Je dr. Robert Golob še predsednik stranke Svoboda ali zgolj njen užaljeni obraz, medtem ko politično delo na terenu opravljajo drugi?
Po nedeljskih referendumih je čas za neprijetna vprašanja. Ne o tem, kdo je zmagal v televizijskih studiih in kdo si lasti zasluge za vsak oddani glas. Govorimo o političnem vodstvu, ki bi moralo imeti jasno strategijo, prepoznaven program in dovolj avtoritete, da zna povezovati ljudi tudi takrat, ko mu ne gre vse po načrtih.
Poglejmo, kaj se dogaja. Nika Kovač, Inštitut 8. marec, Jaša Jenull in Glas ljudstva so postali pomemben del politične mobilizacije. Civilna družba zna organizirati kampanjo, spraviti ljudi na ulice, polniti družbena omrežja in ustvarjati politični pritisk. To je njihova vloga in njihova pravica.
Toda tu se postavlja vprašanje za Goloba: če morajo civilnodružbene organizacije prevzemati tako pomemben del politične pobude, kaj potem počne stranka, ki naj bi imela lastno organizacijo, poslansko skupino in politično vodstvo?
Svoboda ni društvo za organizacijo referendumskih kampanj. Je politična stranka, ki mora znati nagovarjati tudi ljudi zunaj svojega kroga, odgovarjati za svoje odločitve in ponuditi prepričljiv odgovor na vprašanje, kaj sledi. Ni dovolj, da se njen predsednik pojavi pred kamerami, razglasi zmago in se zahvali vsem, ki so opravili delo.
Še bolj zgovorna je zgodba o sestavljanju političnih povezav. Anže Logar je aprila zaključil koalicijska pogajanja z Golobovo Svobodo, Zoran Stevanović pa ni postal partner, kakršnega si je Golob želel. Vsak ima pravico postaviti svoje pogoje in reči ne. To je demokracija, ne osebna žalitev.
Toda politika ni terapija za ranjen ponos. Če nekdo ne sprejme tvoje ponudbe, moraš poiskati drugo pot. Če se vrata zaprejo, poiščeš druga vrata. Če ti politični partner obrne hrbet, se vprašaš, kaj lahko ponudiš naslednjemu. Užaljenost ni strategija, zamera ni program in javno obračunavanje ni nadomestilo za politično spretnost.
Seveda je mogoče vsako potezo razglasiti za taktično mojstrovino. Tudi neuspešna pogajanja je mogoče zaviti v celofan načelnosti. Toda na koncu ostanejo konkretna vprašanja: kdo je pripravljen sodelovati, kdo prevzema odgovornost in kdo zna iz političnega poraza sestaviti novo zgodbo?
In tu bi moral Golob najprej pogledati v lastno stranko.
Koliko samostojne politične energije premore Svoboda? Kdo oblikuje njeno dolgoročno strategijo? Ali ima stranka lastno politično pobudo ali se vse bolj zanaša na organizacije, ki delujejo zunaj nje? In predvsem: ali njen predsednik še zna povezovati različne politične akterje ali pa pričakuje, da se bodo vsi prilagodili njegovim predstavam?
Nika Kovač in Jaša Jenull ne dolgujeta Golobu političnega reševanja. Enako mu ga ne dolgujeta Stevanović in Logar. Vsak od njih vodi svojo zgodbo in zasleduje svoje interese. Od predsednika stranke pa se pričakuje, da zna voditi svojo.
Rdeči karton v politiki se ne pokaže zaradi ene izgubljene tekme. Pokaže se takrat, ko se začnejo vrstiti vprašanja, na katera vodstvo nima prepričljivih odgovorov.
Golob ima še vedno možnost, da dokaže, da Svoboda ni zgolj stranka enega obraza in da njena prihodnost ni odvisna od tega, kdo jo je pripravljen rešiti v naslednji politični krizi. Toda za to bo moral pokazati več kot zadovoljstvo ob lastnih razlagah rezultatov in nezadovoljstvo ob potezah drugih.
Politika ni osebni projekt, v katerem vsi drugi igrajo stranske vloge. Tudi predsednik stranke ni nedotakljiv samo zato, ker je nekoč zmagal.
Zato je vprašanje za Goloba preprosto: bo prevzel odgovornost za politično smer Svobode ali bo še naprej čakal, da mu civilna družba pripravi teren, drugi pa mu zagotovijo potrebno podporo?
Rdeči karton ni kazen za poraz. Je opozorilo, da noben položaj ni dosmrtna pravica. In v politiki ga na koncu ne pokaže predsednik stranke sam sebi, temveč mu ga izstavijo tisti, ki mu zaupajo mandat.
p.s. prošnja za donacije 😎
Komentarji
Objavite komentar