Skupno število ogledov strani

ponedeljek, 15. december 2014

Janša te ne bo poznal

Specialna brigada Moris

Kot otrok nisem užival predpisanih in nenapisanih otroških pravic. Peto leto pišem tale blog, pa okoli otroštva nisem kaj dosti razpredal. Vseeno pa dovolj, da pozornemu bralcu ni ušlo bistvo. Fotra sovražim, mame pa nimam več. Moji starši so naporna zgodba. Zadnje čase večkrat premišljujem o dogodku, ki bi lahko v veliki meri vplival na moje življenje. Sprašujem se, če sem takrat iz trme in ponosa kljuboval staršem? Ne vem več.  Dobro pa se spomnim tistega srečanja, razburjena in zamere, ki je sledila. Bilo je v začetku poletja 1994. Počel nisem nič pametnega v tistem po Depalovaškem obdobju. Odstavljeni obrambni minister Janša in odstavljeni poveljnik specialne brigade Moris sta ocenila, da sem ogrožena vrsta. Zaradi vsega, kar se je pretekla leta dogajalo na relaciji Ljubljana-Kočevska reka-Balkan (trgovina z orožjem in podvigi, ki so opisani v KZ), sem bil primerna tarča za organe pregona in druge igralce na tem temačnem parketu. Zato sta sklenila, da potrebujem svojega varnostnika. To je postal Matej Praznik, kolega specialec iz Morisa.

Tisto poletje me je uspešno zapeljala bataljonka Špela Predan in nad svojo posteljo narisala novo črtico. Po SMB stolpec. Imela je še modrega, nad obema pa je bila pripeta fotografija Janeza Janše. To še ni bilo vse. Tisto poletje je moj najboljši prijatelj postal novinar Dela, Vinko Vasle. Prijateljstvo z njim in fuk s Predanovo sem začinil z zloglasno potjo v Iran. Dve desetletji kasneje, sem pot in odnose opisal na blogu in končal na sodišču. In ne samo to. Celo 6 mesecev zapora sem dobil za zapise. Nič nisem ukradel, oropal, preprodal, nobene obljube za nič nisem dobil, le kurčevo resnico in svojo zgodbo sem zapisal. Ne v medijih, v svojem spletnem dnevniku. Višje sodišče je to sranje celo potrdilo, tako da bo še veselo.

Tisto poletje mi ne da miru. Ne zaradi Vasleta in Predanove. Takrat se je zgodilo nekaj čudnega. Poklicala me je mama. Ni čudno to, da me je poklicala ona. Čudno je bilo, kar je povedala; »oče bi rad govoril s teboj«! In nadaljevanje; »ne doma, pri stricu Janezu v Domžalah te čaka«! Kako prosim, fotr, stric, Domžale? Nenavadno, pravzaprav neverjetno. Tako neverjetno, da sem se odpeljal v Domžale k stricu. Moj stric je Janez Kunstelj, mlajši bratranec Klemen pa je nekoč nabijal nogomet za NK Domžale. Prišel sem na Ljubljansko ulico v Domžale, vendar ne sam. Pripeljal me je osebni varnostnik Matej Praznik, sicer Mariborčan.

Za mizo je sedel stric in teta Darinka, zraven pa moja starša. Predstavil sem Mateja in povedal, da se ne bo premaknil nikamor. Ker je pač moj body guard, sem škodoželjno pogledal fotra. Od omenjenega omizja ni živa le mama, zato ostali lahko potrdijo izrečene besede!

Za kaj je šlo? Fotr ni ovinkaril in je usekal iz prve; Tvoj šef in idol Janez Janša je navaden kriminalec. Kar se greste je kriminal in nič drugega. Na koncu boš najebal ti, on (pokaže na Praznika) in tvoja družina. Janša te takrat ne bo poznal, zapomni si to. Orožje prodajate, nedolžne ljudi nadlegujete…, naprej nisem poslušal. Skočil sem pokonci, fotra in strica poslal v tri p.m. in se napotil proti vratom. Mama me je ustavila in začela razlagati, da so tako očetu povedali vsi ostali. Vsi ostali? ( nekaj rodbine je zaposleno v strukturah MNZ). Jebite se vi in vsi ostali. Greva Matej! In sva šla!

JJ: To ni moje, to je od Kučana


Tri leta po tem dogodku so me zaprli. Ne bom ponavljal zakaj, le besede odvetnika Hribernika bom spet omenil; to je naperjeno proti Janši, njega ne omenjaj, nanj se ne sklicuj! Razumem! Sodba; 12 mesecev zapora! In sem šel sedet.


Še vedno pa me gloda vprašanje! Kaj bi bilo drugače v mojem življenju, če bi daljnega leta 1994 hotel verjeti, da je Janez Janša navaden kriminalec, ki me bo na koncu porinil v prepad. Ne vem in nikoli ne bom vedel. klapEND

originalen tekst je objavljen na spletni strani www.mikstone.si