Skupno število ogledov strani

nedelja, 21. december 2014

Pahorjevi multimilijonski nategi in mešetarjenje na račun državljanov in lastnih podpornikov


Dve leti sta naokoli, kar je Borut Pahor kot feniks vstal iz pepela. Takoj po tem, ko mu je zaradi katastrofe, ki jo je povzročil v gospodarstvu za katero je kot premier prvi odgovoren in iz katere se še kar nismo izkobacali, prvič v zgodovini Slovenije celo predčasno razpadla vlada, je postal še predsednik države. S čim si je zaslužil takšno podporo, ve vsak zase, Portal Plus ugotavlja zgolj, s čim si je ni.


47 davkoplačevalskih milijonov je Pahor pustil v Slovenski industriji jekla (SIJ) – Rusi so mu gotovo hvaležni, Slovenci pa smo mu vse to razmetavanje, sodeč po volitvah, popolnoma oprostili.

O tem kaznivem početju je bil Pahor podrobno obveščen, pisno – vedel je in statiral je, kot vedno – o tem ne more biti dvoma. Gre za dokument z naslovom "Naznanitev suma storitve kaznivega dejanja gospodarske kriminalitete po čl. ----- KZ R Slovenije", kjer je bilo Pahorju jasno in nedvoumno sporočeno, da je uprava AUKN, ki jo je mimogrede ustanovil prav Pahor in njegova SD, v sestavi Marko Golob, Dagmar Komar in Danilo Grašič, z opustitvijo izvedbe unovčitve prodajne opcije 25-odstotnega deleža SIJ, v obdobju, ko na tujem že prav ponižno fehtarimo za kredite, oškodovala proračun za vrtoglavih 47 milijonov evrov, iz super posla pa naredila mrtvo, nič vredno naložbo, ki koristi zgolj ruskemu Dilonu in KOKS-u.

Šlo je namreč za to, da bi država lahko Rusom oziroma podjetju Dilon, ki sodi v rusko skupino KOKS, ki upravlja z milijardami, takoj prodala svoj 25-odstotni delež po božanski ceni, ki je bila postavljena v letu 2007 in ni poznala upoštevanja učinkov krize, kljub temu da se je prodaja dogajala v letu 2012.

Pojasnimo. Prodajna opcija je finančni inštrument ki fiksira ceno za vnaprej dogovorjeno obdobje in pomeni, da bo kupec moral po pretečenem obdobju po dogovorjeni ceni kupiti delež podjetja če se prodajalec odloči za prodajo. Prodajna opcija v našem primeru torej pomeni, da je država leta 2007 kupila prodajno opcijo, ki ji je do 20. aprila 2012 omogočala, da svoj 25-odstotni delež proda Dilonu, ta pa bi skladno s pogoji opcije moral kupiti omenjeni delež. Gre torej za opcijo, ki za imetnika, ki jo je kupil (država) ni zavezujoča, je pa zavezujoča za opcijskega prodajalca, če jo imetnik želi unovčiti. Država je ni unovčila kljub temu da jo je kupila.

Škodo, ki je zaradi tega nastala državi, lahko obravnavamo na dveh ravneh. Prvič, gre za dejstvo, da je bila opcijska pogodba podpisana v letu 2007, v času konjunkture, ko je na trgih vladal neverjeten optimizem, cene so rekordno rasle v nebo, povpraševanje je bilo enormno, potekla pa je v času globoke recesije, ko so cene sicer na dnu, kar so idealni pogoji za vnovčevanje takšne opcije. In drugič: po načelu ekonomske stroke je nesmiselno vztrajati v manjšinskem lastništvu družbe, ki redko izplačuje dividende, če sploh, manjšinski delež pa ne omogoča nobenih posebnih vplivov na poslovanje in vodenje družbe, razen z zakonom določenih pravic blokade sprememb v družbi, za katere je zahtevana 75-odstotna večina kapitala na skupščini.

Gre torej za mrtvo naložbo slovenske vlade, saj povpraševanja po tem 25-odstotnem deležu, po tem ko so Rusi pridobili ostalih 75 %, ni. Delež, za katerega bi vlada lahko iztržila 47 milijonov evrov, je tako neprodajljiv, saj Rusi popolnoma obvladujejo poslovanje, vodenje in upravljanje SIJ in nimajo nikakršne potrebe, da bi izplačevali manjšinskega lastnika, ki ni unovčil prodajne opcije takrat, ko je bil do tega upravičen, pa tega ni storil. Poudariti velja, da je AUKN preverila zanimanje kupcev za nakup deleža SIJ, a ponudbe, niti nezavezujoče kaj šele zavezujoče, ni oddal nihče in je bilo tako podjetje Dilon edino, ki se je zanimalo za tak nakup.

