 |
| Janez Janša, Jože Hribernik, Andrej Podbregar in Simon Krejan |
Na današnji dan pred 24 leti se je moje življenje obrnilo na
glavo. Incident v Depali vasi. Dan potem, ni bilo nič več tako, kot je bilo.
Zame se je spremenilo vse. Sprva je sicer kazalo, da bom za vedno postal prva
liga Janševih zlikovcev s pooblastili, končalo pa se je na najslabši možen
način. Tisto leto se je vame zaljubil Vinko Vasle. Zvlekel me je na dolgo
potovanje v Iran, jaz pa sem šele sredi poti dojel, kdo je on. Stegnil je roke
po meni, zato jih je fasal. Mogoče je pričakoval kurac, dobil pa je pest v
gobec. 24 let kasneje obračunavanje iz tega naslova še traja.
Če ne bi bil vpleten v incident v Depali vasi, bi bilo moje
življenje popolnoma drugačno. Nikoli ne bi pristal v zaporu, kar pomeni, da
nikoli ne bi spoznal svet kriminala in drog. Tolikokrat sem že ponovil zakaj
sem bil obsojen in kaj sem v resnici počel, da se mi ne da več ponavljat. Zdaj
je kar je. Še danes pa mi ne gre v račun, da so kriminalisti takrat izpadli
tako naivni. V začetku novembra 1993 so mi na Prešernovi odvzeli prostost. Ker
sem bil vpleten v vlome in preprodajo ukradenih stvari. Res sem bil vpleten,
ampak na ukaz varnostnega organa MORS-a. Pet uslužbencev MORS-a oz. VOMO je
tisto noč prišlo na Prešernovo. Šef VOMO na RŠTO Simon Krejan, VOMO Moris Darko
Njavro, Robert Suhadolnik, Bojan Hočevar in celo desna roka Krejana, Andrej
Podbregar.
Če danes kdo verjame, da je ta elitna druščina vojaških
agentov in specialcev takrat prišla reševat nekega nepomembnega stražarja, naj
se takoj včlani v SDS. V tem primeru bom Đ donacije jaz poravnaval, obljubim.
Plus članarino poravnam in delnice Nova24TV kupim.
24 let to nosim s seboj. Kamor pridem, kjerkoli se pojavim.
To je on. V sodnih postopkih ta prtljaga deluje kot kamen okoli vratu. Bivši
specialec, vpleten, obsojen, pa še enkrat obsojen, pa droga …! Kriv sem takoj,
ko stopim v sodno dvorano. Zato sem vnaprej povedal, da naj se bodoči
preganjalci izjasnijo o zahtevani kazni, pa takoj priznam, Razen, če ne gre za
norost iz pisarne Stušek & sds-budale. Ampak tam zame dela kandidatka
Sabina, zato zaenkrat ni panike.
V svetu kriminala in za zapahi ta prtljaga deluje v drugo
smer, pa naj jaz to hočem ali ne. V tem temačnem in žalostnem svetu so se mi
odprla vsa vrata, ki se sicer odprejo redko kateremu kariernemu kriminalcu. Če
bi pisal o tem, ne bi končal na sodišču. Prej v kakšnem jarku z luknjo v glavi.
Ena od stvari, ki me je najbolj presenetila v svetu
kriminala, je vera. Večina velikih »barab« je vernih. Pa naj gre za kristjane
ali muslimane. Večkrat sem doživel, da so pred podvigi tipi poljubljali križ
ali se prekrižali. Muslimani pa so se obračali k Alahu in Meki. Mene so večkrat
spraševali, če verjamem v boga. Ko sem odgovoril, da ne, sem ponavadi slišal;
Trebao bi!
Ko sem bil majhen sem imel prijatelja Aleša. On je hodil k
verouku v Črnuško cerkev. Pravil mi je, da se imajo fajn. Tudi jaz sem se hotel
družiti z ostalimi otroci. Šola, igrišče taborniki, verouk, saj je vseeno kje
se igramo. Pa sem doma vprašal, če smem k verouku. Star sem bil osem ali devet
let. Doma je bilo tako, da se nekaterih stvari ni spraševalo. Tu ni šlo za da
ali ne. Namesto ne sem dobil nekaj klofut, ker sem si sploh drznil vprašati. Že
misel na verouk je bila katastrofa. Podobna tisti, ko sem v osmem razredu
izjavil, da bi šel rad na kadetsko šolo. Stari me je prebutal sredi gostilne
Košec, ker sem izrekel nekaj tako groznega.
