatični nastopi, opozorila pred katastrofo in moralno izsiljevanje. Vse skupaj zapakirano v bleščeč celofan skrbi za prihodnost države.

Toda demokracija ni zasebna lastnina Nike Kovač. Referendum ni njena osebna anketa priljubljenosti. In volivci niso nepismena množica, ki čaka, da jim bo nekdo iz nevladne organizacije razložil, kaj morajo misliti.

Ljudje imajo pravico glasovati tudi proti njenim željam. Imajo pravico zavrniti njene argumente. Imajo pravico dvomiti o njenih namenih.

Tudi brez dovoljenja z Miklavžem overjenega potrdila z Inštituta 8. marec.

KDO JE TU V RESNICI NA OBLASTI?

Najbolj zanimiv del zgodbe ni niti Nika Kovač sama. Zanimiv je sistem, v katerem lahko posameznik brez neposrednega volilnega mandata postane eden najglasnejših političnih igralcev v državi.

Če se aktivizem poveže s političnimi interesi, javno kampanjo in medijsko pozornostjo, nastane vplivno orodje. To samo po sebi ni nezakonito in tudi ne pomeni, da so vsi nameni slabi. Toda prav zato je nujno, da se takšno delovanje presoja z enako strogimi merili kot delovanje vsakogar drugega.

Kdo financira kampanje? Kdo določa njihove cilje? Kdo preverja trditve, ki jih aktivisti predstavljajo javnosti? In kdo prevzame odgovornost, ko se izkaže, da so bile obljube pretirane ali argumenti zavajajoči?

Na ta vprašanja ni mogoče odgovoriti z novim čustvenim videom in še enim pozivom k reševanju demokracije.

Prav tako ni dovolj, da se nekdo razglasi za glas ljudstva. Glas ljudstva se preverja na volitvah in referendumih, ne pa po številu kamer, všečkov in objav na družbenih omrežjih.

LEVICA IMA SVOJE POLITIČNE VOJAKINJE

In tu pridemo do bistva.

Nika Kovač je za politično levico izjemno uporabna. Zna mobilizirati, zna ustvarjati pritisk, zna nagovoriti javnost in zna politični spor predstaviti kot spopad med dobrim in zlim.

Toda Slovenija ni pravljica. Politika pa ni tekmovanje za naziv najbolj moralne osebe v prostoru.

Če se aktivistka vedno znova znajde na isti politični strani, je povsem legitimno vprašanje, kje se konča civilnodružbeni angažma in začne politična propaganda. To vprašanje ni napad na civilno družbo. Je minimum kritične presoje, ki bi moral veljati za vse.

Nika ima vso pravico zagovarjati svoje poglede. Ima pravico voditi kampanje in prepričevati ljudi. Nima pa pravice zahtevati, da se njene politične presoje obravnavajo kot moralna zapoved, kritike pa kot dokaz, da je z nasprotnikom nekaj narobe.

To ni demokracija. To je politična vzgoja po meri tistih, ki so prepričani, da imajo vedno prav.

DOVOLJ JE MORALNEGA POKROVA

Slovenci ne potrebujemo političnih svetnic, ki nam bodo razlagale, kateri referendum je dopusten, katera izbira je pravilna in kateri državljan je dovolj razsvetljen, da lahko sodeluje v demokraciji.

Potrebujemo soočenje argumentov. Preverljive trditve. Transparentnost. In predvsem ljudi, ki prenesejo tudi vprašanje, na katero nimajo pripravljenega desetminutnega govora.

Nika Kovač ni nad kritiko. Inštitut 8. marec ni nad kritiko. Levica ni nad kritiko. Nihče ni.

Če nekdo zahteva, da mu verjamemo zaradi plemenitosti njegovih ciljev, mu je treba postaviti še več vprašanj, ne manj.

Kajti največja nevarnost za demokracijo ni državljan, ki se ne strinja z Niko Kovač.

Največja nevarnost je prepričanje, da je ena politična stran tako moralno vzvišena, da ji ni treba več dokazovati, da ima prav.

In če je za ohranjanje takšne podobe treba vsak politični spor spremeniti v moralno paniko, vsakega nasprotnika pa v grožnjo prihodnosti države, potem imamo problem, ki je precej večji od ene aktivistke.

Nika Kovač lahko še naprej nastopa, organizira kampanje in rešuje Slovenijo pred ljudmi, ki mislijo drugače od nje.

Toda naj si zapomni nekaj preprostega.

Slovenija ni njena last. Demokracija ni njen osebni projekt. In državljani niso njena publika, ki mora po koncu predstave obvezno vstati in zaploskati.

Če ji to ni všeč, je to njen problem. Ne naš. Zato odjebi in puši kurac Sorošu naprej!