Borut Pahor se kot premier s tem pa kot prvi odgovorni za državno premoženje v primeru SIJ ni zavzel za državljane in tako smo v najhujši finančni krizi, medtem ko smo po svetu fehtarili za kredite, pri Rusih pustili 47 milijonov evrov. Pahor si je tako vnovič kupoval mir in naklonjenost drugih na naših plečih. Hvala, gospod predsednik, da ste si kupovali politično prihodnost in lasten mir z našimi milijoni, medtem ko ste nam modrovali o stricih in obljubljali raj.




Kljub opozorilom predsednika uprave NKBM pred katastrofalno naložbo v stožiški stadion je Pahor ustregel Jankoviću in šefu NKBM Kovačiču položil na srce: "Za vse je pomembno in bilo bi dobro, da se skuša v okviru svojih možnosti najti rešitev". To škodo plačujemo davkoplačevalci.

10 milijonov evrov je približen znesek, ki si ga je Zoran Janković na vse pretege prizadeval pridobiti, da bi le zaključil gradnjo stožiškega stadiona. "Janković se je kot župan normalno zavzemal za projekt na njemu lasten način. Ampak ni bil on tisti, ki bi lahko vplival na našo odločitev," je pred parlamentarno komisijo pojasnil Kovačič in nadaljeval, da sta ga v zvezi s tem večkrat klicarila tako Janković kot Pahor ter pristavil, da je Pahorjeva intervencija vseeno popolnoma drugačna kot Jankovićeva. Pahor je bil tedaj namreč premier, država pa največja lastnica NKBM, zato je Kovačič pojasnil, da je popolnoma drugače, če ti kaj takšnega na srce položi predstavnik največjega lastnika, ki si je v danem trenutku prizadeval zgolj otresti se nadležnega Jankovića (kar je dal tudi vedeti) – za naših 10 milijonov sicer.

Tako upravi NKBM ob izdanem Pahorjevem političnem "dekretu" intervencije v banko z namenom podpore Jankovića ni ostalo drugega kot slediti politikantski volji svojih lastnikov – vlade in njenega šefa Pahorja, zato je lahko skušala le še minimalizirati prihajajočo škodo, ki ji je zrla v oči, tako da je zahtevala višji vložek investitorja. Na koncu je do višjega vložka tudi prišlo, a ne glede na to je Jankovićev projekt ljubljanskega stadiona rezultiral v bremenu davkoplačevalcev – tudi tistih Viol, ki verjetno v stadionu ljubljanske Olimpije ravno ne vidijo nacionalnega interesa. Agent projekta je bila kot večja investitorica NLB, ki je preverjala pogoje in tudi razpolagala s celotno dokumentacijo, in ta je NKBM-ju na podlagi izpolnjenih zahtev za izdajo posojila prižgala zeleno luč.

S tem prikazom dogodkov opozarjamo predvsem na to, kako brezbrižen in škodljiv je Borut Pahor, ko gre za zastopanje interesa svojih volivcev in kako bogaboječ in brezhrbteničen politikant je, ko z milijoni kupuje lasten mir in srečo na naš račun. Naiven pa tudi – medtem ko si je na naših plečih kupoval naklonjenost Jankovića in njegovih stricev, ni razumel, da mu prav ti v tistem trenutku rušijo vlado, kar je spoznal veliko prepozno, ko je v državnem zboru brez navedbe imena (Jankoviću in stricem) sporočil: "Za mandatarja ne bom podprl tistega, ki mi ruši vlado." (Šlo je za to, da so strici ob razpadanju Pahorjeve vlade na klopci za rezervne igralce za mandatarja že ogrevali Jankovića.) Gospod predsednik – vaša edina zgodovinska zasluga je lahko ta, da ste ob lastnem propadu blokirali vsaj prihod Jankovića kot tehničnega mandatarja, pa še to zgolj iz lastne nečimrnosti, takšne, ki je niste znali pokazati, ko je šlo za interes nas, ki nas zastopate.


Zalomastil je tudi po Elesu, Gen energiji in Pošti Slovenije

Spomnimo. Čeprav je imela vlada Boruta Pahorja leta 2011 še vedno možnost prodati NKBM tujcem, in to celo po ceni 8 evrov za delnico, se je odločil, da bo tujce blokiral iz glavnega razloga – da so tujci. Slovenska politika ima pač med višjimi prioritetami etnično čisto gospodarstvo. Namesto tega se je Pahor odločil zahtevati, da po ceni 1,3 evra za delnico NKBM dokapitalizirajo Pošta Slovenije v višini 20 milijonov, Gen energija prav tako z 20 milijoni, Eles pa s 7,5 milijona - skupno 47,5 milijona evrov.

