 |
Prejšnji vikend sem se kot edini predstavnik iz Slovenije ter aktivist nevladne organizacije Brez izgovora Slovenija udeležil usposabljanja v Bruslju. Usposabljanje je bilo namenjeno globljemu spoznavanju ISDS-ja ter novega predloga Evropske komisije, ICS-ja. V tem prispevku bi rad predstavil nekaj ključnih težav tega sporazuma, kot tudi poudaril nesmiselnost novega predloga Evropske komisije.
Nekateri izmed vas ste prav gotovo že slišali za TTIP, dogovor med Evropsko unijo ter ZDA, ki naj bi po besedah Evropske komisije prinesel rast BDP-ja ter nova delovna mesta. Prav tako ste verjetno že slišali za potencialno grozovite posledice tega sporazuma, kot so klorirani piščanci,privatizacija voda, gensko spremenjena hrana, in še in še bi lahko naštevali.
Pa vendar le malo Evropske javnosti pozna drugo poglavje TTIP-ja, preprosto poimenovan »Investment«, oz. po slovensko »Naložbe/Investicije«. Poglavje se pojavlja v večini mednarodnih sporazumov, prav tako pa se z njim pojavlja ogromno težav. Večina ga pozna pod kratico ISDS (Investor-state dispute settlement), ki bi jo lahko v grobem prevedli kot »Zaščita naložb in mehanizem reševanja sporov med vlagatelji in državo«.
Sam koncept je nadvse preprost: Tuja podjetja investirajo v neko državo (npr. odprejo novo tovarno) in v zameno zahtevajo nekatera temeljna zagotovila, da država ne bo škodovala njihovem delovanju. Sliši se preprosto, vendar z natančnejšo analizo besedila, ter poznavanjem zgodovine ISDS-ja kar hitro pridemo do sklepa, da je to poglavje neustavljivo orožje mednarodnih korporacij proti Evropi kakršno poznamo.
Sam sporazum določa, da ima država vso pravico spreminjati zakone v skladu z javnim interesom, vendar pa določeni členi tega sporazuma omogočajo, da tuje korporacije lahko na mednarodnih sodiščih zahtevajo odškodnino za izgubljen dobiček.
Sliši se logično, mar ne? Pa vendar, ta sporazum dovoljuje, da lahko podjetje toži državo tudi v primeru, ko država npr. dvigne minimalno plačo, saj s tem podjetje izgubi del dobička! Si predstavljate, da mora država zato, ker hoče poskrbeti za svoje državljane, plačati gromozanske odškodnine korporacijam? Prav to omogočata TTIP in ISDS.
Če še vedno niste prepričani kako močno je to orožje v rokah korporacij mi dovolite, da vam na kratko predstavim dva primera tožb, ki so se že zgodile na podlagi podobnih sporazumov:
Urugvaj je leta 2009 sprejel strožjo zakonodajo, na področju prodaje cigaret. Od sprejetja zakona, so morale vse škatlice cigaret
vsebovati slikovna ter pisna opozori o škodljivosti kajenja.
Vendar pa je kmalu zatem Philip Morris, največji proizvajalec cigaret, je
vložil tožbo na arbitražnem sodišču, v kateri je od Urugvaja zahteval 2 milijardi dolarjev odškodnine ter prenehanje izvajanje
zakona. Tožba je še vedno v teku, vendar vse kaže na to, da bo Urugvaj moral ugoditi zahtevam Philip Morrisa.
Romunija je prepovedala odprtje rudnika zlata, ki ga je na njihovih tleh želelo odpreti Kanadsko podjetje Gabriel Resources, saj bi
odprtje takšnega rudnika prineslo veliko onesnaženje lokalnega okolja ter povzročilo zdravstvene težave prebivalcem v okolici. Ker pa je
Romunija že pred časom podpisala ISDS sporazum s Kanado, jih sedaj podjetje Gabriel Resources toži zaradi prepovedi, in sicer za kar
milijardo dolarjev! Romunija se še vedno bori na arbitražnem sodišču, vendar tudi v tem primeru vse kaže na zmago podjetja.
