Včasih me kdo vpraša, zakaj sem na Facebooku nesramen. Zakaj politične objave komentiram z vulgarnostmi, zakaj pošiljam v tri krasne leve, desne in vse vmes. Odgovor je preprost. Ker sem utrujen.
Utrujen od tega, da že leta gledam isti cirkus z različnimi klovni. Enkrat imajo rdeče nosove, drugič modre kravate, tretjič se predstavljajo kot novi obrazi. V resnici pa je predstava vedno enaka. Menjajo se samo kostumi.
Jezen sem na Goloba. Ne zato, ker bi pričakoval čudeže, ampak zato, ker je prodajal upanje kot televizijski trgovec prodaja čudežno ponev. Obljube so letele po zraku kot konfeti na novoletni zabavi. Danes pa od njih ni ostalo nič. Razen novih obrazov na položajih, novih služb za prave ljudi in novih izgovorov.
Po drugi strani gledam vrnitev Janše. Že četrtič. Kot kakšen filmski zlikovec, ki ga na koncu vsakega dela vržejo skozi okno, potem pa se v naslednjem nadaljevanju spet pojavi na vratih. In ob njem množica ljudi, ki so še včeraj prisegali, da z njim nikoli več ne bodo sodelovali. Danes pa mu držijo lojtro, da lahko zleze nazaj skozi okno.
Ene bremeni Fotopub. Druge Black Cube. Eni se delajo, da niso nič vedeli. Drugi se delajo, da se ni nič zgodilo. Vsi skupaj pa pričakujejo, da bomo državljani pozabili hitreje kot zlata ribica. Kot da smo narod brez spomina in brez dostojanstva.
In medtem ko oni delijo položaje, funkcije, nadzorne svete, državna podjetja in dobro plačane službe, jaz ostajam tam, kjer sem bil. Ne samo jaz. Tisoči ljudi. Delamo, plačujemo račune, gledamo podražitve in poslušamo pridige ljudi, ki živijo v popolnoma drugem svetu.
Včasih imam občutek, da sem kot gost na Titaniku, ki opazuje prepir med člani orkestra. Oni se prepirajo, kdo bo dirigent, ladja pa že dolgo pušča na vseh straneh.
Zato sem jezen. Zato sem vulgaren. Ne zato, ker bi užival v tem. Ampak zato, ker po vseh teh letih laži, prevar, manipulacij in praznih obljub človeku zmanjka lepih besed. Ostane samo še grenak smeh in kakšna kletvica.
Če se komu zdim nesramen, naj se spomni, da je nesramno predvsem to, kar politiki počnejo državi in ljudem. Jaz sem samo eden od pozabljenih opazovalcev v zadnji vrsti. Eden od tistih, ki so verjeli prevečkrat. In eden od tistih, ki ne verjamejo več skoraj nikomur.
Komentarji
Objavite komentar