Tito je umrl 04. 05. 1980. Z njim je umrla tudi Jugoslavija. Po njegovi smrti je bila država kot pacientka na aparatih, ki so jo v komi ohranjali pri življenju. Vzpon srbskega nacionalizma, hrvaške pomladi po ustaško in težnje Slovenije po samostojni državi so družno odklopili aparature, ki so Jugoslavijo ohranjale pri življenju. Sledila je katastrofa. Po štirih letih krvave agonije, so v Daytonu v ZDA izdali mrliški list in dokončno pokopali Jugoslavijo. Pogrebci v mestu, ki je znano po avtomobilskih dirkah, so bili pravi. Milošević, Tuđman, Izetbegović, manjkalo je nekaj Slovencev, Karađić, Mladić in še kdo.
Pri poskusih oživljanja Jugoslavije se je pokazalo, kako je vse skupaj farsa, kako boleče je bila nemočna Evropa in OZN. Milijoni pobitih, pregnanih in uničena generacija. To je bilanca, če se hladno birokratsko izrazim na območju bivše države.
Rojen sem leta 1970. 21 let sem torej živel v Jugoslaviji. Lahko rečem, da je bila Jugoslavija s Titom ena zgodba, po njegovi smrti pa se je izgubila. Od parol in obljub o nadaljevanju Titove poti se ni dalo živeti. Mnogo let bo še preteklo, preden bo na površje izplavala vsa svinjarija, ki je svoj obraz pokazala v neznosni inflaciji in vzponu nacionalizma. Boni, redukcije, šverc, električni mrki, depoziti na mejah in podobne neumnosti (nevšečnosti). S takšnimi izumi so skušali izpuliti devize državljanom in ohranjati državo pri življenju. Razne finančne malverzacije, finančni obvodi pod patronatom Udbe in prodaja orožja neuvrščenim, o tem se zaenkrat niti ne šepeta. Pri tem je treba vedeti, da je bila večina republiških izpostav UDBE v kritičnih trenutkih zvesta republiškim vodstvom.
Danes po 37 letih o Titu vemo marsikaj. Kakorkoli obračate, bil je voditelj, državnik, predsednik, poveljnik armade in kar je najbrž najpomembnejše, bil je spoštovan doma in po svetu. Ker se ni uklonil ne vzhodu ne zahodu. Nekje sem prebral, da nas Američani niso imeli za komuniste ampak »Titoiste«. O Titu sem prebral marsikaj, od zgodb, podvigov in bojev, pa karkoli bi napisal, že veste. Edino, kar ostaja skrivnost je, kdaj je Tito v Ljubljani v resnici umrl? Pojavljajo se pričevanja, da je umrl konec Aprila, vendar so odgovorni za državno varnost potrebovali nekaj dni za priprave pogreba in organizacijo varovanja države na mejah? Kaj je res, najbrž naša generacija ne bo nikoli izvedela. Razni »Leljaki« sicer kvasijo nebuloze, razširjajo laži in razlagajo »skrivnosti« o Titu, vendar se je do zdaj vedno izkazalo, da gre za zagrenjene, spregledane ali tiste, ki so bili na strani fašizma in domobrancev, pa jim je Tito očitno pustil živeti. Dan danes jih Možina vlači na nacionalko, da služijo Janezu Janši.
Najbrž so vse besede odveč. Prepovedali ste Titovo cesto, za politične točke ga desnica zlasti Janša demonizira in obklada z izjavami, ki jih ne bom ponavljal. A to smo hoteli, to je demokracija in svoboda govora? Mimogrede, dobri dve desetletji smo potrebovali, da smo dojeli.
Hvaležen sem za čas, ko sem bil »Titov pionirček«, brezskrben otrok navdušen nad partizani. Že dolgo nisem več otrok in svet se je korenito spremenil. Nekatere stvari pa ostanejo. Za vedno. klapEND