Jezni fantje

Ko so se nad deželo začeli zbirati temni oblaki, jih sprva nihče ni jemal resno. Ljudje so bili vajeni groženj.

Vsakih nekaj let je nekdo napovedoval konec sveta, propad države, tujo zaroto ali novo odrešitev. Gostilniški modreci so dvigovali kozarce, politiki so dvigovali kazalce, ljudstvo pa je dvigovalo ramena.

Toda tokrat je bilo drugače. Na vzhodu se je dvigovala vojska okupatorja. Njihove zastave so plapolale kakor črne ptice nad ravninami. Njihovi topovi so bobneli daleč za obzorjem. Njihovi generali so po zemljevidih že risali nove meje. Po vaseh in mestih je rasel strah.

In tedaj so prišli Jezni fantje.

Bili so vaška straža izpod gorenjskih hribov. Nosili so enotne suknjiče, govorili z odločnimi glasovi in vedno hodili v strnjeni vrsti, kakor da jih vodi nevidna vrv.

Na njihovem čelu je stal poveljnik Mišica. Majhen mož z velikimi besedami. Njegovi govori so odmevali po trgih.

"Mi ne bomo nikoli klečali!" je vpil. "Mi ne bomo nikoli sodelovali z okupatorjem!" je vpil. "Mi nismo kakor tisti iz polpretekle zgodovine!" je vpil. "Če pade država, bomo padli z njo!"

Ljudje so ploskali. Nekateri iz navdušenja. Nekateri iz obupa. Nekateri zato, ker so hoteli verjeti. Mišica je znal govoriti. Njegove besede so bile gladke kakor sveže obdelan les.

Obljubljal je zmago. Obljubljal je pravico. Obljubljal je šole. Obljubljal je bolnišnice. Obljubljal je moč ljudem. Ko bomo zmagali, je govoril, ne bo več gospodarjev in hlapcev. Ljudstvo bo odločalo o svoji usodi. Vse je zvenelo lepo. Skoraj prelepo. Potem je prišlo tisto jutro. Tisto preklemansko jutro.

Nebo je bilo krvavo rdeče. Sirene so zavijale. Iz daljave so prihajali zvoki eksplozij. Okupator je napadel. Njegove kolone so se kakor jeklene kače valile proti meji. Mostovi so goreli. Vasi so gorele. Mesta so gorela. In ljudje so umirali.

Na prvih črtah so se borile Rdeče brigade. Bile so slabo oborožene. Slabo organizirane. Toda borile so se. Pri Dravi. Pri Savi. Pri gozdovih Kočevja. Pri predmestjih prestolnice. Fantje in dekleta so padali v blato skupaj s svojimi puškami. Kri je tekla po cestah. A Jeznih fantov ni bilo nikjer.

Njihove stražnice so bile prazne. Njihovi položaji zapuščeni. Njihovi govori pa nenadoma utihnjeni. Ljudje so čakali. Čakali so, da se pojavijo. Da udarijo. Da izpolnijo obljubo. Toda Jezni fantje so samo opazovali. Iz varne razdalje. Izza hribov. Izza svojih velikih besed.

Dva meseca je trajala agonija. Dva meseca krvi. Dva meseca pogrebov. Potem je padla prestolnica. Zadnji branilci so se umaknili v gozdove. Rdeče brigade so izginile v gmajne. Nekateri so rekli, da so poraženi. Drugi so rekli, da se boj šele začenja.

Ko so prve enote okupatorja vkorakale v mesto, jih ni pričakala tišina. Na Prešernovem trgu jih je čakala množica. Na čelu množice pa Jezni fantje. V svečanih oblačilih. Z zlikanimi zastavami. Z nasmehi na obrazih.

Ljudje niso mogli verjeti svojim očem. "To mora biti prevara," so šepetali. "To ne morejo biti oni." Toda bili so. In na čelu vseh je stal Mišica. Pokončen. Nasmejan. Pripravljen.

Komandant okupatorjev, general Jashari, je stopil iz oklepnega vozila. Visok mož s hladnimi očmi. Pogledal je zbrano množico. Pogledal je Mišico. In se nasmehnil. Potem mu je pred vsemi izročil zlato verigo mestnega župana.

"Takšne ljudi spoštujemo," je dejal. "Takšni ljudje razumejo prihodnost."

