I. poglavje – Pomlad 1941
Tiste pomladi je zemlja dišala enako kakor vselej.
Jablane za hišo so cvetele, kakor da svet ne pozna sovraštva. Potok je govoril isti jezik kakor leto poprej, ko sta Ivan in Janez sedela na njegovem bregu in se prepirala, kateri bo prej ujel postrv. Sonce ni vedelo za meje, ki so jih risali veliki možje na zemljevidih. Le ljudje so se začeli gledati drugače.
Vas je ležala med griči kakor otrok v materinem naročju. Tam ni bilo časopisov za vsako hišo, ne radia v vsaki izbi. Novice so prihajale po poštarju, po župniku, po trgovcu in po možeh, ki so se vračali iz Ljubljane. Vsak je prinesel svojo resnico.
»Nemci prihajajo.«
»Ne, Italijani.«
»Jugoslavije ni več.«
»Angleži bodo kmalu zmagali.«
»Rusija bo vse rešila.«
»Bog nas obvaruj.«
Resnica je hodila po prašni cesti v raztrganih čevljih, laž pa se je vozila s konjsko vprego.
Oče Matija je sedel na klopi pred hišo in molče brusil koso. Ni bil mož velikih besed. Preživel je prvo vojno, lakoto in kraljevino. Vedel je, da vojne ne začenjajo reveži in da jih tudi ne končajo.
»Zapomni si,« je dejal Janezu, »ko začnejo govoriti politiki, kmalu začnejo jokati matere.«
Janez je molčal.
Bil je starejši sin. Miren, delaven, veren. Če je mati rekla, da je treba pomagati sosedu, je šel brez vprašanja. Če je župnik prosil za pomoč pri cerkvi, je bil prvi tam.
Ivan pa je imel ogenj v očeh.
Ni prenašal krivice. Kadar je videl, da bogat kmet preganja hlapca, je stisnil pesti. Ko je slišal, da so nekje zaprli človeka samo zato, ker je govoril preveč na glas, je hodil ves dan nemiren.
»Svet ni pravičen,« je večkrat rekel.
»Svet nikoli ni bil pravičen,« mu je odgovoril oče.
»Potem ga je treba spremeniti.«
Oče ga je dolgo gledal.
»Pazi samo, da med popravljanjem sveta ne razbiješ človeka.«
Ivan se je nasmehnil, kakor se smejijo mladi, ki še verjamejo, da je življenje preprosto.
---
Ko so prvi nemški vojaki prišli skozi vas, jih je večina ljudi opazovala skozi priprta okna.
Otroci so tekli za motorji.
Stare žene so delale križ.
Možje niso govorili.
Nekateri vojaki so bili komaj starejši od Ivana. Eden je deklici podal košček čokolade. Drugi je s puško odrinil starega berača s ceste.
Ljudje niso vedeli, kaj si misliti.
Ali je to pošast?
Ali je to človek?
Ali sta lahko oboje hkrati?
---
Nekaj tednov pozneje je prišel v vas učitelj.
»Prepovedali bodo slovenske knjige.«
V gostilni je zavladala tišina.
Nekdo je rekel:
»Kako lahko prepoveš človeku njegov jezik?«
Drugi je odgovoril:
»Lahko. Če imaš puško.«
Tistega večera je mati Ana prvič jokala.
Ne zaradi sebe.
Zaradi svojih sinov.
»Ne maram vojne,« je šepnila.
»Vojna ne mara nikogar,« je odvrnil Matija.
---
Poleti so začeli izginjati ljudje.
Enega so odpeljali Nemci.
Drugi je odšel v gozd.
Tretjega ni bilo več nazaj iz Ljubljane.
Govorice so rasle hitreje kakor koruza.
Nekdo je šepetal o odporu.
Drugi o komunizmu.
Tretji o maščevanju.
Malo kdo je zares vedel, kaj pomenijo velike besede.
Večina je razumela samo to, da je treba preživeti zimo.
Ivan je nekega večera sedel pred hišo.
»Veš, Janez,« je rekel, »če bomo vsi čakali, da nas nekdo drug reši, bomo umrli na kolenih.«
Janez ga je pogledal.
»In če bomo vsi vzeli puško, bomo umrli stoje.«
»Potem je bolje umreti stoje.«
Janez je odkimal.
»Mati ne bo videla razlike.«
Oba sta umolknila.
Nad njima je zazvonil cerkveni zvon.
Nihče od njiju ni vedel, da ga čez nekaj let ne bosta več slišala skupaj.
Tiste noči je mati dolgo sedela ob oknu.
Pred njo je gorela sveča.
Za njo sta spala dva sinova.
Molila je isto molitev kakor vse matere tega sveta.
Ne za zmago.
Ne za politiko.
Prosila je samo, da bi oba ostala živa.
Bog pa je tisto pomlad poslušal preveč podobnih molitev.
In kadar jih je preveč, jih tudi nebesa ne zmorejo uslišati.
Komentarji
Objavite komentar