Vojna v Ukrajini je vsak dan bolj krvava in uničujoča za napadene Ukrajince. Donbas, Peski in Adeevka so pod kontrolo ruskih oboroženih sil. Ukrajinske sile so ponoči izvedle protinapad pri kraju Bakhmut, ki je propadel. Enote ruskih plačancev Wagner so odbile napad. Ukrajinci so v eni uri izgubili 350 vojakov, več sto je bilo ranjenih, uničenih bojnih in oklepnih vozil pa najbrž nihče več ne šteje. Ukrajinsko vodstvo ne bo moglo več dolgo zavajati svojih državljanov v medijih in družbenih omrežjih o uspehih svoje vojske in propadu agresorja zaradi logističnih težav, pomanjkanja kadra in nemotiviranosti. Slika je namreč ravno nasprotna. S pomanjkanjem kadra in slabo moralo med vojaki ima težave Ukrajina in ne agresor Rusija. Pred dnevni so Ukrajinci z ameriškim raketnim sistemom Himars zadeli zapor, kjer so Rusi zadrževali ujete ukrajinske vojake, v večini pripadnike bataljona Azov. Domneve obveščevalne skupnosti po forumih, da je dal Zelenski likvidirati ujete Azovce, ker mu predstavljajo mlinski kamen okoli vratu, so najbrž točne. Rusi so na spletu objavili posnetke ostanka raket, ki so zadele zapor v Olenivki. Ni dvoma, da gre za ostanke rakete Himars. Ukrajinska stran pa trdi nasprotno. Za poboj vojnih ujetnikov krivi rusko stran in ji skuša naprtiti vojni zločin, kar poboj ujetnikov tudi je. Kdo ga je izvedel, pa presodite sami.
V vojni ni dobro biti plačanec, če te ujamejo. Rusi tujim plačancem ne priznavajo statusa vojnega ujetnika. Britanca Aidna, za katerega se je zavzela britanska vlada in zahtevala od Putina, da ga izpusti, so prejšnji teden usmrtili. Postavili so ga pred strelski vod, z njim pa še Kanadčana in Maročana. Posnetek usmrtitve tujih plačancev je ruska stran objavila na Telegramu, kot svarilo vsem ostalim tujim borcem v vrstah ukrajinske tujske legije, kaj jih čaka. Američani, ki so sponzorji te nesrečne vojne v Ukrajini, zaradi neuspehov in porazov pozornost preusmerjajo drugam. V Kabulu v Afganistanu so z uspešnim napadom z izstrelki Hellfire r9x, izstreljenimi iz drona ubili vodjo Al Kaide Zawahirija. Predstavnica ameriškega kongresa Nancy Pelosi pa je obiskala Tajvan in s tem sprožila novo svetovno žarišče, ki lahko sproži tretjo svetovno vojno. Kitajska se je odzvala z obsežno vojaško vajo, ki simulira napad na Tajvan iz šestih smeri na morju. Tajvan je ta trenutek obkoljen in blokiran. Glede na izrečene težke besede in provokacije iz obeh strani, lahko samo upamo, da bo ostalo pri vojaški vaji!
