zoprnega naročenega bujenja. Odvisno, kakšna je bila stopnja pričakovanja v moji glavi.
Premetavanje po postelji je bilo v navadi, ko sem kot mulc čakal, da nas stari strpa v komunistična
jajca - rusko Lado in nas vleče na socialistični dopust v prikolico. Potem pa sem odrastel in našel
mir v nočnih urah. Časi pa se spreminjajo in navade tudi.
Odkar sem leta 1991 prišel v Moris, so se stvari okoli tega spremenile. Piskanje pozivnika mi je
prekinilo marsikateri zaslužen počitek. Če že ni pozivnik uničil prostega dneva, sem si piskanje
naročil sam. Da sem izginil od doma in nazaj v akcijo.
prekinilo marsikateri zaslužen počitek. Če že ni pozivnik uničil prostega dneva, sem si piskanje
naročil sam. Da sem izginil od doma in nazaj v akcijo.
V življenju, ki sem ga živel, resno dekle ni imelo kaj iskati. Na žalost je vsaj ena to prepozno
spoznala. Čas mladosti, eni bi rekli norosti, prepleten z vojno in domačo revolucijo, to je
eksplozivna mešanica. V to eksplozivno fešto me je potegnilo kot v vrtinec.
Dobesedno čez noč je Slovenija postala samostojna država. Jugoslavijo smo pokopali. Desetdnevna
vojna nam je prinesla tako želeno samostojnost. Da je tako želena, takrat sicer nisem vedel.
Navijali smo za jugo, prepevali Hej slovane in se posmehovali zlobnim kapitalistom. Očitno nisem
sodil v krog pogumnih intelektualcev, ki so v tajnosti snovali in pripravljali nam tako želeno
državico.
Ko sem drugi ali tretji dan vojne v Cankarjevem domu od Janeza Janše slišal, da je Jure Zdovc
zapustil jugoslovansko reprezentanco, takrat sem dokončno verjel, da Juge ni več. Spoznanje, da
sem pripadnost državi povezoval z navijanjem za naše jugo sportaše, je bila zame spravljujoča.
Brez problema naj zarati do konca. Samo brez jugo reprezentantov na drugi strani, kar se mene
tiče.
Tega zgodnjega jutra, ko je sonce zjutraj prijazno toplo, sem imel glavo polno skrbi. Punca je še
spala in sanjalo se ji ni, da me spet ne bo precej časa. To je bila pravzaprav težavica za njo. Jaz sem
živel v svetu, ki ga ni poznala. Poznala je nekaj sodelavcev in pizdarij, ki se niso direktno dotikale
dela. Več bi bilo preveč.
V kuhinji sem si skuhal kavo in prižgal cigareto. Skozi okno sem opazoval razvpito luknjo, hotel
Park. Včeraj zvečer sem tam prevzel zadnje, kar nam je manjkalo. Jugoslovanski denar. Ponarejene
potne liste nam je nekaj dni prej prinesel Dare. Pravzaprav niso bili ponarejeni, ampak kar
originalni. Samo naše slike so vstavili in jih zapekli. Sedel sem za mizo in nervozno čakal, da me
Dare pobere.
Dare je bil moj sodelavec, šef in prijatelj. Martin Božidar Njavro, bolj znan kot Darko ali za prijatelje
Dare. Po činu major, sicer pa kot jaz star 22 let. Septembra bova oba dopolnila 23. Piše se leto
1993. Za razumevanje nadaljnih dogodkov je to zelo pomemben podatek. Jaz in Njavro sva bila del
elitne skupine, ki jo je rekrutiral pravzaprav kar Dare sam. V vojaškem smislu to pomeni, da je okoli
sebe zbral vse, ki so kaj veljali. Za uradne naloge in izpostavljene stvari, ki jih je izvajal Moris, so
nastopali neoporečni fantje. Od tu naprej pa je za neposvečene obstajal molk, tema in zid.
Obrambni minister Janez Janša je bil naš vrhovni šef. Da bi bil to predsednik države Milan Kučan, je
sicer pisalo v ustavi, ne pa v naših srcih. Brigalo nas je za predsednika države. Še več, bil je naš
rdeči sovražnik. Kaj dosti nismo dali niti na generala Slaparja, ki je bil načelnik TO. Za ministrom
Janezom Janšo je obstajal le Tone Krkovič. Vez med nami je bila močnejša, kot si je kdorkoli lahko
predstavljal.
Izoblikovala se je skupina K. Novinarji Mladine so Njavrovo skupino poimenovali PARAVOMO in v javnosti se je to ime prijelo. V resnici pa je šlo za tajno skupino K. Skupina je bila posvečena za vse
tajne operacije, ki jih je izvajal vrh obrambnega ministrstva.Vrh obrambnega ministrstva je
pravzaprav pomenilo Janez Janša. In potem nihče. Slišali in videli smo v tistih časih precej za lase
privlečenih zgodbic, kdo je kdo. Komur naš šef Janez Janša ni odprl vrat, ni veljal nič.
spoznala. Čas mladosti, eni bi rekli norosti, prepleten z vojno in domačo revolucijo, to je
eksplozivna mešanica. V to eksplozivno fešto me je potegnilo kot v vrtinec.
Dobesedno čez noč je Slovenija postala samostojna država. Jugoslavijo smo pokopali. Desetdnevna
vojna nam je prinesla tako želeno samostojnost. Da je tako želena, takrat sicer nisem vedel.
Navijali smo za jugo, prepevali Hej slovane in se posmehovali zlobnim kapitalistom. Očitno nisem
sodil v krog pogumnih intelektualcev, ki so v tajnosti snovali in pripravljali nam tako želeno
državico.
Ko sem drugi ali tretji dan vojne v Cankarjevem domu od Janeza Janše slišal, da je Jure Zdovc
zapustil jugoslovansko reprezentanco, takrat sem dokončno verjel, da Juge ni več. Spoznanje, da
sem pripadnost državi povezoval z navijanjem za naše jugo sportaše, je bila zame spravljujoča.
