Zase lahko rečem, da sem laik za računalnike. Znam napisat tekst, objavit fotografijo in linke do zapisov objavljati na Twitterju in Facebooku. Dnevni napadi slovenskih wannabe hekerjev mi ne povzročajo škode, prej slabo voljo. Sploh pa tega interneta ne razumem več. Npr. na Facebooku sem objavil naslovno fotografijo za zadnji tekst, pa mi je Facebook začasno blokiral račun.
Ni skrivnost, da živim od naročnin in donacij za blog. V najbolj nemogočem trenutku, še to sranje. Selitev in z njo povezani stroški so pred vrati, jaz pa sem ostal brez edinega vira dohodkov. Še denar, ki se je nabral na PayPalu mi je nedosegljiv, ker je plačilni sistem povezan z blogom. Kaj naj zdaj? Spustim solzico ali dve in vas prosim za pomoč-donacijo? Sem mislil, da so ti časi nepreklicno za mano. Nisem iz testa, da bi metal puško v koruzo. Tudi, če bi bil, danes koruza ne raste.
Doma se dogaja marsikaj, kar je očem navadnim smrtnikom nevidno. Cerarjeva barčica profesorjev in njegov bataljon bogato preplačanih svetovalcev, nezadržno tone. Cerar je v obupu ubral strune, ki so k življenju obudile največjo budalo na tem prostoru, Boruta Pahorja. Nagradno vprašanje! Kdo bo prej z vojaki pred kamerami odstranjeval bodeče žice! Cerar ali Pahor? Svetovalci Cerarja so mu položili na srce, da lahko obstane na političnem parketu, če se počasi prelevi v ljudskega klovna tipa Pahor. Svetovalce lahko Cerar kar odslovi, ker je že pojedel vse Pahorjeve trike in nebuloze.
Sprava, ki je tako aktualna? Kakšna sprava, lepo vas prosim. Kdo bi se sploh spravil in zakaj? Izdajo in domobranstvo je zakuhala rimo katoliška cerkev (RKC). Za vernike je bila druga svetovna vojna upanje, da bo komunizma konec. In farje so s prižnic nagovarjali kmečke fante, naj se pridružijo domobranskim enotam. Če bi se moral kdo opravičiti, je to RKC. Lahko so veseli, da jim zmagovalci niso požgali vseh cerkva do Vatikana. Če bi bil nekdo in živel v tistem času, bi cerkve gorele kot bakle.
Slavna še neodslužena prostitutka (medijska) Rosvita Pesek piše knjigo o Francetu Bučarju. Zanimivo. Rozi je deklarirana desničarka, oboževalka Janše in mati njunega nezakonskega sina. Me res zanima, koliko bo resnice v njeni knjigi in koliko lažne Demos propagande. Naj bo Bučarju lahka zemlja, ampak dejstva iz leta 1945 so arhivirana in po vsej verjetnosti ne bodo objavljena, ker bi na osamosvojitev padla še ena črna packa. France Bučar je bil leta 1945 član OZNE. Bil je eden tistih, ki je na železniški postaji odrejal, kdo od vrnjenih izdajalcev in kolaborantov bo živel in kdo bo šel v jamo čakat Leljaka? France je tudi streljal ujetnike. Zavezniki na avstrijski strani so v Slovenijo vrnili večino ubežnikov. Bilo jih je toliko, da je OZNI zmanjkalo streliva in so žrtve zvezane zmetali žive v jame.
Medtem, ko tole pišem, sem dobil obvestilo od računalničarja, da bo blog usposobil v nekaj urah, Za plačilni sistem pa se bom moral obrniti direktno na PayPal, ker imajo kup varnostnih mehanizmov. Ponedeljki so, kar so vedno bili. Zajebani dnevi. Če prištejem še tole kislo hladno vreme, idealna kombinacija za farmacevtske velikane in njihove antidepresive.
Medijska krajina dobiva nove obrise. Reporter pod novim lastnikom stopil na pot svojega predhodnika Maga. Dokler je Reporter obvladoval prejšnji lastnik, je veljalo pravilo, da se v vsaki izdaji demonizira Kučana in leve politike. Dva meseca nazaj, bi Maja Sunčič za zadnja dva teksta dobila odpoved. Tako pa brezskrbno obračunava s tistimi desničarji, ki jih prej omeniti ni smela. Šurla piše poniglave uvodnike, debelinko brez obraza Boštjan M. Turk pa nima več prostora, kjer bi širil svoje laži. Vedno me je zanimala psiha teh ljudi. Napiše očitno laž. In ta laž naj bi ga osebno prizadela. In potem do nezavesti goni svojo stisko, čeprav je vse skupaj laž. Toliko o Turkovemu Boštjanu, ki zvečer pospravi tri vrečke čipsa.
Interpelacije, referendumi, zbiranje podpisov Primca za otroke in spet otroke, kdo lahko koga vzgaja in kdo se s kom lahko zakonsko dol daje, to so resne teme te države. Če kdo verjame. Da smo zapufani za nekaj generacij, to nikogar ne briga. S tem se bodo ukvarjali zanamci. Kaj smo mi v 25 letih zgradili, kaj imamo pokazati po četrt stoletja svoje države? Tistim, ki so nas baje ovirali pri napredku, danes gledamo v pete. Sosedje imajo proti nam bazen, mi pa kozarček vode, če se lahko tako izrazim. In v četrt stoletja niti tega kozarčka niste prinesli domov, razni Rupli in Erjavci. Kakšne sosede imamo, slabših si ne bi mogli izbrati. Težko bi v svetu našel državo s toliko morja, kot ga ima Hrvaška proti Sloveniji. Namesto, da bi pošteno rekli pol je vaše pol naše, se gredo hude diplomatske zgodbe, dogovore, kršitve, napol vojne napovedi in celo prisluškovalno afero so sprožili. Mi pa nič. Kot ovčke. Nihče ni v Bruslju udaril po mizi, če bo Hrvatom prav, bodo arbitražo priznali, v nasprotnem primeru pa ne! Mi pa nič. Da ne jezimo gospodarja v Bruslju. Bomo raje spoštovali vse zaveze in obljube, mi skakajoči narod.
Zunanja politika je sploh šmorn te države. Spadamo v EU in NATO, sodelujemo v okupacijskih podvigih pod okriljem Amerike, naš zunanji minister pa raje kot v Bruselj hodi v dačo k Lavrovu in v Bruslju odkrito paktira z Rusijo. Obisk Putina kapelice pod Vršičem si Erjavec šteje za največji diplomatski uspeh, naši zavezniki pa za škandal brez primere. Kaj je Erjavec odgovoril Putinu, ko ga je ta vprašal, zakaj Slovenski vojaki urijo Ukrajinske teroriste? Izveste. klapEND
o.p. med pisanjem tega bloga sem dobil obvestilo, da so uspešno rešili hekerski napad na www.mikstone.si, ker pa sem se namenil to objaviti na tej strani, naj tako ostane.