Sreča na vrvici

Najboljši otroški film, če mene vprašate. Ko sem bil otrok, pri nas doma nismo imeli domačih živali. Ne, ker jih jaz ne bi maral, ampak za pokojno mamo so bila to bitja, ki prenašajo bolezni. Veterinarska šola bi bila za njo podobna klofuta kot za fotra kadetska. Ne dotikaj se, pusti pri miru in tako naprej. Sosedova Francka je imela psa Murija, ampak njo imam v spominu zaradi drugih otroških podvigov, ne zaradi njenega psa. 

Njene hiše se je držal prizidek, ki je bil v resnici poljski wc. Iz okna moje otroške sobe je bilo kakšnih 30 metrov zračne razdalje do vrat tega prizidka. Nekega dolgočasnega poletnega dne, ko so bili starši v službah, sem mlajšega bratranca povabil, da bova z zračno puško streljala v malo okno na vratih prej omenjenega prizidka sosedove Francke. Puško sem našel za omaro v spalnici, metke pa sem dobil v Slovenijašportu v centru mesta. Omenjena trgovina ne obstaja že dolgo let, v času delovanja pa je bila skoraj kultna. Vsak Ljubljančan je vedel, kje je Slovenijašport. Nasproti Figovca ali vizavi Metalke.

Da bo dogajanje bolj napeto, sva z bratrancem Robijem počakala, da je šla Francka na wc. Potem sva začela s strelskimi vajami. Po več poskusih sva uspela razbiti tisto majhno okno. Daj petko, bravo. Francka je vpila, midva pa sva imela zabavo. Za vse vzgojne ukrepe, zaplenjene bicikle in tožarjenje staršem.

Ko sva se utrudila z nenehnim preklapljanjem puške, polnjenjem in streljanjem, nama je babica prinesla svež đus iz borovnic. Francka je uspela medtem pobegniti in pri sosedu si je izprosila telefon. Klicala je starše v službo in črnuško milico. 

Ko sem čez okno videl avto od fotra, sem vedel, da bo narobe. Potem se na dvorišču prikaže še "stoenka" modro bele barve z lučkami. Manjkalo je samo, da bi dvignil roke in se predal. Scena je bila potem res bedna, vpitje, opravičevanje in hinavščina. 

Kazni se ne spomnim več, ker sem bil itak za vsak drek kaznovan in je bilo moje otroštvo ena sama sankcija. Krivic nisem prenašal, zato sem bil vedno v kakšnem konfliktu. Za nogometno žogo sem v šparovček zmetal ves drobiž, ki sem ga ob različnih dogodkih dobil od sorodnikov. Ko sem si jo končno kupil, je veselje trajalo en dan. Med brcanjem je žoga končala na vrtu ulico nižje pri zoprni babi, ki jo je pokončala z motiko. Maščevanje je sledilo ob prvi redukciji elektrike. V temi sem ji v fasado zmetal nekaj jajc in načečkal par grafitov.

Dva tedna kasneje so bili spet miličniki na vratih. Da sem uničil fasado in pisal nespodobnosti. Kupite mu psa, je staršem predlagal brkat miličnik. To pa že ne, je vpila mama. Če vso ulico poriše in zasvinja z jajci, v tej hiši psa ne bo. Ker sem nekoč s ceste pobral mačjega mladiča, ki je potem po posredovanju babice ostal pri hiši, sem bonus očitno izpolnil.

Zaradi jajc in grafitov na tisti fasadi sem pri 14 letih dobil kazensko evidenco. Vabili so me celo na CSD Bežigrad, a ta pisanja niso nikoli prišla do staršev, ker sem jaz praznil poštni nabiralnik in sumljive pošiljke zmetal v smetnjak. Za prej omenjeno evidenco sem prvič slišal leta 1991, ko sem se zaposlil v Morisu. Tip iz kadrovske, ki je slišal na ime Loparec, mi je omenil, da obstaja zaznamek o vandalizmu in poškodovanju tuje stvari. Kar pa takrat seveda ni bila ovira, da me ne bi zaposlili.

Kako pa naj bi bilo drugače? Pelji še to orožje na Žago, postreli tiste, ki jih zadržujete v kleti pri Krkoviču, potem greš pa lahko domov? Danes verniki sekte temu obdobju pravijo "sveti čas osamosvojitve". Takrat bi me zaposlili tudi, če bi bil množični morilec, ker sem spadal med "izbrance". Kaj je v praksi to pomenilo, je Slovenija spoznala tri leta kasneje. Takrat status zame ni bil več privilegij ampak breme.

Če bi imel psa in se v življenju ukvarjal z živalmi? Če? Nekaj žensk v mojem življenju je imelo kužke, a to niso bili moji. Sem se ukvarjal z njimi in jih občasno sprehajal, kaj več pa ne. Nazadnje sem leta 2007 med skrivanjem in preprodajanjem po Ljubljani s seboj jemal Luno, ki je izgledala nevarno in napadalno, čeprav je bila v resnici krotka in zelo prijazna psica. Ko so me nekega večera končno ujeli in mi vzeli prostost, je bila največja težava prav Luna. Policaji so se je bali in bi jo ustrelili, če je ne bi takoj privezal za drog prometnega znaka in legel na tla. Psa res nisem hotel imeti na vesti, zato se nisem upiral ali poskušal bežati.

Potem sem leta 2010 končno dobil svojega kužka, Gizmo. Dve leti kasneje je prišel še Mafi. Življenje sem imel seveda urejeno drugače, normalno bi temu rekel, kolikor so stvari v mojem svetu lahko normalne. Vsi dnevi in vsa ta leta so bili drugačni in posebni zaradi pasjih prijateljev. Potem je letos prišel tisti žalostni 9. junij, ko sem se moral po 13 letih veselja posloviti od Mafija. Gizmo še vztraja, je pravo borec, čeprav ne sliši več in ga nosim po stopnicah trikrat na dan. Pred 14 leti je končal na naslovnici Žurnala, med še enim skrivanjem pred policijo, čeprav on ni vedel, da je za en dan postal medijska zvezda. Zame je zvezda vsak dan.

Jesen je spet pred vrati. Vrvice ne rabim več, ker moram srečo nositi. Dokler še bo. Razumem tiste, ki po slovesu nočejo več nove živali. Jaz bom gotovo med njimi.