Brez problema naj zarati do konca. Samo brez jugo reprezentantov na drugi strani, kar se mene
tiče.
Tega zgodnjega jutra, ko je sonce zjutraj prijazno toplo, sem imel glavo polno skrbi. Punca je še
spala in sanjalo se ji ni, da me spet ne bo precej časa. To je bila pravzaprav težavica za njo. Jaz sem
živel v svetu, ki ga ni poznala. Poznala je nekaj sodelavcev in pizdarij, ki se niso direktno dotikale
dela. Več bi bilo preveč.
V kuhinji sem si skuhal kavo in prižgal cigareto. Skozi okno sem opazoval razvpito luknjo, hotel
Park. Včeraj zvečer sem tam prevzel zadnje, kar nam je manjkalo. Jugoslovanski denar. Ponarejene
potne liste nam je nekaj dni prej prinesel Dare. Pravzaprav niso bili ponarejeni, ampak kar
originalni. Samo naše slike so vstavili in jih zapekli. Sedel sem za mizo in nervozno čakal, da me
Dare pobere.
Dare je bil moj sodelavec, šef in prijatelj. Martin Božidar Njavro, bolj znan kot Darko ali za prijatelje
Dare. Po činu major, sicer pa kot jaz star 22 let. Septembra bova oba dopolnila 23. Piše se leto
1993. Za razumevanje nadaljnih dogodkov je to zelo pomemben podatek. Jaz in Njavro sva bila del
elitne skupine, ki jo je rekrutiral pravzaprav kar Dare sam. V vojaškem smislu to pomeni, da je okoli
sebe zbral vse, ki so kaj veljali. Za uradne naloge in izpostavljene stvari, ki jih je izvajal Moris, so
nastopali neoporečni fantje. Od tu naprej pa je za neposvečene obstajal molk, tema in zid.
Obrambni minister Janez Janša je bil naš vrhovni šef. Da bi bil to predsednik države Milan Kučan, je
sicer pisalo v ustavi, ne pa v naših srcih. Brigalo nas je za predsednika države. Še več, bil je naš
rdeči sovražnik. Kaj dosti nismo dali niti na generala Slaparja, ki je bil načelnik TO. Za ministrom
Janezom Janšo je obstajal le Tone Krkovič. Vez med nami je bila močnejša, kot si je kdorkoli lahko
predstavljal.
Izoblikovala se je skupina K. Novinarji Mladine so Njavrovo skupino poimenovali PARAVOMO in v javnosti se je to ime prijelo. V resnici pa je šlo za tajno skupino K. Skupina je bila posvečena za vse
tajne operacije, ki jih je izvajal vrh obrambnega ministrstva.Vrh obrambnega ministrstva je
pravzaprav pomenilo Janez Janša. In potem nihče. Slišali in videli smo v tistih časih precej za lase
privlečenih zgodbic, kdo je kdo. Komur naš šef Janez Janša ni odprl vrat, ni veljal nič.
Orožje, ki smo ga prodajali Hrvatom in kasneje Bosancem je bil glavni vir zaslužka za vse. Milijoni,
ki so se zbirali po pisarnah na obrambnem ministrstvu, so končali na vrhu stolpnice v kabinetu
ministra. Za šefa. Nekaj manj vreč gotovine je končalo v pisarni Andreja Lovšina. Direktor VOMO je
bil Lovšin. Zakaj mu je Janša sploh namenjal kos pogače? Saj zaupal mu ni, razen kar se je okoli
osamosvojitve nekaj pogajal. Ja, osamosvojitev in pogajanja na Župančičevi. Tržnica za miren
odhod, ampak knjiga ne govori o tej zamolčani trgovini, ki je lačno zver pahnila na Hrvate in
Bosance.
ki so se zbirali po pisarnah na obrambnem ministrstvu, so končali na vrhu stolpnice v kabinetu
ministra. Za šefa. Nekaj manj vreč gotovine je končalo v pisarni Andreja Lovšina. Direktor VOMO je
bil Lovšin. Zakaj mu je Janša sploh namenjal kos pogače? Saj zaupal mu ni, razen kar se je okoli
osamosvojitve nekaj pogajal. Ja, osamosvojitev in pogajanja na Župančičevi. Tržnica za miren
odhod, ampak knjiga ne govori o tej zamolčani trgovini, ki je lačno zver pahnila na Hrvate in
Bosance.
VOMO je bil tam zato, ker je nekdo napisal kretenski zakon o tem, kaj naj služba počne. Kar se
mene tiče in mojih kameradov, fuck the law. Enako je razmišljal naš šef Janez Janša. Tajna služba je
z namenom tajna. Ne pa, da se parlamentarne komisije in podobne civilne bedarije potikajo okoli
in nam gledajo pod prste.
"Za to imamo Lovšina," nam je Janša večkrat rekel.
"Vi pa ste meč demokracije, ki jo javnost ne bi razumela. Je pa nujna za obstoj države in nacije."
mene tiče in mojih kameradov, fuck the law. Enako je razmišljal naš šef Janez Janša. Tajna služba je
z namenom tajna. Ne pa, da se parlamentarne komisije in podobne civilne bedarije potikajo okoli
in nam gledajo pod prste.
"Za to imamo Lovšina," nam je Janša večkrat rekel.
"Vi pa ste meč demokracije, ki jo javnost ne bi razumela. Je pa nujna za obstoj države in nacije."
Bili smo napumpani, da smo nujno potrebni.
