Ukrajina: med junaštvom na fronti, umazanijo v ozadju in evropskim moraliziranjem

Vojna v Ukrajini se je v zadnjih tednih pokazala v dveh obrazih: na terenu kot trda, izčrpavajoča vojna, in v politiki kot nevarna mešanica velikih obljub, majhnih resnic ter stalnega prelaganja odgovornosti. Reuters je poročal, da je Ukrajina od konca januarja ponovno dobila nadzor nad približno 400 kvadratnimi kilometri in osmimi naselji na južnem delu fronte, hkrati pa njeni poveljniki govorijo o uspešnejših udarih globoko v rusko zaledje, kjer ciljajo logistiko, zračno obrambo in energetske tarče. Zelenski je aprila sam dejal, da je bil položaj na fronti najboljši v zadnjih desetih mesecih. To ni zgodba o “zmagi”, je pa zgodba o tem, da se Ukrajina še vedno ni zlomila.

Če vprašanje postavimo naravnost: v javno dostopnih dokazih ni podlage, da bi CIA ali ZDA veljale za “pravega krivca” vojne. Neposredni sprožilec je ruska invazija na Ukrajino; vse drugo so lahko razlage ozadja, ne pa opravičilo za tankovske kolone, ki so prečkale mejo. In prav tu je glavna težava zahodnega diskurza: prehitro zdrsne od analize v ideološki udobje, kjer je lažje iskati skriti Washington kot pa priznati, da je Moskva prevzela odločitev za agresijo.

Ameriška drža je od Trumpa naprej izrazito transakcijska. Reuters je poročal, da Trump danes vztraja, da je konec vojne v Ukrajini zelo blizu, hkrati pa je Zelenski že februarja opozoril na neupravičen pritisk iz Washingtona. NATO se je pod Trumpom očitno navadil živeti z nelagodjem; Reuters je celo poročal, da zavezništvo razmišlja o opustitvi letnih vrhov, da bi se izognilo trenjem z ameriškim predsednikom. To je problem: Amerika je od moralnega govora o svobodi vse bolj prešla k logiki trgovanja z varnostjo. Ukrajina je v takšni politiki zaveznik, ne pa subjekt.

Vojna v Ukrajini pa ni ločena od Gaze in Irana. Svetovno energijsko in diplomatsko okolje je zdaj eno samo prepleteno bojišče. Reuters je maja poročal, da sta vojni v Ukrajini in Iranu v zadnjih mesecih iz svetovnega sistema izločili skoraj 9 odstotkov rafinerijskih zmogljivosti, kar je dodatno skrčilo prostor za mirne rešitve in podražilo geopolitično tveganje. Reuters je tudi poročal, da je Izrael po premirju z Iranom stopnjeval napade v Gazi, Evropska komisija pa je dejanje obravnavala kot nesprejemljivo ravnanje z aktivisti flotile. Vse to kaže isto sliko: Zahod govori o pravilih, vendar jih uporablja selektivno; govor o “pravici” je pogosto odvisen od tega, kdo je zaveznik in kdo ne.

Zgodovinske primerjave so koristne samo takrat, ko opozarjajo, da mir brez varnostnih jamstev ne zdrži. Pri Ukrajini ne gre za preprosto kopijo preteklih vojn, ampak za izčrpavanje, kjer fronta požira ljudi, ekonomijo in energijo, diplomacija pa zaostaja za realnostjo. In prav zato je treba ločiti med razlago in propagando: ko del javnosti vojno opisuje s starimi moralnimi etiketami, kot da je vsaka vojna takoj nova različica leta 1941, izgubi sposobnost trezne presoje. Vojna ni film; je politična tragedija, ki zahteva hladno arhitekturo miru, ne pa krikov.

Ukrajina ima pri tem tudi lastne grehe. Reuters in AP sta v zadnjem letu večkrat poročala o pritisku IMF za močnejše protikorupcijske reforme, o poskusu omejevanja neodvisnosti protikorupcijskih organov, ki je sprožil proteste, ter o velikih aferah v energetiki in okoli predsednikovega kroga. AP in Reuters sta hkrati poudarila, da je Zelenski pod močnim pritiskom, a sam ni osumljen v teh primerih. To ne briše ruske odgovornosti za vojno, pomeni pa, da država v vojni ne more zahtevati brezpogojnega zaupanja, če doma še vedno gori stari požar klientelizma in sistemske korupcije.

Evropa je zdaj v protislovju: po eni strani podpira Ukrajino z ogromnimi sredstvi, po drugi pa išče vedno bolj pragmatične politične modele. Reuters je poročal o novem evropskem memorandumu z Ukrajino v vrednosti 3,2 milijarde evrov kot delu širšega 90-milijardnega programa, ki je vezan na reforme; Nemčija pa je celo odprla idejo vmesnega “associate” statusa za Ukrajino. Slovenija uradno govori o trajnem in pravičnem miru, pomoč Ukrajini ocenjuje na več kot 163 milijonov evrov in podpira njeno članstvo v EU. To je bolj resna politika kot tvitanje, ker priznava, da mir ni slogan, ampak proces.

Pri nas je slika še bolj zmedena. Del slovenskih medijev in komentatorskih krogov se prehitro zapre v enodimenzionalno pripoved, kjer je Ukrajina skoraj brezhibna, Rusija pa skoraj avtomatično “nacistična Nemčija”. Takšno poenostavljanje ni pogum, ampak lenoba. V domači politiki pa je dodatna posebnost, da je Resni.ca parlamentarna stranka, njen vodja Zoran Stevanović pa je napovedal obisk Moskve. Hkrati ga spremljajo še domače zgodbe o domnevnem podkupovanju poslancev. Prav Slovenija bi zato morala biti previdna. Manj moralnega hrupa in več trezne presoje, kaj je res, kaj je propaganda in kaj je le notranjepolitični teater.

Rešitev za ukrajinski narod ni v neskončni vojni in tudi ne v lahkotni predaji. Rešitev je v premirju z varnostnimi jamstvi, v resni protikorupcijski čistki, v obnovi države in v diplomaciji, ki agresije ne nagrajuje, ampak jo omejuje. Če je kaj optimističnega v tej zgodbi, je to dejstvo, da Ukrajina kljub vsemu še stoji, da Zahod še vedno financira njeno preživetje in da se tudi v Evropi počasi kaže spoznanje: Mir bo prišel šele takrat, ko bo postal politično bolj privlačen od vojne. In to je že veliko.