Množica je obnemela. Nekje v ozadju je nekdo zakričal:

"Izdajalci!"

In potem še drugi. In tretji. Kmalu je ves trg odmeval.

"Izdajalci!"

"Izdajalci!"

"Izdajalci!"

Toda Mišica ni izgubil mirnosti. Dvignil je roke. Kakor vedno. In začel govoriti. "Dragi ljudje," je dejal. "Jaz samo držim besedo."

Žvižgi. Psovke. Jeza.

Toda Mišica je nadaljeval. Rekel sem, da bom delal dobro za ljudi. In to počnem. Kaj ni bolje graditi kakor rušiti? Kaj ni bolje sodelovati kakor umirati? Kaj ni bolje imeti ceste kakor grobove?

Naslednje mesece so začeli graditi. Ceste. Bolnišnice. Upravne stavbe. Spomenike. Na papirju je vse izgledalo veličastno. V časopisih še bolj. Fotografije Mišice in generala Jasharija so krasile naslovnice. Nasmejana. Samozavestna. Polna velikih načrtov. Toda ljudstvo ni pozabilo.

Vsaka nova cesta je nosila senco okupatorjevega škornja. Vsaka nova bolnišnica je stala na zemlji, kjer je nekdo izgubil sina. Vsak nov most je bil zgrajen čez reko krvi.

Mišica tega ni razumel. Ali pa ni hotel razumeti. Njegov svet je bil preprost. Če je nekaj novo, je dobro. Če je nekaj zgrajeno, je uspeh. Če pride od okupatorja, pač pride od okupatorja. Toda ljudje so vedeli nekaj drugega. Darilo sovražnika nikoli ni zastonj. In res ni bilo.

Leta so minevala. Okupacija je postajala vse težja. Davki višji. Svoboda manjša. Zapori polnejši. Pokopališča večja. Jezni fantje pa so še vedno govorili o napredku. O stabilnosti. O sodelovanju. O prihodnosti.

In vedno bolj je bilo očitno nekaj nenavadnega. Kar je bilo dobro za okupatorja, je bilo vedno dobro tudi za Jezne fante. Kar je škodovalo okupatorju, je bilo vedno označeno za nevarno. Naključje? Morda. Morda pa tudi ne.

Po štirih letih se je vojna obrnila. Na obzorju so se pojavili osvoboditelji. Okupatorjeva vojska se je začela umikati. Njeni generali so izgubljali samozavest. Njeni uradniki živce. Njeni sodelavci pa pogum. In Jezni fantje?

Tudi oni so nenadoma odkrili ljubezen do potovanj. Nekateri so pobegnili v Izrael. Drugi v Noriško republiko generala Jasharija. Tretji so izginili neznano kam.

Mišica je poskušal pobegniti. Toda ni uspel. Ujeli so ga na zaprašeni cesti proti meji. Pripeljali so ga nazaj v prestolnico. Na isti trg. Na katerem je nekoč pozdravljal okupatorja.

Na istem mestu, kjer je ljudstvu govoril o cestah, bolnišnicah in prihodnosti. Množica je bila ogromna. Nihče ni ploskal. Nihče ni vzklikal. Nihče ni verjel njegovim besedam. Mišica je še zadnjič poskušal govoriti. Še zadnjič.

"Hotel sem samo dobro ljudem ..." Toda stavka ni dokončal. Zgodovina je bila hitrejša.

Ko je sonce zahajalo za Ljubljanski grad, je njegovo telo viselo nad trgom kakor svarilo.

Ne pred sovražniki. Pred izdajami. Pred ljudmi, ki v miru prisegajo na upor, v vojni pa na sodelovanje.

In ko so leta minila, je ostala samo še zgodba. Zgodba o Jeznih fantih. O možeh, ki so obljubljali boj. In izbrali pokorščino. O možeh, ki so obljubljali ljudstvo. In služili gospodarju. O možeh, ki so govorili o svobodi. In postali obraz okupacije.

Stari ljudje so jo pripovedovali mladim. Ne zato, da bi sovražili. Ampak zato, da bi si zapomnili. Kajti narod lahko preživi revščino. Lahko preživi vojno. Lahko preživi celo okupacijo. Najtežje pa preživi ljudi, ki ga prepričajo, da je izdaja pravzaprav usluga. In da je hlapčevanje samo druga beseda za napredek.