Nujno potrebni, da smo operativno izvajali njegove ukaze, ki jih uradni VOMO ni smel. Zato smo za
vsak slučaj v šahu držali šefa VOMA Andreja Lovšina. Saj prav potruditi se nam ni bilo treba, ker so
babe, alkohol in bel prašek opravili večino dela. Dovolj je bilo, da smo ozvočili jahto v portoroški
marini in posneli, kar pač smo. Lovšin bi takrat skoraj lastno sestro spravil na drugi svet. In tako
nam ni bilo treba skrbeti, da bi nas kakšen zajebanec iz VI. uprave nadlegoval. Kdo ali kaj smo, se
jim je svitalo. Smešno je bilo opazovati Simona Krejana ali Dušana Mikuša, ki sta se pred Daretom
dobesedno plazila. V upanju, da bo katerega od njiju pohvalil pred Janezom.
Marsikaj so nam pogledali skozi prste. Ampak po drugi strani smo marsikaj počeli, kar bi marsikoga
stalo položaja, če ne kar glave. Trgovina z orožjem ni bila hec. Orožje ne prodajajo branjevke na
tržnici in tega se je Janša očitno dobro zavedel šele takrat, ko so ubili posrednika v Nemčiji. Ko je v
vojaškem hotelu izvedel, da je dotična veza izginila v nemškem pristanišču, se je malo zamislil. Tisti
večer je odpovedal obisk kleti v Zalogu. Zaloška klet je bila njegovo pribežališče. Tam je imel
ljubico, ki mu je požrla več živcev, kot ponujala užitkov.
Špela Predan je bila ena od njegovih priležnic, klet na Športni ulici v Zalogu pa privatni bordelček.
Nikoli ne bom pozabil tistega dne, ko je Zagožen obvestil Janšo, da so albaneza pospravili. Zaprl se
je v kabinet. Sprejemal ni nikogar. Zvera je nagnal domov. Pozno ponoči je toliko prišel k sebi, da si
je zaželel Rosvite Pesek. Peskova je imela takrat pozivnik, ki ji ga je dal Janša. Uro kasneje smo
Peskovo spustili v janšev kabinet. Ena od naših nalog je bila skrb, da se Janševe ženske pomotoma
niso srečale. Smešno, skoraj komično je bilo dogajanje, ko se je Janša odločal, katero bo. Po tisto
smo šli in mu jo dostavili.
Vse kar se je v nadaljevanju dogajalo, je imelo drugačen ton. Predvsem je v ospredje stopil direktor
logistike na obrambnem ministrstvu dr. Jože Zagožen. Mali Napoleon, rdečelasi mali možic, ki se
redko nasmehne in govori zelo potiho. Janša nas je večkrat na to opozoril, ko smo ga ozvočili za
nekatere pomembne orožarske sestanke. Jožeta se nič ne sliši in podobne je bentil, ko je zvečer
poslušal posnetke v kabinetu.
Kavo sem popil in ugasnil drugo cigareto, ko je končno pozvonilo. Pobral sem torbo in odhitel po
stopnicah. Brez pozdrava sem odšel in za hip mi ni bilo vseeno, da spet odhajam na ta način. Ko
sem zunaj zagledal Dareta in Robija, sem bil presenečen. Robija nisem pričakoval. Vseeno sem se
dobre volje vsedel v avto in življenju nasproti. Življenje sem pojmoval kot akcijo. Po ljubljanskih
ulicah smo tavali do zbirnega mesta.
"Naslednjič se vidimo šele v Beogradu, če bo sreča mila," nama je navrgel Robi, ko je na moje
presenečenje izstopil sredi Šišenske ulice.
Če bi zdaj Dareta karkoli vprašal, bi Dare pomenljivo molčal.
Nujno potrebni, da smo operativno izvajali njegove ukaze, ki jih uradni VOMO ni smel. Zato smo za
vsak slučaj v šahu držali šefa VOMA Andreja Lovšina. Saj prav potruditi se nam ni bilo treba, ker so
babe, alkohol in bel prašek opravili večino dela. Dovolj je bilo, da smo ozvočili jahto v portoroški
marini in posneli, kar pač smo. Lovšin bi takrat skoraj lastno sestro spravil na drugi svet. In tako
nam ni bilo treba skrbeti, da bi nas kakšen zajebanec iz VI. uprave nadlegoval. Kdo ali kaj smo, se
jim je svitalo. Smešno je bilo opazovati Simona Krejana ali Dušana Mikuša, ki sta se pred Daretom
dobesedno plazila. V upanju, da bo katerega od njiju pohvalil pred Janezom.
Marsikaj so nam pogledali skozi prste. Ampak po drugi strani smo marsikaj počeli, kar bi marsikoga
stalo položaja, če ne kar glave. Trgovina z orožjem ni bila hec. Orožje ne prodajajo branjevke na
tržnici in tega se je Janša očitno dobro zavedel šele takrat, ko so ubili posrednika v Nemčiji. Ko je v
vojaškem hotelu izvedel, da je dotična veza izginila v nemškem pristanišču, se je malo zamislil. Tisti
večer je odpovedal obisk kleti v Zalogu. Zaloška klet je bila njegovo pribežališče. Tam je imel
ljubico, ki mu je požrla več živcev, kot ponujala užitkov.
Špela Predan je bila ena od njegovih priležnic, klet na Športni ulici v Zalogu pa privatni bordelček.
Nikoli ne bom pozabil tistega dne, ko je Zagožen obvestil Janšo, da so albaneza pospravili. Zaprl se
je v kabinet. Sprejemal ni nikogar. Zvera je nagnal domov. Pozno ponoči je toliko prišel k sebi, da si
je zaželel Rosvite Pesek. Peskova je imela takrat pozivnik, ki ji ga je dal Janša. Uro kasneje smo
Peskovo spustili v janšev kabinet. Ena od naših nalog je bila skrb, da se Janševe ženske pomotoma
niso srečale. Smešno, skoraj komično je bilo dogajanje, ko se je Janša odločal, katero bo. Po tisto
smo šli in mu jo dostavili.