Hej hej, ampak še vedno o tem, ali bo država morala plačati odškodnino odločajo sodišča, ki pa so neodvisna in nepristranska, mar ne? Na žalost to ne drži. Tako imenovana »sodišča« so sestavljena iz treh arbitrov, ki odločajo o celotni zadevi. Seveda so po definiciji »nepristranski«, vendar kaj ko večina teh arbitrov oz. »sodnikov« dela prav za mednarodne korporacije. Težava je tudi v tem, da pritožba na njihovo odločitev ni možna. Češnjico na vrhu torte pa doda tudi dejstvo, da je njihova plača kar 2000 USD na uro! In vse stroške v primeru izgubljene tožbe seveda plača država. In stroški so lahko zelo visoki , v večini primerov več milijonov dolarjev!
Evropska komisija je objavila, da ISDS-ja ne bo v TTIP sporazumu, in za trenutek je vse kazalo na to, da se bomo izognili najhujšemu.
Sporočilo je bilo: ISDS je mrtev. Pa vendar, ISDS je še vedno živ in brca, vendar tokrat pot novim imenom, Investment Court System, ali na kratko ICS. Komisija je spretno preimenovala arbitre v »sodnike« ter arbitražna sodišča v »mednarodna sodišča«, kar pa ne pripomore k nepristranskosti in neodvisnosti le teh. Prav tako v ICS-ju še vedno najdemo vse ključne problematične člene, ki omogočajo izkoriščanje tega mehanizma v prid korporacijam.
Če se ne bo nič spremenilo (in samo od sebe se ne bo) bomo kmalu tudi naslovnica slovenskega časopisa ponašala naslov: »Monsanto iztožil 2 miljardi dolarjev odškodnine zaradi prepovedi gojenja GSO v Sloveniji, naša država pa mora plačati še za 8 milijonov dolarjev sodnih stroškov.« Vendar pa obstaja še večja nevarnost. Nekatere države, ki imajo manjši proračun (mednje spada tudi Slovenija) bodo pred spremembo zakona dobro premislile, saj lahko pričakujejo tožbe, ki pa si jih kot manjše države ne bodo mogle privoščiti. In tako bomo državljani pristali v rokah mednarodnih korporacij , saj država ne bo več imela dovolj velikega vpliva na zakonodajo.
Nihče med nami si ne želi jesti gensko spremenjene hrane ter kloriranih piščancev, nihče si ne želi obleči majice, ki je bila proizvedena z rakotvornimi kemikalijami, prav nobeden izmed nas ne želi dočakati dne, ko bodo korporacije prevzele oblast nad Evropo ter svetom, pa vendar se to dogaja prav sedaj!
Potrebno je ukrepati sedaj! Delite to sporočilo med svoje prijatelje ter znance. Od svojih izvoljenih predstavnikov v parlamentu zahtevajte pojasnilo, zakaj podpirajo tak sporazum. Še naprej spremljajte dogajanje na temo TTIP-ja ter drugih škodljivih sporazumov, zahtevajte javna pojasnila dokumentov s strani Evropske Komisije, saj bo v nasprotnem primeru le ta še naprej delovala brez kakršnihkoli zadržkov!
Ker sem prejel veliko komentarjev na temo: “GSO ni nujno škodljiv” in podobno, naj tukaj poudarim, da sam nisem proti napredku, vendar pa sem proti temu, da se na trgu prodaja hrana ter živila, za katere še ne vemo kakšne dolgoročne posledice lahko povzročijo na naš organizem.
Podobno kot
pri tobačni industriji: Cigarete so bile kar dolgo izdelek brez kakršnihkoli regulacij, saj ni bilo nobene študije o njihovi škodljivosti.
Šele ko je svetovna javnost spregledala, kakšno škodo povzroča tobačni dim, so države začele sprejemati regulacijske zakone proti tobačni industriji.
Podobno je pri GSO, zaenkrat še ne vemo kakšne posledice lahko povzročajo, vendar pa bi s sprejemom TTIP-ja posredno dovolili prodajo le teh tudi na Evropskem trgu, še preden bi uspeli dokazati njihove prednosti, ali škodljivosti!
Glede na zapis na spletni strani naša vlada podpira TTIP, saj nikjer ne omenja možnih negativnih učinkov sporazuma!? klapEND
Avtor: Žan Knafelc
Objavljeno v kategoriji Avtorske pravice, Mednarodni sporazumi, Transparentnost, TTIP, Zakonodaja.