Štirje letni časi

 

V tem tednu bom imel rojstni dan. O najlepših letih ne bi razpravljal, ker jih ni bilo. Bili pa so štirje letni časi in potovanje, ki se zdaj bliža koncu. Zima je tu, ker dejstev ne gre ignorirati. Začetek pomladi je tako daleč, da ne obstajajo več nobeni dokazi, da je sploh kdaj bila. Pomlad namreč! 

Stara porodnišnica v Ljubljani. Jugoslavija je bila svetovni prvak, luno so okupirali poraženci, mene pa so iz prej omenjene stavbe prinesli v Šiško. V neko kletno stanovanje na Goriški zraven proge. Spomnim se ničesar, razen kar so mi povedali. Ampak to je bilo tako skopo odmerjeno, da je začetek pomladi tema. Tri leta kasneje so me preselili v novo hišo v Črnuče. Tega se spomnim. Prvi spomin, da obstajam in kaj me obdaja. 

V tistih časih nihče ni dvomil, da živimo v najboljši državi na svetu, da imamo herojskega predsednika in da imajo odrasli vedno prav. Doma je bilo toliko alkohola, da se mi je zdelo nekaj najbolj normalnega, da je popivanje obveznost, ko si enkrat velik. 

Neke ljubezni se ne spomnim, da je bi bil deležen. Ta je bila rezervirana za sestro, ki je bila poosebljena zloba, odkar vem zanjo. Pomlad življenja je bil večen strah in stres, čeprav sem bil normalen otrok, ki ni povzročal težav in je domov nosil petke. Ampak stari je stvari videl drugače. 

Vedenje primerno. Zakaj ne vzorno? Ker si navadna baraba, ki zajebava druge, klepeta, ne posluša in nori med odmori. Kje to piše, sem bil predrzen. Napaka. In kaj bo nova kazen, če že zdaj za druge kazni delam vse, kar obstaja v tej zmešani hiši? Mogoče lahko smeti dvakrat nesem okoli bajte, preden jih vržem v kontejner? 

Dobro, da je bila babica v hiši, sicer bi jih fasal brez zavor. Sestra je bila bolj zabite narave. Za tiste trojke in štirice je vse dneve presedela pred zvezki, kar je bilo bolj cenjeno kot nadarjenost. Vedenje vzorno, in to je zmagalo. Sonce za njo, zame oblaki. 

Bili so trenutki sreče in miru, ko je bil diktator v službi, ampak to so bile drobne kapljice v morje žalosti. Potem je umrl Tito. In kaj zdaj? Ne jokam dovolj na glas? Glej, da boš v šoli zelo žalosten, da ne bo kaj narobe. Kaj pa je lahko narobe? Dobro, da je tista histerija žalovanja hitro minila, ker življenje se meni zaradi tega ni spremenilo. Namesto s Titom naprej, smo pred šolsko tablo vpili, po Titovi poti naprej, kaj več od tega se pa ne spomnim.

Tisto pomlad, ko smo zrli proti poletju, so si izmislili usmerjeno izobraževanje. Škoda. Potem, ko so uspešno zafurali nekaj generacij, so socialistični model štancanja palete tehnikov ukinili. Strojna, gradbena in žoga, bi označil tisti čas. V državi se je začelo nacionalistično vrenje ali pomlad narodov. 

Vsak normalen se je izogibal JLA, jaz pa sem komaj čakal, da pride tisti september po končani srednji šoli. Pa ne zato, ker bi gojil kakšno ljubezen do vojske ampak zato, da pobegnem iz domače hiše. In sem dočakal. 

Pomlad se je končala in pod mladost sem potegnil črto, ko sem prestopil prag kasarne v Makedoniji. Začetek poletja je pomenil biti odrasel. Zdaj sem polnoleten in nihče več mi ne bo težil in mi ukazoval. V tistem okolju je bilo "nihče mi ne bo ukazoval" zelo slabo sprejeto. V kombinaciji s širšim dogajanjem po državi in doma v Sloveniji, so zvezde kazale katastrofo. 

Zaradi pomladnih neviht v rani mladosti, sem razvil šesti čut za prihajajoče težave, zato sem se finalnemu križanju izognil. Pobegnil sem v Slovenijo in na predvečer osamosvojitve oblekel drugo uniformo.

Poletje so prekrili črni oblaki. Opiti od t.i. zmage v desetdnevni vojni, smo ta trenutek verjeli, da smo izbrani. Kot nekakšni filmski junaki smo naivni mladci tovorili orožje in se norčevali iz mlade demokracije, ker smo se lahko. Prišel je naš čas kristalnih noči in dolgih nožev. 