Vse kar se je v nadaljevanju dogajalo, je imelo drugačen ton. Predvsem je v ospredje stopil direktor
logistike na obrambnem ministrstvu dr. Jože Zagožen. Mali Napoleon, rdečelasi mali možic, ki se
redko nasmehne in govori zelo potiho. Janša nas je večkrat na to opozoril, ko smo ga ozvočili za
nekatere pomembne orožarske sestanke. Jožeta se nič ne sliši in podobne je bentil, ko je zvečer
poslušal posnetke v kabinetu.
Kavo sem popil in ugasnil drugo cigareto, ko je končno pozvonilo. Pobral sem torbo in odhitel po
stopnicah. Brez pozdrava sem odšel in za hip mi ni bilo vseeno, da spet odhajam na ta način. Ko
sem zunaj zagledal Dareta in Robija, sem bil presenečen. Robija nisem pričakoval. Vseeno sem se
dobre volje vsedel v avto in življenju nasproti. Življenje sem pojmoval kot akcijo. Po ljubljanskih
ulicah smo tavali do zbirnega mesta.
"Naslednjič se vidimo šele v Beogradu, če bo sreča mila," nama je navrgel Robi, ko je na moje
presenečenje izstopil sredi Šišenske ulice.
Če bi zdaj Dareta karkoli vprašal, bi Dare pomenljivo molčal.
Tako pa sem molčal jaz, da je Dare prvi zinil: "Robi gre zraven."
"Sem slišal Dare, nisem idiot."
"Sem slišal Dare, nisem idiot."
Robija nisem cenil, ker za moje pojme pripadnost še ni dovolj za akcije, kjer je zaupanje v soborca
življenskega pomena. Šminkiranje v Ray-Ban sončnih očalih je edina stvar, ki jo obvlada do
popolnosti. Dare je sprejel mojo tezo, da je res odličen za opazovanje. To mu je prineslo mesto v
ekipi, ki se je ne bi sramoval izraelski MOSAD. Čeprav smo se vsi strinjali, da ne želimo vedeti več,
kot nam je potrebno, sem vseeno hotel vedeti, kdo mi bo kril hrbet v tujini.
Akcija v tujini je sama po sebi izziv za najboljše in najbolj drzne. Za patriote, bi eni rekli. Jaz ne.
Akcija za norce. Kaj bomo počeli v Beogradu, glavnem mestu osovražene bivše države? Zaenkrat je
vsak vedel toliko, kot je moral.
Skrbelo me je le, ker sem slišal dve različici tega, kaj je naša primarna naloga. Še bolj me je skrbelo
dejstvo, da se podajamo na misijo z opozorilom, da smo sami, če gre kaj narobe. Po eni strani je
logično, saj ne pričakujem, da me bo sredi Beograda Janša držal za roko. Po drugi strani pa ni lepo,
če veš, da se te bodo odrekli, če bo šlo na grdo vse skupaj.
Nisem si hotel razbijati glave s tem. Nasploh sem se trudil, da nisem sebe mučil z vprašanji brez
odgovorov. Življenje sem jemal drugače. Vnaprej se po nepotrebnem nisem obremenjeval, čeprav
bi se včasih lahko. Verjel sem, kar sem hotel verjeti.
Pozno popoldan smo bili že na Madžarskem. Potovanje proti Beogradu se je vleklo. Slabe volje sem
sedel na zadnjem sedežu in se boril proti slabosti. Potovali smo z dvema avtomobiloma. Dare, jaz
in Andrej v prvem, Robi in Boštjan pa v drugem. Seveda vsi z lažnimi dokumenti in brez vsakršnega
orožja. Da ne potrebujemo orožja, je bila čudna scena.
"Kako ga ne potrebujemo," sem spraševal sam sebe. "Saj nismo akviziterji ali turisti."
"Orožje po potrebi dobimo dol," me je potolažil Dare.
Po potrebi? Ni se mi dalo več ovinkariti, da bi se Dare zagovoril o pravem cilju te ekspedicije.
Prepričal sem se, da tudi on ne pozna prave narave in ozadja, zato sem ga pustil pri miru.
Po dolgotrajnem čakanju v koloni smo končno prišli v Jugoslavijo. Pot je bila tako dolgočasna, da
sem v glavnem dremal, če odmislim mejni prehod. Potem je sledilo prvo presenečenje. Oba
avtomobila smo pustili na parkirišču in čez kakšno uro sta oba izginila. Odpeljali so ju nazaj. Pot
smo nadaljevali s kombijem, ki nas je proti jutru pripeljal do cilja. Pred nami je bil Beograd.
Siva prestolnica Jugoslavije se je zbujala v nov dan, ko je dobila zanimive prišleke. Pričakoval sem,
da se bomo nastanili v kakšnem hotelu ali motelu. Na moje presenečenje pa smo končali v obličju
betonske gmote, ki me je spominjala na ljubljansko naselje Fužine. Samo da je bilo tole
neprimerno večje. Tu se lahko izgubiš, kot bi trenil. Novi Beograd.
Stanovanje v drugem nadstropju beograjske stolpnice ni ponujalo nobenega luksuza. Očitno je šlo
za stanovanje, ki so ga lastniki opremili v poznih sedemdesetih letih. Še vedno je visela Titova slika,
kar je dalo položaju čudno simboliko. Zavese so bile rumene od cigaretnega dima, tapete pa so
zdavnaj izgubile originalno barvo. Kuhinja je bila neuporabna in precej umazana. Okna pa tako
umazana, da se skoraj ni videlo skozi.
Potikali smo se po stanovanju in se pogovarjali neumnosti. Vsi smo se izogibali pogovoru, kaj sploh
počnemo tukaj. V meni se je naselil čuden občutek, ki ga do sedaj nisem poznal. Naj bo, kar mora
biti, sem zaključil pri sebi. Naenkrat me je preplavil tisti neprijeten občutek strahu in nelagodja.
V stanovanju smo ostali jaz, Dare, Boštjan in Robi. Andrej je odšel ven poiskat najbližjo trgovino.
Ostali smo morali počakati na nadaljna navodila. Čakanje je nekaj najbolj osovraženega pri meni.
