Včeraj sem omenil, da se cepite. In zdaj sem idiot, izdajalec in celo Janšev plačanec. Vse OK z vami? Kar sem napisal, je moje mnenje. Če bi mi pa kdo plačeval za to, bi vsak dan trobil o tem, da bi se vam že misel na cepljenje priskutila. In ne bi se branil Janševih cekinov. Lahko pa mi verjamete, da si Janša prej roko odreže, kot pa z njo karkoli podpiše, kar bi meni prineslo denar. Če se nočete cepit, vaša odločitev. Zato vas nimam za idiote in plačance levih NVO-jev. Če mi pa vi plačate, da ljudi prepričujem, naj se ne cepijo, jaz sem za. Pa še o drugem očitku včeraj. Ličine ne poznam in ga ne zagovarjam, ker ga nimam za kaj. Niti ne poznam aktualnega primera, ki je na sodišču. Point pisanja je bil, uporabljajte iste vatle za vse. Enkrat roka pravice, drugič krivosodje?
Vojna za samostojno Slovenijo se je za večino udeležencev končala po desetih dneh. Za ekipo iz Kočevske Reke, ki sem ji pripadal, pa se je začelo dolgo vroče poletje. Ujete oficirje smo morali skrivati in čuvati naprej, zraven pa še koga ujeti. Te igrice so trajale vse do konca oktobra, ko smo še zadnjega ujetnika odpeljali na trajekt v Koper. V tistih časih je bilo ministrstvo za obrambo na Zupančičevi ulici v centru Ljubljane. To stavbo, kjer je zdaj pravosodje, sem nekoč poznal kot lasten žep. Tam so se poleti 1991 odvijala pogajanja med slovensko delegacijo, ki jo je vodil Miran Bogataj in delegacijo JLA, na čelu katere je bil admiral Brovet. Preden je prišla delegacija JLA, smo celotno stavbo trikrat pregledali od kleti do strehe in na glavo obrnili vse pisarne. Noč pred prihodom osovražene delegacije, smo morali iz sejne sobe umakniti prisluškovalne naprave. Janša je nekje izvedel, da bo tehnik takratnega VIS-a pred srečanjem pregledal prostor, zato smo tisto improvizacijo pobrali izpod miz. Naslednji dan so bile zaprte vse ulice okoli ministrstva, mi pa smo na ulici čakali na delegacijo iz Zagreba. Dve Opel Omegi in nekaj vojaških »kompanjol« se je končno pripeljalo na Zupančičevo. Takrat sem prvič in zadnjič v živo videl Broveta.
Specialci, ki so čuvali JLA delegacijo, so bili videti nevarni. Ko so se živine izgubile na srečanje, smo z njimi ostali sami na tistem ogromnem hladnem hodniku. Da smo izdajalci, da bomo plačali za to, če nas ni sram, da smo še včeraj nosili drugo uniformo in podobne pridige, smo poslušali od specialcev, ki so čuvali JA delegacijo. Izzivanje bi se lahko slabo končalo, kar je ocenil tudi poveljnik na naši strani. In nas zamenjal z ekipo, ki je bila pred stavbo. Pri vseh spominskih ploščah, ki jih postavlja Janševa vlada v čast 30. letnice osamosvojitve, bi morala vsaj ena stati na Zupančičevi 3. Poleti tega leta je moj sodelavec iz Morisa na igrišču osnovne šole Majde Vrhovnik ponesreči ustrelil majhnega otroka. K sreči se ni končalo tragično in je otrok preživel, sodelavec pa je bil naslednji dan odpuščen iz vrst Morisa. Tisti, ki smo ostali, smo bili vsi kandidati za redno zaposlitev v specialni brigadi in to kar smo počeli, je bilo rekrutiranje in dokazovanje. Najbolj pa mi bo tisto slavno poletje ostala v spominu vožnja s kamioni. Od Kopra do Kočevske Reke in nazaj. Najbrž sem več kot dvajsetkrat opravil to pot, sedeč zraven molčečih šoferjev, ki so bili več kot očitno prestrašeni, saj so vedeli, kaj vozijo. Če bi jaz vozil, zraven mene pa sedel tip z avtomatskim orožjem, bi se najbrž podobno počutil.
Kaj je naš Janez počel poleti 1991? Postal je največji trgovec z orožjem na Balkanu. Slovenija je na državni ravni sklenila, da se Hrvaški in Bosni pomaga z orožjem, Janez pa je bil v pravem trenutku na pravem mestu, obrambni minister! To poletje je med drugim kupil parcelo v Trenti, ki je 30 let pozneje še vedno predmet kazenske zadeve, najbrž privlečene za lase. Zanimivo, da se takrat nihče ni spraševal, od kod Janezu ves denar za investicije in nakupe, ki se jih je takrat šel. Navade, ki jih je prinesel iz matične družine Rushiti je prenesel v svoj novi krasni svet. Vse plačuje družina in prijatelji. Sestrična je bila izjema, ker v njegovi izvorni družini ženske nimajo opravka z denarjem. Še nekdo je imel srečno roko poleti 1991. Naš poveljnik Tone Krkovič. Iz častniške plače si je uspel kupiti PUCH G, Corrado in odpreti gostilno z uvoženimi ploščicami iz Italije. Ni slabo za rezervnega kapetana JLA. In tiste jebene keramične ploščice sem moral neke noči razbijati, da je naš šef lahko dokazoval, da Mladina laže. To slavno poletje 1991 si je obrambni minister Janša omislil novo priležnico. Saj veste katero, da jo po nemarnem ne omenjam. In Mata Hari domače scene je bila rojena.
Kako letos kaže s piknikom v Lepeni? So se verniki že zbrali? Janez bo tudi letos prišel plezat, mi pa bomo stiskali pesti, da se enkrat končno zapleza. Pa ne v gorah ampak politiki. Smer, ki jo je ubral, je katastrofalna.
DONIRAJ
Komentarji
Objavite komentar