V Sloveniji se volitve že dolgo prodajajo kot zgodovinski spopad med dobrim in zlim. Enkrat naj bi državo reševal Robert Golob, drugič Janez Janša. V resnici pa državljani že leta gledajo nadaljevanko z istim scenarijem, le nastopajoče barabe se menjajo.
Golob je leta 2022 nastopil kot odrešenik. Obljubljal je normalizacijo, svobodo, strokovnost in novo politično kulturo. Volivci so kupili vstopnico za politična nebesa, dobili pa še eno epizodo slovenskega klientelizma in kurčenja. Namesto revolucije so gledali kadrovske vojne, prerivanje za položaje in vedno iste obraze okoli državnega denarja. Beseda »svoboda« je postala marketinški slogan, ne pa opis stanja v državi. Zdaj krademo mi, bi bilo vsaj iskreno.
Njegova vlada je govorila o solidarnosti, medtem ko je povprečen državljan opazoval dražje življenje, vedno več birokracije in vedno manj zaupanja v institucije. Oblast je postala zaprta vase, kritiki pa so bili hitro označeni za sovražnike napredka. Namesto samozavestne države smo dobili politični PR projekt, ki je pogosto deloval bolj kot oglaševalska kampanja kot pa resna vlada.
Na drugi strani stoji Janez Janša. Človek, ki je slovensko politiko preživel dlje kot večina političnih strank. Njegovi podporniki v njem vidijo osamosvojitelja, nasprotniki pa simbol vseh težav slovenske demokracije. Fašist, mu radi rečejo. Dejstvo je, da Janša že desetletja živi od konflikta. Če konflikta ni, ga ustvari. Če sovražnika ni, si ga izmisli.
Od afere Depala vas do neskončnih političnih vojn je Janša dokazal, da mu mirno politično okolje ne ustreza. Potrebuje bitko. Potrebuje občutek oblegane trdnjave. Potrebuje delitev na naše in vaše. Njegova politika ni politika povezovanja, ampak mobilizacije. Vedno mora obstajati nekdo, ki ogroža narod, državo ali njega osebno. Kučan po Kučanu?
Golob in Janša sta si na videz različna. Eden nastopa kot liberalni menedžer, drugi kot konservativni vojskovodja. Toda oba imata skupno lastnost! Prepričana sta, da brez njiju država ne more preživeti. Oba gradita kult osebnosti. Oba svoje poraze pripisujeta zarotam in nasprotnikom. Oba imata težave s samorefleksijo. Oba sta mojstra političnega marketinga in laganja.
Slovenija pa medtem stagnira.
Mladi odhajajo. Stanovanja postajajo nedosegljiva. Zdravstvo razpada počasneje, kot bi radi priznali optimisti, a hitreje, kot priznava politika. Javne razprave se spreminjajo v navijaške tekme. Vsak nov obraz obljublja preporod, nato pa postane del istega sistema. Stevanović je zadnja boleča izkušnja za naivne.
Najbolj cinično pri vsem skupaj je, da sta Janša in Golob drug drugemu največje politično darilo. Eden obstaja zaradi drugega. Golob je leta gradil podporo na strahu pred Janšo. Janša pa svojo politično energijo črpa iz razočaranja nad Golobom. Brez enega bi bil drugi precej manj pomemben.
In tako se vrti slovenski politični vrtiljak. En mandat eni, en mandat drugi. Eni kričijo o fašizmu, drugi o komunizmu. Eni rešujejo demokracijo, drugi domovino. Rezultat pa ostaja presenetljivo podoben.
Črni scenarij ni v tem, da zmaga Janša ali da zmaga Golob.
Črni scenarij je, da bo čez deset let razprava popolnoma enaka kot danes. Da bo država še vedno ujeta med dva politična tabora, ki se hranita z medsebojnim sovraštvom. Da bodo ljudje še vedno izbirali med »samo da ni Janša« in »samo da ni Golob«.
Takrat ne bomo več govorili o prihodnosti Slovenije. Govorili bomo le še o tem, kateri obraz istega sistema trenutno sedi v kabinetu predsednika vlade.
 |
| Prosim za donacije |
Komentarji
Objavite komentar