Naj se dogaja karkoli, samo da se ne čaka. Še huje mi je bilo, ker se mi ni sanjalo, kaj tu počnemo.
Andrej se je kmalu vrnil in prinesel nekaj za pod zob. Navalili smo na kruh, salamo in sir.
Kaj bi dal zdaj za dobro kavo, sem pomislil. Bolj kot lačen sem bil zaspan. V tem je pozvonilo.
Zdrznil sem se in skočil pokonci. Ostali so prav tako prenehali z obedom. Dare je stopil do vrat in
pogledal skozi lino. Potem je olajšano zavzdihnil in odklenil vrata. Vstopil je tip, ki nam ga je Dare
predstavil kot Dragana. Dragan se je pozdravil z nami in takoj prešel k dejstvom. Sedeli smo v
dnevni sobi in prišlek je pred nami razgrnil načrt. S flomastrom je obkrožil objekt nasproti
železniške postaje. Hotel Bristol. Center našega delovanja.
življenskega pomena. Šminkiranje v Ray-Ban sončnih očalih je edina stvar, ki jo obvlada do
popolnosti. Dare je sprejel mojo tezo, da je res odličen za opazovanje. To mu je prineslo mesto v
ekipi, ki se je ne bi sramoval izraelski MOSAD. Čeprav smo se vsi strinjali, da ne želimo vedeti več,
kot nam je potrebno, sem vseeno hotel vedeti, kdo mi bo kril hrbet v tujini.
Akcija v tujini je sama po sebi izziv za najboljše in najbolj drzne. Za patriote, bi eni rekli. Jaz ne.
Akcija za norce. Kaj bomo počeli v Beogradu, glavnem mestu osovražene bivše države? Zaenkrat je
vsak vedel toliko, kot je moral.
Skrbelo me je le, ker sem slišal dve različici tega, kaj je naša primarna naloga. Še bolj me je skrbelo
dejstvo, da se podajamo na misijo z opozorilom, da smo sami, če gre kaj narobe. Po eni strani je
logično, saj ne pričakujem, da me bo sredi Beograda Janša držal za roko. Po drugi strani pa ni lepo,
če veš, da se te bodo odrekli, če bo šlo na grdo vse skupaj.
Nisem si hotel razbijati glave s tem. Nasploh sem se trudil, da nisem sebe mučil z vprašanji brez
odgovorov. Življenje sem jemal drugače. Vnaprej se po nepotrebnem nisem obremenjeval, čeprav
bi se včasih lahko. Verjel sem, kar sem hotel verjeti.
Pozno popoldan smo bili že na Madžarskem. Potovanje proti Beogradu se je vleklo. Slabe volje sem
sedel na zadnjem sedežu in se boril proti slabosti. Potovali smo z dvema avtomobiloma. Dare, jaz
in Andrej v prvem, Robi in Boštjan pa v drugem. Seveda vsi z lažnimi dokumenti in brez vsakršnega
orožja. Da ne potrebujemo orožja, je bila čudna scena.
"Kako ga ne potrebujemo," sem spraševal sam sebe. "Saj nismo akviziterji ali turisti."
"Orožje po potrebi dobimo dol," me je potolažil Dare.
Po potrebi? Ni se mi dalo več ovinkariti, da bi se Dare zagovoril o pravem cilju te ekspedicije.
Prepričal sem se, da tudi on ne pozna prave narave in ozadja, zato sem ga pustil pri miru.
Po dolgotrajnem čakanju v koloni smo končno prišli v Jugoslavijo. Pot je bila tako dolgočasna, da
sem v glavnem dremal, če odmislim mejni prehod. Potem je sledilo prvo presenečenje. Oba
avtomobila smo pustili na parkirišču in čez kakšno uro sta oba izginila. Odpeljali so ju nazaj. Pot
smo nadaljevali s kombijem, ki nas je proti jutru pripeljal do cilja. Pred nami je bil Beograd.
Siva prestolnica Jugoslavije se je zbujala v nov dan, ko je dobila zanimive prišleke. Pričakoval sem,
da se bomo nastanili v kakšnem hotelu ali motelu. Na moje presenečenje pa smo končali v obličju
betonske gmote, ki me je spominjala na ljubljansko naselje Fužine. Samo da je bilo tole
neprimerno večje. Tu se lahko izgubiš, kot bi trenil. Novi Beograd.
Stanovanje v drugem nadstropju beograjske stolpnice ni ponujalo nobenega luksuza. Očitno je šlo
za stanovanje, ki so ga lastniki opremili v poznih sedemdesetih letih. Še vedno je visela Titova slika,
kar je dalo položaju čudno simboliko. Zavese so bile rumene od cigaretnega dima, tapete pa so
zdavnaj izgubile originalno barvo. Kuhinja je bila neuporabna in precej umazana. Okna pa tako
umazana, da se skoraj ni videlo skozi.
Potikali smo se po stanovanju in se pogovarjali neumnosti. Vsi smo se izogibali pogovoru, kaj sploh
počnemo tukaj. V meni se je naselil čuden občutek, ki ga do sedaj nisem poznal. Naj bo, kar mora
biti, sem zaključil pri sebi. Naenkrat me je preplavil tisti neprijeten občutek strahu in nelagodja.
V stanovanju smo ostali jaz, Dare, Boštjan in Robi. Andrej je odšel ven poiskat najbližjo trgovino.
Ostali smo morali počakati na nadaljna navodila. Čakanje je nekaj najbolj osovraženega pri meni.
Naj se dogaja karkoli, samo da se ne čaka. Še huje mi je bilo, ker se mi ni sanjalo, kaj tu počnemo.
Andrej se je kmalu vrnil in prinesel nekaj za pod zob. Navalili smo na kruh, salamo in sir.
Kaj bi dal zdaj za dobro kavo, sem pomislil. Bolj kot lačen sem bil zaspan. V tem je pozvonilo.
