II. poglavje – Dve poti pod istim nebom
Ljudje redko izbirajo med dobrim in zlim. Pogosteje izbirajo med dvema strahovoma.
Jeseni leta 1942 je bilo v dolini manj petja kakor nekoč. Vas ni več dihala z enim srcem. Na istem polju sta orala soseda, ki si nista več segla v roko. Pri isti maši so klečali ljudje, ki so drug o drugem govorili šepetaje. Nihče ni vedel, kdo ponoči odnaša sporočila v gozd in kdo jih nosi v mesto.
Le mati je vsak večer postavila na mizo tri krožnike. Za očeta. Za Janeza. Za Ivana.
Četudi sta bila sinova že zdavnaj vsak na svoji poti.
Ivan je odšel v gozd. Ne zato, ker bi sovražil svojo vas. Ravno nasprotno. Verjel je, da jo brani.
Ko je prvič prisegel tovarišem, ni govoril o revoluciji. Govoril je o Sloveniji, o jeziku, o tem, da tuj škorenj ne sme odločati, kdo sme živeti na domači zemlji. Med njimi so bili študentje, delavci, kmetje in učitelji. Nekateri so sanjali o novi družbi brez gospodov in hlapcev. Drugi so hoteli predvsem pregnati okupatorja.
Ivan je verjel, da bo po vojni prišla pravičnejša država. Da otrok ne bo več lačen. Da človeka ne bodo sodili po tem, koliko zemlje ima. Ko je gledal požgane domačije in ustreljene talce, se mu je zdelo, da drugačne poti ni več.
Janez je ostal doma. Dolgo. Predolgo. Toda vojna ni pustila pri miru niti tistih, ki niso hoteli izbirati. Ko so ponoči padli prvi streli med Slovenci, je začel verjeti, da prihaja nekaj hujšega od okupacije.
Bal se je revolucije. Bal se je, da bo po vojni ostala samo ena resnica. Ko je stopil med vaške straže in pozneje med domobrance, ni govoril o Hitlerju.Njegove besede so bile drugačne.
»Če se Slovenci pobijemo med seboj, nas ne bo več.«
Verjel je, da bo Nemčija vojno izgubila. To je govoril tudi drugim. Toda upal je, da bo do takrat mogoče obvarovati domače ljudi pred komunistično oblastjo in da bodo zahodni zavezniki nekoč prišli tudi sem. Njegova vera ni bila vera v okupatorja. Bila je vera, da je komunizem večja nesreča kakor vojna sama.
Ali se je motil?
Ali je imel prav?
Tega tedaj ni vedel.
Vojna človeku nikoli ne pokaže prihodnosti. Pokaže mu samo naslednji dan.
Leta 1943 je prišla novica iz daljne Rusije.
Stalingrad.
Ime mesta, ki ga večina vaščanov ni znala niti pravilno izgovoriti. Toda vsi so razumeli pomen. Nemška vojska se je prvič zlomila. Ivan je tisto noč sedel ob ognju.
»Vidite?« je dejal. »Niso nepremagljivi.«
Nekdo je zapel pesem. Nekdo drug je rekel, da se zgodovina obrača. V istem času je Janez poslušal isto novico.
Molčal je.
»Če Nemci padejo,« je tiho dejal soborcu, »bodo prišli Rusi.«
In nihče ni odgovoril.
Vsi so vedeli, kaj pomeni prihod Rdeče armade za ljudi, ki so se borili na napačni strani zgodovine.
Leto dni pozneje je prišla nova novica.
Normandija.
Angleži.
Američani.
Nova fronta.
V gozdu so govorili, da se bliža konec. V domobranskih postojankah prav tako. Le razlogi so bili drugačni. Ivan je verjel, da se svet osvobaja fašizma.
Janez je upal, da bodo zahodni zavezniki prišli dovolj hitro, da Sovjetska zveza ne bo odločala o usodi Slovenije.
Oba sta spremljala isto vojno. Oba sta gledala isti zemljevid. Vsak je na njem videl drugo prihodnost.
Pozimi leta 1945 je bilo vsega konec. Le ljudje tega še niso vedeli. Rdeča armada je prodirala proti Berlinu kakor reka, ki je prebila jez. Nemci so izgubljali mesta, divizije in upanje. Aprila je padel Berlin.
Nekdo je dejal:
»Vojna je končana.«
Toda vojna se ne konča tistega dne, ko utihne top. Konča se šele tedaj, ko utihne sovraštvo. In to traja mnogo dlje.
Janez je prvič po dolgih mesecih pogledal proti domači hiši. Ni je videl. Bila je predaleč. Pred njim pa cesta. Dolga kolona. Vozovi. Konji. Matere z otroki. Starci. Vojaki. Molitev. Jok.
Nihče ni govoril o zmagi. Govorili so samo še o Koroški. O Angležih. O rešitvi.
»Tam bomo varni,« je nekdo rekel.
In tisti stavek se je prenašal od človeka do človeka kakor zadnja iskrica upanja.
Na drugi strani je Ivan s svojo enoto opazoval umik. Poveljniki so govorili o končni zmagi. O novi državi. O svobodi.
Toda med vojaki ni bilo veliko veselja. Preveč prijateljev je ostalo pod zemljo. Preveč hiš je bilo praznih. Preveč mater je nosilo črnino. Ko so ujeli prve kolone, je nekdo zaklical:
»Zdaj bodo plačali.«
Ivan je pogledal ujetnike. Nekateri so bili komaj starejši od njega. Drugi so bili očetje. Tretji so nosili povoje, prepojene s krvjo. V njihovih očeh ni bilo več vojne. Bil je samo strah. In tedaj je prvič začutil, da zmaga ni vedno podobna veselju. Včasih je podobna težkemu kamnu, ki ga človek nosi na prsih.
Kolone so izginjale za ovinki. Nekatere proti taboriščem. Nekatere proti smrti. Nad dolino pa so cvetele iste jablane kakor leta 1941. Le da jih ni imel več kdo občudovati.
Kajti vojna ni vzela le življenj. Vzela je tudi sposobnost, da človek v cvetočem drevesu vidi pomlad. In nekje na dolgi železniški progi je že čakal vlak. Na njem se bosta kmalu srečala dva brata.
Eden z orožjem. Drugi z okrvavljenimi rokami. Oba sinova iste matere. Oba poraženca iste vojne.
P.s. doniraj pls
Komentarji
Objavite komentar