Čeprav je stari kreten na kvadrat, mi za verouk ni žal. Poleg
tistega fajn se imamo, je Aleš povedal še kaj drugega. Da jim župnik meče kredo
in ključe v glavo. Včasih pa koga odpelje v zadnjo sobo. To pa ni fajn veš, je
povesil pogled. Grdo je , včasih boli. Mnogo let kasneje, ko so izbruhnile
pedofilske afere v RKC, sem se spomnil tega.
Včasih koga odpelje v zadnjo sobo. Tam pa ni fajn veš.
Od Depale vasi naprej sem bil dostikrat ujetnik »pizdarij«
mojih sodelavcev. Včasih je bilo breme pretežko in sem iskal izhod. Nekoga, ki
bi mu povedal. Nekoga, ki bi me poslušal. Teden dni po dogodku, ki je botroval
smrti vojaka Furjana, sem imel naročeno zoprno deložacijo. Bil sem v tako
slabem psihičnem stanju, da sem vse skupaj hotel odpovedati. Na »moje« se po
tisti noči v Mostah nisem mogel zanesti.
Oražma in Njavra nisem mogel niti pogledati v oči. Ker pa je prijatelj
Savić že plačal neko kupnino, njegova žena pa dobila stanovanjski kredit, ni
bilo odstopanja.
Deložacija dveh študentk res ni nekaj, na kar bi se
pripravljal. Skrbel me je njun oče, ki je bil takrat eden od šefov v zaporu na
Dobu. Obetal se mi je zapor zaradi Depale vasi, zaradi dogodka v Mostah sem
imel preganjavico, skratka bil sem v slabi koži. In kljub temu sem šel začenjat
vojno z nekom, kateremu bom kmalu prišel v pest za rešetkami. Zjutraj sem punci
postavil na hodnik, dve uri kasneje je na Brillejevo ulico v Ljubljani prišla
delegacija iz Doba. Ker je šlo za delikatno zadevo, sem bil prijazen in
popustljiv. Njun stari pa tudi ni zaostroval situacije, čeprav bi jo glede na
okoliščine lahko.
Do večera sva s takratnim vodjem vzgojne službe na Dobu
postala skoraj »prijatelja«. Naslednji dan me je angažiral, da sem spremljal
eno od hčerk na banko položit denar, ki jim je bil vrnjen od stanovanja. Ker je
bil stari na položaju v pravosodju, prijazen in zaupanja vreden, sem ga vprašal
za nasvet. Povedal sem mu za nočni dogodek v Mostah in kaj naj storim?
Kaj je storil on! Poklical je svojega prijatelja, ki je bil
takrat »slučajno« pravosodni minister iz kvote SLS. Minister Marušič se je
hotel takoj naslednji dan dobiti z menoj in ukrepati. Bil sem skeptičen. Kaj pa
lahko stori, če so medtem izvedli vse korake, ki jih narekuje zakon in zahteva
pravna država? Nič, samo še mene bo nekdo ubil. Na Zupančičevo sem na
vztrajanje gospoda iz Doba vseeno šel. Marušiču pa sem povedal, da si ne
predstavljam kaj se bo zgodilo, če izdam svoje sodelavce. Sploh, ker sem imel
na dveh koncih v Ljubljani dva novorojenčka.
Zakaj to omenjam? Če bi ona ženska iz Obale res kaj
raziskovala v »zgodbi«, bi našla nekaj ljudi, ki so že leta 97 vedeli kaj se je
zgodilo in kdo je vpleten. Teh ljudi nisem srečal nikoli več v življenju. Vsi
pa bi lahko v preiskavi pričali, kaj sem jim povedal leta 97 in v kakšnem
stanju. To kar sem zadnja leta objavil na blogu, sem nekaterim povedal že
takrat. V preiskavi? Preiskava bi bila, če bi gospa iz Obale podala kazensko
ovadbo proti znanemu storilcu. Pa je ni. Vložila je ovadbo poti neznanemu
storilcu in zapečatila pot resnici. Komur spomin ne peša, se bo spomnil, da sem
že leta 2014 »popizdil« zaradi zavajanja in V imenu resnice javno označil za zgodbo V imenu denarja.
Še danes mi je žal, da sem takrat utihnil in pustil, da se
lažniva zgodba nadaljuje. Sem pač verjel oz. se prepričal, da ženska sledi
dokazom in resnici. Konec koncev je vseeno na kakšen način zašije morilca. V
tem primeru bi se zgodba končala. Kaj? To pa že ne. Zgodba naj traja in se trži
vse življenje.
Pejte spat verniki in sledilci.
izviren tekst je na MIKSTONE