Zdrznil sem se in skočil pokonci. Ostali so prav tako prenehali z obedom. Dare je stopil do vrat in
pogledal skozi lino. Potem je olajšano zavzdihnil in odklenil vrata. Vstopil je tip, ki nam ga je Dare
predstavil kot Dragana. Dragan se je pozdravil z nami in takoj prešel k dejstvom. Sedeli smo v
dnevni sobi in prišlek je pred nami razgrnil načrt. S flomastrom je obkrožil objekt nasproti
železniške postaje. Hotel Bristol. Center našega delovanja.
Potem je razlagal in čečkal po listu, dokler ga nisem prekinil.
"Ne verjamem, da te kolegi kaj razumejo. Gremo do kraja samega in si oglejmo situacijo."
Ostali so se strinjali. Dragan je pogledoval zdaj Dareta, zdaj mene. Ni pričakoval, da se bo oglašal
kdorkoli, razen Dareta.
Pol ure kasneje smo se odpravili iz stanovanja. Jaz in Robi v eno smer, ostali pa v drugo.
Dogovorjeni smo bili na glavni železniški postaji čez dve uri. Pešačila sva skoraj pol ure, da sva
našla taksi. Nihče ni pomislil, da bi taksi naročil pred stanovanjski blok. Kar nam je Dragan
predstavil, je bilo nekaj povsem drugega, kot nam je minister Janša razlagal v Ljubljani. Če sem
prav razumel, so stvari sledeče. V imenu naše države se nekdo pogaja z generalom Ivanom
Hočevarjem, da se vrne v Ljubljano. General Hočevar je bil zadnji poveljnik TO, ki se je postavil na
stran jugoslovanske armade in bil zaradi tega zamenjan.
Pojma nisem imel, da je general Hočevar v Beogradu, niti mi ni bila znana njegova usoda. Spomnil
sem se televizijskega posnetka in prerivanja vojaške policije na Prežihovi 4, več pa si nisem uspel
priklicati v spomin. In zdaj izvem, da je v Beogradu. Še več, mi mu bomo očitno pomagali domov.
Jaz pa sem sanjal o orožarskih poslih sredi osovraženega Beograda. Zaenkrat si bomo ogledali
okolico in teren in počakali na nadaljna navodila. Ker nisem hotel, da si naju taksist zapomni, sem
molčal. Enako sem naročil Robiju, ki pa je na to pozabil in taksista spraševal neumnosti. Ko naju je
končno odložil, sem vedel vse aktualne beograjske trače.
Center Beograda me je navdušil. Nekaj je bilo v zraku. Množica ljudi na drugi strani ceste se je
drenjala pred dostavnim vozilom. Delili so moko. Malo naprej so v vrsti stali za kruh.
"Kje je Andrej prej kupil salamo in kruh, če tu stojijo kot v vrsti za tekmo," sem se spraševal.
Ulico naprej je možakar na navadni mizici prodajal CD-je in kasete z narodno glasbo. Nisva še prišla
mimo njega, ko se je pred njim ustavil star BMW. Iz njega sta skočila dva nabildana mladeniča in,
meni nič, tebi nič, prevrnila mizico z vso vsebino. Možakarja sta pretepla in se odpeljala naprej.
Nihče se ni vmešaval ali karkoli komentiral. Beograd je imel svoje zakonitosti. Zadnja stvar, ki smo
si jo želeli, je bila, da bi se izdali zaradi neumnosti. Posebej nam je bilo naročeno, da se izogibamo
vsakršni situaciji, kjer bi bili lahko legitimirani. Kar je pomenilo, da tudi rdečo luč na prehodu za
pešce ne smemo ignorirati.
Hotel Bristol sem si ogledal z vseh strani. Potem, ko sva se z Robijem ločila, sem si moral podrobno
ogledati okolico in preučiti možnosti, ki so se odpirale. Da je hotel Bristol epicenter naše akcije, ni
bila skrivnost. Kaj točno naj bi se dogajalo, pa nisem imel pojma. Verjel sem, da pojma nima nihče
od nas, ki smo pred pol dneva prišli v srbsko prestolnico.
Počasi sem se sprehodil čez cesto in se izgubil med množico potnikov na železniški postaji. Kupil
sem si sirov burek in sedel na škarpo. Opazoval sem vhod v hotel Bristol. Ogromna stavba iz
prejšnjega stoletja, ki je ne vzdržuje nihče. Pred mano se je ustavil taksi. Izstopil je Dare.
Pomežiknil mi je, da mu sledim. Hodil sem za njim in opazoval okolico.
Renesančni Beograd, mi je prešinilo možgane.
Kakšen kurac renesančni Beograd, sem se nasmehnil pri sebi.
Vse umazano in neugledno. Nekoč lepe bele stavbe so bile umazane, sive, popisane z
domoljubnimi grafiti. Arkan in Šešelj sta glavna protagonista na beograjskih zidovih. Poleg
obveznih štirih c-jev. Na cesti ljudje prodajajo vse, kar se da prodati. Revščina na vsakem koraku.
Bencinske kante so zamenjale regularne bencinske servise. Beograd 1993.
Sedla sva v tipično srbsko restavracijo. Narodnjaki so šopali iz zvočnikov, vonj po roštilju se je
mešal s smradom, ki ga nisem znal definirati. Namesto natakarice sva dočakala gazdo. Tipičen
gostilničar z brki in vampom naju je sumljivo premeril in potem vprašal, kaj bova. Dare je naročil
pivo in mešano meso na žaru. Za oba. Jaz sem molčal.
Za sosednjo mizo so se usedli trije tipi. Trenirke, najkice in zlate ketne. In, meni nič, tebi nič, eden
od njih položi pištolo na mizo.
"Voždovac je najjaći," ga je gazda potrepljal po rami.
Z Daretom sva se samo spogledala. Opazovala sva trojico za sosednjo mizo. Tip je na mizo položil
zlato pištolo. Navaden jugoslovanski TT, pa pozlačen?