Če bi se že na prvi pogled katastrofalen posel izšel, bi lahko govorili le o tem, da je Pahor poštno in energetska podjetja silil v posle, ki jih ta podjetja niti ne poznajo in se z njimi sploh ne ukvarjajo, s tem pa jih izpostavil enormno (pre)visokemu in njim tudi neznanemu tveganju. A resnica je še hujša. Omenjena podjetja je Pahor prisilil v nakup delnic banke, ki je bila kasneje dokapitalizirana, kar dobesedno pomeni to, da so ta podjetja vrgla 47 milijonov evrov skozi okno, tako kot to, da je Pahor omenjenim podjetjem povzročil kratkoročne likvidnostne težave, dolgoročno pa tudi poslovne, saj so vse izgubila. Če bi Pahor v letu 2011 pustil, da NKBM sanirajo tujci, ki so za to še izkazovali interes, ne bi prišlo do izgube niti teh 47 milijonov evrov, tako kot ne bi prišlo do prenosa kar milijarde terjatev na slabo banko. 

V tej epizodi, ko je Pahor ponovno dovoljeval in podpiral navdahnjeno mešetarsko ekonomsko politiko posvečenih, je iz državnih podjetij neposredno letelo skozi okno 47 milijonov evrov, kasneje pa še celotna milijarda terjatev NKBM na DUTB.

Pahor je verjetno ena največjih katastrof, kar jih je doživela naša država. Zato se zdi prav neverjetno, da ga ljudstvo nagrajuje s takšno podporo. Nujno moramo pristaviti še, da je Pahor ves čas vedel, da Križanič ni primeren minister, o tem je govoril sam. Zamenjal ga ni le zato, ker, kot je povedal sam, za to ni imel podpore v stranki in bi, češ, če bi ravnal tako, v naslednjem koraku odletel sam. Iz tega sledi, da je Pahor s škodo, ki nam je nastajala, kupoval svoj politični mir in zadovoljeval zgolj interese lastnega oportunizma. Državnik, ki ni zgolj politikant, bi namreč vse napore vložil v ureditev razmer ali pa bi takoj odstopil in ljudstvu pojasnil za kaj gre. A Pahor je molčal in vselej izkazoval tiho podporo.

Primerov, ko nas je izigraval prav Pahor, je sicer cela vrsta. O njegovi brezhrbteničnosti smo že pisali. Ne glede na vse pa naj za prikaz načina delovanja čudežnega dečka – Pahorja zadošča, da smo čudni mi, ker smo za predsednika izvolili nekoga, ki nam je v zahvalo zaradi lastnih koristi ali pa nesposobnosti zapravil milijone in milijarde.




Odziv predsednika Pahorja

Ko smo za pojasnila v zvezi z zapisanim spraševali predsednika, smo od njega prejeli le eno samo skromno vrstico pojasnila, ki pravi: "Predlagamo, da se z omenjenimi vprašanji obrnete na Kabinet predsednika Vlade Republike Slovenije."

Poudarimo: Predsednika Pahorja smo spraševali o njegovi osebni odgovornosti glede zgornjih zapisov. Spraševali smo ga o njegovem vedenju in vlogi glede tega. Zato je prav, da javnosti sporočimo, da nas je predsednik Pahor o svojem lastnem vedenju in odgovornosti z eno vrstico elektronskega sporočila arogantno poslal to preveriti k Miru Cerarju, za katerega nam ni treba posebej poudarjati, da s tem nima nič. Zato se bralcem tokrat opravičujemo, ker vam ne moremo predstaviti tudi mnenja predsednika Pahorja, saj nas je ta v zvezi z zapisanim poslal k Miru Cerarju.

Pahorju je bilo jasno in nedvoumno sporočeno, da je uprava AUKN, ki jo je mimogrede ustanovil prav on in njegova SD, v sestavi Marko Golob, Dagmar Komar in Danilo Grašič, z opustitvijo izvedbe unovčitve prodajne opcije 25-odstotnega deleža SIJ, v obdobju, ko na tujem že prav ponižno fehtarimo za kredite, oškodovala proračun za vrtoglavih 47 milijonov evrov, iz super posla pa naredila mrtvo, nič vredno naložbo, ki koristi zgolj ruskemu Dilonu in KOKS-u.

"Janković se je kot župan normalno zavzemal za projekt na njemu lasten način. Ampak ni bil on tisti, ki bi lahko vplival na našo odločitev," je pred parlamentarno komisijo pojasnil Kovačič in nadaljeval, da sta ga v zvezi s tem večkrat klicarila tako Janković kot Pahor ter pristavil, da je Pahorjeva intervencija vseeno popolnoma drugačna kot Jankovićeva. Pahor je bil tedaj namreč premier, država pa največja lastnica NKBM.

Pošto Slovenije, Gen energijo in Eles je Pahor kot prvi odgovoren za politiko v državnem gospodarstvu prisilil v nakup delnic banke, ki je bila kasneje dokapitalizirana, kar dobesedno pomeni to, da so ta podjetja vrgla 47 milijonov evrov skozi okno.

izviren članek je objavljen na spletni strani Portal plus