Pregovor pravi, da kdor visoko leta nizko pade. Mi v Depali vasi nismo padli ampak strmoglavili. Pilot Janez je trmaril do konca. Potem so ga svečano odstavili, nas pa uničili.

Če bog je? Ko danes pogledam nazaj, je najbrž bil. Tam je stal, mahal, kričal in kazal pravo pot. Jaz pa po svoje, nikogar več ne bom poslušal. Ko je gorelo, mi je poslal gasilce, pa nisem odprl vrat. Med poplavo sem stal na strehi, poslal mi je čoln. Ne, umakni vodo ali pa nič. Ne vem, kakšna slepota je bila to. Kocke so padale, zmagovali so drugi in bolečina je postala sprejemljiva. To je poraz. Kje je življenje in svetloba. Kje je upanje?

Zapor je pomenil začetek konca poletja. Hudo zgodaj, ker večini se je takrat šele odprlo nebo. Droga je prišla iz obupa, ne radovednosti ali zabave. Ni trajalo dolgo, da sem zaprl vsa vrata in srečo iskal v tujih nesrečah. Ko mi ni ostalo nič drugega, sem se iz zapora vrnil na začetek kraja nesreče. Domov k staršem. 

Stojim postaran in z vsemi brazgotinami v svoji otroški sobi in gledam porumenele plakate, ki jih nihče ni snel. Na polici nekaj polomljenih avtomobilčkov in strgan medvedek. Čao medo, jaz sem. Sedem na škripajočo posteljo in prižgem cigaret. Odprejo se vrata. Stari prasec vpije, tu ne boš kadil, boš vse zažgal, baraba narkomanska. Jebi se tudi ti, sem si mislil, rekel pa nisem nobene.

Pekel je bil zdaj res pekel. Alkohol je doma naredil večje opustošenje, kot meni heroin, zaporne kazni in nepotreben izlet v tujo vojno. Če bi vztrajal, bi se lahko uvrstil v črno kroniko s kakšnim pobojem v ameriškem stilu. Zato sem po dveh tednih v torbo zmetal svoje stvari in se pobral, čeprav nisem imel kam. Na cesto, čeprav se mi v tisti jezi, ihti in razočaranju ni sanjalo, kaj v praksi to pomeni. Bil je februar in nisem mogel kar nekje obsedeti na klopci. Nastopilo je obdobje popolne teme in norčevanja iz vsega, kar predstavlja srečo in veselje do življenja. 

Ne želim se tega spominjati. Ni me zlomilo in prišel je trenutek spoznanja, da tako ne gre več niti en dan. Poletja življenja je bilo konec, jaz pa nisem videl niti sončnega žarka. Kako in s čim naj stopim v jesen, če sem se šel politiko požgane zemlje? Skregan s svetom in svet je bil skregan z mano. Mamo so pokopali, mene ni bilo zraven. In nikoli nočem biti zraven, tja ne grem. Prišla je jesen.

Nekega dne sem spoznal internet. Precej kasno, ker me je življenje grdo prehitelo. Začel sem pisati blog. Pišem ga že 16 let. Kaj bi rekel? Eno neverjetno potovanje, ki bi ga ponovil, če bi kdo vrtel koledar nazaj. Razen zadnjega obdobja, ko mi jesen sporoča, da je pred vrati zima. Dvakrat se je grdo končalo in kliničnega centra sem tako sit, da mi je bližje, da me prosto po Primcu zastrupite. Zime ne maram, zakaj bi zmrzoval in ob strani gledal vaše pomladi in poletja. Jaz sem vse to vrgel stran. Spominov nimam, čeprav me bolečina hoče prepričati v nasprotno. 

Slep je, kdor življenju hrbet obrača? Odvisno od perspektive. Če te življenje tepe, zakaj mu ne bi obrnil hrbta? Kam naprej, če stopaš po krožni poti. 400 metrov in cilj. In potem nov isti krog? Ne vem, štafeta je zdavnaj predana med generacijami, kljubovati času in vremenu? V kratkih hlačah se mi ne stoji sredi snežnega meteža.

Teden odštevanja do nič. Upanje, da bo tisti dan drugačen, da bo luč, umre na koncu. Ampak umre, ker scenarij je napisan. Je pa zima bela, če to kaj šteje. 

Hvala, če se bo kdo spomnil