"To je novodobna srbska mafija," mi je na uho zašepetal Dare.
"Kakšna mafija, lepo te prosim. To je mularija prepotentna, nič drugega."
Dare se ni dal. "A ne vidiš, kako jih gazda spoštuje?"
Ni se mi dalo več razpravljati, kdo koga spoštuje. Po moje lastniku te luknje ni prijetno gledati
mularije, ki mu z orožjem hodi v lokal.
"Tole je Texas, Dare. Kaj se sicer dogaja," sem vprašal potem, ko naju je brkati Srbin postregel.
Dare si je za odgovor vzel čas. Po razmisleku je zamrmral, da še traja.
"Traja kaj, Dare?"
"Ne vem, čakam navodila."
Končno je iskreno povedal, da ne ve, kaj se dogaja.
"Bomo pač počakali na navodila," sem zaključil neploden pogovor.
Ni prvič, da čakamo nadaljnja navodila. Upam, da ni kakšen diletant vključen v akcijo, kakršna že je
ali bo. Da se ne ponovijo napake iz Ljubljane. Končala sva z odlično hrano, drugo pa ni omembe
vredno. Naročila sva še kavo in v tišini sedela brez cilja.
Spomnil sem se prejšnjih akcij in zapletov. Tokrat ne smemo ponavljati napak. Minister Janša še
vedno ni prebolel, da smo zamočili akcijo ustrahovanja. Namesto, da bi se Anžič usral na smrt, nam
je pobegnil in enega od nas celo prepoznal. Ali je res Drnovšek o tem spraševal Janšo ali gre samo
za Daretovo napihovanje, mi je bilo pravzaprav vseeno. Dokler služba stoji za nami in nam minister
garantira, da je vse v službi države, dotlej ne vidim nobenega problema okoli naših podvigov.
Plačala sva nekaj sto milijonov dinarjev za kosilo in zapustila prijeten lokal.
"Greva do baze," je predlagal Dare.
Pokimal sem in vprašal, kje je ostala trojica.
"Delo imajo," je bil Dare skrivnosten.
Sprehodila sva se nazaj proti hotelu Bristol. Ni mi bilo najbolj jasno, kaj točno je naša naloga,
očitno še ne vem ničesar. Bolj sem iskal smisel tega, kar mi je bilo povedano, bolj sem bil
prepričan, da v Beogradu ne bomo nikogar spremljali ali varovali.
"Če se izdate, vas bodo takoj zaprli."
S temi besedami nas je obrambni minister Janez Janša pospremil na pot.
Zaprli? Zakaj? Bolj sem razmišljal, vedno bolj mi je postajalo jasno, da bo v Beogradu še vroče.
Baza je po novem stanovanje v Novem Beogradu. Koliko časa bo to naša baza, pa očitno ne ve niti
bog. Razumel sem, da ne rabim vedeti, kar se me ne tiče. Tokrat pa se me še kako tiče. Slab
občutek je takole daleč od doma početi stvari, ki so lahko nevarne. Taksist naju je pripeljal v bližino
stolpnice. Nadaljevala sva peš. Predlagal sem, da se malo razgledava po okolici, kjer imamo bazo.
Ni se mi šlo v zatohlo stanovanje.
"Nismo na dopustu in sploh se nama mudi," me je razočaral Dare.
V stanovanju pa presenečenje.
Vsa ekipa je bila zbrana. Ostala trojica se je vrnila pred nama. V stanovanju pa sta bila še dva.
Prvega sem navidez poznal iz MORS-a, drugega pa sem videl prvič. Brez besed sem se zavalil na
podrt umazan kavč in si prižgal cigaret. Potem sem opazoval dogajanje v stanovanju in poslušal
pogovor za mizo v kuhinji. Iz pogovora sem dojel, kaj pravzaprav počnemo v Beogradu.
Pol ure kasneje smo se vsi zbrali v dnevnem prostoru. Tip, ki je bil iz MORS-a, nam je predstavil
situacijo.
"General Hočevar se pogaja o vrnitvi. Njegova vrnitev nas ne zanima preveč. Zanimajo nas
dokumenti, s katerimi si želi kupiti vrnitev v Slovenijo. Stik je navezan in v naslednjih dneh naj bi se
zgodila primopredaja."
V naslednjih dneh?
"Kaj to pomeni?" sem vprašal. "Jutri, čez teden dni, kdaj?"
zlato pištolo. Navaden jugoslovanski TT, pa pozlačen?
"To je novodobna srbska mafija," mi je na uho zašepetal Dare.
"Kakšna mafija, lepo te prosim. To je mularija prepotentna, nič drugega."
Dare se ni dal. "A ne vidiš, kako jih gazda spoštuje?"
Ni se mi dalo več razpravljati, kdo koga spoštuje. Po moje lastniku te luknje ni prijetno gledati
mularije, ki mu z orožjem hodi v lokal.
"Tole je Texas, Dare. Kaj se sicer dogaja," sem vprašal potem, ko naju je brkati Srbin postregel.
Dare si je za odgovor vzel čas. Po razmisleku je zamrmral, da še traja.
"Traja kaj, Dare?"
"Ne vem, čakam navodila."
Končno je iskreno povedal, da ne ve, kaj se dogaja.
"Bomo pač počakali na navodila," sem zaključil neploden pogovor.
Ni prvič, da čakamo nadaljnja navodila. Upam, da ni kakšen diletant vključen v akcijo, kakršna že je
ali bo. Da se ne ponovijo napake iz Ljubljane. Končala sva z odlično hrano, drugo pa ni omembe
vredno. Naročila sva še kavo in v tišini sedela brez cilja.