Balkanski sod smodnika se spet pregreva. Meja med Srbijo in Kosovom je blokirana, na obeh straneh pa oboroženi tipi in grožnje. Zgodba, ki smo jo že videli in vsem nam je jasno, kam to pelje. Med Izraelom in Palestino nič novega. Obstreljujejo se z raketami. Na drugem koncu planeta pa izolirani voditelj Severne Koreje preizkuša nove balistične rakete in grozi Ameriki. Dokler je bil predsednik ZDA Donald Trump, se je Kim bolj prijazno in spravljivo obnašal. Opažam, da prevladuje mnenje, da do ruske agresije na Ukrajino ne bi prišlo, če bi bil predsednik ZDA še vedno Trump. Bivši predsednik ZDA je imel do vladarja Rusije poseben občudujoč odnos. V obdobju 2016-2020 se v Ukrajini ni dogajalo nič posebnega, če vojna v separatističnih republikah na vzhodu ni nič posebnega, ker Trump ni imel namena rovariti proti Rusiji. Vse pa se je spremenilo leta 2020, ko je predsedniški položaj zasedel Biden. Režiserji Majdanske vstaje v demokratski stranki so znova dobili krila. V Ukrajino je romalo na tisoče ameriških in NATO inštruktorjev, da bi ukrajinsko vojsko pripravili na spopad z Rusijo. Dve leti kasneje je vojna kruta realnost. Po tem, kar gledamo zdaj v Ukrajini, bi za Irak in Afganistan težko rekel, da je tam divjala vojna. Dobro, v Iraku je vojna trajala dober mesec, dokler ni razpadla armada Sadama Huseina. V Afganistanu so Američanom in NATO pomagačem nasproti stali s kalašnikovkami oboroženi talibani v opankah. V Ukrajini pa gre skoraj za vojno zvezd, saj so rakete in droni vseh vrst glavno orožje enih in drugih. Putin je prejšnji teden skočil do Teherana in naročil nekaj sto iranskih dronov, ki so skupaj s posadkami že na poti v Moskvo.
Meni se zdi skoraj neverjetno, da lahko Iran ali pa Severna Koreja izdelata navadno puško, oni pa kar jedrske rakete, atomske bombe in ubijalske drone. V Severni Koreji živijo kot v srednjem veku. Nimajo dobesedno nič, živijo od riža, propagande in večnega strahu pred dinastijo Kim. Vojska pa je opremljena z vso jedrsko navlako, ki so jo izdelali doma. Iran je precej podobna zgodba. Državo vodijo verski fanatiki, smrt Ameriki in izdelava atomske bombe pa glavni cilj vseh ajatol.
Doma se ne dogaja nič posebnega za ta letni čas. Golob se za zdaj dobro drži, njegova ekipa pa tudi. Za zdaj nobene afere, nihče še ni sunil sendviča in noben minister še ni odstopil. Še enkrat več se je pokazalo, da je Državni svet nepotreben organ, ki obstaja zato, da služi interesom Janeza Janše. Nasploh je birokracija glavobol, v politiki pa itak. In v zadnjem času je DS postal točno to. Birokratski organ za kompliciranje življenja levim vladam.
Danes bo spet ekstremno vroče, pravijo vremenarji. Sedeti sredi te vročine v Ljubljani je najbrž kazen. Nekoč, ko je bilo življenje bolj enostavno, si ne bi mogel predstavljati, da ne bi šel na morje. Sem bil marsikje v življenju, najlepše spomine pa imam na Premanturo. Po moje sem tam preživel vsa poletja med 12 in 18 letom. S starši je bilo sicer bedno, kasneje pa sem s klubom vsako leto prihajal v »Kranjski camp«. Tam se je res dogajalo. Kdorkoli je takrat nekaj veljal v športu, se je moral poleti prikazati v Kranjskem campu zraven Premanture. Kdor je igral košarko, je moral za vstopnico na tisto razbeljeno igrišče premagati tipa, ki je igral v natikačih in obvezno z očali. Slišal je na ime Piga in v osemdesetih je veljal za maskoto tega poletnega zbirališča Slovencev. Glavni frajerji so takrat vozili Vespe, zvečer pa se je obvezno obiskalo lokalni disko v Premanturi, kjer se je dogajanje obvezno končalo s splošnim pretepom. Mladost je bila norost, dobesedno. Ko sem zadnjič zapustil Premanturo, sem bil dva dni kasneje na letalu za Makedonijo na poti v JLA. Od tam sem moral zbežati, končal pa sem v novi državi in uniformi. Ostalo pa najbrž veste.
Enkrat v življenju bi rad še videl ta slavni Kranjski camp, če še obstaja. Vonj tistih borovcev in večno brnenje tistih »čričkov«, se kar navadiš, da ti skoz brni v ušesih. Res nepozabna brezskrbna poletja. Če bi si za finale tega lajfa lahko izbral leto, ki bi ga še enkrat živel, bi bilo to 1987 ali 1988. Po svoje žalostno, a resnično.
Komentarji
Objavite komentar