Slavko Kmetič je spolni nadlegovalec. Na kratko prasec. Tako Katarina Keček ex. Stojanović in Reporter. Slavko se je že odzval in napovedal, da bo razmislil o tožbi in kazenski ovadbi. Razmislil? Slavko ima prav, da si bo vzel čas za razmislek. Ker v tem času se bodo zagotovo oglasile tudi druge žrtve, ki jih je Slavko v preteklosti spolno nadlegoval. Kaj boš potem, Slavko? Tožil 10, 50 ali 100 žensk, odvisno koliko jih bo zbralo pogum in povedalo svojo izkušnjo s tabo. Zakaj z zgodbo na dan po 25 letih? Zakaj pa ne, odgovarja Katarina. Na tem mestu bi lahko podvomil v resničnost zgodbe, ker je Slavko Kmetič glavni igralec, klasični napadalec stranke SDS v svetu RTV na Kolodvorski. Da tam divja vojna med jebeno večino in manjšino, zmagujejo pa slednji, lahko plasirano zgodbo vidimo v tej luči. Sekta s Trstenjakove prodaja točno to, gre za napad na Kmetiča, programski svet in desnico. Kečkovo prikazujejo kot ranjeno dušo s težko preteklostjo. Pritlehno, kot se za našo desnico spodobi. Sicer pa Katarini Keček verjamem. Zakaj?
Slavka Kmetiča sem spoznal na SŽ konec leta 1999. Bili so to zame težki časi. Po odpustu iz zapora na Povšetovi, kjer sem 11 mesecev sedel zaradi jebene Depale vasi, nisem imel službe. Vse obljube Janše in njegovih pajacev, da sem na sojenju molčal o vlogi takratnega obrambnega ministra, so bile pozabljene. Dobil sem kazensko evidenco, vse službe pa zahtevajo potrdilo o nekaznovanosti. Da sem preživel sebe in družino, sem se ukvarjal z izterjavami, deložacijami in podobnimi pizdarijami. Zaradi tega sem imel non stop opravka s policijo in kriminalisti. Z drogo takrat nisem imel opravka. Mimogrede sem postoril kakšno »paravomovsko«, ampak za to ni bilo plačila, ker je šlo za Janeza in stvar. Kakšno stvar, nisem nikoli izvedel. Nekega decembrskega dne leta 1999 sem se pojavil na štabu SDS, ki je bil takrat na Komenskega ulici. Janšo sem ujel na hodniku in od njega zahteval, da mi »zrihta« službo. Janša me je na hitro odpravil in me porinil glavnemu tajniku stranke, Tonetu Krkoviču. Moj bivši šef iz specialne brigade Moris je bil takrat glavni tajnik stranke. Krkovič je poklical Kmetiča na železnico in mu rekel, da mu bo poslal »enega naših«, mene torej. Da naj zame najde službo na železnici in me zaposli. Pol ure kasneje sem v snegu gazil proti glavnemu sedežu Slovenskih Železnic, odlagališču odsluženih kadrov Janeza Janše in stranke SDS.
Na recepciji povem, da sem dogovorjen s Slavkom Kmetičem. Vratar me je premeril od nog do glave, mi zarotniško pomežiknil in zinil; »Drugo nadstropje, kar po stopnicah pojdi«. Stavba na Kolodvorski je znotraj impozantna. Kot kakšna palača Udbe ali Stasija. Na stopnišču v drugem nadstropju srečam Sandija Salkiča. Kje najdem Kmetiča, ga vprašam. S prstom mi pokaže na masivna vrata in odvihra dalje. Salkiča sem poznal iz POP TV ekrana in niti sanjalo se mi ni, da je dolg kot ponedeljek. Glavo večji od mene. Evo mene pred vrati Slavka Kmetiča. Potrkam, pa se mi je zdelo, da je zaradi oblazinjenih vrat to jalovo početje. Odprem torej vrata in zagledam majhnega debelega tipa, ki je nekoga nadiral po telefonu. Vrata so bila očitno z razlogom oblazinjena.
Ste vi Slavko Kmetič. Ja! Tone Krkovič me pošilja zaradi službe. Kmetič se je popraskal po glavi, listal po rokovniku, potem pa zinil. Za strojevodjo boš šel. Poslal te bom na tečaj, potem boš vozil lokomotive. Kako prosim? Ne bom šel na noben tečaj in ne bom vozil vlakov, ne se hecat. Še enkrat, Krkovič me je poslal, ker mu je tako naročil Janša. Kmetič me gleda, potem pa ugotovi. Aja, ti si tisti iz Njavrove skupine, kaj nisi takoj rekel. Ne bom se jaz zajebaval s tabo, pojdi k Bučarju. H komu, sem ga začudeno pogledal. Kmetič pa, na ŽIP boš šel takoj zdaj, tvoja banda je zbrana pri Bučarju. Omenjeni je bil sin pokojnega Franceta Bučarja, šefa Njavra in čistilnega servisa na železnici. Tako sem dobil službo na ŽIP-u.
Dva meseca kasneje sem pripeljal dva študenta v glavno stavbo na Kolodvorski, da pomijeta okna. Medtem, ko sta fanta pomivala, sem pri vratarju sedel s snažilkami in preganjal dolgčas. Mimo je prišel Slavko Kmetič. Lepo sem ga pozdravil in si prislužil grde poglede snažilk. Kaj grdo gledate, me je zanimalo. Ta tip mi je zrihtal službo, »uredu dec je«, sem dodal. Ena od žensk, ime ji je bilo Mina iz Grosuplja, pa je rekla; »Slavko je navaden prasec«! Zakaj prasec, me je zanimalo? Šlata babe v dvigalu in pisarnah, je povedala. Ostale so prikimavale in dodale svoje izkušnje s ključavničarjem, ki je na Kolodvorski (eni in drugi) mali bog.
Slavko, po moje si lahko obetaš kakšno domačo #MeToo zgodbo, ko se bodo začele javljati vse ženske, ki si jih spolno nadlegoval ali napadel. Na Trstenjakovi pa medtem tišina. Tista mučna, ko se pripravlja neurje.
Komentarji
Objavite komentar