Spomnil sem se prejšnjih akcij in zapletov. Tokrat ne smemo ponavljati napak. Minister Janša še
vedno ni prebolel, da smo zamočili akcijo ustrahovanja. Namesto, da bi se Anžič usral na smrt, nam
je pobegnil in enega od nas celo prepoznal. Ali je res Drnovšek o tem spraševal Janšo ali gre samo
za Daretovo napihovanje, mi je bilo pravzaprav vseeno. Dokler služba stoji za nami in nam minister
garantira, da je vse v službi države, dotlej ne vidim nobenega problema okoli naših podvigov.
Plačala sva nekaj sto milijonov dinarjev za kosilo in zapustila prijeten lokal.
"Greva do baze," je predlagal Dare.
Pokimal sem in vprašal, kje je ostala trojica.
"Delo imajo," je bil Dare skrivnosten.
Sprehodila sva se nazaj proti hotelu Bristol. Ni mi bilo najbolj jasno, kaj točno je naša naloga,
očitno še ne vem ničesar. Bolj sem iskal smisel tega, kar mi je bilo povedano, bolj sem bil
prepričan, da v Beogradu ne bomo nikogar spremljali ali varovali.
"Če se izdate, vas bodo takoj zaprli."
S temi besedami nas je obrambni minister Janez Janša pospremil na pot.
Zaprli? Zakaj? Bolj sem razmišljal, vedno bolj mi je postajalo jasno, da bo v Beogradu še vroče.
Baza je po novem stanovanje v Novem Beogradu. Koliko časa bo to naša baza, pa očitno ne ve niti
bog. Razumel sem, da ne rabim vedeti, kar se me ne tiče. Tokrat pa se me še kako tiče. Slab
občutek je takole daleč od doma početi stvari, ki so lahko nevarne. Taksist naju je pripeljal v bližino
stolpnice. Nadaljevala sva peš. Predlagal sem, da se malo razgledava po okolici, kjer imamo bazo.
Ni se mi šlo v zatohlo stanovanje.
"Nismo na dopustu in sploh se nama mudi," me je razočaral Dare.
V stanovanju pa presenečenje.
Vsa ekipa je bila zbrana. Ostala trojica se je vrnila pred nama. V stanovanju pa sta bila še dva.
Prvega sem navidez poznal iz MORS-a, drugega pa sem videl prvič. Brez besed sem se zavalil na
podrt umazan kavč in si prižgal cigaret. Potem sem opazoval dogajanje v stanovanju in poslušal
pogovor za mizo v kuhinji. Iz pogovora sem dojel, kaj pravzaprav počnemo v Beogradu.
Pol ure kasneje smo se vsi zbrali v dnevnem prostoru. Tip, ki je bil iz MORS-a, nam je predstavil
situacijo.
"General Hočevar se pogaja o vrnitvi. Njegova vrnitev nas ne zanima preveč. Zanimajo nas
dokumenti, s katerimi si želi kupiti vrnitev v Slovenijo. Stik je navezan in v naslednjih dneh naj bi se
zgodila primopredaja."
V naslednjih dneh?
"Kaj to pomeni?" sem vprašal. "Jutri, čez teden dni, kdaj?"
"Vse boste izvedeli pravočasno. Ko pride do primopredaje, ga boste prijeli in odpeljali na rezervno
lokacijo. Tam ga bo prevzela druga ekipa in spravila iz države."
Tip je razlagal naprej, pa ga nisem več slišal. Najbrž sanjam. Sredi Beograda bomo ugrabili
generala? In kdo bo to izvedel? S čim? Nimamo vozil, niti orožja.
"Vse ob svojem času," me je miril tip.
"Nihče ga ne bo sredi mesta med ljudmi napadel. Orožje vam bomo priskrbeli, čeprav ni zaželjeno,
da se ga uporabi. Z mrtvim nimamo kaj početi," se je nasmehnil.
"Kako si že rekel, da ti je ime?" sem končno vprašal tipa.
"Ničesar nisem rekel, sicer pa sem Ljubo," je bil direkten.
"Saj se poznamo iz Ljubljane iz ministrstva."
Vseeno mi je bilo, če se poznamo ali ne. Važno je bilo edino to, da delamo za istega naročnika oz.
plačnika. Da smo na isti strani. Tako sem takrat gledal na stvari.
Kasneje smo se odpravili spat. Končno sem zaspal kot ubit. Zbudilo me je streljanje sredi noči.
Andrej in Robi sta skočila pokonci. Streljanje ni pojenjalo. Potem se je v daljavi zaslišala sirena, ki je
prihajala vse bližje.
Prva noč v Beogradu nam je sporočala, kam smo prišli. Beograd je bil v tistem času hudo nevarno
mesto. Streljalo se je vsevprek.
lokacijo. Tam ga bo prevzela druga ekipa in spravila iz države."
Tip je razlagal naprej, pa ga nisem več slišal. Najbrž sanjam. Sredi Beograda bomo ugrabili
generala? In kdo bo to izvedel? S čim? Nimamo vozil, niti orožja.
"Vse ob svojem času," me je miril tip.
"Nihče ga ne bo sredi mesta med ljudmi napadel. Orožje vam bomo priskrbeli, čeprav ni zaželjeno,
da se ga uporabi. Z mrtvim nimamo kaj početi," se je nasmehnil.
"Kako si že rekel, da ti je ime?" sem končno vprašal tipa.
"Ničesar nisem rekel, sicer pa sem Ljubo," je bil direkten.
"Saj se poznamo iz Ljubljane iz ministrstva."
Vseeno mi je bilo, če se poznamo ali ne. Važno je bilo edino to, da delamo za istega naročnika oz.
plačnika. Da smo na isti strani. Tako sem takrat gledal na stvari.
Kasneje smo se odpravili spat. Končno sem zaspal kot ubit. Zbudilo me je streljanje sredi noči.
Andrej in Robi sta skočila pokonci. Streljanje ni pojenjalo. Potem se je v daljavi zaslišala sirena, ki je
prihajala vse bližje.
Prva noč v Beogradu nam je sporočala, kam smo prišli. Beograd je bil v tistem času hudo nevarno
mesto. Streljalo se je vsevprek.
......