Delu čast in oblast! Modrim torbam pa suženjstvo?

 

Še pomnite tovariši tisti čas, ko je udaril covid-19 in nas je Janša zaklepal v domove? Jaz se! Za brihtne in povezane čas zlatih poslovnih priložnosti, za vse ostale pa depresija. Bil je to čas, ko se je v Ljubljani razmahnila panoga naročanja hrane na dom. Ne tista klasična halo pica in zrezki, ampak Wolt, E-hrana in še ena rumena firma se je pojavila, ki je pospravila domačo konkurenco (e-hrano) in potem ugasnila. 

Ker je bil to takrat edini način, sem začel hrano naročati preko Wolt aplikacije. Kurirji so bili domači fantje in dekleta, celo moj mlajši sin je leto dni gonil pedala za modre in zaslužil svoj prvi denar. S koncem epidemije sem naročanje hrane opustil, ker ta luksuz niti ni poceni. Potem pa je prišla neprijetna poškodba, ki me je za dobro leto parkirala na domač naslov. In tako sem spet začel klicati Wolt, seveda kadar sem si to zaradi vaših velikodušnih donacij lahko privoščil. 

Wolt v novi izdaji je druga zgodba. Slovenski kurirji so izginili. Zdaj hrano prinašajo samo še kurirji iz Indije, Pakistana in Maroka. Večkrat sem se spraševal, kako je to mogoče? Da raznašaš hrano za Wolt, moraš imeti lasten s.p.! Meni je sicer vseeno kdo mi prinese tisto vrečko iz Hood burgerja, ker nisem nek zadrt skrajni desničar. Ampak tujci se ne znajdejo na ljubljanskih ulicah, ne pomaga jim niti tisti zemljevid na pametnem telefonu.

Zdaj Wolt ne naročam več, ker kurirji ne najdejo mojega naslova. Številke Na Jami v Šiški so res čudno razmetane, ampak aplikacija te pripelje naravnost pred vrata. Novi kurirji pridejo do naslova, potem pa se odpeljejo pol kilometra naprej in kličejo, kje sem? Kako kje sem? Kje si ti? Komunikacija po telefonu je skoraj nemogoča, če zna sogovornik samo tri angleške besede. Če odmislim akvizitersko prodajo knjig za Mladinsko Knjigo in Državno Založbo med srednjo šolo, potem je bila moja prva služba prav tako raznašanje hrane. To je bilo še v Jugoslaviji, ko sem dopolnil 18 let in naredil vozniški izpit, sem nekaj mesecev razvažal hrano ostarelim upokojencem iz doma za starejše občane Center in Poljane. Za Čerčka iz Trzina, njegovo hčerko Majo in njihov Helpy. Via študentska napotnica. 

Tri ure na dan, od ponedeljka do petka. Večkrat je šel z mano bratranec Robi, ki je imel takrat 14 let. Precej čustveno naporno zaradi strank. Ko sem na Prulah v stanovanju našel mrtvo gospo v postelji, je bilo zame preveč. Potem sem moral itak v JLA, nadaljevanje mojega življenja pa je zaradi osamosvojitve zašlo v nevarne vode, kjer me je utopil vrtinec slabih odločitev.

Bilo je letos konec poletja, ko sem se s skuterjem ustavil na Tivolski bencinski črpalki. To je tista črpalka, kjer je čez cesto domoval slavni Fotopub. Mesto kjer so se odvijale orgije in perverzije kulturniške elite naše povampirjene skrajne levice. Enosledno ropotalo sem parkiral tam, kjer polniš pnevmatike. Pumpaš gume, da ne leporečim. Ko sem končal, se zraven pripelje kurir Wolt-a na razmajanem mopedu. Lepo me je pozdravil v angleškem jeziku in vprašal, če znam napolniti pnevmatike? Da ima prazne gume in tega še nikoli ni počel?

Na prvi pogled bi ocenil, da je tip iz Pakistana. Ker je bil prijazen in je znal komunicirati v angleščini, sem mu pokimal. Vprašal sem ga, čigav je moped, če ni njegov? Od lastnika. Ok, kdo pa je lastnik? Starejši možakar, ki je organiziral njegov prihod v Slovenijo. Ima deset mopedov, nekaj skuterjev, koles in skirojev. Ima tudi hišo, kjer živi vseh dvajset Pakistancev, ki jih je pripeljal v Slovenijo in jim uredil papirje. Med polnjenjem zadnje gume sem ga spraševal, kako imajo to urejeno? Vseh dvajset tujcev dela na en s.p., šefov! Enkrat mesečno dobijo plačo od šefa. 1000 evrov minus stroški za streho nad glavo in uporabo prevoznih sredstev. Med 700 in 800 evrov dobi na mesec moj sogovornik iz Tivolske črpalke.

Te preperele razpokane gume ne bodo več dolgo, sem opozoril prijaznega fanta iz Pakistana, pa je samo skomignil z rameni, da to ni njegova stvar, ker je šef varčen. No, to pa ne dvomim, ker to kar mi je povedal, je navadno izkoriščanje. Uvoz cenene delovne sile! Strpaš jih v neko podrtijo brez elektrike in higienskega minimuma, potem pa delajo zate. Wolt plača po prometu, kurirji zaslužijo med 2 in 3 tisoč evri, ki jih pobere lastnik, delavcem pa razdeli največ 800 evrov po glavi. Kapitalizem po meri povprečnega Slovenca.

Zanimalo me je, če tip ve, da ga šef izkorišča? Ja, ampak da je prepozno izvedel, ko je bil že tu. Zdaj dela za to, da lahko šefu povrne stroške in pobegne nazaj domov. Kakšne stroške naj bi mu povrnil, niti ni znal povedati. Se je pa slišalo kot pripoved ukrajinskih prostitutk, ki so jih šefi iz ljubljanskega Prulčka pripeljali v Ljubljano, zdaj pa se prodajajo, da svojo svobodo odkupijo nazaj. Ko vas bodo po družabnih omrežjih vabili v Prulčka na prijetno druženje z glasbo, se zraven spomnite, da gre za kriminalno združbo, ki v prestolnici ponuja ukrajinska dekleta, ki jih držijo v suženjskem razmerju.

Wolt je torej postal aplikacija za izkoriščanje delavcev iz držav tretjega sveta. Novodobni sužnji namesto okov in verig, na hrbtih nosijo modre torbe. Naravnost nagnusno je bilo videti, ko so minuli vikend modre torbe romale do doma Španskih borcev, kjer so kaviar levičarji skovali kongres obupa za obstanek na vrhu prehranjevalne verige. Naslov; Od Fotopuba do Španskih borcev je umanjkal, čeprav bi se odlično ujel z nastopom proslule Aste Vrečko in BMW ministra Mesca. 

o.p. za donacije vas moram prosit. Zgoraj desno je en gumb za ta namen. Hvala.